LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

SARA PERINI

Danes smo priča novemu preseljevanju, ki je posledica novih vojn, lakote ali pa vsaj želje po človeka dostojnem življenju. Čeprav so v svetu drugačne razmere kot po drugi svetovni vojni, nam zgodbe naših primorskih beguncev vendarle pomagajo razumeti tudi usodne odločitve sedanjih beguncev.

Vendar končajmo knjigo z mladostjo, z optimizmom nove Evrope in novega sveta – s pogovorom s sodobno slovensko emigrantko Saro Perini, s katero smo začeli intervju, že ko smo govorili o prekomorcih. Sara je mlada zgodovinarka in mlada mamica z Opčin nad Trstom.

Sedaj se v Španiji prilagaja novemu domu in novi kulturi, katalonski, ki je prav tako manjšinska kot slovenska v Italiji. Čeprav se je odločila za študij zgodovine in začela 524

proučevati prav svoj kraj, jo je življenje zaneslo na delo v turizem, srce pa daleč v Barcelono.

Selitev od doma zaradi ljubezni je ena od najbolj naravnih oblik selitve, ko se nevesta priseli k ženinu ali pa mož pride za zeta, prstopavca, rečejo na Krasu. To je naravno mešanje genov je temeljna oblika razvoja vrste pa tudi ustvarjanja sorodstva »na drugi strani meje«, torej razvoj človeštva in kulture, socializacije, v okvir te spada tudi sožitje. Fašizem in nacizem, ki nista poznala ali priznala te vloge mešanja genov, ki jo ljudje opravljamo s preseljevanjem, sta zaslepljena s teorijami nacionalizma in rasizma razvijala teorijo o večvredni in čistosti njihove rase. Sicer pa, nekaj so že morali vedeti o tem, saj so svojemu malemu in bolehnemu prestolonasledniku Emanuelu prav zaradi tega našli v Črni gori krepko in zdravo nevesto Jeleno, ki naj bi okrepila kilavo dinastijo.

So pa fašisti s pomočjo kolaboracionistov iztrebljali kot manjvrednega tudi črnogorski narod. Danes smo na to že pozabili, zabavni mediji, politiki in številni njihovi novinarji, scenaristi ter režiserji so nam selektivno oprali glave in jih napolnili samo s tisto zgodovino, ki ustreza njim.

Sara Perini je bila kot študentka ena izmed tistih, ki hočejo sami odkrivati resnico. Ob enem od pogostih obiskov na rojstnih Opčinah pa sem izkoristil nekaj njenega dragocenega časa, da nam kaj več pove o svoji prvi dvojezični knjigi Battaglioni speciali Slav Company 1940‒1945, Posebni Bataljoni, s katero je Italiji pomagala razkrivati nepoznano zgodovino ukradenih slovenskih mladeničev. Te so še kot dečke zaprli v vojašnice in taborišča, da ne bi odšli v partizane. Okrog 40.000 jih je bilo. Ta del pogovora ste že prebrali, zato se posvetimo še njenim Opčinam in njenemu priimku, ki ni običajen za Tržaški Kras, nato pa še Kataloniji:

»Vaš priimek ni ravno openski?«

525

»Ne, ne, priimek je italijanskega izvora. Izhajam iz mešanega zakona, moja mama je Slovenka, oče Italijan, zrasla pa sem v slovenskem okolju, ker so me starši na veliko srečo dali v slovensko šolo. Vedno sem se šolala na Opčinah, najprej vrtec, potem osnovna šola, nato še srednja. Višješolsko izobrazbo sem dobila v Trstu, na slovenskem klasičnem liceju. Edino univerza je bila italijanska. Tudi to sem dokončala v Trstu na fakulteti za zgodovino. Na žalost ni slovenskih fakultet. Mogoče v bodočnosti …«

»Rekli ste, da so vas na veliko srečo dali v slovensko šolo.«

»Ja, na veliko srečo, ker mislim, da je za otroka v mešanem zakonu izjemno bogastvo, da se lahko sporazumeva v dveh jezikih in da obvlada dva jezika od majhnega. Če bi me dali v italijansko šolo, bi po vsej verjetnosti govorila samo en jezik, ker se na italijanskih šolah v zamejstvu ne poučuje slovenščine. Medtem ko se na slovenskih seveda poučuje italijanščino.«

