LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

BORIS CIBIC

V Ljubljani je še več zdravnikov iz zamejstva, kot danes posplošeno rečemo delu Primorske na drugi strani meje, ki so po študiju ostali v slovenskem glavnem mestu. K

temu sta zagotovo nekaj ali veliko prispevala brata Cibic.

Najprej sem se dogovarjal z dr. Borisom Cibicem, ki sem ga kljub že dolgemu upokojenskemu stažu zelo težko dobil za daljši pogovor. Stalno je bil zaseden z nujnim delom, takrat še kot podpredsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije. Njegovo delo je v strokovnih krogih tako doma kot po svetu visoko cenjeno pa tudi med bolniki še uživa velik ugled. Za delo je prejel številna priznanja, o katerih pa ne govori. Za intervju ga nisem zaprosil, da bi govorila o njegovi stroki, člankih in knjigah, ampak predvsem o njegovem rojstnem kraju, o zelo zanimivi življenjski poti do vrhunskega zdravnika, ki ga je kot zavednega tržaškega Slovenca vodila skozi zapore in taborišča, in seveda o njegovi veliki predanosti humanizmu. Njegova življenjska pot, ki se je začela leta 1921 na Proseku pri Trstu, ga je vodila najprej skozi italijanske zapore, nato kot vojaka v južno Italijo, Grčijo, iz te pa v nemško ujetništvo. Sedaj živi v Ljubljani, kjer si je tudi ustvaril nov dom.

»Zdaj sem v Ljubljani od leta 1945, to se pravi že 60 let, in razumljivo je, da sem tu že nekoliko pognal korenine, dasi še zmeraj, ko grem domov, grem na Prosek. Torej, ko govorimo o domu, je še vedno prva misel Prosek, kjer sem rojen, zdaj že pred 85 leti. To je tako dolgo nazaj, da sem že izgubil ta konkretni stik s Prosekom, ker so ljudje mojih let v glavnem umrli, tako da imam še zelo malo sorodnikov, mlajših sicer, ne pa neposrednih, razen ene bolne sestre, ki živi na Kontovelu, pa ta družina ne obstaja več. To jedro Cibičevih, ki je bilo na Proseku pojem in simbol slovenstva, te velike družine ni več. Vsi smo se razšli iz enega ali drugega razloga.

454

Moji starši so imeli devet otrok, štirje so mladi umrli, tako da nas je ostalo živih pet. In smo vsak šli svojo pot.

Dve sestri sta se poročili; ena na Proseku, druga na Kontovelu. En brat je ostal na domu kot kmet, dva pa sva šla v svet. Sedaj sva v Ljubljani. Vendar smo želeli, da bi vitalnost družine ohranili vsaj na srečanjih … In od leta 1949 vsaka tri leta priredimo srečanje Cibičevih. Kdo so ti?

Vsi tisti, ki imajo vsaj kapljo krvi našega nonota, to se pravi, da smo zdaj vnuki, pravnuki in prapravnuki. Nono je bil vaški človek, za tiste čase intelektualec, sposoben človek. Kot eden izmed redkih pismenih je poleg skrbi za veliko družino tudi posredoval med nepismenimi ljudmi v vasi in občino.

Mi pa smo se vsi razšli, in ko se srečamo, pridemo z vseh koncev sveta. Poleg Prosečanov in Kontovelcev imamo naše Cibičeve v Sloveniji, v Beogradu, na Reki, v Vicenzi, Franciji, Nemčiji, Avstriji, Kanadi … Potem obujamo spomine na nonota in na naš začetek …«

»Vaš nono je bil zelo zaveden Slovenec. Vas je take tudi vzgojil?«

»Bil je zelo zaveden. Kot sem že rekel, je bil vaški intelektualec. Sposoben človek, brihten kmet, ki je mnogo dobrega napravil, ne samo družini, ampak vasi.«

»Kakšna je bila vaša vas? Kakšne se spomnite?«

»Po spominu je Prosek malo po prvi svetovni vojni, ko sem bil rojen, štel okrog 800 ljudi. No, potem se je vas povečala na približno 1000 prebivalcev. Do začetka druge vojne nas je bilo okrog 1000 Prosečanov, po vojni pa se je seveda marsikaj spremenilo. Do vojne smo bili na Proseku v glavnem kmetje pa delavci. Bilo nas je zelo malo študentov, ki bi po ljudski šoli šli študirat v Trst. Nekaj nas je bilo. Eni so šli v industrijske šole, drugi na trgovske, tretji v učiteljišče … Jaz pa sem bil izjema in sem šel na italijansko gimnazijo v Trstu. Tako da sem jo opravil pred vojno.«

