LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

JOŽE PIRJEVEC

V sklepnem delu knjige objavljam tudi intervju z akademikom dr. Jožetom Pirjevcem, uglednim zgodovinarjem novejšega časa in Primorcem, da tega ne more skriti. Tudi on je eden izmed tistih, ki jih je dogajanje v naših krajih odneslo od doma, vendar je lebič njega ali točneje njegovo družino potegnil šele v povratnem vrtincu. Je torej eden izmed tistih, ki so po drugi svetovni vojni odšli iz Jugoslavije v Italijo. Tega intervjuja pa ne uvrščam v knjigo zato, da bi kot novinar uravnotežil pripoved s tem, da dam besedo drugi strani, to je ezulom. Ne, o italijanskem eksodusu je bilo napisanega milijonkrat več kot o našem. V premoči medijev in vsega napisanega naš primorski ali slovenski eksodus sploh ne obstaja, niti v slovenskih glavah ne.

Oddajo oziroma pogovor z njim, ki je nastal leta 2006, sva z namenom, da postane sklepni del knjige, osvežila ali dopolnila leta 2012.

Dr. Jože Pirjevec je eden od najpomembnejših diplomatskih zgodovinarjev nekdanje Jugoslavije in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegov opus šteje zajeten kup monografskih tekstov in člankov, ki so izšli v različnih jezikih. Je tudi nosilec pomembnih javnih funkcij tako v Sloveniji kakor zamejstvu, član več domačih in mednarodnih strokovnih komisij in prejemnik nagrad za znanstveno delo. Mogoče je za Slovence še bolj kot njegovo znanstveno delo pomembno njegovo odkrito 509

javno nastopanje v medijih, v katerih strokovno znanje izpove kot prepričanje. Tako nam vsaj Primorcem pomaga dvigovati samozaupanje, ki tako manjka našemu narodu tudi v novem zgodovinskem času.

Le toliko za kratko predstavitev intervjuvanca, začeli pa bomo sproščeno od spominov na otroška leta v Trstu do zadnjih raziskav polpreteklega časa. Starši so živeli v Sežani, ki je bila do leta 1947 na oni strani Morganove črte, torej pod angloameriško vojno upravo ali ZVU.

Dr. Jože Pirjevec pravi, da se je rodil v Trstu samo zato, ker je bila tam najbližja porodnišnica.

»Rojeni ste leta 1940. So vas v porodnišnici vpisali s slovenskim imenom?«

»Ne, z italijanskim. Oče mi je pravil, kako je sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja prišel dekret, s katerim so oblasti samovoljno odredile, da se ne pišemo več Pirjevec, temveč Pierazzi. Odloku se ni bilo mogoče upreti, razen z izselitvijo. Ko sem se leta 1940 rodil, so mi dali ime Jože, ki je tradicionalno v moji družini, v krstno knjigo pa sem bil vpisan kot Giuseppe. Fašistični režim je namreč prepovedal rabo osebnih imen, ki nimajo italijanske oblike.

Doma sem bil vedno Jože, včasih Joško, v spričevalu prvega razreda, ki sem ga opravil v Sežani v času, ko so bile naše šole še pod nadzorom OF, sem zabeležen celo kot Josip, pozneje pa sem bil vsaj uradno Giuseppe Pierazzi.

Dokler leta 1976 nisem prevzel starega priimka (ne brez birokratskih sitnosti), leta 2002, po sprejetju zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, pa še ime.«

»Vojna vihra je vašo družino najprej zanesla v Beograd, tako piše v Wikipediji, kako to?«

»Do 27. ali 28. leta nisem bil nikoli v Beogradu. Zakaj geslo, ki mi ga posveča Wikipedija, trdi, da smo se tja preselili po vojni, si ne znam razlagati. Poskušal sem popraviti omenjeno informacijo, ki verjetno ni nenamerna, ker ponuja misel, da je bil moj oče titovec, pa mi ne uspe.

Zaradi tega zgrešenega podatka se sicer ne vznemirjam, 510

čeprav se dogaja, da me zaradi njega razglašajo za Jugoslovenarja.«

»Po koncu vojne ste živeli v Sežani, kako je bilo?«

»Imel sem lepo otroštvo. V hiši ni bilo pomanjkanja, ker je bil moj oče soliden trgovec. Na vojno imam seveda nekaj bežnih spominov, ki segajo v dobo operacijske cone Jadransko Primorje, ko so naše kraje zasedli Nemci. Gre za obdobje po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943.

