LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

DINO DEL MEDICO

Dino Del Medico je že mlajši od naših prejšnjih sogovornikov, rodil se je leta 1940 v Bardu, Terski dolini, žal ga ni več med nami. Bil je gradbinec in podjetnik, a je bil bolj znan kot beneški emigrant, domoljub in publicist.

Življenje ga je že v mladosti odneslo v Švico, v času udejanjanja velikih načrtov, v starejših letih, ko je uresničeval svoje najlepše ideje, pa je prišel na morje, k nam v Koper, kjer je napisal več knjig.

Že kot mladi izseljenec je v Švici začel izdajati časopis Emigrant, leta 1963 pa je začel zbirati in zapisovati stare recepte. Z Vesno Leskovic sta izdala tri knjige receptov, in sicer Jesti po domače, Iz dežele frike in gubance in Jest tu w Rožini Dolini. Njegovo najpomembnejše delo je slovar beneškega dialekta in italijanskega jezika in 493

obratno, z naslovom Naše besiede, pred smrtjo pa je izdal še Jesti na Matajurju in roman Cioccolata salata.

V knjigah je družil ljubezen do hrane, svoje Benečije in maternega jezika. Prav užival je, ko je lahko kaj povedal v domačem narečju in ko je pokusil kaj dobrega – bil je sommelier in veliki poznavalec francoskih, švicarskih in italijanskih vin. Pisal je tudi o vinu in pri nas ter v Švici dobil status viteza vina.

Vendar je bil Dino zame kot sogovornik predvsem pomemben kot eden izmed nosilcev preporoda beneških emigrantov. V Švici je še skoraj kot otrok začel kot tesar, med delom se je šolal in nato kot uspešen sindikalni funkcionar in Slovenec, ki je odkril svoje korenine, ustanovil Zvezo slovenskih izseljencev Furlanije, po vrnitvi v domače kraje pa se je ukvarjal z gradbeništvom, popotresno obnovo in menedžerskimi posli. Pogovor, ki sem ga snemal leta 2006, pa sem tako kot običajno začel o mladih letih in rojstnem Bardu.

»To je bila majhna, revna a zelo lepa vas. V bistvu se je zgradila po močnem potresu leta 1854. Pravijo, da je bil epicenter v Tolmezzu, ampak zdi se, da je bil prav v Bardu, in takrat je zgorela celo občina. Hiše so bile drugačne, lesene in krite s slamo. Bili smo še pod Avstro-Ogrsko in, kot sem ugotovil, so nam dali tehnike, ki so prišli iz Avstrije. Tem ljudem so dali jesti in piti, oni pa so počasi gradili. Vasi so bile v bistvu zelo lepe v nekem starem lokalnem stilu …«

»Vse, kar je bilo tako lepo obnovljeno, pa se je pri zadnjem potresu leta 1976 ponovno porušilo.«

»Tudi moja rojstna hiša. Cerkve v Bardu, Zavarhu, Teru so bile zgrajene med letoma 1870 in 1900. Imele so zelo lepe okrase. In kot kaže, so bile v Bardu celo slike znanih slikarjev, med drugim učenca Tiepola.«

»Se še spomnite Terske doline? Kakšna je bila?«

»Seveda se je spomnim, zdaj spet zahajam dol, če le imam malo časa. Terska dolina je bila dolgo prav 494

pozabljena. Je zelo zelo lepa. Tam izvira Ter, ima izredno lepo vodo, ima jame …«

»Zagotovo se zelo dobro spomnite domačega dialekta, sedaj pripravljate slovar …«

»Ja, točno. Izšel bo letos. Konec maja, prve dni junija.