»Torej ste se med igro na ulici pogovarjali po slovensko.«

»Ja, velika večina prijateljev iz otroških, najstniških, mladinskih let je Slovencev. Sodelovala sem v slovenskih klubih, na primer pela pri društvu Vesela pomlad, igrala odbojko pri društvu Sloga, tako da sem vsa otroška in najstniška leta preživela v slovenskem krogu.«

»Je bila lepa mladost na Opčinah?«

»Bilo je res lepo. Spomnim se še – morda sem ena od zadnjih generacij, ki so se na Opčinah še igrale zunaj, na cesti, po travnikih, ogradah ali dolinah, ki jih imamo. Zdaj vidim veliko razliko. Otroci se drugače igrajo, raje so doma, ne verjamem, da imajo toliko prostega časa, kot smo ga imeli mi, tako da imam izredno lepe spomine na otroška leta.«

»Opčine niso več ruralno, vaško naselje, postajajo mestno.«

526

»Ja. Že vrsto let se spreminjajo v predmestje. Vidim razliko. Včasih smo hodili ven brez težav. Tudi ko sem bila majhna, si šel do vasi. Živim sicer malo zunaj, ne prav v centru, in vedno sem rekla mami: 'Grem v vas.' In je šlo brez težav. Sedaj že ne puščajo otrok samih … Saj ne verjamem, da je zelo nevarno, ampak se vidi razlika.

Spominjam se tudi, da pred desetimi leti sploh nismo zaklepali hiš, sedaj je drugače.«

»Spreminja se ta čas. To vidite tudi vi, ki ste mlada mamica.«

»Tako, tako, se opaža, prav v vsem je razlika. Vsekakor moram potrditi, da stvari še niso tako grozne, da se še da živeti … Ne bi rekla prav na podeželju, ampak v predmestju.«

»Je še kakšen kmet v vašem naselju ali tu blizu?«

» So, še so kmeti. Mislim, da se mladi vračajo na kmetijo, na zemljo, k vinogradništvu, in mislim, da je to zelo dobro, ker smo izgubili ves stik z naravo.«

»Ampak vi ste šli iz vasi v mesto, študirat. Niste hoteli ostati na zemlji.«

»Hahaha … Študirat sem šla, ker mi je bila zgodovina všeč od mladih let. Čutim ljubezen do zgodovine. Dobro se spominjam, da sem rekla mami: 'Vpisala se bom na klasični licej, ker sem prepričana, da bom šla na študij zgodovine.' In tako je bilo.«

»Kaj vas je mikalo pri zgodovini?«

»Imela sem srečo, da sem s starši veliko potovala.

Povsod sem se spraševala, kaj je bilo tam, kaj se je zgodovinskega tam dogajalo. Najbolj me mika socialna zgodovina, že od mladih nog. Tako sem se odločila za študij. In če povem po pravici, mi je dal veliko veliko zadoščenje.«

»Omenili ste, da ste peli v zboru, povejte nam kaj več o zboru.«

527

»Začela sem peti pri Veseli pomladi, ko sem imela šest let, in moram prav povedati, da sem najlepša leta preživela prav tu. Zbor ti da ogromno, nauči te živeti v skupnosti, da ti stike z ljudmi, ki jih drugače ni lahko doživeti, in s peto besedo prideš do srca vsakega človeka.

To veliko srečo sem doživljala in delila z množico pevcev.

Vaje, nastopi, srečanja … In ravno decembra lani smo imeli 30-letnico, tako da smo se vsi spet srečali in je bilo pravo veselje.«

»Zdaj se odpravimo s tramvajem v Trst. Kako je bilo v Trstu na šoli? Zagotovo je bila to velika sprememba.«

»Ja, šla sem na klasični licej. Velika sprememba, ker na Opčinah nas je bila cela garda. Spomnim se, da nas je bilo v šoli 24, bodisi na osnovni šoli ali na srednji. Potem pa smo se znašli po šest.«

»Klasični licej, to je tisti, ki ima poudarek na klasičnih jezikih, latinščini, grščini …«

»Latinščina, grščina, veliko poudarka je na zgodovini, literaturi, na jezikih, manj pa na vsem, kar je znanstvenega, manj je matematike, fizike, kemije. Vseh teh predmetov se sicer učiš, a z manjšim poudarkom. To je slovenski licej in mi smo imeli vse predmete v slovenskem jeziku, razen ure italijanščine – se mi zdi, da po osem ur na teden.«

»Je bil težek prehod na italijansko fakulteto?«

»Glejte, osebno ne, ker prihajam iz mešanega zakona.