Najbolj živo vidim, kako so nemški vojaki pod večer vdrli v našo hišo, jo preiskali in odpeljali mojo teto Olgo. Na srečo so jo kmalu izpustili. Spominjam se tudi nekaj bombardiranj, ko smo se zatekli v klet, v hrib nad Sežano ali k pokopališču, nato prihoda bradatih četnikov, kasneje partizanov in Angležev. Ti so taborili na vrtu nasproti našega doma in so me zanimali predvsem zaradi širokih belih pasov, ki so jih čistili z nekakšno kredo.«

»Leta 1947, ko je bilo jasno, da bo nova meja dokončno razdelila te kraje in da bo Sežana pripadla Jugoslaviji, ste se ob odhodu zavezniških enot preselili v Trst?«

»Moj oče je sklenil, da po 20 letih fašizma ne bo izkusil še komunizma, in tako smo po podpisu mirovnega sporazuma zmagovitih sil z Italijo, ki je zakoličil mejo, odšli iz Sežane. Dobro se spominjam sivega jutra, moralo je biti pred 15. septembrom 1947, ko naj bi postala veljavna mirovna pogodba. Sežanska glavna cesta je bila povsem prazna. Samo neka starka je po njej mahala z metlo in grozeče vpila proti kapitalistom. Šli smo v Trst, v prepričanju, da bo postal glavno mesto Svobodnega ozemlja, ki ga je predvidevala mirovna pogodba kot nekakšno vmesno državico med Jugoslavijo in Italijo. Po statutu, ki so ga oblikovale velike sile, je bila Slovencem v STO zagotovljena enakopravnost z Italijani. Moj oče si je obetal, da bo v njem s skromnim kapitalom, ki ga ni vzela inflacija, nadaljeval svoje poslovanje. Moram reči, da je bilo zame in za mojo leto mlajšo sestro to kratko potovanje prava dogodivščina. Ko pa smo se vselili v skromno 511

dvosobno stanovanje, kjer smo živeli kot podnajemniki, se je moja mama zjokala. Zaslutil sem tragedijo, v katero smo bili vpeti. No, potem smo se le nekako vključili v novo okolje. Živeli smo v središču mesta, blizu cerkve sv. Antona Novega, kjer je begunski duhovnik Jože Prešeren, nekdanji tajnik škofa Rožmana, organiziral zbirni center za otroke.

Ker moji starši niso bili levičarji, so naju s sestro pošiljali v to organizacijo, čeprav niso imeli klerikalnih simpatij.

Dobro se spominjam ogromne cerkve, največje v Trstu, in njenih neskončnih krožnih stopnic, po katerih smo se vzpenjali v zadnje nadstropje, pravzaprav na podstrešje.

Bili smo kot v trebuhu ogromnega kita. Tam smo imeli pogosto srečanja, ki so nihala med igro, kulturno dejavnostjo, primerno našim letom, in poudarjeno katoliško vzgojo. Nekaj časa sem celo ministriral pri maši, zaradi česar še danes znam na pamet nekaj latinskih liturgičnih obrazcev. Da o katekizmu ne govorim.«

»Ta vzgoja je bila v slovenščini …«

»Seveda, živel sem v povsem slovenskem okolju. Moja mama je bila iz Kranja, tako da doma nisem slišal niti ene italijanske besede. Hodil sem v slovensko osnovno šolo, ki jo je organizirala Zavezniška vojaška uprava, kjer pa smo imeli tudi nekaj ur italijanščine. Ni šlo lahko. Spominjam se

– imel sem kakih devet, deset let ‒ da sem se učil na pamet italijanske besede ali cele stavke, ki jih nisem razumel. Tudi v kinu dolgo nisem razumel, kaj govorijo, ker preprosto nisem obvladal jezika.«

»Ste se torej težko vključili v novo življenje?«

»Naš Trst je bil pač izključno slovenski, saj z Italijani skoraj nismo imeli stikov. Prijateljskih gotovo ne. Stanovali smo v veliki palači, polni revnih družin, kamor so se natepli tudi južnjaki, begunci iz Libije, verjetno tudi iz Istre.

