LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

MARIJA MERMOLJA ŠESTAN

Ena izmed teh, ki so po vojni optirali za Jugoslavijo, je tudi Goričanka Marija Mermolja ali, kot jo vsi kličejo, Marijica, s tem se tudi podpiše pod svoja dela. Sedaj živi v Ljubljani s primoženim priimkom Šestan. Njena mladost je bila zelo burna, bila je prijateljica Milojke Štrukelj, po umiritvi se je poročila in nato jo je življenjska pot vodila z možem diplomatom Vladom Šestanom po vsem svetu.

Rada pripoveduje o teh letih in o bivanju na Kitajskem, vendar je v njenem spominu najbolj vtisnjeno dogajanje iz mladosti v Gorici in nato po vojni v Trstu. Marija izhaja iz znane zavedne slovenske družine Mermolja, njen oče je bil zobozdravnik, ki je v času Avstrije hodil v Gorici v slovensko šolo. Takrat si v Gorici na ulici slišal predvsem slovensko besedo, ko pa je Marijica hodila v šolo, se je slišalo samo italijansko. Tako pravi:

» Pri nas doma se je samo slovensko govorilo, a od vrtca do mature sem bila v italijanski šoli. Takrat ni bilo več 427

slovenskih šol. Preganjali so nas že, če smo govorili po slovensko – tudi v šoli. Seveda smo se našli skupaj sestra, brat in jaz – vsi smo bili v isti gimnaziji –, pa so nas obtožili, da med pavzo govorimo med seboj slovensko. To je bilo po abesinski vojni. Hitro se je čutilo fašizem. Ko smo se vpisali v šolo, so nas avtomatsko vpisali v organizacijo Balilla oziroma male deklice v Piccola Italiana. To je bilo avtomatsko. Niso te vprašali, ali hočeš ali nočeš. Moj oče pa ni bil v stranki.«

»Vaš oče je bil izredno zaveden Slovenec. Bil je intelektualec, zobozdravnik.«

»Ja. Pri nas doma se ni smelo govoriti italijansko. Z

bratoma, ki sta bila še mlajša smo se v šoli učili razne italijanske igre, pa smo doma rekli kaj tudi italijansko. 'Ne tukaj!' je ukazal. In smo govorili vedno pravilno slovensko, brez narečja, niti primorskega niti dolenjskega, ker je mama bila z Dolenjske.«

»Živeli ste na Travniku?«

»Ja, nekaj časa na Travniku, vmes smo se selili po vsej Gorici. Na Travniku smo živeli nekajkrat, ampak očetova ambulanta je bila tam od leta 1925.«

»Ste se Slovenci družili predvsem med sabo ali tudi z Italijani?«

»Predvsem s Slovenci, tako da je moja mama potem rekla: 'Joj, saj moji otroci ne bojo nikoli imeli prave družbe.'

Ko smo šli v gimnazijo, so se začele družiti tudi naše družine, nato smo začeli organizirati plese, potem izlete, kulturne večere, in tako smo imeli zelo močno slovensko dijaško-študentsko družbo. In vedno so prihajali novi. V

glavnem smo se dobili pri Lebanovih, največ pa pri nas doma. S Podgore so prihajali še Brešanovi, tudi to je bila zavedna družina, štirje otroci, skoraj vsi so tragično končali. Potem smo se začeli družiti tudi s Tržačani. To je bil kot podmladek Tigra.«

»Ste bili v razredu Slovenci v večini?«

428

»Ne, ne, takrat že ne več. Precej nas je bilo, ampak ne največ.«

»Ampak prej, ko ste mi iz knjige brali imena sošolcev vašega očeta, sem slišal samo slovenske priimke.«

»To je bilo pred prvo svetovno vojno na klasični gimnaziji, kjer so bili tudi posebej slovenski razredi. Oče je celo rekel, da sta bila en čas dva razreda Slovencev in en skupni razred Italijanov in Nemcev. Bili so tudi čisto slovenski oddelki, učili pa so se tudi v nemščini ali nemško, takrat je bila še Avstrija. Nekaj je bilo tudi Italijanov. Moj oče se je naučil italijansko komaj po vojni.«

»Vi pa ste morali v mestu govoriti samo italijansko.«

»Ja, samo, a smo govorili tudi slovensko. Ko pa smo hodili na izlete in se kje ustavili, smo tudi peli slovensko.«

»Kaj ste peli, katere pesmi?«

»V glavnem narodne.«

»Kako pa je bilo v gimnaziji?«

»V gimnaziji je bilo vse italijansko. Morali smo pisati patriotske naloge, posebno v času, ko je bila abesinska vojna. Drugače smo bili Slovenci dobri študentje in dijaki.«

»Slovenski dijaki ste imeli tudi skrivni pevski zbor.«

»Ja, učili smo se tudi inštrumente in seveda slovenščino.

