LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

BENEČIJE

Bevkovo zgodbo o Kaplanu Martinu Čedermacu poznamo skoraj vsi Slovenci. Zelo dobro nas spomni na fašizem in zatiranje slovenske besede, čeprav so se prave fašistične grozote dogajale šele po izidu knjige. Nato so sledili še vojna, mir, hladna vojna in prijateljevanje – v Benečiji še danes živijo in se borijo za slovenski jezik novi Čedermačevi. Kot da je tam, še sedaj, po padcu berlinskega zidu in po našemu vstopu v EU, še vedno strah ali boj proti »schiavocomunismu«, gnezdo salojske republike ali pa mccartizma.

Kako bi si drugače razlagali primer iz leta 1995, ko so karabinjerji razkopavali po cerkvi v Matajurju. Je bilo to samo zaradi obtožbe, da tamkajšnji župnik Gujon skriva orožje?

Kako razumeti, da so v letih, ko se je Slovenija že dogovarjala za vstop v Nato in EU, sprožili sodni postopek proti slovenskima duhovnikoma Natallinu ali po slovensko Božu Zuanelli in Marinu Qualizzi zaradi knjige 504

Gli anni bui della Slavia: attività delle organizzazioni segrete nel Friuli orientale (Mračna leta Benečije: Dejavnost tajnih organizacij v vzhodni Furlaniji), ki je izšla v izvirniku leta 1996 pri založbi Dom. Obtožili so jih subverzivne dejavnosti.

Pred vojno jih je ustrahoval fašizem, po vojni pa pritiski tajnih organizacij Trecolore in O, raznih prostovoljcev in Gladio, slednja je delovala v sklopu Nata kot paravojaška organizacija, ki je branila mejo pred komunističnim blokom. »Plačani tajni agenti v organizacijah Gladio in Trecolore so nadzorovali duhovnike in ljudstvo: vohunili, obsojali, pritiskali, obtoževali, obrekovali in zaničevali so tiste, ki so priznavali svoje etnično poreklo in uporabljali domači jezik. Slovenstvo so enačili s komunizmom.«

»Protislovenska propaganda je bila grozljiva.« Te stavke sem prebral v časopisu Družina. Tudi mlajši duhovniki sedanjega povojnega časa, Kračina, Birtič, Paskval Gujon in drugi, so postali sodobni Čedermaci, zastonj so se pritoževali cerkvenim in posvetnim oblastem. In kar je najhuje, če izvzamem nekatere novinarje, ki smo te zgodbe razlagali ljudem, pa mogoče še koga, jim tudi matična Slovenija ni pomagala.

Ob predstavitvi slovenskega prevoda knjige Mračna leta Benečije avtorja Boža Zuanelle, katere uvod je napisal Marino Qualizza, sem z avtorjem in urednikom posnel krajši intervju, ki bo zelo dopolnil zgodbo Dina del Medica ali zgodbo današnje slovenske Benečije. S to knjigo sta dokazala, da je bila raznarodovalna politika v Beneški Sloveniji nespremenjena in mogoče še bolj učinkovita v času povojne demokratične Italije kot prej med fašizmom. K temu so najbolj prispevale paravojaške organizacije, ki naj bi branile zahodno demokracijo pred komunističnim blokom, a je bil njihov pravi cilj le boj proti slovenstvu. Prav to je razkrinkala njuna knjiga.

In zakaj sta jo napisala in izdala?

505

Božo Z.:«Recimo, jaz sem naprej duhovnik in moram skrbeti za duhovne stvari, za to sem se učil v semenišču.

Ampak jaz sem zrasel tudi iz nekega naroda, ljudstva in moram delati tudi za dobro tega ljudstva. Ne samo za duhovne, ampak tudi socialne in materialne dobrine, če lahko jaz pomagam. Ampak ko sem videl, da je bilo to ljudstvo preganjano že od 66. leta prejšnjega stoletja in potem kar naprej, med 1. svetovno vojno, med fašizmom in potem, sem rekel, da je treba te stvari napisati, ker moramo pokazati ljudem, zakaj je naša narodna skupnost danes v takšnem žalostnem položaju. In moramo poznati zgodovino, ki je bila prej, da poznamo današnjo situacijo.«

Beneška duhovnika Božo Zuanella in Marino Qualizza. Foto: Meta Krese/Mladina

»V knjigi ste postavili zelo drzno tezo, da se je v Benečiji zgodilo več hudega v času italijanske demokracije kot v času fašizma.«

