LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Priseljevanje

Množično izseljevanje iz istrskih mest je povzročilo množično priseljevanje pa tudi preseljevanje ljudi s podeželja v mesta. Ob sproščanju napetosti na meji in nevarnosti za nove vojne spopade ter ob potrebah po razvoju so se v skoraj izpraznjena mesta začeli seliti ljudje iz bližnjih vasi in tudi oddaljenih krajev iz notranjosti Slovenije. Ta prostor je nujno potreboval predvsem strokovnjake, saj je za časa fašizma domače slovensko prebivalstvo lahko naredilo le nekaj razredov osnovne šole, katere cilj je bil, da so jih naučili italijansko. Med temi, ki so prihajali pomagat, velja omeniti učitelje, zdravnike, pravnike, inženirje in druge, za katere mi je znani profesor in nekdanji župan Kopra Raul Šiškovič v nekem intervjuju dejal, da jim moramo biti hvaležni za vso pomoč, saj so nam prav oni pomagali premoščati prepad, ki nam ga je pustil fašizem.

Treba je bilo postaviti podjetja, delavnice in tovarne in novo pristanišče, ki naj bi nadomestili tiste na oni strani meje v Trstu. S strokovnjaki so prihajali tudi politiki in tisti, ki so se šli avanturiste in kolonizatorje. Nekateri oblastniki so tu videli samo osebne koristi in so se zelo negativno vedli do avtohtonega prebivalstva, ne samo italijanskega, ampak tudi slovenskega. Zato ni čudno, da so ljudje vse priseljence začeli ponovno imenovati

»forešti«, tako kot v času avstrijske ali italijanske kolonizacije. Slišal pa sem, da so jih v Dekanih tudi ločevali na »forešte in neforešte«. Neforešti so bili tisti, pri katerih so domačini čutili, da so jim prišli pomagat, ne pa jih komandirat.

V pogovorih z ljudmi sem slišal za izredno ambiciozne priseljence, ki so se hoteli izkazati tudi kot pravoverni komunisti ali domoljubi, to pa so razumeli, da morajo vohuniti za domačini in se znašati nad njimi, češ da tem Lahom ni za zaupati, za Lahe pa so pri tem smatrali tako 419

slovenske kot italijanske domačine. Ti so se šli kolonizatorje. Na nas domačine so gledali poniževalno in se tako tudi vedli. Spomnim se očeta, kako razočarano se je nekega popoldneva vrnil iz Kopra, kjer je v neki pisarni, v kateri so imeli veliko škatlo ključev stanovanj, ki so jih izpraznili optanti, vprašal za enega, da se mu ne bi bilo treba vsak dan voziti s starim motorjem v mesto, pa mu je nekdo od tistih rekel, da so ključi za Istrane na oni strani meje. O teh ljudeh mi je pripovedoval tudi Dušan Novak: potem ko se je z nekim priseljenim visokim policijskim šefom stepel in pri tem odkril, da ima pod pazduho vtetovirano svastiko, da je bil torej zapriseženi esesovec, so tistega policaja odpeljali v Ljubljano, za njega pa so uprizorili farso, da je za lastni prevoz uporabil vprego dveh občinskih konj, in ga zato odstavili z županskega mesta.

Ob koncu vsake vojne se pojavijo tudi novi »heroji«, ki si prej niso upali v prvo bojno vrsto, se pa hočejo kot jurišniki ali mitraljezci izkazati po vojni, vsaka nova oblast pa potrebuje tudi take ljudi. Po vojni začne delovati nova oblast in posebni birokrati, ki jih je Boris Kidrič v nekem članku imenoval »biciklisti«. Ti se zgoraj klanjajo, spodaj pa z nogami pritiskajo. Najhujši so mitraljezci, bi dejal moj nono, ki je imel izkušnje na soški fronti, to so tisti, ki so na ukaz sposobni streljati po tovariših, če nočejo jurišati na sovražnika. Najhujši pa so lahko tisti, ki poskušajo prikriti svoje grehe ‒ ljudje, ki so po naravi kolaboracionisti. Fašizem je namreč gradil tudi na redu, disciplini in spoštovanju oblasti, ki so za nekatere zelo pomembne vrednote, saj so bili nanje že navajeni in so jih po vojni odkrili v stalinizmu in varnostnoobveščevalnih službah. Ne gre samo za primer, ki ga je omenil Novak, v Kopru se je govorilo tudi o policijskem oficirju, ki ga je kot nekdanjega sodelavca prepoznal neki nemški turist, in novinarju, ki so ga odkrili poslušalci po njegovem glasu.

420

Ni šlo torej samo za nezaupanje do Italijanov, ampak celo do domačih slovenskih protifašistov, tigrovcev, primorskih duhovnikov in, kot smo spoznali že na začetku iz primera španskega borca Caharije, sedaj pa Novaka, celo do vodilnih domačih komunistov, ki so jih končno leta 1954 skoraj vse odstavili. To nezaupanje priseljenih oblastnikov in politikov je šlo tako daleč, da je skupina domačinov šla neposredno do Tita. Podobno zgodbo sem slišal tudi od Danila Petrinje, a tudi on ni hotel, da jo posnamem. Tako kot Kocjan mi je potrdil, da so tukajšnji domačini imeli večje razumevanje v Beogradu kot v Ljubljani. Ta posebni odnos do Primorcev, posebno Istranov, se je ohranil še v sedanji čas in se kot nezaupanje pokazal tudi po osamosvojitvi Slovenije. To sem občutil tudi sam.