455

»Slovenske šole v Trstu so takrat že prepovedali. Ste šli tja na pobudo vašega nonota?«

»Da so me poslali na študij v Trst, je bila velika čast in izjema, in kljub temu da smo bili zavedna družina in so nas fašisti zelo postrani gledali, sem imel v šoli tako dobre rede, da se je učitelj – fašist – odločil in prišel k mojemu očetu in rekel: 'Tega fantiča pustite naprej v študij v gimnazijo v Trst!' In tako me je poslal tja. In zakaj sem šel v Dante Alighieri in ne v Petrarco? To sta bili klasični gimnaziji. Ker je bila prva bliže. V Trst smo prišli s tramvajem. Na prvi postaji, na Via Ghega, sem stopil dol in šel v to šolo Dante Alighieri, ki je bila zraven protestantske cerkve. Ampak za gimnazijo se je odločil moj oče oziroma vaški župnik, ki me je pripravil na sprejemne izpite. On me je naučil osnove matematike, italijanščine, zgodovine, da sem uspešno opravil sprejemni izpit. Imel sem srečo, da sem bil sprejet, potem sem hodil v gimnazijo od leta 1932

do 1940. Nato se je začela vojna in sem imel srečo, da sem končal gimnazijo. Kmalu sem bil kot aktiven študent v družbi aktivnih slovenskih študentov zaprt. Šest mesecev sem bil v zaporu.«

»Zakaj?«

»Ker je bila naša skupina zelo aktivna, v njej so bili še Zora Perello, Vojka Šmuc, naš vodja Zorko Ščuka, profesor Kosovel, advokat Kukanja, zobozdravnik Sardoč … To so bili nosilci našega gibanja za ohranitev slovenskega jezika.«

»Kakšni so bili ti ljudje? Povejte kakšno besedo še o njih.«

»Videl sem jih kot zelo zavedne Slovence, ki so marsikaj tvegali, da bi se ohranila slovenska beseda v Trstu, ki so nam pomagali ohranjati zavest in naš jezik … In mi smo že od našega nonota zaradi te zavesti stalno obiskovali zapore. Kadar koli je bil v Trstu važen fašistični dogodek, so orožniki prišli k nam in mojega očeta 'povabili' za tri dni v Koroneo. Moj oče je bil tolikokrat v Koroneu! Kadar koli je 456

prišel visoki obisk iz Rima, ne sam Mussolini, je bilo za mojega očeta poskrbljeno za nekaj dni …«

»Zakaj so zaprli vas?«

»Iz istega razloga. Ko se je leta 1940 začela vojna, ko so se pripravljali na napad na Jugoslavijo, so nas na tisoče in tisoče zaprli. Potem so tiste, ki nismo bili tako nevarni, ki nismo imeli orožja ali o nas niso dobili podatkov, da bi imeli orožje, po nekaj mesecih izpustili, vendar s politično kontrolo. Jaz sem bil pod policijsko kontrolo dve leti. Bil sem sumljiv, no, in septembra 1940, ko so me iskali orožniki, a me niso dobili doma, so odvlekli v zapor brata in očeta. Našli so me drugi dan in vsi trije smo se znašli v Koroneu, vsak v svoji celici, da nismo vedeli drug za drugega. Očeta in brata so po treh mesecih izpustili, mene po šestih. To je bilo zelo hudo za kmetijo, saj je bil ravno čas trgatve, tako da je morala mama vse opraviti z najetimi delavci, kar je bilo ekonomsko hudo …«

»Ampak še huje je bilo v zaporu. Prav v Koroneu so se dogajale čudne stvari …«

»Na kvesturi v Koroneu so me nekajkrat hudo pretepli.

En teden sem bil v nemogočih pogojih v kleti, kjer sem samo enkrat na dan dobil nemogočo hrano. Bilo nas je toliko, da smo bili v celicah za eno osebo kar štirje. Spali smo na tleh, drug ob drugem. Takoj ko smo zjutraj vstali, smo pospravili svoja ležišča in potem krožili po celici.