Doma sem se z mamo vedno pogovarjala v slovenščini in z očetom v italijanščini in z vsemi sorodniki, ki jih imam po očetu, tudi vedno v italijanščini. Moram pa povedati, da sem videla, da imajo nekateri, ki izhajajo iz pretežno slovenskega okolja in se šolajo na slovenskih šolah, težave na univerzitetni ravni, ker je italijanščina po vsej verjetnosti malo prešibka. Se nadoknadi …«

»Verjetno se čuti razlika med maternim in naučenim jezikom.«

528

»Ja, seveda. Imam veliko srečo, da včasih rečem, da imam dva materna jezika, čeravno vedno povem, da je slovenščina moj materni jezik.«

»Kakšna je tržaška univerza, fakulteta zgodovine?«

»Govorim lahko o času pred 10 ali 15 leti, ko sem jo obiskovala. Moram povedati, da sem se na univerzi imela izvrstno. Naši profesorji so bili kakovostni, pripravljeni. Eni najboljših zgodovinarjev izhajajo prav s tržaškega vseučilišča in zaradi tega se nisem hotela seliti, saj so učili na tej univerzi. Študirala sem štiri leta, potem pa opravila izpite in začela premišljevati, kaj bo s to tezo.«

»Zgodovina proučuje tudi nestrpnost med Slovenci in Italijani. Kako se je čutila nestrpnost, kako se je čutil različen pogled na zgodovino na vaši fakulteti?«

»Glede na to, da je študij na univerzi razdeljen na različne dobe – arheologija, antika, srednji vek, moderna in sodobna zgodovina ‒, je treba malo pogledati, kaj kdo študira. Jaz sem si izbrala sodobno zgodovino, ker me je najbolj mikala, in povem tudi, zakaj: ker na žalost – ne vem, kako je pri vas v Sloveniji, pri nas v Italiji je obupno ‒

se na obveznem šolanju stvar konča nekje pri Napoleonu ali pa pridemo do Dunajskega kongresa. Skoraj nikoli ne prideš do 20. stoletja, ko se je v glavnem dogodilo vse.

Prideš lahko tudi do prve svetovne vojne, samo manjka ves tisti čas, ki je nam tako zelo blizu. Tako da sem se odločila, da bom to študirala. Na univerzi sem se srečevala z vsemi

– s tistimi, ki so bili politično desno usmerjeni, tistimi, ki so bili malo bolj sredinsko in bolj levo, ker kdor pride študirat zgodovino, ima tudi svoje lastne ideje. Ampak moram poudariti, da so bili naši profesorji objektivni in so vedno poskušali dati celoten vpogled v to, kakšna je bila realnost, predvsem to, kar je zadevalo študij sodobne zgodovine naše dežele in našega teritorija.«

»Italijanska zgodovinarska stroka je objektivnejša od politike, to je sicer znano.«

529

»Ja, to drži, ker se zgodovino obravnava na 360 stopinj, ne samo z enega zornega kota. To je zelo dobro. Naši profesorji, predvsem nekateri, so vedno trdili, da je dobro prebirati zgodovinarje obeh idej in ideologij, tako da si lahko sam ustvariš mnenje. Čeprav imaš svojo ideologijo (svoj nazor), je prav, da si vedno prebereš, kaj so drugi napisali, ker po vsej verjetnosti bo resnica nekje v sredini.«

»Ampak ta mladi neofašizem je zasidran prav na tržaški univerzi. Prav v tistih krogih, kjer se gibajo mladi študentje, prihaja do najhujših izpadov proti Slovencem.«

»Tako je. Sicer vam zdaj ne znam povedati, ali je še tako, ampak ko sem jaz obiskovala univerzo, je bilo.

Moram pa povedati, da je na fakulteti za filozofijo, zgodovino, sociološke vede ali jezike več levo usmerjenih.

