LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Neznani eksodus Tržačanov

Vsa pomoč iz Marshallovega plana je bila podobna metanju peska v morje. To mesto se je razvilo kot zaledje srednje Evrope, sicer bi ostalo kot Izola, z novimi mejami se je spremenilo v slepo črevo, tržaška kriza pa je spominjala na vnetje tega slepega črevesa. Trst je naenkrat postal premajhen in prevelik. Premajhen za vse begunce in prevelik za tako majhno gospodarsko zaledje, ob vsej pomoči ni bil zanimiv niti za resen gospodarski kapital, kvečjemu za politikantske šarlatane. Zavezniška uprava si je sicer navzven prizadevala za razvoj, v resnici pa je bilo zelo jasno, da je to stanje politično in začasno.

Degeneracijo mesta je sprejemala, sicer bi si prizadevala za njegovo vključitev v zaledje. Te, ki so izgubili službo, so zaposlovali kot strežno osebje v svojih restavracijah, taborih, vojašnicah in hotelih ter okrevališčih, v katerih so se zdravili vojaki z vzhodnih front. Kmalu pa so bila delovna mesta samo za ezule, ti pa so razvijali sovražen odnos do domačinov Slovencev in do vseh na oni strani, ki so jo zapustili.

V povojnih letih pa se niso selili samo Italijani in Jugoslovani v Italijo in naprej čez oceane, množično so se selili tudi Italijani iz Italije. Svoja vrata je poleg Argentine na stežaj odprla zlasti Avstralija. V politični propagandi, kakršna je bila, je lahko dobila zelo preverjene priseljence. Begunci, ki so prihajali iz Jugoslavije in drugih socialističnih držav vzhodnega bloka, so dobili brezplačen prevoz, nekateri celo letalskega. Z njimi so se selili tudi Tržačani, Italijani in Slovenci. O tem piše tudi v Trstu rojeni zgodovinar Gianfranco Cresciani iz Melbourna v komaj izdani knjigi Trieste Goes to Australia 413

(Trst gre v Avstralijo). Po njegovih podatkih se je samo med letoma 1954 in 1961 iz Trsta in okolice izselilo več kot 20.000 domačinov, ki so predstavljali skoraj deset odstotkov prebivalstva. Več kot 90 odstotkov teh je odpotovalo na drugo stran zemeljske oble v Avstralijo. V

knjigi med drugim zatrjuje, da so Tržačani resda zapustili svoje mesto iz gospodarskih razlogov, po njegovem mnenju pa ne gre podcenjevati nestabilnega političnega položaja in različnih pritiskov, ki so bili značilni za povojna leta. Cresciani med drugim izpostavlja, da je Trst na koncu druge svetovne vojne padel v mahinacije velikih svetovnih velesil.

Leta 1954, ko je v celoti prešel pod okrilje italijanskih oblasti, »je bilo ozračje prežeto z nacionalizmom, čeprav je bil Trst kozmopolitsko mesto ter stičišče med germanskim, latinskim in slovanskim svetom«. V

avstralskem članku še piše, da so se »po vojni sprostili demoni nacionalizma, in kdor ni bil dovolj Italijan, je bil preganjan. Nekateri Tržačani so bili v službi v angloameriški upravi, drugi so bili Slovenci ali Hrvati, tretji so zagovarjali neodvisnost Trsta, četrti pa preprosto niso goreče podpirali njegovega italijanskega značaja. Vse te Tržačane so po njegovem pisanju tako ali drugače

»spodbujali«, da se odselijo, saj so bila delovna mesta na prepihu, ali pa službe niso našli. Tako je Crescianijevo pisanje povzel Primorski dnevnik.

414

Trst v 50. letih: slovo pred odhodom v Avstralijo. Foto: M.