A ne gre samo za centralizacijo oblasti v Ljubljani. Da je lahko mesto velik center, mora imeti veliko provinco.

Primorci smo imeli nekoč kot glavno mesto Trst, bilo je tudi največje slovensko mesto oziroma je v njem živelo več Slovencev kot v Ljubljani. Trst je bil tudi največji slovenski gospodarski center, prvo mesto, v katerem smo Slovenci izvajali koncentracijo svojega kapitala. Ta je v stiku z italijanskim spoznal, kaj za narod pomeni kultura, in tako je Trst postal tudi pomemben kulturni center. Sem so se hodili razgledovat in oplajat svoje znanje skoraj vsi slovenski umi. Primorci smo bili sestavni del gospodarskega in kulturnega centra, ki je bil odprt v svet, mali srednjeevropski New York, ne pa podeželska provinca.

Vasi so se spraznile predvsem zaradi hitre industrializacije mest. Ob zavoženi kmetijski politiki in revščini na vasi so ljudje raje odšli v bližnja mesta, kjer so jim ponujali stanovanja v novih stolpnicah, s tekočo vodo, kopalnico in centralnim ogrevanjem, predvsem pa redno mesečno plačo, odlične šole in zelo organizirano zdravstveno varstvo. Ta nova mesta niso samo nadomestila Trsta in Gorice, ampak so ponudila veliko 421

več. V Koper, Izolo in Piran se je poleg številnih iz osrednje Slovenije in Štajerske priselilo veliko ljudi iz bližnjih vasi, Brkinov in ostalih predelov Primorske, tudi več tisoč Istranov, predvsem iz Buzeta in notranjosti polotoka, celo številni Italijani iz obmorskih istrskih mest.

Prebivalstvo obalnih mest se je v primerjavi s tistim pred vojno povečalo vsaj za trikrat, vsako je dobilo več novih primestnih urbanih naselij. Sčasoma, ko so začeli graditi industrijske obrate tudi po večjih vaseh in asfaltirati ceste, ki so z razvojem prevoznih sredstev omogočile dnevne migracije, se je izseljevanje v mesta zaustavilo in razvijati so se začela tudi nekatera vaška naselja.

Na Goriškem je v nadomestilo in tudi iz ponosa zraslo celo novo mesto Nova Gorica. Tudi tu so se okoliške vasi spreminjale in rasle v lepa nova urbana naselja, z velikimi tovarnami, šolami, bolnišnico, kulturnimi domovi. Z vsem skupaj so vsaj materialno več kot nadoknadili svoje izgubljeno mesto. Kljub temu se je ogromno Goričanov preselilo k morju. Še več se jih je izselilo iz najbolj severnih goratih delov Primorske, kjer je bilo življenje najtežje. Žal je bilo tudi med njimi nekaj takih, ki so se na Obali šli nove oblastnike.

Nekatera mesta so razmeroma hitro menjavala svojo dušo, Izola je tako dobila naziv glavno mesto Brkinov, izolski ribiči pa ribari, saj se je tu naselilo največ družin iz bližnje Istre in bolj oddaljene Dalmacije. Od tu tudi tista, da so se ob tako imenovanih incidentih v Piranskem zalivu med sabo kregali celo sorodniki. Nekatere vasi in trgi so postali mesta, Ajdovščina je bila nekaj dni celo glavno mesto Slovenije, Sežana je šele po letu 1947 zrasla v pravo gospodarsko in kulturno središče, tudi Ilirska Bistrica se je razvila v pravo malo industrijsko središče, in še bi lahko naštevali.

Večina priseljencev se je zelo trudila, da bi se vživela v ta prostor, začeli so nakupovati v Trstu in spremljati tamkajšnjo televizijo. Nekateri so na vsak način hoteli 422

postati Primorci ali celo Istrani, tako da so v svoj pogovorni jezik vnašali italijanske besede, ki jih prej Primorci nismo rabili, in tako korenito spremenili naša narečja, ki so postala bolj italijanska kot prej. V času stare Avstrije smo na Bregu imeli več nemških in hrvaških tujk kot italijanskih, danes pa celo nekateri domači mediji širijo novo spakedranščino, kot na primem Grem via! Celo oljke so nam preimenovali v olive. Vedno smo se pozdravljali z Dober dan, Dobro jutro in Dober večer, npr: »Buh dej dober dan«, »Zbog'm«, »Bog lonaj« ipd., nikoli pa s Čav (Ciao je okrajšava za Vostro schiavo , kar pomeni vaš suženj), pa tudi Adio (Zbogom) nismo rekli, ne mi, ne naši starši in tudi ne nonoti. Uporaba besede nonoti je bila omejena predvsem na Istro in Tržaški Kras, že više na Krasu in po Primorski so uporabljali stara mama ali mati in stari oče ali ata. Istrski Slovenci smo italijansko besedo nonno poslovenili v nono, poznam pa priseljenca, ki si je nadel umetniško ime Nonno. In da ne bi preveč našteval, samo še to, da zlasti prišleki za slovenske kraje na oni strani zelo pogosto uporabljajo poitalijančena imena.