LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

IVAN CIBIC

Ivan Cibic je tri leta mlajši od Borisa. Njegova pot je bila nekoliko bolj povezana s Primorsko, vendar je tudi on veliko bolj znan v Ljubljani kot pri nas, tam si je namreč po končanem študiju medicine ustvaril nov dom in kot nosilec razvoja osnovnega zdravstva organiziral dograditev kar petih zdravstvenih domov. To so njegovi spomeniki. S srcem je ostal Tržačan pa tudi vnuki v Ljubljani ga kličejo nono. Tudi pri nas na Primorskem ga marsikdo pozna, saj je veliko naredil za spomin na partizanski bolnišnici Franjo in Pavlo. Prav v bolnišnici Pavla je namreč kot ranjenec zašel na medicinsko pot.

Takrat so ga poznali s partizanskim imenom Mirko.

Prav nekaj dni pred mojim obiskom je hudo neurje opustošilo ta največji spomenik partizanske humanosti –

bolnišnico Franjo, zato sem ga najprej povprašal, kako je sprejel to grdo novico.

»Tragedija, ki smo jo sedaj, te dni, doživeli in videli v sliki in besedi, nas je – mene in še nekaj še živečih ranjencev, invalidov in članov osebja bolnišnice Franje –

izredno prizadela. Že v prejšnjih nesrečah bolnišnice Franja se je izkazala solidarnost, ne samo Slovencev, ampak tudi drugih, predvsem pa Italijanov. Zato želimo, da 466

se bo tudi sedaj realizirala obljubljena obnova. Spomin še živečih partizanov in ranjencev je še vedno močan, kajti bolnišnici Franja in Pavla sta bili kot naš novi dom. Tam smo se na novo rodili, na novo zaživeli in dočakali tudi svobodo. Tam smo našli toplino, svoji zdravnici Franjo in Pavlo, ki sta nam bili kot mati. Številka – več kot milijon obiskovalcev ‒ je živ dokaz, kako je pomemben ta spomenik humanosti. Upamo, da bo po obnovi sprejet v kulturno dediščino Unesca. Takšnih bolnišnic, kot so bile Franja in Pavla in druge v Sloveniji, v okupirani Evropi ni bilo. Zato je treba bolnišnico Franjo avtentično obnoviti, da bo trajni spomenik in opomin mladim rodovom, da bodo gradili nov svet v miru in ne v grozi svetovnih vojn.«

Vrnimo se na začetek življenjske poti dr. Ivana Cibica v Prosek, v čas norega fašizma. Pritisk na Slovence se je zelo hitro stopnjeval in on je to že veliko bolj občutil v šoli kot starejši bratje in sestri. Čeprav je vojna prinesla še hujše grozote, so te privedle k svobodi in mladega Ivana usmerile k človekoljubnemu poslanstvu.

»Hodil sem v osnovno šolo na Proseku. Ne bom pozabil, kako je že v začetku leta gorela šola na Proseku, leta 1929

ali 1930, ko so jo tigrovci zažgali.«

»Zakaj so jo zažgali?«

»Ker se je po Gentilejevi reformi učilo samo italijansko.

Takrat je na Proseku gorel tudi recreatorio ali casa fasista, ki so jo italijanske oblasti odpirale v vsaki šoli. Takrat me je oče, ne bom pozabil, nesel na podstrešje. Tam je bila forčela ali lina in se je videlo, kako je gorela šola. Ne vem, zakaj sem bil kot otrok vesel: huh, ne bo treba v šolo, vsaj ne v italijansko. Potem smo imeli pouk v zasilni učilnici v stari avstrijski kasarni.

Tam sem napravil prvi razred, do drugega pa so šolo že popravili. Popravili so tudi tako imenovani recreatorio, kjer so nas oblekli v tako imenovane balilla uniforme. Ne bom pozabil, kako je bila mama žalostna, ko je rekla: 'Moram te obleči v to balillo.' To je bilo nerodno oblačilo s kratkimi 467

hlačkami in srajčko – fašistična oznaka mladine. Kasneje so nam dali tudi puško moschetto fascista kot so rekli.