Božo Z.: »O tem sem absolutno prepričan, ker sistematično raznarodovanje se je izvajalo po 2. svetovni vojni, ker je celotni državni aparat delal recimo proti slovenskemu jeziku, proti kulturi. Otroški vrtci, ki jih ni bilo 506

oziroma jih je bilo malo po Italiji, so pri nas zrasli v vsaki vasi, tako da so trgali otroke družini in so jih učili italijansko, ko so imeli šele tri leta. Ta šola je naredila največ škode in potem tudi politika, tudi ljudje, ki so bili plačani v naših dolinah, da delajo propagando.«

»Te organizacije, kot so Gladio itn.«

Božo Z.: »Ja. Najprej je bila tista Terzo corpo volontario della libertà (tretji prostovoljski korpus za svobodo), potem Organizacija O in 1956 leta, ko so ukinili to organizacijo, se je rodil tudi Gladio. Ampak v teh organizacijah so vedno isti ljudje. Iz ene so šli v drugo. No, in s tistim protislovenskim duhom. Te organizacije so bile ustanovljene, da bi bile obrambni zid pred vzhodnim blokom, Jugoslavijo. Ampak ker dejansko ni bilo sovražnikov na oni strani, so se tako zvani vojaki borili proti lastnemu narodu, proti Slovencem, proti bratom, pravi Marino Qualizza, ker ti niso recimo Italijani ali Furlani, to so naši slovenski ljudje, ki so postali recimo janičarji.«

»Torej Slovenci po rodu, ki so sprejeli italijansko kulturno in se poitalijančili.«

Božo Z.: »Ja ja ja. To je tragično!«

»Koliko vas je še takih Čedermacev, kot ste vi, ki se še borite?«

Božo Z.: »Recimo, da nas je ostalo približno 10

slovenskih duhovnikov, ampak tistih, ki se ukvarjajo s to problematiko, jih je (poleg naju) samo 5.«

»Imate še kaj upanja?«

Božo Z.: »Recimo, da če ne bomo imeli drugih slovenskih duhovnikov, ni upanja. Čeprav Marino Qualizza, moj sošolec, pravi, da se lahko zgodijo tudi čudeži in ne smemo obupati.«

»Vprašajmo g. Marina Qualizzo, ali je bil ta čudež tudi globalni zaščitni zakon ali ne?«

Marino Q.: »Recimo, da je čudež, da je prišlo do globalnega zaščitnega zakona, ker tudi to nismo verjeli … «

507

» … da vas priznava kot Slovence … «

Marino Q.: »Ja, to je čudež, seveda! In o tem smo precej dvomili, ampak se je zgodilo. To je čudež! Seveda ni dovolj, ampak je uradno priznanje, za katero smo res veseli. Kot je dejal že Božo, nastanejo druge težave, pregrade, ampak nekaj je! Blago ni sirota, pravijo pri nas.«

»Na čem bi morali zdaj graditi v matični domovini?

Kako bi vam morali pomagati in kako bi si sami?«

Marino Q.: »Najprej je treba, da v matični domovini spoznajo in poznajo razmere, v katerih živimo, ker imamo slutnjo, da jih ne poznajo preveč, in to so seveda velike ovire.«

»Da je meja, predvsem v glavah, prevelika prepreka.«

Marino Q.: »Ja. Ko se bo znanje izboljšalo, morajo biti prisotni in razumeti, kako nam pomagati, da bi se rešili iz kompleksa manjvrednosti, da postanemo normalni državljani.«

»In zavedni Slovenci, ki se zavedajo svoje kulture.«

Marino Q.: »Poglejte, kaj to pomeni. Vsaka tri leta imamo srečanje treh narodov v Sloveniji. In kadar pridemo, obiščemo tudi Ljubljano. Naši ljudje iz Benečije so si prvič ogledali Ljubljano: 'Oooo …' Niso mislili, da je tako lepo mesto, tako veličastveno itn. Morajo videti, da so Slovenci normalni ljudje.«

»Ne pa bavbavi, kot jih je naslikala italijanska propaganda?«

Marino Q.: »Ja, to je! Spoznanje, znanje, omika in seveda tudi ponos.«

»Vključitev Slovenije v Evropo bo kaj pomagala?«

Marino Q.: »Seveda bo, ker mislim, da morajo pasti zadnje ograde in pregrade iz časa hladne vojne in drugih, ampak za nas je bolj tragično, če to ljudstvo izumre, ker izumre z njim tudi kultura. In zato seveda ni dovolj, da se naučimo slovenščine. Morajo se spremeniti ekonomske razmere.«

508

»Benečija je plačala prehud davek z izseljevanjem.«

Marino Q.: »Približno 80 odstotkov našega prebivalstva se je izselilo.«

Oj, božime!