LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

SREČKO KOŠUTA

Doktorja Srečka Košuto so poznali v Ljubljani pa tudi širše v Sloveniji kot primarija kliničnega centra, v Križu pri Trstu pa kot ljubiteljskega vinogradnika. Po smrti očeta je namreč v rojstnem kraju celo obnovil vinograd, da se ve, da je Devanarjev. Obiskal sem ga v Ljubljani in pogovor je stekel o njegovih spominih na otroštvo v Križu, šolskih letih, ki jih je kot emigrant preživljal po krajih nekdanje Kraljevine Jugoslavije v Prilepu v Makedoniji, Boki Kotorski v Črni gori, Mariboru in Ljubljani, o vojni in zaporih v Italiji, osvoboditvi Trsta in nato uspešni zdravniški karieri.

Začnimo torej s spomini iz otroških let. Dr. Srečko Košuta se je pri 87 letih, ko sem ga snemal, še zelo dobro spomnil cele kolednice, ki so jo otroci peli ob novem letu.

Marsikaj se spomni tudi o ribištvu v Križu, za potomce je to celo posnel v zelo zanimivem domačem narečju. Tista zgoščenka je pravi narodopisni zaklad. Tudi meni je dal kopijo, da bom lahko dopolnil še druge pripovedi o slovenskem ribištvu, ki sem jih posnel v njihovih krajih.

Doma so bili premožni kmetje in oče ga je zelo zgodaj poslal v šole v Jugoslavijo, tako se je vsaj do vojne lahko izognil fašizmu. Ob napadu na Jugoslavijo pa se je Srečko javil kot prostovoljec, vendar mu ni uspelo priti na fronto, v Karlovcu so jih zajeli ustaši. O pa več v pripovedi, ki jo začnimo o mladih letih.

»Izhajate iz kmečke in ribiške družine.«

»Ne ravno ribiške. Tunolov je bil pravzaprav hobi mojega očeta, ki je bil kmet vinogradnik. Če bi se ustavil na tem, bi imel veliko za povedati o očetu, šolanem kmetu. Mislim, da je bil edini v Križu, ki je končal kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu, ki menda še zdaj obstaja. In da se ne bi predolgo zadržali, samo omenim, da se je kot diplomant kmetijske šole izkazal v tudi praksi in je leta 1912, torej pred prvo svetovno vojno, dobil zlate medalje na 439

mednarodnih vinskih razstavah v Londonu, Parizu in Milanu.«

»Torej je bil ta prostor odprt. Uspešni kmetje so šli v svet s svojimi vini.«

»Tako je in na to so lahko ponosni ne samo naša družina, ampak tudi Križani in celo območje, da so že v tistih časih bili tako priznani vinogradniki in vinarji. Kopije teh diplom imajo tudi v kulturnem domu v Križu, v gostilnici, bifeju ali baru, kot rečejo oni, ki se odpre takrat, ko so predstave, in po slovensko je bilo napisano tudi v Milanu, ne samo v Londonu in Parizu. Imamo tudi diplomo oziroma uokvirjeni dokument, da je leta 1905 moj oče postal redni ud, kot so takrat rekli, cesarsko-kraljevske kmetijske družbe vojvodine Kranjske.«

440

Nono Košuta septembra leta 1940, prvi z desne, oblečen.

»Kot premožni kmetje ste imeli v družini tudi barko in ste ribarili kot večina Križanov.«

»Ja, tonero, tako se ji je reklo. Tonero in hišico na molu v kriškem portu. To je spadalo zraven.«

»Hišico za orodje in priprave, ker do morja je zelo strmo. Ste kot otrok šli kdaj na morje?«

»Takrat ne. Bil sem še premajhen, ko sem po odločitvi staršev postal emigrant. Šele osem let star. Iz tistega časa se spomnim, da sem spremljal očeta, ko je šel na pourje, kot so rekli rakom. Šel je s štango in prevrnil škol, rak pour 441

je zlezel ven in on ga je zgrabil z golo roko. Včasih ga je kakšen tudi uščipnil, da je imel črno pod nohtom.«