Puško smo morali v petem razredu že znati razstavljati.

Bili smo kot marionete. Pripravljali so nas za vojake in nekakšne branitelje. Kljub temu sem bil priden v šoli.

Učitelj me je imel rad. Po priimku je moral biti slovanskega rodu. Bil je prijeten in je dostikrat prihajal k očetu. Rekel je, da sem nadarjen in da naj bi šel naprej v šolo.

Od brata Borisa sem pri osmih letih sprejel pastirsko palico in doma opravljal drobna kmečka opravila. Ko sem končal osnovno šolo, je bil on že gimnazijec. Bil je tri leta starejši in za njegovo šolanje so prodali eno kravo vsako leto. Zato je mama rekla: 'Veš, otrok božji, za drugega otroka ni možnosti in se boš moral zaposliti.' No, bil sem ljubitelj tehničnih in priročnih stvari.

Ko sem bil star dobrih 14 let, sem se prijavil na sindikat v Trstu in dobil službo kot elektromehanik v ladjedelnici.

Vsak dan sem hodil zgodaj zjutraj v ladjedelnico Sv.

Marca. Pot je bila dolga pet kilometrov, peš sem šel in nato na dva tramvaja. Včasih je bilo delo, včasih pa tudi ne.

Delal sem na križarki Vittorio Veneto in na drugih, ki so jih Angleži med vojno kaj hitro potopili, čeprav so bile ogromne in so imele topove večje od kraških hrastov.«

»Ustavimo se malo na Proseku, v otroških letih. Tam ste živeli sami Slovenci?«

» Da. Poleg Slovencev sta bila Italijana le učitelj v osnovni šoli in vodja fašistične organizacije. Ne spomnim se, da bi bila še katera italijanska družina, pač pa se je kakšna vaščanka poročila z Italijanom. V šoli pa smo imeli Italijana, sina železničarja iz Miramara, ki je hodil v šolo na Prosek. Učili smo se samo italijansko, doma pa mi je oče dal slovensko revijo Novi rod in še katero slovensko knjigo, da sem se vsaj malo naučil tudi slovenskega knjižnega jezika.«

»V vasi ste imeli kar razvejano kulturno dejavnost.«

468

»Kot fantič sem začel obiskovati glasbeno šolo. Za to nas je navdušil Ivan Rebula, glasbenik in kapelnik vaške godbe. Imeli smo lep orkester, nekaj starejših, pet do šest nas je bilo mlajših. Eni so igrali violino, drugi violo, mene pa je doletelo, da sem imel na razpolago samo še violončelo, na katerega sem igral štiri leta. Dobro nas je naučil. Imeli smo celo predstave za šolarje in vaščane.

Moj starejši brat Milko je bil izredno glasbeno nadarjen in je bil organist in pevovodja na Proseku in v Križu. On me je tudi navdušil, da sem bil član cerkvenega pevskega zbora, kajti samo tam se je pelo slovenske pesmi.«

»Ostaniva še v Trstu. Kakšno je bilo vzdušje v ladjedelnici, kakšni so bili odnosi med Slovenci in Italijani pred vojno?«

»Ko sem delal pri mojstru De Santiju v električni delavnici, moram reči, da me je kot Slovenca kar rad imel.

Prihajal je tudi k nam domov. Povabili smo ga na našo trgatev – bendimo. Med delavci se ni razlikovalo, kdo je Slovenec in kdo Italijan. Ker sem bil željan šolanja, sem se v času zaposlitve vpisal v večerno šolo Alessandro Volta na elektrotehnični oddelek.«

»Ampak potem vas je vojna prekinila.«

»Moram povedati, da smo bili na Proseku že spomladi 1942 organizirani v OF in smo že imeli svoje celice v skupinah po tri člane. Sodelovali smo z organizacijo na Kontovelu in v Križu. Zbirali smo denar in druga materialna sredstva za primorske partizane. Tudi vodja naše glasbene skupine je hodil na Kras in bil v stikih s partizansko kraško četo. Naša skupina se je že takrat pripravljala, da gremo v partizane.«

»A odneslo vas je drugam.«

»Nas je odnesel 9. marec 1943. Italijani so mobilizirali Slovence, rojene v letih 1924, 1925 in 1926, na celotnem Krasu v posebne bataljone – battalioni speciali. Večino so poslali v L'Aqvilo in druga italijanska mesta. Mene, ki sem bil že prej na naboru določen za mornarico, so poslali v 469

Benetke. Tam je bilo že veliko Slovencev iz cele Primorske.