S temi preprostimi ljudmi smo se srečevali na stopnicah, kjer je močno zaudarjalo po kloaki, nismo pa navezali dialoga, saj smo bili zelo nezaupljivi drug do drugega. Če ne bi bilo v zadnjem nadstropju omenjenega čebelnjaka 512

slovenske delavske družine, ki je imela hčerko, s katero je moja sestra hodila v isti razred, bi bili povsem osamljeni.

Ko sem se vpisal na srednjo šolo pri Sv. Jakobu, takrat edino slovensko nižjo srednjo šolo, sem vsak dan hodil do te delavske četrti in nazaj. Pozneje pa v gimnazijo v ulici Lazzaretto Vecchio, ki jo je zaradi njene sive melanholije ovekovečil znameniti pesnik Umberto Saba. Bila je streljaj od nabrežja v stanovanjski hiši. Razredi so bili natrpani v enem samem nadstropju.«

»To je bila še slovenska gimnazija.«

»Bila je prva slovenska gimnazija v Trstu, ustanovljena leta 1945. Kasneje smo se preselili v novo stavbo v drugem predmestju, pri Sv. Ivanu, kjer je še danes licej Franceta Prešerna.«

»Vas je zgodovina začela zanimati že na gimnaziji?«

»Moram reči, da sem imel dobro profesorico zgodovine, Ado Bezenškovo, ki je pozneje, ko sem začel poučevati, postala moja kolegica na šentjakobški nižji srednji šoli.

Imel pa sem tudi srečo, da je moja mama, ko je prišla iz Kranja, prinesla s sabo malo biblioteko. Ob selitvi iz Sežane v Trst je dolgo ostala v zabojih, toda ko sem imel 12, 13 let, smo jih odprli in knjige zložili na mizo v jedilnici.

Bilo jih je cel kup. Spominjam se, kako sem bil srečen ob misli, da jih bom lahko bral. Kar sem tudi storil. Bile so kakovostne knjige, ki so izšle v 30. letih pri Modri ptici in drugih ljubljanskih založbah. Med njimi sem poleg romanov velikih evropskih pisateljev odkril Svetovno zgodovino v treh zajetnih zvezkih Angleža Wellsa, znanega predvsem zaradi detektivskih pripovedi. Moram reči, da me je njegovo pisanje močno prevzelo. Prebral sem ga tako rekoč na dušek, čeprav sem se že takrat zavedal, da prevod ni najboljši.«

»In potem fakulteta. Kje vse ste študirali?«

»Po začetnem neuspelem poskusu na arhitekturi v Gradcu (kjer sem se, če ne drugega, naučil nemščine) in na pravni fakulteti v Trstu sem študiral na filozofski fakulteti.

513

Dobil sem štipendijo za podiplomski študij v Pisi na elitni šoli, ki jo je ustanovil Napoleon, in se zato po francoskem vzorcu imenuje Scuola Normale Superiore. Ko sem jo končal, sem šel še za dve leti na diplomatsko akademijo na Dunaju, potem pa sem dobil prvo službo na Univerzi v Pisi. Moram reči, da sem dolgo študiral in da sem se, na veliko nelagodje staršev, ki so bili v finančnih težavah, pozno zaposlil. Ko sem dobil mesto poverjenega profesorja, kakor so takrat rekli docentom, ki so jim obnavljali pogodbo iz leta v leto, sem imel čez 30 let.«

»Ampak najprej ste delali na srednjih šolah?«

»Res je. Takoj po diplomi sem kot pomožni profesor nekaj časa učil na slovenskih šolah v Trstu, na Opčinah, Proseku, v Dolini, tako da sem spoznal tudi to plat naše zamejske stvarnosti.«

»Kako se je začela vaša pot strokovnjaka, zgodovinarja?«

»Začela se je pravzaprav že na filozofski fakulteti v Trstu. Imel sem srečo, da sem naletel na odličnega profesorja, imenoval se je Giuseppe Tabacco, ki je bil strokovnjak za srednjeveško zgodovino. Za izpit naj bi napisal kratek referat o nekem nemškem dokumentu iz 10

ali 11. stoletja. Ta raziskava, pristop k tekstu, napor, da ga razumeš in raztolmačiš, je bila zelo zapeljiva. Odkril sem lepoto raziskovalnega dela in sem ga nadaljeval. Za diplomo sem si izbral precej nenavadno temo, namreč dogajanje na dunajski univerzi na prelomu v 20. stoletje.