Besede sem zbiral vsaj 15, 20 let. Notri je 22.000 besed, in ker sem zapise kontroliral s profesorjem Merkujem v Trstu in univerzitetnim profesorjem Dapitom, sta oba videla, da ima dialekt veliko starih slovenskih besed, ki niso niti več uporabljene v slovenskem jeziku. Lahko vam jih nekaj naštejem. Na primer: ledati pomeni iskati, obrjesti – dobiti, lanta – lica … Ima tudi strašno lepo slovnico, ki sem jo tudi skoraj že končal, in je – moram reči – slovenska in tudi v tej knjigi piše, da je to slovenski dialekt.«

»Torej ni to neki drugi jezik, kot hočejo nekateri reči, da je to ostanek nečesa drugega …«

»Dialekt je bil dolgo pozabljen. O tem sem govoril tudi s profesorjem Merkujem, ki pravi – in jaz sem to tudi ugotovil v raziskavi –, da je naš dialekt zelo težek, ker pravi, da sloni na veliko akcentih. In to sem videl. Imamo na stotine besed, ki z akcentom na prvem ali zadnjem zlogu menjajo pomen … kot v francoščini mer – mati ali morje. Mi imamo tudi na stotine teh besed. Zato so ga opustili vsi, ki so se odločili študirati ta jezik, , ker, ne poznavajoč dialekta, niso utegnili razumeti besed in nadaljevati svojih študij.

Čeprav je bil de Courtenay, kar je bil, je veliko pomagal Rezijanom in drugim, ampak on je vedno govoril in pisal, da je naš dialekt hrvaško-srbski dialekt. in da je tudi ta slovar dokaz, da se je gospod zmotil.«

»Gre za slovensko narečje.«

»Gre za slovenski dialekt.«

»Vsi imajo seveda skupno izhodišče v praslovanščini

…«

»Ja. Podoben je tudi sodobni slovenščini, ampak je nekaj razlik. Na primer vrt je v slovenščini, »wart« je v bardščini, ampak je vedno isto. Ta slovnica je že skoraj 495

pripravljena, izšla naj bi drugo leto ali čez dve. Ampak kar je zanimivo, to pa ne bo še v tem slovarju, ampak v slovnici, je, da sem dobil način, kako so po starem šteli pri nas, in to je čista slovanščina. Mi v tem dialektu do 10

štejemo po slovensko, potem pa gremo: undes, dodes, tredes. Medtem ko je po starem – povedali so mi ljudje, ki so še živi –bilo: deset in ena, deset in dva, deset tri ali dvajset ena, dvajset dva, petdeset dva, petdeset tri … . in to je čisto stari način slovanskega štetja in celo Slovenci ga nimajo več.«

»Dino, vi pišete slovar narečnih izrazov vaše Benečije, ampak niste slavist …«

»Ne, nisem študiral na nobeni fakulteti. Sploh ne vem, katere vse so tu spodaj v Vidmu. So me pa zadnja dva meseca vabili dol, ker so videli, da je to, kar sem napisal o teh receptih, vredno, da bi celo univerza to publicirala.«

»Po poklicu ste gradbenik …«

»Šolal sem se v Švici. Doma sem nadaljeval po osnovni ampak v prvem letniku učiteljišča sem moral pustiti in iti po svetu, ker doma nismo imeli za jesti.«

»Takrat je bila v Benečiji huda revščina. Veliko veliko Benečanov je šlo s trebuhom za kruhom, predvsem v Belgijo, ne samo v Švico.«

»Med letoma 1945/46 in 1960 se je Benečija spraznila za 70 odstotkov. Jaz sem imel 17 let in pol, ko sem šel v Švico. In če vam lahko nekaj hecnega povem, za iti v Švico si moral imeti 18 let in jaz jih nisem imel. In moj nono mi je dal polovico sira, naj ga nesem na občino tistemu, ki je delal pasos, in je rekel: 'Naj te naredi za leto starejšega.'

