LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

VIDA BABIČ

Vida Babič je po rodu s Kontovela z dekliškim priimkom Štoka, rojena pa je bila v Rojanu, saj je oče delal v Trstu in tam so tudi živeli. Ko ji je umrla mama, je šla v Kontovel k stari materi. Čeprav že desetletja živi v Ljubljani, se še vedno ima za Kontovelko, saj je tam preživela najlepša leta. Otroško brezskrbnost pa je kmalu prekinil fašizem, ki je spravil v zapore skoraj vso njihovo družino. Po vojni, ko se je poročila z znanim borcem za Trst Brankom Babičem in si ustvarila družino in ko bi vendarle morali svobodno zadihati, sta jim življenje zagrenila tržaška kriza in kominform.

Tudi o tem dogajanju in o vlogi njenega moža bomo kaj rekli, saj danes mnogo premalo vemo o hudih časih kominforma in tudi o njegovem neprecenljivem boju za Trst. Brali pa bomo Vidino življenjsko zgodbo, njeno doživljanje zgodovinskega dogajanja, ki ni opredelilo samo njenega življenja, ampak ves naš prostor, pa ne samo za takratni čas. Zato začnimo z njenimi otroškimi leti in spomini na Kontovel.

»Morem reči, da imam lepe spomine, rasla sem brez mame. Teta in stara mama, ki sem ji rekla mati, so me vzele za svojo in so me imele rade. Rasla sem lepo, 479

otroštvo sem imela kot vsi otroci na vasi. Nikoli nisem bila Vida, vedno so me klicali Vidka, ker sem bila bolj nežna, in sem imela več pozornosti, ker nisem imela mame. To me je včasih motilo, saj sem hotela biti enaka drugim. Imela sem tudi brata Draga in občutek sem imela, da so ga – ker je bil fant – imeli rajši, ker je bil bolj močan, bolj priden, bolj uslužen, jaz pa sem bila bolj počasna in so mi zmeraj rekli, da sem tako fina, da nisem za nobeno delo, da bi samo čitala …«

»Potem so vas poslali v šolo.«

»Ja, že v prvem letu sem za »befano« doživela prvo srečanje z grenkobo. Kot je bilo navada, smo dobili kakšno majhno reč, pomarančo, darilo … in jaz sem namesto befane dobila na šolski klopi listek v italijanščini: 'Chi non ha ricevuto la befana, vada a Lubiana.' (Kdor ni dobil befane, naj gre v Ljubljano.) Zalepili so mi ga na hrbet in sem kot nebogljen otrok, ki še vedel ni, kaj in kje je Ljubljana, šla naokrog po šoli iskat darilo te Befane. A sem vseeno hitro ugotovila, za kaj gre.«

Povejmo, da je bila Befana dobra čarovnica preverjene italijanske krvi, ki je v času fašizma edina podarjala otrokom darila ali befano. Podobno kot pri nas Miklavž, Božiček ali Dedek Mraz.

»Vaši vas niso hoteli vpisati v Balillo oziroma Piccole Italiane, in zato je niste dobili?«

»Ne, in za kazen nisem dobila befane. No, jaz in še en sošolec, ki tudi ni bil vpisan, bi morala iti po razredu iskat befano s tistim listkom na hrbtu. V naju pa se je nekaj uprlo in sva šla iz šole, tekla sva. To pa nama je naredil ravnatelj šole na Proseku, ki je bil fašiston prvega razreda.«

»So tudi sicer šikanirali otroke Slovencev?«

»Ja, bili smo ščaveti, ker nismo znali italijansko. To so nam kakšenkrat rekli. Čutil si, da si manj vreden in da si drugorazreden …«

»Vaš oče, vaši strici so bili izredno zavedni Slovenci.«

480

»Vsi so bili izredno zavedni. Moj oče je bil po poklicu dober zidar, imel je majhno podjetje, vendar dela ni mogel dobro opravljati, ker so ga vsakokrat, ko je prišla kakšna oblast (pomemben mož) v Trst, zaprli za en mesec, 14 dni, deset dni brez vzroka, ker je bil politično nevaren.«

»V vaši družini so bili tako tigrovci kot komunisti.«

»Ja, en stric, Franc Štoka, je bil komunist, bil je vpisan kot član italijanske komunistične partije in bil je tudi zaprt v taborišču Ventotene. Pet let zapora 'per attività soversive'

(za protidržavno dejavnost) in še pet let konfina (konfinacije – prisilnega bivanja pod nadzorom policije)!