Poslali so nas na otoka San Pietro in Volta. Tam smo že prepevali slovenske pesmi in tam sem tudi prvič slišal slovenske partizanske pesmi. Bilo je prijetno vzdušje. Po enem mesecu so nas razporedili v različne kraje na vojne ladje in v kasarne. Mene so razporedili v Pulj na vojno križarko Giuglio Cesare. Nikoli ne bom pozabil 10. junija, praznika italijanske mornarice. Na križarki je bila svečana proslava. Bilo nas je okrog 1500 mornarjev. Ob svečanem kosilu sem iz zvočnikov slišal ukaz, naj se takoj oglasim pri admiralu. Oficir našega oddelka je pristopil in me v spremstvu dveh mornarjev odpeljal k admiralu. Bil sem močno presenečen, saj se mi ni sanjalo, kaj me čaka.

Admiral me je z ostrim glasom, ki ne prenese ugovora, spraševal, ali so bili moji starši v zaporu, ali so sovražniki Italije, ali nasprotujejo zmagovitemu pohodu italijanske vojske. Številna vprašanja sem zaradi strahu pozabil.

'Immediatamente sbarcare,' (takoj izkrcati) je zakričal admiral. Imel je podatke o naši družini. V strogem spremstvu so me z motornim čolnom odpeljali na železniško postajo Pulj na vlak in nazaj v Benetke. Na ladij sem bil le tri dni!

V Benetkah sem našel svoje Slovence, ki so imeli zvezo z italijanskimi protifašisti v Tržiču (Monfalcone), ki so mi tudi posredovali javko za odhod v partizane. Po enem mesecu sem dobil razporeditev v Taranto. Na železniški postaji v Benetkah sem preskočil z vlaka za Taranto na vlak za Trst. Izstopil sem v Tržiču in se napotil na javko k italijanskemu protifašistu. Z njihovo pomočjo in že v civilni obleki sem s kolesom prispel na partizansko karavlo za vasjo Sv. Martin. Po nekaj dnevih hoje sem v skupini prostovoljcev prispel v bataljon Simona Gregorčiča, ki je taboril na Čavnu. V sredini avgusta smo bili na Javorniku, ko so Angleži odvrgli pet slovenskih padalcev iz Egipta. To so bili italijanski vojaki – vsi Slovenci, zajeti od Angležev in izučeni diverzanti in telegrafisti. Odvrgli so tudi večjo količino dinamita, orožja in radijsko postajo. Z njimi sem 470

bil nekaj časa, ko smo minirali mostove in železniško progo v Vipavski dolini.«

»Partizanska oblast ni bila naklonjena fantom, ki so prišli s padali?«

» Za njihovo usodo sem izvedel šele po vojni.«

»Kako je bilo, ko je italijanska vojska kapitulirala?«

»Bil sem v Vipavski dolini. Bilo je veliko veselja, poslušali smo zvonjenje vipavskih cerkva in zajela nas je nepopisna radost.

Bataljon Simona Gregorčiča je iz Trnovskega gozda prišel na Vogrsko. Skupina štirih partizanov je dobila ukaz, naj se pripravimo za prevzem komande na vojaškem letališču v Mirnu pri Gorici. Pred oficirskim domom so nas čakali vojaško razporejeni italijanski oficirji – pogajalci.

Pogajanja so bila kratka. Zahtevali smo, da brezpogojno predajo orožje, letala in vso vojaško opremo partizanski vojski. Odgovorili so nam, da nimajo nobenega ukaza iz Rima.