Šel sem dol, mu nesel sir in mi je namesto leta 1940

napisal 1939. Ko sem šel v Švico sem imel 17 let in pol.«

»Kako ste se Benečani znašli v tujini, v Švici inpa tudi drugih krajih? Ste se kaj povezovali med sabo?«

»Ma, ja. Prvo leto in pol sem bil v nemški Švici sam. V

tem času sem študiral in tudi naredil tehnične šole za gradbeništvo. In prav kot tehnika so me potem iz nemške 496

Švice poslali v francosko Švico. Tam sem dobil veliko ljudi, predvsem iz Nadiških dolin in tudi osrednje Benečije, iz Čenebole in drugih krajev … In takrat so imeli Italijani že organizirana svoja društva, tudi Furlani so imeli Fogalar Furlan. In leta 1967, 1968 se je vse družilo. Vse je bilo živo. Mladi smo čuli ta francoski veter – francosko revolucijo. In takrat sem že bil v švicarskih sindikatih.

Pustil sem gradbeništvo in švicarski sindikati so me prišli iskat in sem bil pravzaprav prvi Italijan, ki je sodeloval z njimi, ki je bil podtajnik v švicarskih sindikatih, in ne samo prvi, ampak tudi najmlajši. Bil sem zelo mlad mulo tam notri.

Spoznal sem veliko ljudi v francoski Švici in videl, koliko naših Benečanov je tam. In v spomin na hvaležnost, ki so mi jo izkazali Slovenci v slovenskih šolah v Gorici, mi je prišlo na misel, da če se Furlani združujejo ne bo dobro za nas, saj so nas takrat Furlani malo podcenjevali. Mi smo vedno bili Scavs (sužnji) – morate razumeti, to so bili delavci kot mi in so govorili v skladu s tamkajšnjo kulturo.

Mi smo se lahko vpisovali v furlanska društva, ampak nismo smeli priti do odgovornih, vodilnih položajev. Naši ljudje pa so bili cenjeni v Švici, ker so bili dobri zidarji, delavci, in povsod, kjer so bili, so bili zelo cenjeni. In mi je prišlo v glavo, zakaj se ne bi združili. In 1. avgusta 1968, ko smo se dobili v eni oštariji, smo malo klepetali in kar ustanovili društvo izseljencev. Prvi predsednik je bil Marko Petrič, doma iz Kanevole, potem so bili drugi od Nadiških do Terskih dolin.

Če lahko povem eno zanimivost, tisti dan, ko smo to naredili, je bila prav švicarska fešta. Spili smo ene par kozarcev vina in naš član, prav iz Nadiških dolin, je začel Oj, božime. Švicarji so to slišali, prišli zraven in nam ponudili še za piti. Tako da smo že od začetka dobili prijatelje Švicarje. Kmalu so k nam v društvo prišli tudi zelo pomembni švicarski politiki, ki so nam pomagali.«

497

»No, zelo zanimivo povezovanje. To vaše društvo je kar raslo.«

»Poglejte, zraslo je, in to tako, da smo se sami ustrašili, kaj se dogaja. V enem letu in pol smo prišli na več kot 2500 članov in nismo več vedeli, kako ljudi povezovati. Mi smo spraševali okoli, da bi nam kdo pomagal, tudi Trst smo vprašali, ampak so bili malo gluhi. Prvi, ki nam je pomagal, je bil italijanski generalni konzulat v Luganu, potem celo italijanska ambasada. Italijanska ambasada nas je prvič spoznala ( priznala ) kot Slovence Videmske pokrajine, dala nam je slovenske knjige in tudi sredstva, da smo lahko izdali prvo številko Emigranta. To je bilo glasilo našega društva. Jaz sem to kot sindikalni funkcionar vse tipkal na roke in potem smo to tiskali na električni ciklostil, ki nam ga je daroval konzulat v Luganu.

Ekipa se je običajno zbrala okoli sedme, osme zvečer in se lotila dela, končali pa smo okrog treh, štirih zjutraj in ob sedmih smo bili spet vsi na delu. Nato smo ga raznosili.