Takrat so bili na njej vpisani študenti iz vseh koncev monarhije, različnih narodnosti in ideoloških usmeritev.

Seveda so si bili v laseh. Prišlo je do pretepov, neredov, streljanja. To temo sem izbral zato, da spoznam, kaj se je dogajalo v avstro-ogrski monarhiji ob njenem zatonu, pa tudi ker me je mikalo iti na Dunaj, ki sem ga po družinski tradiciji čutil kot našo prestolnico. Raziskoval sem torej v arhivih tamkajšnje univerze pa tudi v arhivu zunanjega ministrstva in dvora (Haus-und Hofarchiv). Napisal sem 514

zajetno nalogo, ki je bila dobro ocenjena. In od takrat nisem prekinil raziskovanja …«

»No, v teh časih velikih sprememb v Evropi, po padcu berlinskega zidu, ob osamosvojitvi Slovenije ste postali zelo znani tudi v Sloveniji. Pojavili ste se v javnosti z rezultati raziskav novejše zgodovine in nekako osvojili publiko, posebej našo Primorsko.«

»Slovenija me je pravzaprav pozno odkrila. Prvi uspeh sem imel na tržaškem radiu v svojih tridesetih letih. Takrat sem imel tedensko rubriko, ki je imela precejšen odmev in mi je dala popularnost lokalnega značaja, ki pa je vendarle dokazovala, da znam pristopiti k ljudem, da jim je všeč, kar pripovedujem in kako pišem. Dva komplimenta, ki sem jih v tem smislu dobil, sta mi še posebno všeč. Eden pravi, da govorim ex plenitudine cordis, iz polnosti srca, drugi pa, da pišem, kakor potoček žubori. Hkrati z nastopanjem na radiu ali mogoče celo prej sem začel sodelovati s Primorskim dnevnikom in tudi tam so moje glose požele odobravanje. Približno 40 let vsak teden napišem po eno gloso. Malokdaj se je zgodilo, da tega nisem storil. Če pa me v časopisu ni bilo, je bolj verjetno, da me je urednik cenzuriral zaradi preostrega jezika. A tudi to se je zgodilo samo trikrat ali štirikrat.

Glose sem pogosto pisal v nenavadnih razmerah, celo v puščavi Gobi, vedno pa mi je uspelo najti kakšen način, da sem besedilo poslal redakciji in obdržal kontakt z bralci.«

»Proučevati zgodovino, predvsem novejšo, skoraj še sedanji čas, ko so arhivi še zaprti, ko se politika lahko vmešava, je dokaj zahtevno, delikatno delo, s političnega vidika pa tudi strokovno nevarno.«

»Lahko ti spodrsne, to je očitno. Neizbežno je tudi, da se politično izpostavljaš in postaneš za nekatere prijatelj, za druge pa nasprotnik, kar je treba vzeti v zakup. Moram pa povedati, da sem po naravi dokaj pogumen človek, čeprav zveni to kot samohvala. Všeč mi je biti drzen, ker se mi zdi, da je treba izpovedati resnico, v katero verjamem. Pišem v 515

sozvočju s svojo vestjo, pri čemer je seveda drugo vprašanje, ali je moje stališče vedno pravilno ali ne.

Pripravljen sem priznati, da nimam prav, če mi kdo to dokaže. Imam pa še drugo značajsko potezo: rad se zaženem, dokaj emotiven sem in se pogosto ne znam brzdati.«

»In to sproža reakcije.«

»Seveda, a ne pogosto. Včasih mi je zaradi tega žal. Ne zato, ker bi se bal posledic, temveč ker vem, da bi se dalo isto stvar povedati na zmernejši način.«

»Kljub temu, da ste bežali pred komunizmom, da se družili tudi z desničarji, ste postali po političnem prepričanju levičar, bili ste v italijanski socialistični stranki, nato v Stranki slovenske skupnosti v Trstu, kasneje pa še v slovenski liberalni. Zakaj, ste iskali politično družbo, moč ali samo ugoden svobodnjaški veter?«