Ostali smo praznih rok. Tik pred nočjo pa smo dobili sporočilo, da se italijanska vojska z letališča Miren umika proti Sovodnjam. Dobili smo ukaz, da moramo zajeti vso posadko. Dohiteli smo zadnji del kolone z dvema sanitetnima voziloma in s sanitetnim osebjem z zdravnikom kapetanom kirurgom Antoniom Ceccarellijem in tremi bolničarji. Vse skupaj smo pripeljali na komando na Vogrsko.

Kmalu po kapitulacij Italije se je začela znana goriška fronta. Nemci so bojevito napadali naše položaje. V borbi je bilo ranjenih mnogo borcev in dr. Aleksander Peter, edini partizanski zdravnik na Primorskem (prišel je spomladi 1943 iz Dolenjske na Primorsko) je prosil tega italijanskega zdravnika Ciccarellija, ali bi lahko pomagal.

Ta je sprejel vabilo in res prevzel vso oskrbo ranjencev iz goriške fronte. Naslednji dan sem bil ranjen tudi jaz.

Granata mi je raznesla nogo in roko in prišel sem v oskrbo italijanskega zdravnika, ki sem ga sam zajel. Moja noga in 471

roka sta bili hudo razmesarjeni, vendar sem bil toliko priseben, da sem rekel: 'Gospod doktor, non mi tagliare il miniolo. Non potro piu suonare il mio violocello.' Kakšna misel, da naj mi ne odreže mezinca, ker ne bom mogel več igrati na violončelo, ko mi je življenje viselo na nitki. To je bil tako rekoč moj začetek spoznavanja zdravstva, ki je potem dobil vsebino.«

»Je bilo to zaradi zdravnika ali zaradi vašega zdravstvenega stanja?«

»Šlo je bolj za moje zdravstveno stanje. Bil sem v skupini ranjencev, ki se je umikala pred Nemci od Črnič, Vrtovina, Lokavca, Predmeje v Trnovski gozd. Umikali smo se v dveh vojaških ambulancah, skupaj z zdravnikom in njegovimi tremi bolničarji z letališča. Zdravnik je vse oskrboval: nekaterim amputiral noge in roke, celo otroku iz Ajdovščine, ki mu je bomba raznesla roko. Nosil ga je v naročju, na hrbtu pa nahrbtnik s kirurškimi instrumenti.

Tam smo preživeli, skriti v neki kotanji, pet dni brez hrane in vode, čeprav je neprenehoma deževalo, od 25. do 30.

septembra.

Potem so nas prišli reševat partizanski borci in so nas skrili v začasno bolnišnico pod šotori. Tam sem tudi videl, kako so mojemu sošolcu s Kontovela Danilu Danevu amputirali nogo, ker je imel napredujočo gangreno.

Spoznal sem praktično medicino. In ko je prišel prvi sneg, so nas preselili v kmečke hiše.«

»Zagotovo je ostalo veliko spominov, tudi kakšen lep?«

472

»Lep spomin imam na praznik Miklavža. Vse ranjence so obdarovali domačini. Bili smo v Čekovniku na veliki kmetiji pri Tratniku. Dr. Peter je na predvečer zbral nekaj okrevajočih ranjencev in deset čvrstih tesarjev in gozdarjev, da smo šli gradit prvo partizansko bolnišnico na Primorskem. Delali smo v snegu in mrazu tri tedne, 28.

decembra je bila zgrajena konspirativna bolnišnica brunarica za 30 do 40 ranjencev ob izviru reke Idrijce. In takrat smo ranjence preselili v varno zavetje. Moje partizansko ime je Mirko in ranjenci so me radi klicali, da sem jim pomagal pri bolniški negi. Tako sem postal okrevajoči ranjenec in bolničar ali strežnik. Udeležil sem se prvega bolničarskega tečaju na Vršah pri Čepovanu, ki ga je vodil dr. Bogdan Brecelj, kasneje predstojnik ortopedske klinike v Ljubljani. Bolničarski tečaji so se nadaljevali in tako okrepili zdravstveno službo v brigadah.«

Ena izmed redkih fotografij bolnišnice Pavle, v ospredju baraka kuhinje.