Tako se je začel ta Emigrant.«

»Na začetku je izhajal občasno …«

»Ja, vsake tri mesece. Pogosteje ni šlo. Začeli so se vpisovati ljudje iz Argentine, Amerike, Kanade, Peruja … O

nas so slišali prek prijateljev doma in so nam začeli pisati.

Jaz sem takrat delal v pisarni sindikata in sem vsak večer bral pisma in odgovarjal. To so bila leta!«

»No, časopis je odigral izredno pomembno povezovalno vlogo med vami, emigranti in seveda narodnobuditeljsko.

Vi ste se ozaveščali, da ste Benečani, da ste Slovenci.«

»Ja, izkoriščali smo celo počitnice, da bi ozaveščali naše ljudi doma, ker so bili še v tistem strahu. Kakor sem vam že povedal, so bili naši delavci v redu ljudje, delavni, imeli so jih radi, Švicarji so imeli do nas pozitiven odnos, in to je bilo zelo pomembno. Tako sta se v društvo izseljencev najprej vpisala moja prijatelja, eden je bil Pia du Vasen, ki je nato postal kantonarni minister za finance, drugi pa je bil Jean-Pascal Delamuraz, ki je postal deželni minister za 498

trgovino in celo predsednik konfederacije. Tretji, ki se je vpisal leto in pol kasneje, je bil Rene Felber, ki je bil minister za zunanje zadeve. Mi smo ljudem pripovedovali o mačehovskem odnosu Italije do nas in minister za zunanje zadeve je vprašal našega ambasadorja, kaj se dogaja, zakaj nam ne pomagajo. Odgovorili so, da oni bi že, ampak da v Rimu ne dovolijo. V Švici so to ocenili kot zatiranje manjšine ‒ ljudi, ki so jih oni cenili.

Ko smo nato doma v Benečiji povedali, da so se v naša društva vpisali celo švicarski ministri, so razumeli, da gre za nekaj pomembnega, in so se začeli vpisovati tudi sami.

Praviti našim doma, da se je vpisal švicarski minister, je bilo nekaj izredno pomembnega, in oni so tudi začeli ustanavljati društva. Do Zveze izseljencev ni bilo v Benečiji nobenega slovenskega društva z izjemo tistega Predanovega uradiča. Potem so nastali vsa ta društva, pevski zbori …«

»Prav Emigrant je nekako pospešil prebujo, a ne?«

»Mislim, da je. Na noč smo lahko natisnili 400

Emigrantov, potem 500, 600, nekateri so ga prebrali in ga nato poslali domov, tam pa so si ga izposojali naprej.

Ljudje so ga sprejemali z veseljem, saj je bil pisan v slovenščini, italijanščini in domačem dialektu. Jaz sem bil edini, ki sem znal slovensko, čeprav malo … Ljudje so bili strašno presenečeni. Mi smo pisali o težavah, o problemih, s katerimi se srečujemo v emigraciji, ne samo v Švici, ampak na splošno po Evropi, Ameriki, Avstraliji … In so se k nam včlanjevali tudi od tam, mi sploh nismo vedeli, koliko ljudi je po svetu. Ko so vse to opazili v Italiji, so se zbudili in so nas začeli vabiti dol, da tudi tu kaj naredimo.

A je bil problem šol, zaposlovanja itn., in nekateri smo se odločili, da pridemo dol, in smo se zaposlili v naši deželi.«

»Vi ste se vrnili v Benečijo. Takrat je predel že prizadel hud potres.«

»Ja, dve leti potem.«

»Se še spomnite, kako je bilo?«

499

»Tisti večer sem bil v Švici, kamor sem peljal tri župane Beneške Slovenije. V tistih dneh smo imeli veliko srečanj, da bi spodbudili sodelovanje s Švicarji. Tisti večer smo bili prav na občinskem posvetu na Yverdonu, to je mestece z 12.000, 13.000 prebivalci. Ob devetih se je začelo nekaj tresti, ampak nismo vedeli, kaj se dogaja ‒ zjutraj so nas ob petih zbudili in nam povedali, kaj se je zgodilo.