Hodili smo na lekcije h gospodični Košičevi, kot smo ji rekli.

Bila je profesorica in nas je skrivaj učila slovenščino. Na eni strani so nas učili, da se ne sme lagati, na drugi pa so nam dali note klavirja v torbo in rekli: 'Če vas vprašajo, kam greste, morate povedati, da greste na lekcijo klavirja!'

Pogosto je bilo tako.«

»Ste pa ugotovili, da človek lahko laže za pomembnejše, višje cilje …«

»Ja, ja. Absolutno! Že kot otroci smo vedeli, kaj smemo in česa ne smemo povedati.«

»Imeli ste tudi gledališko ali pa recitatorsko, bralno skupino.«

429

»Seveda, Gregorčič je bil vedno glavni, saj smo bili Goričani, a ne, potem Župančič. Bevk je prihajal k nam pa Budau, Damir Fajgel in drugi.«

»To so bili tisti, ki so ohranjali slovensko zavest.«

»Ja. In tudi ko smo jih mladi povabili, so radi prišli.«

»No, kdo vam je najbolj ostal v spominu?«

»Največkrat sem videla Franceta Bevka. Njega sem šla tudi obvestit, ko so prišli aretirat mojega očeta, naj skrije vse, ker bo sicer moral v zapor. Res so ga aretirali že naslednji dan.«

»Kako je bilo takrat za mlada dekleta in fante, gimnazijce, ko se je začela vojna? To je najbrž res poseben čas …«

»Ja, seveda. Jaz sem imela še nekaj avstrijskih profesorjev, ki so bili še iz časov Avstro-Ogrske. Ko so nas leta 1942 zaprli, je neki profesor rekel moji mami:

'Najboljše študente so mi zaprli.'«

»Zakaj ste bili zaprti?«

430

»Ker smo že na veliko sodelovali v mladinski organizaciji pa Skoju. Ko smo šli na Gregorčičev grob, je kvestura že drugi dan vedela vsa imena, kdo smo bili.«

Marijica Mermolja in Milojka Štrukelj na Travniku v Gorici, januarja 1941.

»Kako ste bili mladi organizirani in kaj ste počeli, da bi ohranili svojo narodno zavest, da ste se uprli fašizmu?«

»Skrbeli smo za jezik. To je bilo zelo pomembno. In da poznamo tudi slovensko zgodovino, literaturo. Kasneje sem 431

opazila, da sem veliko več vedela o slovenski literaturi kot tisti, ki so hodili v gimnazijo v Ljubljani.«

»Kdo je bil vaš najljubši pesnik ali pisatelj?«

»V Gorici je bil na prvem mestu vedno Gregorčič, vedno.«

»Gospa Mermolja, takrat ste sledili dogajanju v Trstu, tržaškemu procesu.«

»Ja. Vse smo slišali. Naš oče je dobival cele zapisnike s procesa. Vse smo natančno vedeli, ker so bili zaprti tudi nekateri iz naše družbe.«

»Najhuje pa je bilo, ko je prišel v Gorico Mussolini, kako je bilo?«

»V Gorico je prišel dvakrat. Prvič je bil na Travniku – mi smo ravno takrat tam stanovali. Umaknili so spomenik sv.

Ignacija, da bi se ga bolje videlo, ko je govoril s prefekture.

Sedaj ga spet postavljajo na svoje mesto. Drugič pa je bil na Trgu Ginnastica.«

»Ste ga poslušali?«

»Ja, z Milojko Štrukljevo – z njo sem bila velika prijateljica, klicali so naju »le due gemelle in biccicletta«

(dvojčici na kolesu), ker sva vedno bili z bicikl« – sva ravno prišli s sestanka, kjer sva dobili material, in potem sva prišli v mesto s kolesi. Dobivali smo se dol ob Soči na varnem. Bili sva še mladi in tiste torbe sva imeli in so naju ustavili: 'Kam gresta?' 'Domov.' 'Saj ne moreta!' Jaz:

'Zakaj?' In takrat sva slišali, da je Mussolini prišel v Gorico. In medve sva imeli torbi, polni propagandnega gradiva: 'Milojka, kaj naj narediva?' Domov nisva smeli, ker smo živeli v Via Cadorna, za tem trgom, kjer je govoril Mussolini, in sva s temi torbami šli v množico, ki ga je čakala. Takrat je bilo to najbolj varno. In potem je imel govor, poslušali sva ga prav v prvih vrstah: 'Tutti gli uomini devono essere … come disse Cesare andando in Galia …'