Na drugih fakultetah pa se vidi desničarsko usmerjenost.«

»Kaj pri mladih v Trstu generira desničarsko usmerjenost?«

»Mislim, da je še nekaj tistega izpred 60 let, na žalost.

Večina, s katerimi sem se srečala, je bilo mladih iz zakonov ali družin, ki so bile vedno fašistično ali desničarsko usmerjene, in so tudi oni zrasli v tem duhu.

Imela sem celo kolega na univerzi, ki je bil hiperdesničarsko usmerjen, in smo se skoraj vsak dan prepirali, dokler mi ni po četrtem letu rekel: 'Veš, po vsej verjetnosti si mi nekaj resnice povedala tudi ti in ni vse tako, kot so mi povedali doma.'«

»Sara Perini, pred sabo imam knjigo Posebni bataljoni, kako je nastala?«

»Iz teze, ki sem jo postavila na univerzi, in še sedaj se spominjam, kako sem prvič šla k mentorici, s katero sem imela največ stikov, in ji rekla: 'Zelo rada bi videla, da bi bili moja mentorica, obravnavala bom tezo posebnih bataljonov.' In me je pogledala in rekla: 'Sara, to ne bo šlo, absolutno. Nimamo gradiva, nimamo ničesar, arhivi so še zaprti.' In sem rekla: 'Glejte, doma imam živ primer osebe, ki je bila v posebnih bataljonih. Če dobim še druge in vam 530

prinesem material, boste pomislili na to?' In je rekla: 'Dam ti mesec časa. Prinesi mi kaj.' Doma imam strica in to tezo sem razvijala, da bi sama kaj več izvedela o tem, kaj so posebni bataljoni, o katerih mi je vedno pripovedoval: 'Bil sem v južni Italiji, v posebnih bataljonih. Fašistična Italija nas je tja dala, ker smo bili mladoletniki in nas niso mogli dati v redno vojsko.' Samo tedaj še nisem dojemala, kaj je to pomenilo. In ko sem začela študirati na vseučilišču, sem vedno iskala po knjigah: 'Tu ni, tu ni, tu ne zasledim, tu ne vidim, tu ne dobim …' Bodisi v slovenskem zgodovinopisju bodisi v italijanskem piše zelo malo o tem. Zato sem začela iskati po arhivih. Najprej sem dobila imena ljudi, ki so bili v četah, in sem jih poiskala – velike večine na žalost ni več z nami, nekatere pa sem le dobila. In po enem mesecu sem zbrala že 120 pričevanj, tako da je bila profesorica zelo vesela in je rekla: 'Prav, v redu, bomo naredili!'«

Pogovor je stekel o usodi mladih slovenskih fantov in je bil že objavljen v delu o prekomorcih, v katere so se vključili skoraj vsi iz posebnih bataljonov. Njihovo odisejado in vlogo v drugi svetovni vojni je pri nas razkril Albert Klun, v Italiji in v svetu pa to še ni razkrito.

»Ta knjiga torej odpira novo poglavje v zgodovini tega prostora, ki ga Italijani ne poznajo.«

»Ja, prav ste povedali. Odpira novo poglavje, tudi ker sem imela srečo, da sem po zbiranju pričevanj dobila ogromno arhivskih virov. Prav v tistih letih so namreč začeli odpirati arhive, tako da se je dalo malo pobrskati.

Če mi bo le uspelo, bom nadaljevala pisanje, ker je materiala še ogromno, in mislim, da je treba stvar še prerešetati, da bomo prišli do točke, do zaključka, zakaj, kako in kaj o posebnih bataljonih.«

»No, marsikdo napiše diplomsko nalogo, ampak ta ne izide v obliki knjige. Kdo vam je pomagal?«

»Moram se zahvaliti za objavo knjige slovenskemu društvu Tabor z Opčin in knjižnici Pinka Tomažiča in tovarišem, ker brez njih ne bi mogla objaviti knjige. Hvala 531

njim, ki so podprli izdajo in je nastala knjiga v prvi izdaji, potem še druga izdaja, in zdaj upamo, da bo še tretja.«