Pripeljali so ga po vrnitvi iz Argentine. Drugi stric Vlado Štoka je bil tigrovec. Njega so na prvem tržaškem procesu leta 1930, ko so sodili tudi Bidovcu, Marušiču in drugim, obsodili na 20 let zapora.«

»Ste kot otroci opazili razliko med tigrovci in komunisti?«

»Ne.«

»Oboji so bili borci za pravice …«

»Jaz tega internacionalizma nisem čutila. Morda sem bila premlada, ampak na sploh se ga ni čutilo, ker so se oboji borili za nacionalno vprašanje. Morda je bilo kakšno trenje. Jaz pa sem imela občutek – lahko vam rečem –, da je bil tisti, ki je bil komunist, bolj drzen, več si je upal …«

»Ampak vašo šolo so zažgali tigrovci, to pa iz protesta, ker so ukinili slovenščino … Kako se spomnite zažiga?«

»Bila sem še otrok. Spomnim se, da je bila pri nas doma preiskava. Vse so premetavali in iskali in potem zaprli strica.«

»Kako ste se vključili v narodnozavedne mehanizme?«

»Zelo enostavno, ker smo čutili narodno zavest in željo po svobodi. To je bilo zelo preprosto, ker je brat že bil v študentskih tržaških organizacijah in so bili že polni naprednih idej. Bili so izleti, pelo se je slovensko, 481

kljubovalo fašistom in podobno. In jaz sem bila vključena v to.«

»Kako ste se mladi vključevali v narodne organizacije?«

»Malo si ocenil, kakšen si, kako misliš, kako je doma in kako se obnašaš, koliko si zaveden. Za tistega, ki je bil idealist, se je bilo preprosto vključiti … Nisi izbiral, prišlo je kar samo.«

»Mladi ste nosili hrano, pakete v zapor Koroneo?«

»Ja. Dobivali smo se v Koroneu in smo že lahko zamenjali 'biancheria pulita' in 'biancheria sporca'. Čisto perilo noter, umazano nazaj, da smo oprali, in tako smo se tam našli … Potem se je to razvilo, da so tudi tisti od daleč kdaj dobili kakšen paket.«

»Torej, ljudje od zunaj ste morali skrbeti tako za hrano kot za obleko in čistočo ljudi, ki so bili v zaporu v Koroneu.«

»Ja, ker so bili od daleč.«

»Potem ste postali kurirka.«

»Organizirali smo mladinski odbor. Vsak je imel funkcijo, največja je bila kurirka. Vsi smo bili obveščevalci, da si povedal, kje je postojanka Nemcev, in kurirke smo obvladale ves Kras, od Trsta do Vipave, od ene do druge postojanke.«

»Z zapori ste imeli precej izkušenj. Vaši so bili vsi po zaporih in tudi vi.«

»Franc Štoka je bil obsojen na deset let, pet let konfina, pet let zapora. Vladimir Štoka na 20 let zapora, Drago Štoka, moj brat, deset let. Moj oče je bil večkrat zaprt.

Največ, kar je bil zaprt, je bilo šest mesecev brez procesa, vmes pa vsake tri mesece en dan, dva, ko je kdo prišel v Trst, ker je bil nevaren, ker je bil Štoka.«

»Zakaj so bili zaprti? Ker so fašisti vedeli, da so bili zavedni Slovenci?«

»Ker so bili iz družine Štoka.«

482

Kontovel je bil zelo zavedna slovenska vas, to so zelo hitro ugotovili tudi fašisti. Že leta 1922 so črnosrajčniki do smrti pretepli domačina Karla Starca - Cilnovega. Za posledicami mučenja je leta 1924 umrl Kontovelec Jože Pertot, ki je bil urednik časopisa Delo, glasila Komunistične partije, Jožeta Cijaka, upravnika Dela in nato uslužbenca sovjetskega konzulata, pa so fašisti zastrupili v Genovi aprila 1927. V drugi polovici dvajsetih let je na Kontovelu in na Proseku delovala celica tajne protifašistične organizacije Borba. Vladimir Štoka, ki je deloval v njej, je bil na 1. tržaškem procesu obsojen na 20

let zapora. Na 2. tržaškem procesu je bil na deset let zapora obsojen njegov nečak Drago Štoka. V medvojnem času je bilo v konfinaciji in po zaporih 21 Kontovelcev. Po padcu fašizma so ustanovili odbor Osvobodilne fronte za Prosek in Kontovel, a je kmalu začel delovati za vsako vas posebej. Že prej je bila v vasi močno razširjena ideja upora, prvi domači aktivisti so že delovali na terenu in imeli stike s slovenskim osvobodilnim gibanjem. Po podatkih z internetne strani vasi Kontovel je v partizanih padlo kar 24 vaščanov in zaradi vojnih grozot so umrli tudi štirje civilisti, na spomeniku je zapisanih 30 imen.

