LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Kominform

V takratnem Trstu so se je zrcalil ves svet. Josip Visarijonovič Džugašvili, imenovan Stalin, je že leta 1945

razpustil Komunistično internacionalo, ki je od leta 1919

povezovala vse revolucionarne smeri v mednarodnem delavskem gibanju, leta 1947 pa je ustanovil informbiro ali s polnim imenom Komunistični informacijski biro (kominform), s katerim si je kot diktator hotel podrediti vsa delavska gibanja na svetu. Sledili so obtožbe, čistke in poboji. Na zasedanju informbiroja leta 1948 v Bukarešti so sprejeli resolucijo, s katero so obtožili Komunistično partijo Jugoslavije in Tita, da s svojo 423

politiko vodita državo v kapitalizem, in s tem sprožili znani spor Tito-Stalin. Jugoslavija pa je le iskala svojo, bolj samostojno in demokratično pot v socializem, pri tem se je naslanjala na izkušnje Weimarske republike, ne pa Sovjetske zveze. Tito je že prej odklanjal Stalinovo nadvlado. Stalin je s pomočjo informbiroja začel izvajati pravi politični in gospodarski bojkot Jugoslavije, na meji z Madžarsko so nastali že zelo resni vojni incidenti. Tito je ukrepal z vojsko in Golim otokom ter tako zaščitil Jugoslavijo.

Spor med njima je izredno ustrezal italijanskim komunistom, saj so to lahko izkoristili v boju za Trst.

Takratni generalni sekretar KP STO Branko Babič je kot nekdanji tigrovec in nato komunist, primorski begunec in legendarni partizanski borec ostal zvest idealom svobode in je zagovarjal samostojno Titovo pot. Najbolj goreči zagovornik Stalinove politike v Trstu pa je postal Vittorio Vidali iz Milj, znani španski borec in nato udeleženec tečajev NKVD, ki se je prav v tem času vrnil iz Amerike.

Kot zanimivost velja omeniti, da je bil Vidali v Mehiki leta 1940, prav ko je bil izpeljan atentat na oporečnika Leva Trockega, zato ga celo v Wikipediji najdete povezanega prav s tem atentatom. Vidali je ob kominformu v Trstu ustanovil vzporedno Komunistično partijo STO, ki je prisegala na Stalina, in organiziral pravi politični pogrom proti jugoslovansko usmerjenim komunistom, torej predvsem Slovencem. Za Slovence na Svobodnem tržaškem ozemlju so se začeli novi težki in usodni časi, saj je bil boj za Stalina ali Tita boj za Trst in tudi za preživetje.

Komunisti, ki so bili druga najmočnejša stranka v Trstu, so se razdelili na staliniste ali vidalijevce in na titoiste ali babičance. Oznaka stalinist ali vidalijevec ni imela negativnega prizvoka kot danes, to so bili ljudje, ki so verjeli v nezmotljivost velikega ali največjega borca proti fašizmu, v karizmatičnega vodjo Sovjetske zveze in delavske internacionale, Stalina. »To so bili tudi 424

najodločnejši borci, partizani, aktivisti … med njimi so bili dobri in častivredni ljudje, nešteti preprosti delavci, taki kot mi, le politika jih je zavedla,« mi je v enem od pogovorov dejala Vida Babič. Takrat se pri nas še ni vedelo za Stalinove zločine, množice protifašistov in proletarcev so ga imele za pravičnega boga, Vidalija pa za njegovega glasnika. In če nadaljujem v teh prispodobah ‒

Tito še ni bil bog, bil je le eden izmed svetnikov, za nekatere prerok nove zaveze, z uporom Stalinu pa je za marsikoga postal krivoverec. Za Goli otok se še ni vedelo, to Titovo dejanje pa je postalo razumljivo šele leta 1956

po vdoru Rdeče armade na Madžarsko, še bolj pa leta 1968 po vkorakanju na Češkoslovaško. Izgovor za

»bratsko pomoč« so bila prav povabila sovjetskih pristašev, v Jugoslaviji bi se to lahko zgodilo že veliko prej

… mogoče celo Italiji.

