LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Vračanje Primorcev

Prvi primorski begunci so se začeli vračati že med vojno kot aktivisti in kot prvi partizani. Da ponazorim z lastnim spoznanjem: ko sem se kot mlad novinar zaposlil 416

na Radiu Koper - Capodistria, me je priseljeni urednik poslal na proslavo na Nanos in mi naročil, naj pripravim oddajo o prihodu prvih partizanov iz Ljubljane na Primorsko leta 1942. Dal mi je še nekaj pojasnil in poudaril, da je to zelo pomembna obletnica, ker pred tem na Primorskem ni bilo partizanov. V gradivu, ki mi ga je izročil, so bila tudi našteta imena teh partizanov.

Pripomnil sem, da ti partizani že po priimkih niso Ljubljančani, ampak so naši Primorci, in da je eden izmed njih celo mamin stric Ivan Sancin iz Doline pri Trstu, ki je moral zapustiti svojo družino in zbežati v Ljubljano. To niso bili forešti, ki so od nekod prinesli revolucijo na Primorsko, ampak tisti Primorci, ki so ta upor že prej zanesli čez rapalsko mejo in se nato vrnili na svojo goro Nanos, simbol Primorske in njene upornosti.

Nanosa ne more odnesti burja, Nanos je dom burje. Prav na Nanosu je bila že dolga leta prej, 1927., ustanovljena prva borbena protifašistična organizacija Tigr. To pa je bilo že malo preveč in moral sem na pogovor k odgovornemu uredniku, ki je bil prav tako Ljubljančan, a ga je ta tema zanimala, in dogovorila sva se, da naredim še dodatno oddajo o tigrovcih.

Ker je trditev o prvih partizanih na Primorskem leta 1942 zelo razširjena, povejmo, da je narodni heroj Pinko Tomažič ustanovil prvo borbeno skupino protifašistov že leta 1940 na Miljskih hribih, a je po njegovi aretaciji, odmevnem sojenju na t. i. drugem tržaškem procesu in usmrtitvah njega in njegovih tovarišev razpadla. Prvo odmevnejšo partizansko akcijo na Primorskem pa je izvedla skupina Ervina Dolgana in Karla Masla 28.

oktobra 1941, ko so na progi za Pulj iztirili nemški vojaški vlak.

Proces vračanja Primorcev se je začel že leta 1941, kot nam je povedal že Ljubomir Susič, pravi val vračanja pa je bil po razpadu fašizma leta 1943, ti so se vračali preprosto povedano domov k sorodnikom ali pomagat osvobajati svoje kraje, največkrat oboje skupaj. Meščani 417

so se vračali tudi k sorodnikom na deželo. Še več se jih je vrnilo po osvoboditvi, marsikdo, ki ni zaupal Italijanom in njihovim zaveznikom, se je raje preselil v Cono B

Svobodnega tržaškega ozemlja. Iz pogovorov z intervjuvanci sem ugotovil, da so se številni begunci z Goriškega vračali na Obalo, v Cono B, ta prostor je bil največja nevralgična točka, Nove Gorice pa se takrat še ni gradilo. Številni primorski begunci so prej izgubili že po dva domova in so tu dobili novega. Sem so jih ob napakah, ki so jih delali priseljenci iz drugih krajev, vabili tudi domačini ali pa celo pošiljali nekateri politiki, ki so poznali razmere.

Po drugi svetovni vojni pa se niso vsi selili samo v eno smer, iz Jugoslavije v Italijo, kar nas hočejo nekateri danes prepričati. Veliko se jih je selilo tudi iz Italije ali Cone A v Cono B in Jugoslavijo. Nekateri so odšli v Jugoslavijo že kot partizani, ki so se morali štirideset dni po osvoboditvi umakniti iz svojega mesta. Še več jih je odšlo kasneje, ko so razočarano ugotovili, da fašisti s pomočjo zaveznikov ponovno pridobivajo oblast, in tudi po Pariškem mirovnem sporazumu, ko so se ljudje odločali, so nekateri optirali za Jugoslavijo. To niso bili samo razočarani nad razvojem dogodkov, ampak tudi številni ukaželjni mladi Slovenci, ki so v novi Jugoslaviji in matični domovini Sloveniji videli boljše možnosti za študij in srečnejše življenje. Na naše večjezično obalno območje se je po drugi svetovni vojni preselilo tudi več Italijanov z one strani, ki so pri nas v partizanih dobili nove prijatelje in ustvarili družine, v Italiji pa zamere.

Nekatere je prepričala tudi komunistična propaganda, da se bo tu ustvarilo nov pravičnejši svet. Dva od teh sem tudi prosil za intervju, vendar nista hotela javne objave.

418