Enkrat na dan smo šli za eno uro v neke celice, da smo tam krožili. Na teh 'sprehodih' smo se dobivali nekdanji kolegi. Poleg tega smo komunicirali po straniščnih ceveh. V

vsaki celici smo imeli eno školjko za odplake, odvajanje blata in urina, in če smo vodo iz teh cevi izpraznili istočasno, smo se prek teh cevi lepo slišali. To je bilo za nas interesantno odkritje in smo ga tudi izkoristili.«

Spreletela me je čudna misel: ta kanalizacija je bila nekakšen zaporniški radio, kako se lahko smrdljiva zadeva spremeni v komunikacijsko sredstvo … In nič ni čudnega če se danes sodobno sredstvo spremeni v 457

kanalizacijo … Misel je zbežala predaleč za vsebino najinega pogovora, zato sem ga vprašal le: »Kako je bilo, ko so vas izpustili?«

»Bil sem letnik 1921, ki pa je bil prav oktobra 1940

vpisan v vojsko. Ne morem pozabiti, ko smo leta 1940

korakali po Corsu Emanuelle III. s slovensko pesmijo. Imeli smo harmonikarja. To je bil Zdravko Kante, naš proseški zborovodja in pevovodja. Potem smo marširali po Corsu Emanuelle III., po vsej tej fašistični grozi, in prepevali Regiment po cesti gre … A nam niso nič rekli. So nas kar pustili peti.«

Treba je dodati, da je bilo petje nabornikov v tistem času zelo pogosta oblika protesta ali dokazovanja narodnega junaštva. Če si na ulici pel slovenske pesmi, si bil lahko tepen, si moral piti olje ali pa so te zaprli. Ko se je začela vojna, so se fašisti ustrašili, bali so se notranjega razdora ali posledic ob morebitnem porazu.

Zato si niso upali preprečiti masovnega protestnega petja, in kakšna sramota za državo bi bila, če policija pretepa nabornike, ki gredo v vojno za domovino. O tem mi je pripovedovalo več intervjuvancev.

»Kot vojak sem prišel v Kalabrijo. Takrat vojska še ni dobila informacij od policije, kdo sem. Tako da sem bil nekaj mesecev z ostalimi vojaki, tudi Slovenci. Po treh mesecih so izvedeli, kdo sem, in sledila je kazen – odvzem orožja. Ves čas sem bil brez orožja. In ker sem se vpisal na medicinsko fakulteto, so me zadolžili za čiščenje stranišč.

Tako da sem na Kalabriji nekaj mesecev čistil dvorišča in stranišča … Čez nekaj mesecev sem zbolel za malarijo.

Najprej sem se zdravil v Kalabriji, potem v Altamuri, Puglii, Bologni, Modeni … Slabo so me zdravili in se je malarija ponavljala eno leto. No, in marca leta 1943 so mi ponudili možnost, da sem šel kot vojak brez orožja v Grčijo, na Kreto, kot 'servizio sendentario'. In sem bil 'furiere', so rekli v italijanski vojski – administrator. V Grčiji sem bil šest mesecev, nato so nas zajeli Nemci in imel sem veliko srečo, 458

da nas tista nemška komanda ni postreljala. Kot ste morda že kdaj slišali, so v Grčiji Nemci postrelili kar cele čete Italijanov. No, imel sem srečo, da sem bil na Kreti, kjer niso streljali, ampak so nas kot vojne ujetnike peljali v Nemčijo, tako da sem preživel 20 mesecev v ujetništvu v Nemčiji. Tam smo bili v skupini ruskih ujetnikov, francoskih, jugoslovanskih in romunskih, tako da sem imel isto težko usodo. Nemci nam niso priznali, da smo vojni ujetniki, ampak da smo internirani vojaki, zato nismo mogli dobiti pomoči Rdečega križa. V taborišču sem zbolel za tifusom, ki sem ga prebolel brez zdravil, in sem bil eden od redkih, ki so ostali živi.«

459

Družinska fotografija Cibičevih iz leta 1942, ko sta Ivan (prvi z leve) in Boris (prvi z desne) prišla domov na dopust, vmes sestra Vlasta in snaha Justina (žena brata Milana), sedita mama Ivana in oče Rudolf, spredaj sestra Anica.