»Omenili ste emigrantstvo. Kako je bilo s tem?«

»Govoril sem o očetu in nisem mogel mimo tega, da povem, kako napreden kmet je bil, in kot tak se je tudi zavedal svojega slovenskega rodu. Bil je tako zaveden, da se je z mojo materjo odločil, da me dajo proč od družine v rejo k moji najstarejši sestri, ki je 16 let starejša od mene in se je ravno v tistem času poročila z emigrantom dr. Ivom Pertotom iz Kontovela. Kot emigrant je bil profesor na učiteljišču v Prilepu. Še preden je postal emigrant, je bil urednik pri časopisu Edinost v Trstu. Tako da sem prišel iz Križa v srbsko šolo in na cirilico – Makedonija še ni bila samostojna.«

»Iti iz Trsta v Makedonijo je bila kar velika sprememba za otroka.«

»Ja. Spominjam se, da je iz Trsta do Prilepa trajalo tri dni in dve noči in da smo se vozili skozi dolge tunele s parno lokomotivo. To se je tako zakadilo in zasmradilo po premogu, da je človeka kar dušilo. Komaj smo čakali, da pridemo ven. Potem pa sem šel z družino moje sestre na naslednje službeno mesto. Svak je bil premeščen v Boko Kotorsko. Takrat je bila to Zetska banovina – Črna gora, ki ni bila priznana kot država. In medtem se je poročila druga sestra, ki je zbežala v Jugoslavijo k svojemu zaročencu dr.

Angelu Kralju, ki je že prej emigriral – prav tako Križan.

Bom povedal, kako sta onadva emigrirala – on je zbežal čez mejo in se tudi ni smel vračati v Italijo, sestra pa je šla na Trsat pri Reki na romanje, in tam, sta bila dogovorjena, bo izkoristila množico in prebežala čez. In to ji je uspelo, potem sta se poročila na Brezjah na Gorenjskem. No, zdaj je bila prilika, da pridem – kar je bil namen mojih staršev –

v slovenske šole. Prvo službo je moj svak dobil kot stažist v Ljubljani, sestra, ki je bila učiteljica, učiteljišče je končala v Tolminu že pod Italijo, je najprej učila na Krasu, v Saležu, v Lipi, potem pa pri Sv. Jakobu v Trstu. Kasneje pa so 442

ukinili slovenske šole in tudi to je bil razlog, da sta z zaročencem emigrirala v Jugoslavijo. Naslednja služba mojega svaka je bila v Framu pri Mariboru. To se pravi, da sem se osem let vozil z vlakom s postaje Rače - Fram v Maribor v gimnazijo. Medtem pa sem se ukvarjal s telovadbo, z odbojko pri Sokolu. Tam smo imeli veliko prijetne družbe.«

»Kako ste se odločili za študij medicine?«

»Ja. Na koncu gimnazije je bila dilema, ali naj se določim za študij romanskih jezikov, ampak potem je prevladal vzor svaka zdravnika ‒ vse, kar prinaša ta poklic dobrega, altruističnega. Na koncu gimnazije sem bil že levičarsko usmerjen in sem se odločil za medicino in tudi živel v krogu levičarsko usmerjenih študentov.

»Sta šla skupaj levičarstvo in medicina?«

»Ja, na medicinski fakulteti je bila trdnjava levičarstva.

Tudi kasneje se je pokazalo, da je bilo veliko medicincev in zdravnikov v partizanih.«

Razmeroma lepo študentsko življenje in velike življenjske cilje je generaciji našega sogovornika Srečka Košute takrat prekinila vojna. Nemške in italijanske enote so 6. aprila 1941 nenapovedano vdrle v Jugoslavijo ob pomoči Madžarske, Romunije in Bolgarije in italijanskih kolaborantov iz Albanije. Vsak si je želel svoj kos.

