LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Branko Babič.

»Izhajal je iz odprte tržaške kulture.«

»Rodil se je v Dolini in tam dol sta oče in mama imela gostilno. Med vojno leta 1914 je bil oče poklican v vojsko, mama je imela gostilno le še nekaj časa, nato je šla v Vanganel na dom starega očeta. V Vanganelu so tudi imeli gostilno in trgovino. On pa je imel nemirnega duha že v krvi. Hoteli so, da bi vodil gostilno ali trgovino, ampak takrat se je že zgodil marežganski upor. On je nato kot mulec z 18 leti ilegalno ušel v Jugoslavijo s pomočjo Tigra.

Ker pa je sin ubežal v Jugoslavijo, so staršem vzeli dovoljenje za obrt v Vanganelu, zato so se še oni odselili v Maribor.«

»Branko je bil znan tudi kot novinar ali publicist, je mogoče zapisal zgodbo kominforma?«

490

»Zmeraj je rekel, da bi pisal o kominformu, samo je bil preveč bolan. Potlej, ko se je vse začelo podirati, je rekel:

'Ne bom pisal.' Čeprav je bil postavljen na stranski tir, ni bil nikoli zagrenjen, na nobenega jezen … Bil je dober mož, oče, čeprav sem bila mama za vse. Malo je bil doma, ker je imel politično delo, ampak na to se navadiš. No, svet gre naprej …«

»Minilo je že precej let od vsega tega dogajanja. Kako gledate nazaj na vaš Kontovel, na vaš Trst, na vse to dogajanje?«

»Morem reči, da s ponosom in da sem zadovoljna, nekako ponosna, da sem rasla v tistem času, grdem in trdem, ker mi je naredil značaj. Doživela sem veliko … In če nisem mogla v Trst v šolo, me je bolj utrdil čas, zapori, vse to, kar se je dogajalo, je bila neka šola. Jaz sem zadovoljna. Vse bi ponovila!«

»So pa vaši otroci, vnuki lahko študirali.«

»Koliko sem jokala, ko sem prišla v Ljubljano.

Zadovoljna sem in ponosna na to, da imajo lahko vsi moji trije otroci fakultetno izobrazbo.«

»Kaj pa v nekdanji dom, v Kontovel, še greste?«

»Še grem. Zdaj bolj malo, ker so vsi pomrli. Oče je umrl, ko se je vrnil iz Nemčije. Tete so pomrle, ostale so še sestrične, ki jih imam zelo rada. Grem, ampak malo manj.

Eno sestrično imam tudi v Miljah in k njej grem večkrat …«

»Kaj pa morje in sonce? Danes, ko to snemamo, je v Ljubljani megla, dol pri nas je sonce. Pogrešate kaj to?«

»Gotovo. Prejšnjo nedeljo so me peljali in sem bila vsa srečna, da sem videla morje. Na vse se navadiš, če hočeš, ampak se mi zdi, da imaš korenine, kjer je bila mladost. V

Ljubljani se dogaja ogromno stvari, ni dolgčas, ampak ko grem na Kontovel … Tistega mojega Kontovela ni več …

Staro hišo so podrli ali prodali Italijani in zgradili nove. Ni več tiste hiše, je palača. Vse je drugače. Ni več mojega Kontovela … Ostanem slabo. Tja grem, kjer vidiš morje, Nanos … To je še moje! Ampak ne smem gledati ne levo ne 491

desno. Povprašaš po tem in onem, pa je bolan, je na vozičku ali je že umrl. 'A! Ne, ne, Vida, pejdi domov …'

'Domov? Kam?' »'Domov. Kjer so otroci …'«

OJ, BOŽIME

To ljudsko pesem zagotovo poznate, pa še katero drugo beneško, in mogoče sploh ne veste, da je njihova, kot na primer Barčica. Zakaj so prav beneške ljudske pesmi tako lepe pa tudi tržaške in da ne govorimo o koroških?

Zakaj imajo v sebi toliko lepote in ljubezni? Ker so to pesmi z obrambnega roba slovenskega naroda, kjer so ljudje skozi rodove prekaljeni z domoljubjem in bojem za obstanek, ker jim je pesem bila uteha, orožje in narodni simbol.

Od zahodnih slovenskih pokrajin, ki so ostale onstran meje, je zagotovo najhujše emigracije doživela Beneška Slovenija skupaj z Rezijo in dolinami, ki so pripadle Italiji že po plebiscitu leta 1866. Iz teh krajev so se selili že zaradi revščine, je pa najbrž res, da je bila tu revščina tudi zato, da bi se ljudje izseljevali. Nekateri omenjajo tudi tradicijo, da so bili Benečani znani potujoči trgovci in obrtniki in da so se selili pretežno zaradi tega. Vendar je dejstvo, da so bili ti kraji izpostavljeni italijanski asimilacijski in nacionalistični politiki že pol stoletja pred drugimi primorskimi Slovenci. Prav v Beneški Sloveniji se italijanska raznarodovalna politika do slovenskega naroda najbolj razkriva.

Selitev iz Beneške Slovenije ni potekala sunkovito kot lebič in njegovi vrtinci, ampak kot stoleten rahel dež, ki stalno namaka zemljo in jo nato vsak manjši naliv odnaša na plodna polja Furlanije. Njihova ljudska pesem Oj, božime, ki govori o izseljevanju, je tako rekoč himna 492

slovenske Benečije, to je pravzaprav po Vstajenju Primorske druga najpomembnejša alegorična pesem Primorske, skupaj simbolizirata izseljevanje in upor.

Izseljevanje se po drugi svetovni vojni ni zaustavilo, kvečjemu se je še stopnjevalo. Vedno bolj očitno je postajalo, da revščina ni edini razlog, ampak da je pravi boter še vedno aktualnih razmer politika. Ob odpiranju meja se je takratna Jugoslavija ali konkretneje Slovenija zelo jasno zavedla in začela pomagati tudi z gospodarsko iniciativo, to pa ni bilo všeč vsem Italijanom (ob osamosvojitvi Slovenije se je pokazalo, da tudi nekaterim Slovencem ne). Pritisk je bil tako hud, da se je nacionalni preporod Beneških Slovencev lahko sprostil šele dolga leta po drugi svetovni vojni, daleč od doma, v tujini, kjer jih italijanski nacionalizem ni mogel doseči. Doma pa je v skladu z doktrino hladne vojne mejo še dodatno zaprl Gladio. O tem pa več kasneje.