»Je bilo huje v nemškem taborišču ali v tržaškem Koroneu?«

»V taborišču. Ko smo bili v Koroneu, smo dobivali hrano, razen tistih deset dni, ko sem bil na zaslišanju na kvesturi

… V taborišču pa smo imeli slabo hrano, najhuje je bilo pozimi 1944/45, ko smo morali kopati jarke proti ruskim 460

tankom. Bil sem že toliko boljši, da sem moral delati tudi jaz. Še ena iz spomina, ko sem se jezil na nekega vojaka, ki nas je maltretiral, in mi je zabrusil nazaj: 'Ti si dolžan držati hrbet, jaz sem te dolžan tepsti s kopitom!' –takrat sem že znal nemško. Potem so nas osvobodili Rusi in nam rekli: 'Pojdite, kamor hočete!' V taborišču smo imeli tudi srbske vojake in nekaj slovenskih. Hrvaški, ki so bili v jugoslovanski vojski, so šli domov že prej, 1942., 1943.

Slovenci in Srbi pa so ostali v ujetništvu štiri leta. Tam sem jih spoznal, in ko je prišla ura odločitve, ali naj se vrnem v Italijo z italijanskimi vojaki ali se pridružim slovenski vojski, sem se pridružil slovenski vojski. Domov sem se vračal kot slovenski, jugoslovanski vojak, ne italijanski.

Najprej smo šli skozi Madžarsko v Srbijo in tam so me takoj vključili v partizansko vojsko, tako da sem bil zadnjih 14 dni, tri tedne svojega vojaškega življenja, vojak Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije.«

»Vojnih grozot in zaporov je bilo vendarle enkrat konec.

Prišel je čas svobode in vrnitve v domači kraj.«

»Deveti maj sem dočakal v Veliki Kikindi kot jugoslovanski vojak, če smem tako reči, in to je bilo veliko doživetje. Potem sem se počasi vrnil domov. Deset dni ali še več sem počasi potoval z vlakom in domov sem prišel ob 4. zjutraj. In sem se vprašal: 'Naj ob štirih zjutraj budim moje?' Tako sem preskočil dva zidova, ker je bil porton zaklenjen, da sem prišel na naše dvorišče. In ker je bil hram odprt, sem se tam ulegel na tla … Ni mi bilo težko, ker sem zadnje mesece v glavnem spal samo na tleh.

Zjutraj prišla svakinja molst krave in videla človeka, ki tam leži, in se ustrašila. Hitro je tekla k očetu gor v spalnico in vpila: 'Oče, tam je en mož, ki spi v hramu.' In moj oče je prišel dol in po petih letih zagledal sina. To je bil moj povratek. No, potem sem se v Trstu, kjer je bila še naša jugoslovanska vojska, takoj vključil v delo Rdečega križa.

Tako da sem dva, tri mesece sodeloval tudi v slovenskem, jugoslovanskem Rdečem križu v Trstu.«

461

»Dokler se vojska ni morala umakniti …«

»Potem se je 12. julija morala vojska umakniti. Naše organizacije pa so ostale, tako da so bile še leta in leta slovenske, jugoslovanske. Rdeči križ je bil, to vem. No, in septembra je prišla okrožnica iz Ljubljane, da se lahko študenti, ki smo študirali na fakultetah v Padovi ali drugje v Italiji, vpišemo na fakultete v Ljubljani in da nam Jugoslavija ponuja štipendijo. Doma so bili pogoji, da bi nadaljeval medicino v Padovi, ekonomsko nemogoči … In ker so nam ponudili v Ljubljani ležišče pa kosilo in večerjo, sem se odločil. Veliko nas je takrat sprejelo ponudbo. Jaz sem prišel v Oražnov dom v Ljubljani in tam prebil vseh pet let študija medicine. Ves čas sem imel štipendijo, brezplačno posteljo v skupni sobi in dva obroka na dan, kosilo in večerjo.«

»Danes predavate, poznate današnje študente. Kakšno je bilo študentsko življenje takrat?«

»Moram reči, da smo očetu, ko nam je pripovedoval, kako strašno je trpel v prvi svetovni vojni, rekli: 'Daj, oče!