473

»Kdaj je prišla k vam znana doktorica Pavla, po kateri se imenuje bolnišnica?«

»Dr. Pavla Jerina je prišla že prvega januarja 1944 in prevzela vodstvo od dr. Petra - Gala Aleksandra. V prve barake v soteski Pasice pri Cerknem, ki jih je gradil dr.

Viktor Volčjak, pa je v istem času prišla dr. Franja Bojc, in tudi ta bolnišnica je dobila njeno ime.

V bolnišnici Pavla smo kasneje zgradili več različnih konspirativnih postojank, ki so lahko sprejele več kot 100

ranjencev in bolnikov.

Delo je bilo utečeno in zdravniška skrb lepo in strokovno urejena in vodena. A kmalu nas je prizadel beg bolničarke Cilke, ki je zbežala v Idrijo in odšla takoj na gestapo. Ko se je to zgodilo, smo morali zaradi nevarnosti izdaje v eni noči evakuirati 100 ranjencev, med njimi veliko nepokretnih.

Umaknili smo se pet do šest ur daleč v Trnovski gozd v že pripravljeni nadstrešek. Hudo je bilo zapustiti lepo urejene barake in znova začeti graditi v varnih soteskah. Tako smo se morali še dvakrat seliti zaradi dekonspiracije bolnišnice. Bil sem že bolničar in sem že sodeloval pri zdravniških operacijah ali kot anestezist. Uporabili smo kloroform, ki je bil zelo nevaren, kasneje eter, ki so nam ga pošiljali Angleži z letali poleg drugega potrebnega sanitetnega materiala. Pod temi pogoji smo v bolnišnici Pavla zdravili več kot 1600 ranjencev in nekaj bolnikov.

Umrlo jih je 53.«

»Zbirali ste tudi podatke o partizanskem zdravstvu, povejte nam nekaj najpomembnejših.«

»Partizansko zdravstvo je bilo organizirano že leta 1941

v Ljubljani in leta 1942 je bila prva konspirativna bolnišnica v Rogu. Po razpadu fašistične Italije in ob splošni vstaji Primorske se je organizacija zdravstva in konspirativnih bolnišnic razširila, posebno na Primorskem, kjer sta najbolj znani bolnišnici Pavla in Franja. Bilo je še veliko manjših zdravstvenih postojank tudi na Štajerskem 474

in celo na Koroškem, v Brdih in Reziji, skupaj 115. Te so oskrbele več kot 16.000 ranjencev in bolnikov.

Po letu 1944 so težje ranjence s pomočjo zaveznikov evakuirali na zdravljenje v Bari v južno Italijo. Poleg postojank so bili organizirani tudi lekarniška služba, okrevališča in letališča za evakuacijo ranjencev. V Rogu smo imeli celo partizansko bolnišnico in pediatrični oddelek, ki ga je vodila dr. Grosmanova. V partizansko zdravstvo je bilo vključenih več kot 400 zdravnikov. V

spopadih, hajkah in po izdajstvih je sovražnik pobil 114

ranjencev, 48 zdravnikov in 50 medicincev. Pobili so vse, ki so jih dobili, ne da bi spoštovali zdravniške mednarodne konvencije. Vse imamo dobro arhivirano, imamo tudi življenjepise vseh partizanskih zdravnikov. Njihovi strokovni in organizacijski prispevki so objavljene v nešteto knjigah in člankih. Za bolnišnico Pavlo imam vse popise ranjencev in bolnikov.