'Kot je Cezar, ko je šel v Galijo, rekel: 'Treba je iztrebiti vse moške tega prekletega plemena,', tako tudi jaz rečem.' In je drugi dan že gorela prva slovenska vas.«

432

»Vas pa so zaprli?«

»Najprej so septembra zaprli očeta, začetek oktobra sestro, čez par dni pa so prišli domov še po mene. Vedeli smo, kaj in kako bo. Bila sem majhna in suha, pa so rekli:

'Ni ta!' Potem so odšli, mama pa je rekla: 'Zdaj pa se pojdi hitro obleč, pa nekam bo treba iti.' Pa so se premislili in prišli nazaj. Takrat so zaprli skupino 27 deklet – nekatere so bile že poročene, ampak v glavnem vse mlade – in 45

fantov. Notri je prišla cela mreža.«

»Kam so vas zaprli? V Trstu je bil zloglasni Koroneo, kaj pa v Gorici?«

»V Gorici je bil zapor v Vii Barzellini, tam je še zapor, sedaj ga zapirajo. To je bil star zapor, še avstrijski. Spodaj v prvih nadstropjih so bili moški, zgoraj pa smo bile ženske. Mi smo imeli še kiblo v celicah, ki se je vsako jutro čistila. V naši celici nas je bilo deset in veliko nas je bilo ravno iz naše grupe. Bile so Živa Fornazarič, Vendelina, dekle Pinka Tomažiča, moja sestra, Milojka Štrukelj, Klementa Jug Pohar, Nežica Vižintin … Deset nas je bilo.

Ni bilo luštno, jasno, ampak smo vseeno naredili v zaporu celo revolucijo.«

»Kako? Kakšno revolucijo?«

»Revolucijo, da smo pele slovensko. V glavnem smo bile Slovenke, veliko je bilo žensk iz Soške doline, Bovca, s hribov, ker so Italijani takrat zapirali vse družine, tudi matere, sestre, žene tistih, ki so šli v partizane. Okrog je bilo treba hoditi in rožni venec moliti, in seveda so te ženske molile po slovensko, kar naenkrat pa so zahtevali, da se lahko moli le italijansko ali latinsko. Me pa smo se uprle in zahtevale, da imajo pravico moliti v svojem jeziku.

Drugič je bilo novo leto ali božič, se ne spomnim točno, pa smo dol na oknih kričale moškim, ki so prišli na obisk –

ene smo imele očeta, druge moža in tako. Začeli smo se pogovarjati in peti slovenske pesmi. Moški so nam odgovarjali s pesmijo in drugi dan je prišel capo carcere in 433

je rekel: 'Vi serviremo alla forchetta.' To pomeni, da nam bojo že pokazali!«

»Kako so se maščevali?«

»Ne vem, ali je bilo že prej odrejeno, ampak poslali so nas v zapor v Rim, ženske v Mantellate serve di Maria (Ogrnjene ali uniformirane služabnice Marije), moške pa v Regina Coeli (Kraljica nebeška).«

»So vas tudi zasliševali, pretepali?«

»Uh, mene niso pretepali. Pri zaslišanju pa je okrog mene vedno hodil komisar z bičem in jaz sem vedno vse zanikala. To smo vedele že s tržaškega procesa, da ne smeš nič priznati, ker če enkrat priznaš, je konec, potem gre naprej. In jaz sem do konca: 'Ne, ne in ne!' In to me je rešilo. Nekatere pa so tudi tepli, posebno dekleta. Bolj so pazili, kako se obnašajo do nas, ki smo bile iz mesta in študentke, kot do teh, ki so bile s kmetov.«

»Tiste so bolj pretepali? Tudi ženske?«

»Ja, tudi ženske. Ja.«

» Kljub temu ste pele v zaporu. Katere pesmi?«

»Vse sorte. Za vasjo je čredo pasla, ki je bila ena prvih partizanskih, potem Saj Gorica je slovenska, brez Slovenc'

Gorica ni … Seveda so to razumeli tudi italijanski ječarji.«

»Potem ko je Italija propadala, ste se rešili zaporov?«

»Ne. Junija so nas peljali v Trst, kjer so nas razdelili na skupine, in me –skupina desetih – smo šle v Arezzo.