»V zapor ste prišli tudi vi, najprej so vas zajeli domobranci.«

»Domobranci. Tam sem bila dva dneva. Kako sem prišla ven in noter, tudi ne vem. Leta 1945 pa so me Nemci dobili v Briščikih, ko sem nesla pisalni stroj. In potem so me aretirali in je bilo konec.«

»Koliko časa ste bili v zaporu?«

»Do 1. maja, do osvoboditve.«

»Kakšen je bil Koroneo?«

»V Koroneu je bilo grozno. Noter nas je bilo vseh vrst, ampak je bilo že konec, ker so mene zaprli februarja, in do maja je malo časa. Takrat je bilo veliko transportov, vozili so ljudi proč v taborišča, ker so najbrž Nemci že vedeli, da bo konec vojne. Jaz sem bila zaslišana samo dvakrat, 483

dobila sem par klofut, ampak ne zaradi stroja, ampak ko so me vprašali po ilegalcih, po Štoki, Morani, po tržaških aktivistih. In niso imeli vseh informacij o družini Štoka, niso imeli italijanskih podatkov in so vedeli samo za Franca Štoko, niso vedeli niti, da sem jaz iz tiste hiše, ker sicer ne bi prišla ven.«

»Gospa Vida, kako pa se spomnite časov po vojni, po osvoboditvi, ko ste prišli iz zapora.«

»Na začetku, ko sem prišla iz zapora, se mi je zdelo zelo žalostno, ker smo morali pokopavati naše fante, naše mrtve. S Kontovela je padlo več kot 20 partizanov. Iskat smo šli mrtve fante in jih pripeljali in pokopali na Kontovelu, kjer imajo tisti lepi spomenik, za katerega menim, da je najlepši, kar smo jih naredili prostovoljno takoj po vojni, leta 1946, ko so bili pogrebi partizanov. To je bilo zelo žalostno, ker ni bilo družine, kjer ni bilo mrtvih.

Tudi moj brat je padel. Bilo je zelo žalostno, samo potem to odpraviš. Bili smo mladi in zadovoljni, da je konec vojne …

In si začel živeti.

484

Prebudilo se je kulturno življenje, ponovno so zapeli zbori, vse je bilo živahno. Nastopali smo, prvič je prišlo k nam slovensko gledališče, mislili smo, da je prišlo ne vem kaj, skratka, začeli smo živeti in je bilo lepo … Potem smo bili zadovoljni, da je bil Trst vsaj nekaj dni naš, ampak na žalost ni ostal, naši fantje, naši partizani …

Ponosne Slovenke v narodnih nošah na manifestativni prireditvi po koncu vojne na obrobju Trsta. Vida Babič stoji prva z leve, v sredini skupine.

Potem pa se začne tista doba, ko smo se borili za Trst, a smo že vedeli, da ne bo naš, ampak smo se borili in 485

udeleževali demonstracij. In to je bilo dan za dnem, najmanj vsak teden. Stalno smo protestiral zaradi česa in najbolje je bilo, ko je začelo zvoniti na Kontovelu ali Proseku in si se vprašal: 'Kaj zvoni?' – ni bilo poldne. 'Ne, je demonstracija v Trstu!' In smo šli truma ljudi s Proseka, Kontovela, Saleša, Zgonika, vse, kar je moglo, je šlo proti Trstu. Seveda smo šli peš, navdušeni, tudi prepevali smo

… Ko smo prišli v Trst, smo videli veliko množico in se z njo združili na Trgu Goldoni ali na Trgu Garibaldi, to skupno maso Italijanov in Slovencev, delavsko, z rdečimi zastavami in seveda srpom in kladivom, in prepevali

'Bandiera rossa alla riscossa' po tržaškem Corsu. To je bilo tako mogočno. Trst je bil poln in Veliki trg, Unità, je bil nabit z ljudmi.«

»Demonstrirali ste skupaj, Slovenci in Italijani.«

»Slovenci in Italijani. Vsi enotno tudi 'per la settima reppublica'.«

»Takrat se je še sanjalo o sedmi jugoslovanski republiki?«

»Ja, ja. 'Viva la settima repubblica,' smo vzklikali.