»Na zaključku 3. letnika medicinske fakultete Univerze v Ljubljani sem bil član Kluba primorskih akademikov Doberdob, nato tudi njegov podpredsednik. V tej družbi smo se nekateri kot italijanski državljani odločili, da postanemo prostovoljci in se prijavimo v jugoslovansko vojsko. Tako sem prišel v civilu do Novega mesta z vlakom in tam so me zadrževali dva dneva. V tem času seveda nemška vojska ni mirovala, ampak je prodirala v Jugoslavijo. Govorili so, da so Nemci že tako daleč prek meje, da bomo formirali fronto nekje v Bosni in da nas bodo tja odpeljali z avtobusi. No, in s tem avtobusom smo 443

prišli do Karlovca. Naj bi šli skozi Karlovec, ampak so nas ustavili ustaši ‒ s puško, bajonetom. 'Auf,' so ukazali našemu šoferju in moral nas je zapeljati na dvorišče neke kasarne v Karlovcu. Tako smo postali ujetniki ustašev.«

Po zaslugi žene tamkajšnjega župana so ustaši vendarle izpustili zajete primorske študente, da so nadaljevali pot proti Zagrebu. Srečko Košuta pa se tam ni veliko zadrževal in se je kar peš odpravil k tretji sestri, ki je živela v Zagorju. To mu je tudi rešilo življenje. Pri pešačenju proti Zagorju se je pridružil skupini hrvaških dezerterjev iz jugoslovanske vojske, ki so simpatizirali z ustaši.

»In ko sem ves utrujen ponoči hodil s tistimi, ki so dezertirali iz jugoslovanske vojske in bili na strani ustašev, sem slišal, da so pripovedovali tudi o nas ‒ da so bili tudi v Zagrebu Primorci prostovoljci, ki so jih skoraj vse dobili razen enega. Pa mu je govoril eden od ustašev: 'Kad bi ga ja dobil, na mestu bi ga zaklal!' Jaz pa sem bil med njimi.

Res so te primorske prostovoljce v Zagrebu postavili pred zid in Nemci so jih postrelili.«

»Iz Zagreba oziroma Zagorja ste se kmalu vrnili v Ljubljano, ki so jo že okupirali Italijani in priključili svojemu fašističnemu imperiju.«

»Ko sem prišel v Ljubljano, sem šel do svaka Pertota iz Kontovela, ki je bil že tretjič premeščen. Ko sva se objela in razjokala, sva se spomnila na to, da sva oba mislila, da bomo nekoč mi prišli osvobodit Trst, ne pa da bodo prišli Italijani sem in pri nas naredili Provinca di Lubiana, Ljubljansko pokrajino.«

»Odločili ste se vrniti v Križ.«

»No, dejstvo je bilo, da sem lahko šel brez potnega lista in brez vizuma v Križ k staršem. Bilo je vseeno. Bil sem v Italiji in sem šel.«

»V Križu ste pomagali ustanoviti krajevno organizacijo OF.«

444

»Ja. Spominjam se, da ko sem prišel v kuhinjo kot izgubljeni sin, sem zagledal očeta, ki je ravno mešal polento. Seveda se je mama razjokala, potem pa sem se spet kmalu začel ukvarjati s politiko. Že avgusta leta 1941

me je obiskal Nadi Šemrl, to je bil študent medicine s sorodniki v Križu. Povezal me je z Oskarjem Kovačičem, za katerega sem kasneje izvedel, da je bil poslan od CK, Komunistične partije Slovenije na Primorsko, da na Tržaškem in Goriškem organizira Osvobodilno fronto. In njemu sem naredil prvi kurirski posel ‒ v nevidni pisavi na paketnem papirju napisano poročilo o njegovem delu sem odnesel v Ljubljano na javko. V Župančičevi ulici v Ljubljani sem moral stati s časopisom v rokah. Tisti, ki je prevzel moje poročilo, pa je prišel s kolesom. Kasneje sem spoznal, da je bil to Tone Tomšič.