»Glede pogleda na svet izhajam iz dveh načel: iz socializma, v prepričanju, da je treba ustvariti družbo, ki naj bo čim pravičnejša do vseh, in iz patriotizma, ki je dediščina mojega očeta, delno pa posledica razmer, v katerih sem živel v Trstu. Razmer, ki jih je zaznamoval odklonilni, pogosto zatiralski odnos italijanske večine do Slovencev. V Socialistično stranko Italije sem se vpisal sredi osemdesetih let tudi pod vplivom kolege na srednji šoli, profesorja Pečenka, ki je bil časten človek. Trdil je, da lahko Slovenci v njej marsikaj naredimo za izboljšanje svojega položaja. Kmalu pa sem ugotovil, da so bile to samo pobožne želje. Stranka me je kandidirala v prvi Evropski parlament in me tudi uporabila v predvolilni kampanji, v kateri sem takoj začutil, da moje ideje, posebno glede enakopravnosti, ne odgovarjajo povsem njeni liniji. Spominjam se radijske oddaje v italijanščini, na kateri sem sodeloval še z drugo kandidatko. Po mojem posegu mi je v odmoru dejala, da sem preveč zagret za pravice Slovencev, in mi svetovala, naj nekoliko umirim 516

svoje besede, češ da bom sicer odbil volivce. Še huje je bilo, ko je čez nekaj časa prišel v Trst takratni strankin prvak Bettino Craxi. Na Velikem trgu pred mestno palačo je nastopil s poudarjeno nacionalističnimi parolami v morju italijanskih zastav, in če se prav spominjam, tudi namignil na možnost spremembe meja v Istri. Jasno je bilo, da v taki stranki ne morem ostati. V eni od glos sem javno povedal, da iz nje izstopam, in sprožil majhen vihar, posebno med slovenskimi tovariši, od katerih mi je eden na dokaj žaljiv način anonimno telefoniral. V naslednjih letih sem sodeloval s Slovensko kulturno gospodarsko zvezo, ki je bila izpostava SZDL v zamejstvu in je v marsičem vplivala na ekonomijo pa tudi kulturno delovanje v našem prostoru. Čeprav je njeno vodstvo vedelo, da moj pedigre ni titoističen, mi je ponudilo najprej predsedstvo Narodne in študijske knjižnice, kasneje, in nekaj časa vzporedno z njim, pa še predsedstvo Slovenskega stalnega gledališča. Tako se je zgodilo, da sem se znašel na čelu dveh najpomembnejših kulturnih ustanov, verjetno tudi zaradi tega, ker nisem bil vezan na jugoslovansko nomenklaturo in sem bil v tistem prehodnem trenutku sprejemljiv za vse. Koliko je to držalo, se je izkazalo proti koncu prejšnjega stoletja, ko so me znanci iz katoliško obarvane Slovenske skupnosti povabili, naj kandidiram na njihovi listi v Evropski parlament in s tem podprem Južnotirolsko ljudsko stranko, ki se je v Rimu in Bruslju izpostavila v zaščito naših pravic. Čeprav je bilo jasno, da ne morem računati na zmago, sem ponudbo sprejel. Po osamosvojitvi Slovenije, ko sem tudi pridobil slovensko državljanstvo, sem začel tesno sodelovati s koprskim Znanstvenoraziskovalnim središčem, postal dopisni član SAZU in se vedno bolj vključeval v slovensko kulturno in politično življenje. Leta 2007, ko je Liberalna demokracija Slovenije zašla v krizo, sem se vanjo vključil, prepričan, da jo je treba rešiti pred propadom in kolikor mogoče okrepiti slovensko levico. V tem kontekstu sem tudi kandidiral na parlamentarnih volitvah naslednjega leta in že tretjič 517

pogorel. Pa tudi sicer nisem znal ustvariti pravih stikov z vodstvom stranke, zaradi česar sem v naslednjih letih prenehal plačevati članarino in sem potihem iz nje izstopil.