»Je ta knjiga tudi na naših policah?«

»Ja, seveda je na razpolago tudi v vaših knjižnicah in knjigarnah.«

»Sara Perini, prej ste mi tako lepo govorili o vašem kraju, o Opčinah, ampak sedaj ne živite več tu, zdaj ste kar v Barceloni.«

»Ja. Pred letom in pol sem se preselila in moram povedati, da je Barcelona zelo lepo mesto. Živi se zelo lepo, popolnoma drugače kot na Opčinah, saj je velemesto. Tam smo se že odvadili podeželskega življenja, moram pa povedati, da pridem na Opčine, če se le da, na obisk k staršem, ker so še vedno tukaj Se pa malo vidim s prijatelji. In vedno, ko pridem, prav zadiham.«

»Če pustimo ob strani arhitekturo in lepote Barcelone, je vendarle nekaj podobnosti z našim prostorom. Tudi tam so manjšine, tudi tam so ostanki fašizma – prav v tistih krajih …«

»Vedno me lepo sprejmejo, ko jim povem našo zgodovino. Tudi oni rečejo: 'Ja, tudi pri nas je bilo tako, tudi pri nas je tako, mi smo tudi pretrpeli kot vi.' Vedno najdemo skupno točko. Tudi pri njih je bila po vojni leta 1936, 1939 huda diktatura, tudi pri njih so zapirali katalonske šole. Odpirati so jih začeli šele po Francovi smrti, tako da so tudi oni trpeli kot mi. Jaz osebno nisem, sem pa to spoznala iz pričevanj ljudi z Opčin, in vem, kako je bilo.«

»Katalonci so manjšinski narod v Španiji, ki je tudi hudo trpel.«

»Še vedno se borijo – čeprav po mirni poti – za nekaj več svobode. So manjšinski narod, ampak jih je sedem milijonov, tako da imajo veliko moč. Katalonija ima močno gospodarstvo, tudi posebne zakone, ki niso povsem kot španski, tako da so nekako bolj samostojni. Bolj kot mi.«

532

»V novo življenje vas je vpeljal vaš partner, Katalonec. «

»Tako, tako. Sledila sem srcu in odpotovala, odjadrala nekam v Španijo, in glejte, z njim mi je dobro. Spoznala sem nov del sveta in prišla v stik z novo kulturo, ki je prej nisem poznala. Veš, da se Katalonija bori za neodvisnost od Španije, a lahko, ko živiš tam, to tudi občutiš.«

»Zdaj spet nastaja nov mešan zakon nove Evrope. Ste Slovenka v Kataloniji …«

»Vedno rečem, da sem pol Slovenka, pol Italijanka.

Večkrat se to ljudem zdi zelo čudno, ker nekateri – na primer Španci in drugi narodi – še vedno ne vedo, kje točno je Slovenija. Nekateri mi pravijo, da sem Slovakinja, drugi Čehinja … Ne vedo še točno, kam bi dali Slovenijo, na žalost. Potem pa jim povem. Tako imamo v bistvu trojno …

četverno zvezo: Slovenija, Italija, Španija in Katalonija!«

»No, in doma imate seveda dojenčka.«

»Ima šest mesecev, tako da upam, da bo tudi on to videl kot pozitivno, jaz mu sicer vedno govorim po slovensko, moj mož po katalonsko, v Španiji se pogovarjamo po špansko in doma tudi z nonotom po italijansko, tako da bo on štirijezičen.«

»Torej, lahko bi rekli, da počasi nastaja nov evropski narod, narod mešanih zakonov.«

»Mislim, da ja, ker po velikih mestih in velemestnih, ki sem jih obiskala tudi iz delovnih razlogov, se vidi, da se ljudje selijo iz ene države v drugo. Seveda se je to v zadnjih letih razširilo, prej ni bilo veliko takih (ki so se selili iz ljubezni) … Morda nisem opazila, ker sem živela v Trstu in se nisem tega zavedala, mislim pa, da je to veliko bogastvo.«

533

»… ki so se selili iz ljubezni,« sem pripisal. Tako sem razumel, da je Sara hotela povedati, in zato dopisal.

Knjigo sem namreč napisal z upanjem, da se ne bomo več selili zaradi lakote, prisile, vojne ali strahu za življenje. V

potrditev mi je po avtorizaciji intervjuja poslala iz Barcelone še fotografijo.