V Križu pa sem iskal somišljenike. Že sem računal, da se bom vpisal na medicinsko fakulteto v Padovi, in tam sem imel družbo tržaških slovenskih študentov, v Križu pa sem največ zahajal v trafiko. Bil sem kadilec. Josip Tence, po domače Pepe Črnetov, s katerim sva se kot somišljenika ujela na isti valovni dolžini, me je povezal še z Viktorjem Bogatcem, ki je bil že od prej komunistično usmerjen, in s svojim stricem Francem Tencetom, po domače Francem Stripolijem. Delali smo po navodilih Oskarja Kovačiča, ki je prišel dvakrat k meni v Križ in mi dajal inštrukcije, kako naj organiziram Osvobodilno fronto. Oktobra istega leta smo omenjeni štirje povabili v odbor Osvobodilne fronte še Davida Krajčevega, Davida Sirka, brata slikarja Alberta Sirka, pa Latka Jožinovega pa še nekoga, čigar imena se zdaj ne spomnim, in smo se zbrali takoj po trgatvi v vinski kleti pri Latku Jožinovem. Razdelili smo si funkcije. Za predsednika smo izvolili Josipa Tenceta, torej Pepeta Črnetovega. Sekretar terenskega odbora Osvobodilne fronte sem postal jaz. Povezavo s sosednjimi vasmi so prevzeli David Krajčev s Prosekom, ki se je povezal s sinom trafikantke Bogdanom Bukovcem, ki je bil tudi študent, z Nabrežino pa Franc Tence.«

445

»Kakšna je bila vaša glavna naloga?«

»Delili smo brošure, časopis Slovenski poročevalec, letake, ki so jih potem posipali po vasi, napise po zidovih OF s Triglavom in srpom in kladivom. Pripravljali smo se na miniranje železniške proge pod Križem. Tudi take akcije smo imeli. In pridobivali smo nove člane.«

»So pa kmalu izvedeli, da ste vi član oziroma sekretar OF, in ste tako prišli v zapor.«

»Ja. Imel sem abonmajsko vozovnico za Padovo na medicinsko fakulteto. Nekaj izpitov sem tudi položil. Sem pa pri tem delovanju očitno vzbudil pozornost nekaterih ovaduhov. Potem so 10. julija 1942 naredili akcijo in aretirali mene in veliko drugih Križanov.«

»V katerih zaporih ste bili?«

»Zaporniško kariero sem začel v tržaškem Koroneu.

Decembra istega leta so me peljali v Rim v Regino Coeli in na poti– ker seveda naš transport ni imel prednosti – so nas ustavljali v različnih zaporih, tako da sem spoznal še druge in končno pristal v zloglasnem Regina Coeli v Rimu.«

»Kaj je bila njegova posebnost? Bil je politični zapor …«

»Ja. Mi smo bili sesto braccio, šesti rokav, politični zaporniki. V nasprotju s tržaškim ni bilo tekoče vode. Poleg pitne vode, ki smo jo dobili v aluminijastem vrču, smo imeli možnost ob robu straniščne školjke zajeti svežo pitno vodo.

Tudi za umivanje je bilo lažje, čeprav smo bili tudi tam ušivi in smo imeli stenice. Kljub temu je bil večji komfort kot v Rimu, kjer smo morali vse te stvari opravljati na lončeni kibli, ki smo jo dvakrat na dan odnašali v izliv.«

»Ste se pa prav v teh zaporih najbolj izoblikovali kot uporniki?«

»Seveda sem srečal hrvaške tovariše, študente. Potem pa sem se srečal tudi z italijanskimi z vseh mogočih krajev. Tako sem navezal prijateljske stike z Benečanom Tachiatisom, ki me je še po vojni obiskal v Jugoslaviji.«

446

»Kdo so bili največji sovražniki fašizma? Koga se je fašizem najbolj bal?«

»Nas so obtožili slavo-komunizma, se pravi slovanstva in komunizma. Dvojni sovražnik smo jim bili.«

»Pa vendar je bilo enkrat konec teh zaporov. Italija je propadla … Potem ste šli v partizane?«

»Veste, ko je Italija propadla, so iz našega zapora zbežali kriminalci, nas pa so imeli tako zastražene, da smo samo razbili vrata celic in smo prišli do hodnika. Nič več.