Poskušal sem priti v Bardo, ampak se ni dalo, ker je bila pot zaprta, in tisto noč je utegnil priti gor samo župan iz Podbarda. Naslednji dan pa smo prišli in smo videli vso dramo, ki se je zgodila prav v Bardu. V bistvu je bilo 40

odstotkov hiš porušenih. Po potresu septembra pa so ostale samo tri hiše.«

»Je bilo tudi v Bardu kaj mrtvih?«

»V naši občini so bili tudi mrtvi, ja.«

»Drugače je potres zahteval kar veliko žrtev. Italijanska oblast ni bila ravno navdušena, da smo po Radiu Koper poročali o več sto mrtvih.«

»Glejte, na koncu jih je bilo več kot 1000. Vem, da morda niso hoteli, ampak to, kar je bilo najhujše, je, da so po potresu hoteli, da bi Bardo, Tipan in drugi kraji izginili in da bi barake in hiše naredili dol v Trecentu. Hoteli so na drug način uničiti slovenske vasi, Rezijo, jih preseliti dol.«

»Ste tudi vi zato ustanovili svoje podjetje in začeli hitro pomagati pri obnovi porušenih vasi?«

»Podjetje sem ustanovil že leto prej. Imelo je čisto drugačne namene in smeri. Ko je prišel potres, sem se spomnil, da sem enkrat spoznal neke ljudi iz Ljubljane, in sem telefoniral bolj zato, da vidim, kaj je, in sem vprašal, ali v bivši Jugoslaviji ali Sloveniji, Ljubljani obstajajo podjetja, instituti v zvezi s potresi. Znanec mi je povedal, da je inštitut ZRMK in da se lahko vidimo čez dva dneva v Ljubljani. Sem šel dol in spoznal inženirja Turenška in še Tomaževiča, ki sta mi povedala o povezovanju ZRMKa z Združenimi državami Amerike in o vsej tehnologiji, ki so jo 500

imeli za protipotresne gradnje in sanacije. Tu pa so hoteli rušiti …

Ko sem izvedel za to, sem prišel gor, povedal našim županom in potem so imeli sestanek s Turenškom, mi pa smo začeli popravljati, obnavljati hiše. Najprej smo po sistemu z injiciranjem cementa popravili eno, ki je bila končana avgusta. Ko je septembra prišel nov potres, je bila ta edina v Furlaniji - Julijski krajini, ki je popolnoma vzdržala, prav ta, ki smo jo mi popravili. Takrat so jo hodili gledat inženirji, arhitekti, geometri in politiki, kakor da bi bila majhen Lurd. Kako je mogoče? Potem se je razvila tehnologija injiciranja, ki so jo vnesli celo v italijanski zakon. In ko je prišel potres na Tolminskem, so govorili, da bojo vzeli italijansko tehnologijo, ki je v bistvu slovenska.«

»… prenesena v Italijo. Takrat se je začelo tudi drugo gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Benečijo.«

»To je bilo s strani Jugoslavije, Slovenije, nekaj neverjetnega. Začeli so nam pomagati. Slovenija je najprej dala 40 hiš, Jugoslavija še 50.«

»Benečani so spoznali Slovence in Jugoslavijo.«

501

»Dogajalo se je več stvari naenkrat. Po tej hiši, ki smo jo sanirali v Bardu, smo imeli toliko dela, da se nismo več videli ven. Naenkrat je imelo podjetje 120 ljudi. Mene so dali za predsednika popotresne obnove in sem skrbel za hiše iz Slovenije in Jugoslavije. Nisem jih jaz delal, ampak sem moral to koordinirati. Treba je bilo dobiti zemljo, elektriko, vodo, se zmeniti z župani, deželo. In ko so videli, da grejo stvari naprej, smo dobili tudi idejo, da bi se začeli gospodarsko razvijati.