Vendar te parole se ni vzklikalo dolgo in pogosto. Največ se je vzklikalo: 'Trst je naš!' In samo po slovensko, ne po italijansko.«

»Kaj pa so Italijani kričali na prvih demonstracijah?«

»'Evviva Tito, evviva Stalin,' to je bilo vse. Se pa ne spomnim, da bi oni vzklikali: 'Vogliamo la Jugoslavia!'

(Živel Tito, živel Stalin … Hočemo Jugoslavijo.) «

»Vida Babič, kako ste kot žena Branka Babiča doživljali ta spor?«

»Zelo negativno. Bilo je zelo hudo, ker so naši sovražniki postali prav najbolj zavedni komunisti …

»Te so po vašemu možu imenovali babičani?«

»Da, tisti, ki so bili najbolj zavedni Slovenci, ki so bili za Tita, so dobili ime po mojemu možu babiciani (babičani).

Najprej so nas imenovali titoisti, potlej pa babičani. Šlo je 486

za Tita, za Jugoslavijo. Tisti, ki so bili že prej zavedni in trdni Slovenci, smo vsi ostali za Tita. Priseljenci in tisti, ki niso dobro vedeli, kaj so po narodnosti, so vsi postali internacionalisti in 'comunisti Italijani' internacionalisti.

Takrat je ponovno izbruhnil nacionalizem, ki ga prej v levih delavskih krogih ni bilo. Nekaj Italijanov je tudi ostalo z nami oziroma za Tita, Laurenti, Petronio, Sorta, ki so bili bolj razgledani. Propaganda pa je trdila, da je Tito šel proti Stalinu, da je izdajalec, da je šel na ameriško stran, pošten je samo Stalin pa še Lenin, mi in Tito pa smo izdajalci. In peli so Bandiera rossa trionferà. To, da se je ves narod štiri leta skupaj boril, to ni bilo vredno nič.

Ampak za tiste, ki smo toliko pretrpeli pod italijanskim jarmom in nato v štirih letih vojne, je bilo to tako žaljivo, tako grozno. Do včeraj smo bili z Italijani 'compagni'

(tovariši), potlej pa manj kot nič … To je bilo vse dogovorjeno.«

»Menda je prihajalo tudi do pretepov, do fizičnega obračunavanja.«

»Ja, pa še kako! Vsi so kričali za nami: 'Dove te ga messo l'oro del partito.' (Kam si dal partijsko zlato?) Iskali so skriti zaklad partije in zlato … Bili so zelo žaljivi. Takrat nihče ni imel tega denarja , ga ni bilo nikjer. Potlej so napadli Lavrentija, Petronija, mojega moža. Mene sta napadla dva moška. Še sreča, da sem imela (pri sebi) malo punčko, ki sem jo držala (v naročju), ampak sta me vlekla, me žalila. Bili so res nizki udarci. To je bilo zelo hudo …

Niti štiri leta borbe niso bila tako huda, kot je bil čas kominforma.«

»Kje je tičal vzrok za napad na vas, na tiste, ki ste zavrnili Stalina in šli po Titovi poti?«

»Ne vem, kaj je bilo zadaj, ali je bila Sovjetska zveza, Amerika ali samo italijanski interesi … Za Trst se je šlo, za Julijsko krajino, za to, da bi čim manj dobila Jugoslavija.«

»Veliko interesov je bilo, da je prišlo do razdora med tržaško levico, tudi da Trst ostane v Italiji.«

487

»Ja, so bile druge sile zadaj, ker politika je strašno grda reč. Ampak ko so Angleži in Američani videli množice na ulicah, to ogromno silo, so se ustrašili, da se prenese še v Italijo.«

»Vaš mož je bil glavni borec za Titovo pot, za ohranitev samostojnosti.«

»Ja. Bil je glavni ZA Jugoslavijo, ZA Tita.«

»Ste se poznali z Vidalijem?«

»Kolikokrat je bil pri nas na sestanku. To je bil brihten človek … Vse je bilo zmenjeno z zakulisjem velikih ljudi in tudi Vidali se je vrnil v Trst kot agent nekoga. Treba se je spomniti, da so bile v tistih časih v Sovjetski zvezi posebne šole KGB, ki so jih obiskovali tudi nekateri naši, ki so bilo potem poslani po svetu, tudi v Južno Ameriko …«

V Vidinem glasu je nekaj zatrepetalo, stavki so se prekinjali, kot da jih motijo grdi spomini, ki jih potiska v ozadje, jim ne pusti, da bi privreli na dan v vsej grobosti.