Pa še to z zamudo, tako da so nam že prej postavili na dvorišče elitne vojaške čete, Granatiere di Sardegna. Ti so z dvorišča streljali na nas v prvo nadstropje. Tako da če nisi zbežal v celico, bi te ubili. Še tako je v celico priletel projektil v strop. Če bi stal pokonci, bi dobil strel v glavo.«

»Po propadu fašistične Italije ste še ostali v zaporu?«

»Tako je. Po padcu fašizma so nam dali v celico gospodarske prestopnike in tako je prišel v mojo celico neki Rimljan, ki se je sicer držal kot gospod, a ko je šel na kiblo opravljat svoje stvari, je razmetaval okrog sebe. Bil je ves mozoljast. Rekel je, da ima sifilis. Ker sem študiral medicinske knjige, sem vedel, da so taki mozolji znak sifilisa v drugem stadiju, in sem se javil kapotu našega oddelka ter protestiral, da sem politični zapornik. Naj ga dajo med kriminalce oziroma drugam, ne pa med nas.

Kapo pa mi je odgovoril: 'Saj sifilis ni nič takega! To imamo več ali manj vsi.' No, in jaz sem na to še bolj energično protestiral, on mi je poslal dva superiora. Superiore je tisti, ki je pisal domov: 'Tengo un grande mazzo di chiavi e tutti mi chiamano Superiore.' (V roki držim velik šop ključev in vsi me kličejo šef.) Tako je bil ponosen na svojo funkcijo.

Ta dva sta me seveda odgnala v klet. Kazen je bila: en teden pane e acqua (kruh in voda) . In ko sem prišel v mračno, vlažno podzemlje, sem začel na ves glas peti tisto Vipavčevo pesem S stolpa sem, mi zvon doni, ko lega mrak se po vasi, le doni zvon iz temnih lin, le zbujaj mi na dom 447

spomin, da si srce mi trga jat, zvonjenje slušam tvoje tvoje rad …«

»Rešila vas je sestra s pomočjo Rdečega križa.«

»Ja. V Rimu smo dobili povelje: 'Con tutta la robba.' To pomeni: 'Se seliš.' Tako smo vse spravili v deko, ki so nam jo dali, še tisto, kar so imeli oni našega, spravljenega v skladišča v nekem paketu. To smo si obesili na ramo in šli na transport, na vlak. In vlak je potoval dolgo … Ne bom govoril o tem, kaj sem še po poti doživel. Eden je ušel, ker smo bili po dva in dva vklenjeni skupaj v živinskem vagonu. Kako je bilo s hrano in opravljanjem potreb, to bi bila posebna zgodba. No, in tako smo pripeli v Castelfranco Emilio. Tam je bila kaznilnica – casa penale.

In od tam me je decembra rešila sestra, ki je prišla iz Ljubljane z ukazom oziroma potrdilom Rdečega križa, da se me izpusti iz zapora. Vrnil sem se domov in iz Križa takoj vzpostavil kontakt s tržaškimi tovariši, ki so me povezali v delo v tržaški ilegali za vojaško obveščevalno službo IX. korpusa.«

»Kako je bilo ob koncu vojne?«

»Pravzaprav sem moral doživeti zmago še v Trstu.