Kljub dokaj negativnim izkušnjam sem še vedno prepričan, da je politika pomembna stvar in da je ni mogoče ignorirati. Še vedno ostajam zvest svojim socialističnim in narodnoobrambnim idejam in sem se pripravljen angažirati za njihovo uveljavitev.«

Dr. Jože Pirjevec na predstavitvi svoje knjige. Foto: Andraž Gombač/Primorske novice

V oddaji sva govorila tudi o Titu in Kardelju, o njunem odnosu in stvareh, ki jih je kasneje opisal v svojih knjigah in člankih. V radijskem intervjuju, ki je vedno zelo omejen, sva se lahko le dotaknila izredno pomembne Kardeljeve vloge pri boju za Trst:

»V mladosti se Kardelj ni zanimal za Trst. Z vprašanjem njegove pripadnosti se je začel ubadati šele med drugo svetovno vojno, ko je postala aktualna bodoča slovenska 518

in jugoslovanska meje na zahodu. Kakor njegovi sodelavci, ki so se ukvarjali s to problematiko, Kardelj ni zanikal dejstva, da je večina tržaškega prebivalstva italijanske narodnosti. Ugotavljal pa je, da spada v slovenski etnični prostor, ki naj bi postal del velikega socialističnega bloka, za katerega bi bilo pristanišče na severnem Jadranu še kako potrebno. Sanjal je celo o italijansko-slovenskem bratstvu in bil prepričan, da bi lahko tržaški proletariat pomembno sodeloval pri gradnji socializma v Jugoslaviji (ki ni imela prav veliko delavcev). Izhajajoč iz tega prepričanja je ob koncu vojne napel vse sile, da bi Trst ostal v naših rokah, in je celo trdil, da bi moral IX. korpus minirati mostove na Soči, ko jo je dosegel, ter s tem preprečiti zahodnim zaveznikom, da jo prekoračijo. Krivdo, da se to ni zgodilo, je Kardelj – po mojem – do smrti pripisoval Titu, za katerega mesto pač ni imelo takšnega pomena, kakršnega je imelo zanj. Ko je postalo jasno, da Trst ne bo naš, je tudi Kardelj v marsičem izgubil zanimanje zanj, čeprav je ostal zvest svojemu socialističnemu idealu o italijansko-slovenskem bratstvu. V skladu s temi idejami je slovenskim levičarjem preprečil, da bi v zamejstvu ustanovili lastno stranko, ter jih bodril, naj se vpišejo v italijanske napredne stranke, v prvi vrsti v socialistično. Z

njeno pomočjo naj bi se borili za svoje pravice. Slovencem je dovoljeval organiziranost le na kulturnem in gospodarskem področju, pri čemer je vprašljivo, ali je imel prav. Boris Pahor že desetletja trdi, da je šlo za usodno napako. Jaz se z njim vedno bolj strinjam, saj je očitno, da vključevanje Slovencev v italijanske levičarske stranke ni rodilo velikih sadov. Če bi se z njimi le taktično povezovali, bi verjetno več imeli od tega.

»Na Primorskem imamo veliko ulic in trgov, ki se imenujejo po Kardelju ali Titu. Jih še velja ohraniti, sta vredna spomina na to, kar sta naredila za Primorsko, Slovenijo oziroma takratno državo?«

»Mislim, da sta. Do enega in drugega imam sicer velike rezerve, vendar brez njiju ne bi imeli meja, ki jih imamo.«

519

»Dr. Pirjevec, nadaljujva pogovor o aktualnih odnosih z Italijo. Veliko stvari, ki so povezane z zgodovino, jih obremenjuje, eksodus, fojbe, zakoni o državljanstvu, politična propaganda, celo propagandi filmi …«

»Mislim, da naše odnose obremenjuje predvsem naslednje: Italija še ni pripravljena, da z nami na enakopraven način zastavi skupno življenje in sodelovanje. Leta 1954, ko je bil podpisan Londonski memorandum, se je taka možnost ponujala, toda Italija je ni hotela izrabiti: stalno je ponavljala, da je Londonski memorandum samo provizorična rešitev, da meja še ni dokončno določena, da njena suverenost nad Cono B ni ugasnila itd. Kar pomeni, da je obremenjevala odnose z nami z revanšističnimi in iredentističnimi pristopi, ki še danes niso povsem utihnili. Gre za vedenje, ki priča o pomanjkanju politične volje, da bi se v našem prostoru umirili duhovi in da bi resnično našli možnost dialoga.«

»Še vedno obstaja sovraštvo do Slovencev, Slovanov, strah, mešanica obojega, še ostaja tisto, kar je bilo privzgojeno in vbito ljudem v glavo v času iredentizma?«

»Brez dvoma. Vse se je začelo leta 1848, prej etnične nestrpnosti ni bilo preprosto zato, ker Slovenci še niso obstajali kot politični subjekt. Leta 1848 pa smo na Primorskem začeli zahtevati svoje pravice. Takoj smo postali nevarni. Začeli so nas obkladati z najhujšimi psovkami, češ da smo barbari, da nimamo kulture, da nimamo na teh tleh nikakršne domovinske pravice.

