LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Magajna

Marsikdo od slovenskih Tržačanov mi je povedal, da za njih ni bilo ne dela ne kreditov, ti so bili samo za ezule in italianissime. Tudi v Avstralijo si hitro lahko šel, in to zastonj, če si bil antikomunist. Tako je takrat nadaljevalo pot v Avstralijo ali druge čezmorske dežele tudi veliko optantov in beguncev iz Istre in Krasa.

Več o tem mi je pripovedoval istrski pesnik in pisatelj Bert Pribac, prav tako politični emigrant iz tistih časov, ki pa je v svojih spominih zelo nepristranski. V Avstralijo, kot tudi v Argentino, se je iz vseh koncev sveta priselilo veliko ljudi, ki so se zaradi raznih ugodnosti opredelili za nasprotnike komunističnega režima. Primorci, tudi tisti, ki so se odseljevali, pa so še naprej ostali zvesti idealom protifašističnega boja, zato so se številni tudi v Avstraliji 415

raje vključevali v italijanska društva kot v slovenska desničarska »ta bela društva«. »V teh so bili nasilni, ljudi so prisiljevali, da so hodili v cerkev in se vključevali v domobranska združenja,« mi je dejal Bert. »Tržačani smo se raje vključevali v italijanska društva, tam smo lahko peli partizanske pesmi in tudi govorili po slovensko.

Nekatera slovenska društva so bila prav fašistična, kot na primer v Camberi.« V njih so skrajneži nabirali denar in prostovoljce za teroristična dejanja in organizirali skupino komandosov, ki je celo izvedla neuspešno diverzijo v notranjosti Jugoslavije. V teh bojih je padlo veliko ljudi, a se o tem ni veliko govorilo: Jugoslaviji ni bilo v interesu, da se govori o streljanju v državi, zahodu pa ne, da so kar veliko skupino ljudi poslali v smrt. Na hudo razdvojenost Slovencev me je opozarjala že nekdanja urednica slovenskega radia iz Avstralije Helena Rebula in prav zaradi tega smo na Radiu Koper - Capodistria že v začetku osemdesetih let začeli razvijati redno sodelovanje z njihovo manjšinsko postajo. Žalostna usoda primorskih izseljencev, ki jih desno ali klerikalno usmerjeni Slovenci niso hoteli sprejemati, se je tako ponavljala tudi v tujini.

To je bil eden izmed razlogov, da je Bert Pribac prestopil v anglikansko cerkev.

Pa da se ne bi napačno razumeli – primorski Slovenci so bežali od svojega doma pred drugo svetovno vojno in tudi po njej, vendar po njej desetkrat manj kot v času fašizma. Izjema je Beneška Slovenija, kjer je izseljevanje doseglo vrhunec šele po drugi vojni, o tem pa več proti koncu knjige.