Spominjam se, da so se pred sodniško palačo upirali Nemci in se vdali šele, ko so tanki jugoslovanske armade naperili cevi proti stavbi, in potem so naši pred sodniško palačo zaplesali kolo. Mi smo uživali, mnogo Tržačanov pa je to spremljalo zelo indiferentno …«

»Angleži, Američani so prišli kasneje, ko je bil Trst tako rekoč svoboden.«

»To Angležem ni šlo v račun. Šele naslednji dan ali dva kasneje so prišli, naši so jih prehiteli. Spominjam se, kako sem v Rojanu s spoštovanjem gledal bosonogega na pričnah ležečega komandanta tiste enote, ki se je ustoličila v nekdanji italijanski kasarni.«

»Partizani so morali po 40 dneh zapustiti Trst. Ste tudi vi šli z njimi ali ste kasneje odšli v Ljubljano?«

448

»V Trstu sem moral še počakati na svojem delu in sem bil demobiliziran 22. 9. 1945. Odpuščen sem bil iz jugoslovanske armade kot podporočnik.«

»Veliko primorskih fantov je šlo v Ljubljano naprej na študij in potem tudi tam ostalo.«

»Tako je. Jaz sem vpisal nadaljnji študij na medicinski fakulteti v Ljubljani, tako da sem vse izpite še do konca študija opravil do junija 1947.«

»Postali ste priznani strokovnjak, internist.«

»Prej se moral še odslužiti skoraj tri leta na ministrstvu za zdravstvo kot načelnik ambulantno-poliklinične službe.

Takrat sem se pritožil na to odločitev, ker bi rajši šel na praktično delo, ampak so mi rekli, naj se zanesem na kadrovsko politiko … Tako da sem šele leta 1950 dobil možnost, da grem na interno kliniko, in tam sem ostal do upokojitve. Zadnji dve desetletji kot vodja diabetološke službe kliničnega centra v Ljubljani.«

»Ne bova govorila o številnih priznanjih, ki ste jih prejeli za strokovno delo, toda … Vam je tudi stroka pomagala, da ste v teh letih tako sveži, polni energije?«

»Ko sem leta 1996 postal nepokreten zaradi enolumboishialgije, sem po nasvetih kolegov ortopedov postal zopet aktivni športnik in sem vse tiste športe, ki sem jih gojil kot gimnazijec, ponovno oživil in še nove dodal.

Tako da sem pri 60 letih začel srfati, še prej pa smučati in vse drugo, da ne govorim o balinanju kot primorskem športu in odbojki in namiznem tenisu. Potem, pri koncu službovanja, sem si postavil vikend in okrog njega sadovnjak in uživam v sadjarstvu in celo vinogradništvu.

Oživil sem že nekaj zapuščenih trt v vinogradu svojega očeta v Križu. Seveda me to prisili, da grem ne samo enkrat na leto na grob svojih staršev, ampak tudi večkrat med letom. Zgodi se, da grem po šestkrat, celo sedemkrat povedriolit (vederjol – modra galica) ali požveplat v vinograd.«

449

»Torej na kratko, vaš recept za dolgo, zdravo življenje je delo, šport in vinograd? Dobro vino?«

»Tudi to.«

Ko delaš v vinogradu, si sam, sam s sabo, takrat urejaš misli za naprej in za nazaj, pravijo kmetje. Star vinograd Srečka spomni na mladost, na težke, a za otroka tudi lepe dni. Ker sem oddajo snemal pred novim letom, sem ga povprašal, ali se spomni, kako je bilo, ko je bil še otrok. Takrat so v njihovi vasi otroci še koledovali.

In kot da bi pritisnil na magnetofon, mi je kar začel peti pesmico:

» Vam pr'vošč'm gospodarju,

gospodinji eno srečno novo leto, novo leto, o Bog vam daj, o Bog vam daj,

da bi zdravi in veseli bili celo novo leto, novo leto, o Bog vam daj, o Bog vam daj.

Vse je lepó, vse je svetló,

kamor stoji sveto Rešnje telo.

Mašniško, požegnano, mašniško, požegnano, od tega rojstva Božjega,

od tega rojstva Božjega.

An liter al' pej dva, da bomo 'mjeli obadva, anu lir'cu al' pej dvej,

da 'bma meli za naprej …

Amen.