Hujskanje se je nadaljevalo skozi generacije in se kazalo predvsem v vzgoji, v šolah, mentaliteti, časopisju. Zadnja leta je celo preraslo v širši nacionalni prostor. Ko se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja Slovenija osamosvojila, so te teme postale vsakdanja hrana velikih časopisov, ki so se razpisali predvsem o fojbah, o izselitvi Italijanov iz Istre, kot da bi šlo za etnično čistko, pravzaprav za genocid.«

520

»Po osamosvojitvi tudi ni bilo več jugoslovanskih tankov na meji.«

»Jugoslavija je bila politična stvarnost, do katere je bilo treba imeti določen obzir, kakršen do male Slovenije in Hrvaške ni bil potreben. V devetdesetih letih je Italija ponovno odkrila politiko, ki jo je oblikovala že pred prvo svetovno vojno: svojega naravnega zaveznika na Balkanu je videla v Srbiji, s katero je začela navezovati stike in se dogovarjati v škodo Hrvatov in Slovencev. K sreči je bila Srbija premagana na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu, kajti sicer bi nam trda predla. Ta politika je dosegla polom tudi s posegom ZDA, ki niso želele imeti še dodatnega žarišča napetosti na tleh bivše Jugoslavije.

Kljub vsemu se v določenem pogledu še nadaljuje.

Spomnite se samo na nedavno izjavo predsednika italijanske vlade Maria Montija, ki je po obisku v Beogradu dejal, da je Italija na zunanjepolitičnem področju dosegla največji uspeh v Srbiji. Kaj to pomeni?«

»Vendar tudi Slovenci delamo velike napake. Osebno ne razumem, kako to, da pri vseh teh o eksodusu in fojbah nismo sposobni povedati in jasno razložiti, koliko Slovencev je moralo nekoč zbežati iz fašistične Italije, da ne govorimo o vojni in vsem, kar so nam hudega naredili.«

»Zgodovinarji to na koncu koncev počenjamo, toda skoraj nihče nam ne prisluhne oziroma nas ne bere.

Problem je tudi v tem, da so se Italijani odločili za selektiven zgodovinski spomin, da niso obračunali s svojo preteklostjo. Zadnjič, ko je bil neki minister rimske vlade v Trstu, so mu rekli, da moramo spregovoriti tudi o tem, kar je počel fašizem s Slovenci, kaj je zagrešila Italija med drugo svetovno vojno na naših tleh, če že govorimo o tragediji severnojadranskega prostora. 'Za nas to nima nobenega pomena,' je dejal. Skratka, zgodovina se začenja s fojbami v Istri leta 1943 in s tistimi v Trstu in Gorici leta 1945.«

521

»Vse bolj očitno pa je, da se tudi za novo slovensko politiko začenja zgodovina šele s koncem druge svetovne vojne. Pozablja se zlasti to kar smo doživeli Primorci. Ob stalnem izpostavljanju eksodusa Italijanov Istre se na primer v Sloveniji nihče več ne spomni na eksodus pred tem, na eksodus Primorcev iz fašistične Italije.«

»Kakšen odnos imajo Italijani do novejše zgodovine, sem že povedal. Podobnega imajo tudi nekateri Slovenci, ki menijo, da so pomembna samo tista poglavja, s katerimi je mogoče politično manipulirati. Primorska jih ne zanima, kajti vse, kar se je zanje pomembnega dogajalo, je osredotočeno na Dravsko banovino. V tem kontekstu se ne smemo čuditi, da je eksodus primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov iz Julijske krajine v obdobju med obema vojnama vprašanje, s katerim se ne gre obremenjevati.«

»Potvarjanje zgodovine, posebej pretiravanje o fojbah, zelo boli naše ljudi, zelo boli zamejske rojake. Vse skupaj se prelaga na njihova ramena ...«