Pa še to, v partizanskem boju in zdravstvu so sodelovali tudi tujci, Italijani, Hrvati, Rusi, Angleži in drugih narodnosti.«

»Kako so imeli zdravstvo organizirano domobranci?«

»Med partizanskim, belogardističnim in domobranskim zdravstvom ni nobene primerjave. Oni so se zdravili v rednih bolnišnicah v Novem mestu, Ljubljani in drugih bolnišnicah, z vso možno oskrbo. Tu ne more biti primerjave z našimi improviziranimi postojankami in skritimi bolnišnicami. Okupator jim je ponujal vsa zdravila in opremo. Mi pa smo delali zavoje iz navadnih rjuh, prvo operacijo, amputacijo, sem videl pod smreko, za anestezijo je bil samo kloretil, ki se uporablja samo za uvod v kratko narkozo. Pri manjših posegih pa je moral zadostovati požirek žganja.«

»Danes imamo na srečo sodobne bolnišnice. Marsikdo se pritožuje, češ, manjka to, manjka ono … .Kako pa je bilo v bolnišnicah Pavla in Franja in kako sta delovali?«

475

»Čudovito! Prvič je bil izreden red, izredno tovarištvo, izredna pomoč drug drugemu. Vse ranjence, ki so bili prineseni iz brigad, smo sprejeli na javkah bolnišnice. Od tod do bolnišnice, tudi do 12 kilometrov daleč, smo jih prenesli z zavezanimi očmi zaradi konspiracije in možnosti izdaje. Kakšen napor v visokem snegu! V zadnji zimi je bilo v Trnovskem gozdu, Mrzli Rupi in na Vojskem poldrugi meter snega.

V bolnišnici smo imeli tudi izredno čistočo, za to so poskrbele perice, ki so oprale vsa oblačila, razuševale ljudi. Odhajajoči ranjenci so odšli primerno urejeni. Imeli smo tudi lastno elektriko, kadar je bilo v hudourniku dovolj vode. Kadar pa je usahnil, smo imeli bicikel, s katerim smo vrteli dinamo, ki je polnil akumulator. Po radiu smo vsak dan poslušali London in vse novice o bližajočem se koncu vojne, ki so nas razveseljevale.«

»Kako ste dobivali hrano in zdravila?«

»Hrano smo dobivali iz Vipavske doline pa tudi Furlani in vsa njihova protifašistična gibanja v Furlaniji so požrtvovalno skrbela za nas. Kamioni polente, riža in makaronov so prihajali še z vrečami tobaka. Seveda je bila prva skrb za ranjence in bolnike, kasneje za brigade in ostale. V bolnišnici smo skrbeli, da je bil za ranjence vsaj en obrok tople hrane na dan. Bila pa so tudi obdobja, ko smo bili lačni in smo iskali prepečenec, skrit v bunkerju ali v pečini. Zdravila so preskrbovale partizanske lekarne, ki so jih po skrbni in ilegalni organizaciji dobivale iz Trsta, Gorice in tudi z Dunaja. Kasneje so nam jih z letali pošiljali zavezniki.«

»Zdravnici dr. Pavla in Franja sta postali legendi, kakšni sta bili takrat?«

»Skrbni, požrtvovalni in strokovni. Bili sta nam kot materi. Meni sta bili vzor plemenitosti in humanosti. Tudi pesem sem napisal o Pavli. Težko sem si predstavljal, da lahko ena sama ženska zdravnica obvlada 100 ranjencev, 476

včasih je v eni noči prišlo v bolnišnico od 10 d0 20

ranjencev. Kaj vse je ona operirala in delala.

To me je navduševalo: vzorni in skrbni zdravnici. Ko se je končala vojna, sem dokončal šolanje medicine.«

»In postali ste znani zdravnik.«

»V vojaški uniformi sem bil skoraj deset let. Končno sem se ustalil v Ljubljani, napravil še maturo in potem seveda končal medicino. Uporabil sem partizanske izkušnje, tako organizacijske kot strokovne. Takoj so me opazili tudi voditelji zdravstva. Postavili so me za vodjo ljubljanskega osnovnega varstva. Kasneje sem napravil specializacijo iz javnega zdravstva in splošne medicine. Postal sem specialist splošne medicine.

Celih 25 let sem bil direktor osnovnega zdravstva v Ljubljani, kjer sem pustil svoj pečat. Vsi mi pravijo, da sem vnašal tovarištvo in odprtost, partizanske izkušnje in predanost ljudem, ki so potrebovali mojo pomoč. Ni bilo stvari, da ne bi skupaj sodelovali in da bi kdorkoli rekel –

ne!