Daste kej? «

»Tako ste peli v Križu?«

»Ja. Spomnim se koledovanja, ko me je videla sestra Rozi, tista, ki je bila v Novem Marofu na Hrvaškem. Ko sem bil majhen, še v šolo nisem hodil, smo šli kot Sveti trije kralji in k Veškovim, k ribiški družini, in smo to zapeli.

Prišla je sestra, ki je bila gosposka, in namesto da bi razumela, da je to koledniška navada, me je nadrla. 'Mulc, boš šel domov?' Njim pa se je opravičevala, da sem celo jaz 450

slišal: 'Veste, ne zamerite, ker hodi naš Srečko po vasi prosit vbogajme.'«

»Kaj so vam dali, ko ste hodili in peli?«

»Kakšno lirico.«

»Kakšne stare ribiške se tudi spomnite?«

»Ja. Tiste, ki so jo peli romarji v Barbani na veliki šmaren. Rekli so, da grejo v Brben. Kriški peškadorji, ribiči, so se peljali s svojimi ladjami, bateli … No, in to so bili Bibci, Veškoti, ti so bili v glavnem ribiči. No, in na barki so peli:

Wo'zi nas Marija po ani pravi puti, d' nas ta p'kljenski Satan ne zmuti, d' n'm ne puolomje usa kusti,

wuozi nas Marija ti,

d' n'm ne puolomje usa kusti,

wuozi nas Marija ti. «

»Ste bili dober pevec?«

»Ja. Veste, žal mi je, da si nisem vzel časa, da bi bil v Akademskem pevskem zboru Franceta Marolta pred vojno, ko sem bil študent … To je vzelo čas. Bi moral imeti pravzaprav samo ta hobi, pa bi me mogoče še oviralo pri študiju.«

»Izbrali ste torej poklic zdravnika. Ta poklic je že poslanstvo.«

»Ja. Delal sem z veseljem. Do srednjih let je bilo dežurstvo včasih hudo naporno. Tisto dežurstvo je bilo v soboto in nedeljo, bilo je sklenjeno, v ponedeljek je bilo potem nadaljevanje službe. To zmore samo mlajši človek.

Seveda smo bili na starejša leta oproščeni tega.«

»Aktivno ste delali do 70. leta.«

»Ja. Izpolnjenih 70 let sem imel, ko so mi rekli: 'Primarij boste še …' Sem rekel: 'Ne.' Skoraj bi se zameril tistim, ki so za mano prevzeli vodstvo diabetološkega oddelka, ker sem odklanjal to delo. Rekel sem, naj prevzame kdo od 451

mlajših, in so me prepričevali … Rešil sem se na ta način, da sem rekel: 'Veste, da me medicina zdaj ne zanima več.

Zanimajo me druge stvari …'«

»In ste se določili, da se vrnete v Križ in obdelujete svoj stari vinograd.«

»Ja, tudi vinograd, ja! Križani so mi rekli: 'Pa kaj si matast, da boš hodil iz Ljubljane 100 kilometrov delat breg, zdaj ne boš par let nič jemal. Moral boš porezati trto, ki je zap'ščena!' Ampak sem vztrajal, in ko sem poslušal in bral kmetijske nasvete, kdaj je treba škropiti in s čim, sem, ko mi je začela trta in res začela roditi, izgubil vse zaradi sive plesni. Potem pa sem šel k dobremu znancu, ki je dobil inštrukcije še od mojega očeta, in mi je povedal, kako je on mešal brozgo modre galice, koliko apna in koliko modre galice … in kako z žveplom … Stari meh za žveplo v prahu sem imel še od doma in 'vederjol' in nič drugega.

Samo to uporabljam in sedaj imam zdravo grozdje.«

452

Dr. Srečko Košuta v svojem vinogradu.

»Letos ste že porezali trte, povezali?«

»Ne, ne. Še malo bom počakal. To mora biti okoli sv.

Jožefa seveda že narejeno. Počakal bom na toplejše dneve.

Zdaj čez zimo naj počiva tudi trta, kakor jaz.«

453