»Seveda. Moja generacija je recimo pod udarom že več kot pol stoletja, češ, vaši so zagrešili pokol, pravzaprav etnično čistko, genocid. Ne zanikam, da je prišlo do obračunavanja s fašisti pa tudi nekaterimi protifašisti, nasprotniki nove Jugoslavije, toda ne v takih razsežnostih, kot jih prikazuje italijanska propaganda, včasih pa tudi resni zgodovinarji. Vzemimo kot primer mojega kolego, ki pravi: 'Maja 1945 je bilo v Trstu nevarno nositi zvezdice,', kar pomeni biti vojak, italijanski vojak. Pri tem pozablja, da to niso bili nedolžni rekruti, temveč kolaboracionisti, sodelavci gestapa, ki so se pogosto omadeževali s krvjo.«

Že leta 2006 sva z dr. Pirjevcem pogovor nadaljevala o bazoviški fojbi, za katero lahko na osnovi pripovedi domačinov in očividcev, ki sem jih objavil v oddaji, sklepamo, da gre za eno največjih propagandnih laži. To z novo knjigo Fojbe razkriva tudi dr. Jože Pirjevec najprej z italijansko izdajo, nato pa slovensko.

522

»Čestitam. To je pogumna poteza, velik korak k razkrivanju resnice, že takrat ste mi v intervjuju rekli:

'Dajmo končno odpreti to fojbo, da bomo videli, kaj je v njej.' Kaj po vseh raziskavah ugotavljate, da je notri? V

eni od oddaj sem gostil priče dogajanja pri bazoviški fojbi, ljudi, ki so tudi trpeli pri mučenjih ali ki so kot otroci videli, kaj je kdo vse vrgel v to fojbo. Videli so tudi, kaj so Angleži po vojni potegnili ven. Pravijo, da obstajajo zapisniki. Jih imate tudi vi?«

»Imam poročila iz britanskih in ameriških arhivov.

Zahodni zavezniki so začeli kopati v šohtu, kakor so domačini rekli bazoviški jami, takoj ko so prišli v Trst, že junija in julija 1945, in so nadaljevali raziskovanje nekaj mesecev, do novembra. Niso imeli veliko uspehov. Na svetlo so potegnili nekaj več kot sto trupel. Razen enega civilista so bili vsi nemški vojaki. Ne gre pozabiti, da so bili pri Bazovici konec aprila 1945 hudi boji med vermahtom in IV. armado. Italijanov niso našli, čeprav bi jih iz propagandnih razlogov radi. Hladna vojna se je v tistem času namreč že napovedovala in angloameriški odnosi z Jugoslavijo so postajali iz dneva v dan bolj napeti. Ko so se zavedli, da je njihovo početje jalovo, so kopanje v bazoviški jami opustili. Pozneje so vanjo šli italijanski speleologi, a tudi niso našli, kar so iskali. Mislim, da italijanske oblasti to vedo, čeprav 'uradna resnica' trdi, da je v fojbi 2500 trupel. Seveda Italijanov, ki naj bi bili vrženi vanjo samo zato, ker so bili Italijani. Zanimiva v zvezi s tem je novica, ki sem jo slišal pred kratkim: v diskusiji z našo delegacijo, ki je šla v Rim na pogovore o vojaških pokopališčih, so tamkajšnje oblasti zahtevale, da se odprejo in raziščejo fojbe na naši, slovenski strani. Člani slovenske delegacije so nato predlagali, da bi bilo treba raziskati tudi bazoviško fojbo. Italijani so predlog odklonili.«

»Odprtje fojb in razkritje resnice čaka torej nove generacije?«

523

»Bojim se, da se bo stvar vlekla še desetletja, dokler bo interes voditi politiko, kakršna je v modi danes.«

»Bodo ohranili tudi strah do Slovanov?«

»Ta strah se vleče od leta 1848 in je prepleten z dejstvom, da se v severnojadranskem prostoru srečujejo trije narodi: Slovenci, Hrvati in Italijani. Slednji se dolgo niso mogli sprijazniti s to danostjo. Sedaj, v novih razmerah, se mora italijanska stran odločiti, ali namerava vztrajati v takšni nojevski politiki ali ne. To velja predvsem za Trst, ki je postal znotraj italijanskega prostora slepo črevo. Če ne najde spet svoje tradicionalne povezave z zaledjem, nima perspektive za preživetje. Naravno zaledje Trsta smo Slovenci, nas pa je Trst poskušal izločiti in nas še danes diskriminira. Zdaj je nevarnost, da bomo mi njega izločili, kar pomeni, da bo Trst usahnil v svoji starosti in betežnosti.