To je tvoja stvar. Mi imamo druge probleme.' Približno tako se dogaja tudi z mano … Toliko, da sem informiral najbližje, kako je bilo, in ne da bi jih obremenjeval, kako sem trpel, kako sem bil lačen, kako so me tepli, kako me je zeblo, kako … Seveda je bil to moj problem oziroma problem milijonov ljudi … Zdaj pa mladega človeka, mojih hčera ali vnukinj ne morem obremenjevati s tem, informiral pa sem jih. Oni imajo toliko svojih problemov, da bi jih bilo res nepotrebno obremenjevati še z mojimi. Dobro, zavednost, pripadnost v vsakem primeru, ampak ne podrobnosti … Vnukinja mi recimo reče: 'Tega pa ne bom jedla! Ko bo prišel čas, bom jedla repo. Ampak zdaj mi ni treba.' Če ste to vprašali …

Ko sem študiral medicino, sem čutil veliko ljubezen do nje in sem izpite kar dobro polagal z visokimi ocenami.

Potem pa me je profesor vzel na piko in je rekel: 'Ali bi prišli k nam delat, ko končate medicino?' Ker nisem imel 462

veliko možnosti, sem takoj sprejel in dobil mesto asistenta na patofiziološkem inštitutu, kar me je zelo veselilo. Ko sem prišel, mi je profesor pokazal laboratorije in podgane, pse, miši in ostalo: 'To so naši pacienti in s temi delamo!'

Bil sem ves navdušen, da bom postal znanstvenik, na podlagi študija na podganah, miših bom napravil kariero.

Vendar se je stvar iztekla drugače. Toda imel sem občutek, da potrebujem človeka, da mi žival ne da zadoščenja, tako da sem tam – moram reči – pridobil ogromno znanja, ampak po petih letih sem se odločil in rekel profesorju na njegovo veliko žalost in razočaranje: 'Veste kaj, grem v praktično medicino!' In je rekel: 'Kako?! Vi greste s te znanstvene poti v navadno medicino! Kako to? To je velika napaka!' Ampak sem rekel: 'Človek je tudi del mene …' In sem šel v javno zdravstvo in začel specializacijo iz interne medicine, postal internist in vse življenje v glavnem delal na kardioloških oddelkih in v zadnjih letih na oddelku za visok krvni tlak. Tako da sem po 40 letih dela končal kot specialist kardiolog s posebno usmeritvijo: visok krvni tlak.

In to smo delali zadnjih 10, 15 let. Tudi zdaj še prostovoljno delam kot zdravnik, svetovalec za vprašanje predvsem visokega krvnega tlaka in ateroskleroze.«

»Vas je k humanosti napotila tudi vojna, vse, kar ste morali dati skozi …«

»Moram reči, da je tukaj nekaj prirojenega. Vsi smo tako rekoč delali enako šolo. Eni so šli v čisto teorijo, eni v kirurgijo, eni v interno, jaz pa sem se čutil bolj splošnega zdravnika. Imel sem skoraj željo iti na teren, da bi bil kot splošni zdravnik. Ko pa sem bil tukaj že 20 let kot internist, sem dobil ponudbo, da bi šel za šefa internista v bolnišnico v Koper ali v Novo Gorico. Moja žena, Ljubljančanka, pa me je prepričala, da ostanemo, kaj bi šel proč, če pa sem že nekoliko doma v Ljubljani, tako da sem ostal in napravil vseh svojih 40 let dela v Ljubljani, 35 let pa v bolnišnici dr. Petra Držaja.«

»Veliko tudi pišete, ogromno člankov …«

463

»No, imel sem še eno srečo. Potem ko se je leta 1970

naša bolnišnica vključila na medicinsko fakulteto, je dobila pravico, da je sprejemala študente, in kdor je hotel, je bil vključen v študij medicine, v učni kader interne medicine.

Tam sem 20 let predaval študentom 3. in 4. letnika. Ko pa sem leta 1991 imel izpolnjenih 40 let službe, sem od fakultete dobil obvestilo, da se mi preneha delo na fakulteti, in sem se znašel med upokojenci. Imel pa sem srečo, da sem že nekaj let prej z nekim kolegom, profesorjem Turkom, sodeloval z namenom, da bi ustanovili društvo prostovoljnih zdravnikov za zdravje srca in ožilja. In smo tudi ga. Prevzel sem funkcijo podpredsednika in sem se lotil dela s tako radoživostjo, vitalnostjo, kot da bi bilo to moje glavno delo v življenju. In moram reči, da se mi dobro obnese, zdaj sem več kot 15 let vključen v društvo …«

Najin pogovor je nanesel na nevarne čeri debelosti in kajenja, kar smo že velikokrat prebrali ali slišali, vendar kako ljudi prepričati, da to škodi?