Slišale smo še zunaj fante peti slovenske pesmi pred zaporom in še paznice so se spraševale, zakaj nas ne pridejo osvobodit. In potem so nas prek Rdečega križa novembra po skupinah spuščali. Dali so nam tisti list in smo se prebijali z vlaki vse do Gorice. Takrat so Italijo že bombardirali.«

»Kako je bilo v Gorici, ko ste se vrnili?«

»Ja, veliko jih je že šlo. Bila je že goriška fronta. Veliko naših, tudi moj brat, ki je imel 17 let, je šlo v partizane in smo se takoj povezali. Za tisto novo leto smo pred polnočjo 434

v Gorici izvedli pravo akcijo pisanja napisov in trošenja letakov po ulicah. Takrat sta moji prijateljici, Milojka in ena iz Solkana, spali pri nas na Travniku. Mi smo bili neki center. V akciji so bile še druge skupine mladih. In drugo jutro so ljudje govorili, da so bili v Gorici partizani.«

»Pa ste samo ve raztrosile nekaj letakov … Ampak ste tudi vi odšli v partizane?«

»Ja. Nekaj časa smo bili še v ilegali, s sestro pa sva šli v partizane na partijski tečaj v Cerkno oziroma takrat v Čepovan. Že na začetku je bila hajka in Nemci so nam sledili, potem smo končali v Cerknem in takrat je bil grozen napad na tečajnike … Ja, 47 jih je padlo, saj to je znano.«

»Vi ste preživeli.«

»Ja. Milojka je takrat padla … Nisem mogla verjeti.«

»Kako je izgledal ta napad?«

»Bilo je že proti koncu tečaja, tisti dan smo bile v sobi, kjer smo spale, punce posebej, fantje posebej, in se pripravljale na izpit. In zjutraj kar naenkrat smo zaslišali pokanje. O, naši streljajo, naše brigade, smo mislili. Potem pa eden priteče in pravi: 'Nemci so v Cerknem.' Takoj smo se pobrali v sobe. Me smo komaj novembra prišle iz zapora, niti orožja nismo imele, še v civilu smo bile. Smo si dale gor hlače, ker sicer smo bile v krilih, in stekle ven.

Skoraj vse, ki so šli v hrib, so postreljali. Eni borci so že vedeli, da morajo dol, proti dolini, in njih se je precej rešilo.«

»Vi pa neizkušeni ste šli naravnost na čistino …«

»Ja. Mojo sestro, ki je bila vedno bolj počasna, sem počakala in sva šli v neko hišo. Potem pa sva gledali, kako so jih lovili …«

»Sedeminštirideset jih je padlo. In to zaradi izdajstva?«

»Ja, to je še zdaj polemika – brala sem veliko in mislim, da je vse še najbolje napisal Novljan v svoji knjigi.«

»No, potem ste se vrnili v Gorico ilegalno delali do osvoboditve.«

435

»Ja, ilegalno v srednjeprimorskem okrožju, vedno na Primorskem, zadnje mesece pa v Trstu.«

»En vaš brat je padel v partizanih …«

»Ja, je padel. Imel je 17 let, bil je gimnazijec. Šel je pobirat orožje ob razpadu Italije in seveda se ni vrnil.

Padel je v zasedo na Banjški planoti. Mamo so obvestili in ga je šla takoj gor iskat z dvema prijateljicama, še med ofenzivo, a se je kmalu vrnila v Gorico. In drugi dan so v domobranskih časopisih v Gorici pisali o rdeči materi, ki je šla gor in ni mogla niti jokati … Grozno so pisali.«

»Kaj so napisali?«

»Da ga je sama poslala v partizane pobijat in da ima hčerke, ki se prostituirajo v gozdovih. Napisali so tako grde stvari, da so celo Italijani prihajali k mami izražat sožalje.«

»Ampak to niso bili Primorci?«

»Ne. Slovensko organizacijo so prevzeli priseljenci, ki so prišli iz Slovenije … Moja mama pa ni nikdar izvedela, kdo točno je to napisal. In ko sem enkrat v ilegali šla v Gorico, me je tudi nekdo izdal, ampak k sreči sem takrat z biciklom takoj odšla. In tudi mama ni nikoli izvedela, kdo je izdal. Skoraj vsi ti so šli iz Gorice, v Argentino.«

»Ste bili ob osvoboditvi v Gorici?«

»Ne. V Trstu.«

»Kako se spominjate tega?«

»O, spominjam se, da sem po celem Trstu hodila obveščat in z oken so tudi streljali. Saj veste, kako je bilo.