Za nekaj minut sem moral ugasniti magnetofon, da sem lahko nadaljeval. Vmes sva tudi ugotavljala, da je bil Vidali v Mehiki prav ob atentatu na Trockega. Bolj ko sva obujala spomine na hude čase in grde dogodke, bolj so se odpirale stare rane, bolj je bolelo, prekinjalo misel in stavek. Najhuje ali pa najbolj očitno Vido še vedno bolijo krivice, ki jih je moral njen mož prenesti in z njim vsa družina, seveda najbolj žena, tudi kasneje. Pri radijskem intervju se to zelo čuti v glasu, in to tudi nekaj več pove, celo odgovor z mimiko ali roko se lahko čuti, pri prepisu pa sem moral to samo nakazati.

»Vaš mož se je s tovariši dolgo boril, da bi se ta del priključil Jugoslaviji.«

»Pa še kako!«

»Marsikaj je zaradi tega plačala tudi vaša družina?«

»Družina … Veliko. Če si že stopil v zakon, moraš sprejeti v zakup tudi te stvari. To so bili težki časi …«

»Ampak potem ste se umaknili.«

488

»Umaknili, vsi smo bili prizadeti. Dobili smo občutek, da se nam godijo krivice. Takrat je bil on kriv vsega. Nosil je breme tudi drugih. Kot navaden človek vam povem, da takrat v Trstu ne bi te situacije rešil noben politik. … To je bilo poslano, to je bilo narejeno … da se razbije enotnost naroda. Ni prišlo samo od sebe, pa tudi ne zaradi antipatij Babiča ali pa Vidalija.«

»Gospa Vida, kako je bilo, ko ste prišli v Ljubljano?«

»O, ko sem prišla v Ljubljano – če povem po pravici –, sem bila prav žalostna, ker nisem poznala nobenega.

Podnebje je bilo čudno, bil je mraz. Jezna sem bila na moža. 'Nikdar mi nisi povedal, kako je mrzlo v Ljubljani,'

sem rekla. Jaz sem prišla z otroki. Vsi so imeli dokolenke, jaz sem imela lahke čevlje, potrebovali pa bi skoraj gojzerje, bil je sneg, mraz. 'Ja,' je odgovoril, 'če živijo drugi, bomo tudi mi!' Ko bi se vsaj pripravili! 'Na Kontovelu, ko je bila burja, je bilo tudi mraz,' je rekel. 'Ja, ampak je bila burja, ne pa megla!' Tako za smeh. Težko sem se navadila vsega, ker nisem poznala ljudi, malo je bilo tudi razočaranja. Moj mož je dobil neki pečat, da je on izgubil Trst. … Dobil je pečat nezaupljivosti. Eno leto je bil tako na razpolago in potem ga je Stane Kavčič dal na sindikate.«

»Takrat je upadlo zaupanje v vse primorske kadre tudi v Kopru, skoraj vse so odstavili.«

»Vsi so imeli pečat … in tudi vizuma ni dobil.«

»In niste mogli več na svoj dom?«

»Mož ne. Jaz z otroki pa, ker so bili pisani name.«

To je bil za Branka Babiča hud udarec, in če ga ne bi pogosto vabili medse Bosanci, bi ga najbrž strlo. Po sprejemu v partijo v Mariboru že leta 1935 je bil sekretar Mestnega komiteja v Banjaluki, po odhodu v partizane 1941. pa je vodil okrožne organizacije na Hrvaškem in Bosanski krajini, nato pa za območje Kozare. Kakšni boji so bili tam, je dobro znano. Med tamkajšnjimi partizani je postal pravi živi mit herojskega borca in preprostega 489

vizionarskega politika, kar pa nekaterim ni ustrezalo. To je potrdila tudi Vida.

»Ja. Je videl bolj široko in predvidel marsikatero reč, ki se je zgodila pred desetimi leti (ob osamosvojitvi Slovenije) .«