»Samo s stalnim vabljivim tonom, ne grozečim. Ker če bomo grozili, bomo samo povečevali odpor. Mi nikoli ne grozimo, mi pravimo: 'Vabimo vas, opustite kajenje.'

Nobenemu ne rečemo: 'Veste, kaj. Mi bomo pobrali cigarete, mi vam bomo dali lisice, da ne boste segali po cigaretah.'

Tega ne! Mi samo stalno ponavljamo in pravimo: 'Debelost škodi, kajenje škodi, nedejavnost škodi …' Samo, kot sem že rekel, težko se je odvaditi, težko je na težko pot …

Mnogi mislijo, da bodo postali žrtve. Jaz ne kadim, pa se ne čutim žrtev, jaz nisem debel, pa nisem žrtev, redno se gibam, pa se ne čutim žrtev. To se pravi, da moraš samo osvojiti gibanje, da je nekajenje lepo, čudovito, normalen tlak… Torej v tem, za kar se odločiš, moraš uživati, ne pa se počutiti kot žrtev.«

»No, po radiu vas ne moremo ne pokazati ne naslikati, ampak če bi vas poslušalci videli, bi to verjeli, saj ste že 464

krepko čez 80. leto in še vedno delate v društvu, ste aktivni in vas je bilo težko dobiti pred mikrofon.«

»Starosti sploh ne čutim in delo v resnici pomlaja.

Seveda prisilno delo v taborišču ni pomlajevalo človeka, lakota tudi ne, ampak morem reči, da delo veseli. Z

užitkom vstanem zjutraj in tečem, da se kar kadi za mano

…«

»Dr. Cibic, s temi besedami bi lahko končali pogovor, vendar mogoče še eno vprašanje. Kako kot starosta našega slovenskega zdravstva gledate nanj danes?«

»Torej, to je lepo vprašanje … Imam sorodnike zdravnike v Trstu, in ko sem jim pravil, da imamo pri nas zdravstvene domove, kjer lepo delamo vsi skupaj in kjer imamo več splošnih zdravnikov, in da imamo hkrati konziliarne službe specialistov, so se moji kolegi večkrat čudili: 'Kako to? Mi smo vsi privatni zdravniki, nekaj mogoče delamo tudi v skupini, ampak tega pri nas ne poznamo.' Torej, začel in končal sem svojo službo kot zdravnik, ki vidi v zdravstvenem domu velik strokovni center, ker tam po navadi deluje pet, šest, deset splošnih zdravnikov hkrati. Zdaj pa, ko mi silimo k privatni praksi, ta zdravnik, ki gre v privatno prakso, ostane sam. In če hoče imeti en nasvet, če želi dobiti podporo za svoje delo, mora iskati kolega kilometre daleč … Tukaj imamo recimo zasebno polikliniko, v kateri delujejo praktično vsi specialisti. Za tako polikliniko pa sem! Nisem pa navdušen za privatno prakso, kjer en človek deluje sam.«

»No, na Primorskem opažamo tudi tendenco, da vedno več zdravnikov želi v politiko.«

»Ja, to pa je zame nekaj nemogočega! Torej, če sem šel študirat medicino, se moram vprašati, zakaj, če greš po 10, 15, 20 letih čisto ven. Jaz sem šel v medicino prepričan, da sem to jaz, da je to moje jedro, to je moje srce, vse! Če bi mi kdo rekel, naj pustim medicino, sploh ne vem, kako bi. Če vzamete splošnega zdravnika, ta lahko gre, ampak če je specialist, je že toliko let opravil eno pot, 465

veliko kariero – to pa malo preseneča. Ali ni bil zdravnik v svojem srcu, kot sem jaz, ali pa so drugi vzroki. Ne vem …«

»Kaj je za vas zdravnik? Kaj je za vas poslanstvo zdravnika?«

»Tako je, zdravnik je samo tisti, ki čuti poslanstvo, ne tisti, ki ima poklic. In če čutim poslanstvo, mi nikoli ne pride na misel, razen če bi bil primoran, da bi šel v drugi poklic. To sem jaz!«