Jaz sem bila pri Mladini. Takrat smo sodelovali tudi že z italijanskimi protifašisti.«

»Po osvoboditvi ste ostali v Trstu.«

»Ja, še eno leto, leto in pol. Pri Mladini sem delala, potem pa sem se 1947. poročila in šla v Ljubljano pa Beograd.«

»Takrat je prišel nov val preseljevanja. Ste ena od tistih, ki ste optirali za Jugoslavijo. Kako je potekalo to optiranje? Kaj ste morali narediti?«

436

»Morala sem dati izjavo. Poslali so mi formularje, da se odpovem italijanskemu državljanstvu in prevzemam jugoslovansko. Ko sem se poročila in prišla v Ljubljano, nato pa v Beograd, sem imela še italijanski potni list. Še dvakrat sem šla v Gorico z italijanskim potnim listom, nato pa sem dobila jugoslovanskega. Ko sem nato šla na italijansko ambasado po vizum, me je tisti uradnik grozno napadel in rekel: 'Zakaj ste se odpovedali?! Nikdar več ne boste dobili italijanskega državljanstva!' Prav grobo me je napadel. Jaz pa sem odgovorila: 'Saj ga ne rabim!'«

»In ste šli v Beograd, vaš mož Vlado Šestan je potem šel v diplomacijo in vi z njim na Kitajsko. Kakšna je bila Kitajska?«

»Čisto drugi planet. Zaprt, da ni mogel nihče niti na obisk. Bila so samo diplomatska predstavništva. Dosti Rusov je bilo seveda, bile so ambasade iz Evrope, Skandinavci pa drugi. Tam sem živela pet let, od 1955. do 1960.«

Pogovarjala sva se o Mao Cetungu, blizu katerega je bila nekoč, srečevala in rokovala pa se je z ministrom za zunanje zadeve Chu En-Lajem. Opisovala mi je njihove manifestacije, na katerih je morala sedeti kot gostja, in tamkajšnje prebivalce, ki so zelo disciplinirani, inteligentni in prilagodljivi, kar je že napovedovalo njihove sedanje uspehe. Naslednje obdobje sta bila z možem v Pakistanu, ki je spet popolnoma drugačen svet.

»No, sedaj v miru uživate v Ljubljani. Malo pogrešate vašo Goriško?«

»Oh, pogosto grem tja in ostanem dolgo. Zdaj živim med Gorico in Ljubljano.«

»Je lepo, ko pridete v Gorico?«

»Ja. Gorica je Gorica. Še vedno vidim, da se povsod govori slovensko. Iz principa sem tudi prej, ko sem hodila v Gorico, ko je bila še meja, v vseh trgovinah govorila slovensko. Naši ljudje so se malo mučili s slovenščino. 'Po italijansko pa ne,' sem rekla, 'bodo trgovci zaposlili vsaj 437

naša dekleta!' Sedaj pa opažam, da dijaki, ko gredo iz šole, govorijo slovensko. Zraven nas, kjer zdaj stanujejo moji sorodniki, sta osnovna šola in vrtec, ki imata 80

slovenskih otrok. Sem hodijo tudi otroci iz mešanih zakonov in tudi Italijani, ker je baje najboljši vrtec v Gorici.

Zadnjič sem prišla s palico, ker zdaj hodim s palico, in sem se ustavila in so me pozdravili: 'Ciao.' 'Ne,' sem rekla,

'zdravo!' In so vsi odgovorili: 'Zdravo!' Potem sem vprašala vzgojiteljico, kako je, seveda vse slovensko. Je rekla:

»Premalo prostora imamo … Vedno več jih je!'«

»Torej gledate z optimizmom?«

»Ja.«

Ob koncu snemanja sva še malo poklepetala. vendar.

Vendar prav v zasebnem pogovoru in v sproščenem vzdušju včasih privrejo besede, za katere mi je žal, da jih nisem posnel. Marijica je namreč v večkulturni Gorici, kjer se nekoč ni govorilo samo slovensko in italijansko, ampak tudi nemško in furlansko, prav vzljubila jezike. Po vojni je nadaljevala študij in postala profesorica italijanščine. Z Dorico Benčič je napisala tudi znana učbenika L'italiano facile I in II. Skupaj sta pripravili zanimiv pripomoček za učenje italijanščine na kasetah.

Ker se je ob predvajanju italijanskega propagandnega filma Srce v breznu govorilo in pisalo, da so se v Rimu celo številni italijanski študenti izpisali iz študija slavistike, sem jo vprašal, kako to, da je ona, čeprav je od Italijanov doživela toliko grdega, vseeno vzljubila njihov jezik in ga celo poučevala na univerzi v Beogradu, mi je zelo preprosto odgovorila, da tistega grdega ni počel njihov jezik, ampak njihovi fašisti.

438