Dino del Medico s priznanji. Foto: dom.it Moram reči, da nam je Slovenija prišla na pomoč in vse te fabrike so bile napravljene samo s pomočjo Slovenije. V

Trstu še niso vedli, kaj se dogaja. Za to se moram še danes zahvaliti gospodu Janku Smoletu, ki je bil predsednik Ljubljanske banke in ki nam je s poceni krediti dovolil ( omogočil ), da smo začeli razmišljati, graditi in zaposlovati. Glejte, zaposlili smo 372 družin, in to je bilo nekaj neverjetnega. To je bil čudež za naše ljudi in nam je dal veliko moč do slovenstva.

502

V Zvezi izseljencev smo vedno skrbeli, da se ljudje vrnejo domov, ne ostanejo po svetu. Lani sem naredil študijo, ker so tisti, ki študirajo za mizo, rekli, da v Videmski pokrajini ni več kot 6000 Slovencev. Ugotovil sem, da je okrog 38.000 Benečanov razkropljenih zunaj svojih vasi samo po Videmski pokrajini od Čedada proti Vidmu in naprej, drugje po svetu pa še 32.000. Tudi mi sami prej tega nismo vedeli.«

»Ta potres je s slovensko, jugoslovansko, pomočjo pomagal obnoviti Benečijo v vsem nacionalnem bogastvu, kulturnem in gospodarskem.«

»Ja. To je veliko pomagalo. Na žalost je vse skupaj usahnilo.«

»Zakaj je gospodarstvo propadlo? Zakaj se je razbilo?«

»Ne vem točno, kaj naj vam rečem. Leta 1987, ko sem tudi jaz šel na svoje, saj nisem več mogel delati samo pri drugih, takrat se je začel propad. V te kraje so prišli ljudje, ki so domačinom vzeli vodenje iz rok, niso jim več pustili, da bi oni upravljali, ampak so poslali zunanje ljudi iz Trsta. Takrat se je začel propad.«

»Kot se je zgodilo tudi pri nas, ko so poslali ljudi od drugod, ki niso bili tu doma.«

»Tako. In ker niso poznali krajev in razmer in niso znali delati – mi smo se tega naučili po svetu, mi smo vedeli, kaj pomeni vsaka lira in kako jo investirati. Tega smo se naučili s franki v Švici. Drugih pa to ni brigalo več kot toliko in je šlo tako, kakor je šlo. In na žalost so se danes začele spet prazniti te vasi.«

»Vi živite med Koprom in Bardom. Bolj v Kopru ali bolj v Bardu? Se radi vračate domov?«

»Bolj ko se človek stara, raje se vrne tja, kjer se je rodil, pravijo. Z druge strani pa smo Benečani vedno sanjali o morju … in zato tudi prihajam zelo rad in zelo pogosto.«

»Dino del Medico, še zadnje vprašanje. Kakšna je danes Benečija v primerjavi s tisto pred 30 leti?«

503

»Po navadi sem optimist, ampak tu ne morem biti. Stvar se je potem, ko so vse vzeli v roke drugi ljudje, ustavila in novih moči ni. Nove moči, mladi domačini, nočejo biti pod vodstvom drugih. Benečija mora zaživeti s svojim gospodarstvom za svoje ljudi, razvijati jo morajo tisti domačini, ki so ostali doma, in teh ni malo. Enkrat je vsakih pet let le eden končal fakulteto, danes jih je sedem, osem na leto, in to je treba izkoristiti. Mi potrebujemo domače ljudi, ki bodo razvijali domače gospodarstvo. In še nekaj je pomembno, da mislijo tako, kot smo mi emigranti: treba je delati, delati, delati … in imeti rad svoje kraje.«

ZUANELLA IN QUALIZZA: MRAČNA LETA