Bil sem iniciator in organizator dograditve petih zdravstvenih domov v Ljubljani in okolici s pomočjo samoprispevka Ljubljančanov.«

»Ko govorite o partizanstvu in medicini, govorite, kot da je to vaše poslanstvo nekaj posebnega, nekaj več …«

»Že nekaj let kot predsednik vodim Sekcijo partizanskega zdravstva Slovenskega zdravniškega društva, ki jo je ustanovila dr. Pavla. V začetku nas je bilo 250 zdravnikov, sedaj nas je malo. Še vedno imamo srečanja in se udeležujemo javnih partizanskih spominskih prireditev. Tako bogatega partizanskega zdravstva, kot ga je imela Slovenija, v Jugoslaviji ni bilo.

Takega načina dela v konspirativnih bolnišnicah v drugih delih jugoslovanskega partizanskega odpora ni bilo. Druge divizije in brigade so nosile ranjence s seboj. Znana je zgodba o bitki na Neretvi, v kateri so 4000 ranjencev in bolnikov nosilo s seboj čez reko. V Sloveniji je bila 477

organizacija popolnoma drugačna, bila je prava epopeja hrabrosti in iznajdljivosti. Zato govorimo o naših doktoricah kot o junakinjah.

Leta 1962 smo ob prisotnosti dr. Pavle ustanovili Skupnost bolnice Pavla, ki je združevala ranjence in osebje moje partizanske bolnišnice. Z leti se je število njenih članov precej povečalo, saj so na srečanja prihajali novi in novi sorodniki in prijatelji. Zadnja leta smo sprejeli sklep, da združimo skupnosti Pavle in Franje v Klub prijateljev SVPB Pavle in Franje.

Leta 1974 smo organizirali Pohod po poteh prenosa ranjencev v spomin na avgust 1944, ko je bilo treba sredi vojne rešiti 100 ranjencev. Prenesli smo jih iz Franje na Vojsko, od tam z ranjenci bolnišnice Pavla prek Predmeje do Postojne, prek zavarovane ceste in železniške proge do partizanskega letališča v Nadlesku na Notranjskem, od koder so odleteli v Bari.«

»Je ostalo še kaj poslanstva v tem slovenskem svetu?«

»Na žalost se izgublja bogata vsebina človečnosti. Gre za tekmovalnost, a ne za boljše zdravstvo, ampak za dobiček, ker je denar postal vladar našega življenja.«

»Dr. Cibic, končajva prav s tistim, s čimer sva začela, s Prosekom. Se še kdaj vrnete v rojstni kraj?«

»Kot se nekatere ptice in živali vedno znova vračajo v gnezdo, se mi Cibičevi vsaka tri leta zberemo v velikem številu, včasih nas je 200 in čez, da za en dan ozdravimo domotožje, da obudimo spomin na prednike in pokažemo potomcem, kje so njihove korenine. Na srečanja prihajajo od vsepovsod, iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Francije, Avstrije, Nemčije, Anglije pa tudi Kanade.«

»Kako gledate na asimilacijo, ki jo doživlja vaša vas?

Veliko se je spremenilo, tam danes Slovenci postajajo, so že manjšina.«

»Ja, ampak me vseeno veselita skrbnost in čvrstost Primorca. Kljub asimilaciji in pritiskom je še vedno veliko slovenskega življenja na Proseku. Kadar sem prišel, je bila 478

v kulturnem domu bodisi kulturna prireditev, nastop vaške godbe ali pevskega zbora Vasilij Mirk bodisi slovenska šolska proslava ali slovenska kulturna predstava. Pevski zbor Vasilij Mirk je bil že dvakrat gost na naših partizanskih srečanjih, kajti oni še vedno ohranjajo partizansko pesem.«

Na koncu mi je povedal še lep stavek: »Spomini bledijo, a zavest in ponos Primorca ostajata v srcu.«