Po odprtju nekaterih italijanskih arhivov so novinarji celo izbrskali dokaze, da je bilo takratno vodstvo Republike Italije pripravljeno na možnost napada Sovjetske zveze na Jugoslavijo in možnost sovjetske zasedbe Trsta, vendar ga ne bi branili, ampak bi ga žrtvovali za novo stabilnejšo mejo.

V Trstu so v zelo hudih spopadih prevladali vidalijevci, torej stalinisti, titoisti ali babičanci pa so dobili zelo negativen prizvok. Branko Babič se je umaknil, na njega so pozabili, na Tita pa ne. Tito in titoisti so postali sovražniki levice in desnice in so to ostali tudi po Stalinovi smrti, Stalinovo ime pa je ostalo za marsikoga neomadeževana svetinja, celo potem, ko je njegov naslednik Nikita Hruščov razkril njegove zločine.

Spor, ki je naredil nepopravljive posledice slovenski manjšini na Tržaškem, se še danes pozna kot grda brazgotina. To ni bil samo razkol levice, ki je bila največja opora slovenski manjšini, ampak tudi triumf ideologije internacionalizma, po kateri ni pomembno, katere narodnosti si, ampak samo, kateremu razredu pripadaš.

425

Zaradi tega so številni Slovenci vpisovali otroke v italijanske šole – takrat je najbrž asimilacija dosegla najvišjo stopnjo. Tudi to je druga tema, vendar je spor povzročil novo preseljevanje. Prepričani privrženci Stalinove politike so se selili v Italijo, izpostavljeni pristaši Titove poti pa so se umaknili v Jugoslavijo. To smo že delno razumeli iz pogovora z Morano, kaj več pa bomo odkrili v intervjuju z Vido Babič.

S priseljevanjem Istranov v Trst in okolico ter razdorom v delavski levici so slovenski domačini vedno težje dobivali delo, delovna mesta so bila rezervirana le za ezule. To mi je zelo lepo pripovedoval ladijski konstruktor Jordan Zahar iz Boršta pri Trstu, čigar zgodbo sem zapisal v knjigi Peruti tržaškega aborigina. Kljub temu da se je uveljavil kot izreden ladijski konstruktor, da je naredil najhitrejši in največji hidrokrilec tistih časov, je lahko po vrnitvi iz Švice opravljal v Trstu samo fizično delo, kot nekoč njegov oče – barval je ladje v ladjedelnici.

Za njih je bil aborigin. Slovenci so imeli tudi težave z vpisovanjem otrok v šole, nekateri niso marali profesorjev, ki so kot nekdanji kolaboracionisti okupatorja pribežali v Trst, Jugoslavija pa je slovenskim študentom z one strani celo ponujala štipendije in tako rekoč brezplačno bivanje v študentskih domovih.

Jugoslavija oziroma Slovenija je potrebovala dobre strokovnjake in jim je ponudila vse možnosti za delo, osebni razvoj in vključevanje v novo družbo. Številni mladi, ki so med NOB že sami okusili slo po svobodi in znanju, so se hitro odločili, da nadaljujejo šolanje, sicer pa nam bodo to kar sami povedali.

Ni jih malo prišlo sem ali pa so kar ostali tostran meje, raje kot da bi se vrnili v svoje kraje, ki so na njihovo veliko razočaranje ostali na italijanski strani nove meje.

Za marsikoga v Kopru sploh ne vemo, da je rojen onstran meje, v Ljubljani pa se jih še loči, vsaj po domotožju ali vsaj po morju. V Ljubljani sem obiskal kar tri Prosečane, Vido Babič in brata Borisa ter Ivana Cibica, Križana 426

Srečka Košuto in Goričanko Marijo Mermolja. Oba Cibičeva in Košuta so priznani zdravniki, Mermoljeva pa je celo poučevala na beograjski univerzi. Tisti, ki so bili partizani ali aktivisti OF in so hoteli kaj doseči v življenju, so morali od doma, sicer bi lahko opravljali le najslabše plačana in umazana dela.

Ob vsem odseljevanju in priseljevanju se je na obeh straneh meje, kjer že stoletja živimo skupaj Slovenci in Italijani, bistveno spremenilo razmerje med nami, razlika zagotovo ne gre v škodo Italijanov, ampak nasprotno. To lahko potrdimo, če primerjamo podatke iz popisa prebivalstva leta 1910 in nato popisov po Londonskemu memorandumu oziroma takratnem preseljevanju.