LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Izseljevanje Primorcev

Z množičnim izseljevanjem Italijanov so se začeli seliti tudi številni Slovenci, Hrvati ali Istrani, najprej tisti, ki so že prej delali v Trstu in Gorici in so jih tam čakala delovna mesta. Dvajset let fašističnega terorja in pet let vojnih grozot, nato postavljanje in prestavljanje meja, propaganda in ustrahovanje z novimi vojnami, atomsko bombo, ves čas pa vedno hujša lakota, to je pustilo v vedenju ljudi hude posledice in narekovalo posebne odločitve. Številni prebivalci obmejnih vasi, ki jim je meja odrezala del zemlje, so na drugi strani lahko postavljali hiše kar na lastnih parcelah. Ogromno ljudi je imelo na oni strani tudi sorodnike in so si nove domove postavili 410

kar pri njih. Zanimivo je, da so bili zelo iskani zakonski partnerji z druge strani, pri tem so seveda več sreče imela dekleta. V kasnejših letih se je za zapolnitev vrzeli v Istro in na Brkine priselilo okrog 500 dalmatinskih nevest. Na Primorskem je bilo največ domačih emigrantov prav iz Istre in Brkinov, to so bili najrevnejši kraji.

Emigrirali so tudi številni mladi fantje, ki so se želeli izogniti večletnemu služenju vojske na neznanem jugu Jugoslavije in so nasedli propagandi, da se jim bosta v Italiji med in mleko kar cedila v usta. Tudi jaz sem slišal starejše, ko so jim nekateri »informirani« dajali nasvete:

»Če hočeš delo v Trstu, reci, da si po rodu Italijan ali da je bila vsaj nona Italijanka, če hočeš v Ameriko ali v Avstralijo, pa da si proti komunizmu, vendar tega ne govori preveč, sicer te bodo dali v tujsko legijo.« S sabo so vzeli stare italijanske dokumente, na katerih so že imeli poitalijančena imena in priimke, ki jih je angloameriška uprava v Trstu edine priznavala, prošnje pa so lepše pisali v italijanščini kot v slovenščini, saj so po večini obiskovali samo italijansko šolo, razen tistih, ki so obiskovali partizansko ali župnijsko. Tako so lahko vsi prišli na seznam Italijanov, ki so bežali pred komunizmom. Znano je tudi, da se v Italiji državljanstvo enači z narodno pripadnostjo in da o narodnostnih manjšinah govorijo kot o jezikovnih skupinah.

Čez mejo pa je takrat bežalo tudi veliko ljudi iz raznih koncev Jugoslavije, med njimi tudi oboroženi ustaši in četniki. Jaz sem živel ob meji, prav pri karavli, slišal sem streljanje in videl mrtve, tudi graničarje, bradate moške in ženske.

V vse to dogajanje je bil vpleten izreden mehanizem politične propagande. Mediji so predvsem igrali na politične in ustrahovalne metode, med ljudmi pa so začeli širiti za naše čase smešne govorice, kot na primer, da imajo komunisti skrit rep, namesto levega stopala parkelj, da bodo za celo vas ali mesto kuhali samo v 411

enem loncu, da bodo vernikom vzeli otroke in jih dali v posebne vzgojne zavode, da imajo komunisti skrite trgovine in podobno. Kot zanimivost naj še omenim, da mi je že nono kot otroku razlagal, da naj bi imel znake antikrista, to je parkelj in rep, tudi Maximilien de Robespierre. Ali imajo te pritikline tudi komunisti, me je v času študija spraševala hči begunskega para iz Kopra, ki je prišla na obisk iz Amerike, o tem je bila prepričana.

Potomka naših izseljencev v Avstralijo, neka turistka iz Škotske in študent iz Jordanije pa v parklje in rep niso verjeli, so me pa spraševali o posebnih trgovinah in odvzemu otrok.

Ob skrajni politični propagandi so bili pravi bolj ali manj skriti razlogi za odhod v Italijo predvsem ekonomski ali z drugim imenom lakota, ki je trajala že petnajst let, še izpred začetka vojne. Delovna mesta so ostala onstran meje, tržnice, na katerih se je dalo kaj prodati, pa prav tako. Na kmetih se je, potem ko so se moški vrnili iz vojske, že kaj malega pridelalo, če si le dobil semena, a kaj ko so mlade fante in može zaradi novih pritiskov spet poklicali pod orožje ali pa so morali na gradbišča in v gozdove na pripravo lesa. V lakoti, ki je bila na tej strani, je nova oblast predpisala celo obvezni odkup pridelkov.

Celo kravo so marsikomu vzeli in jo odpeljali v notranjost države, kjer je bila lakota še hujša. V nadomestilo za odvzem so dali karte kot neke bone, za katere si lahko dobil nadomestno blago. Moja nona je na primer dobila za eno kravo nekaj moke in tri velike emajlirane lonce.

Tisti lonci so bili res tako veliki, da bi v njih lahko kuhali za vso vas, kar naj bi se po propagandi z one strani tudi v kratkem zgodilo, na srečo pa so kljub hudo zgrešeni agrarni politiki ljudje kmalu ugotovili, da so ti lonci vendarle uporabni vsaj za kuhanje perila. Malo za šalo pa veliko za res, ti lonci so tako postali prvi jugoslovanski pralni stroji.

To pa še niso vsi absurdi tistega časa. Po kominformu so iz Cone B in Jugoslavije zbežali ali se odselili tudi 412

številni komunisti, ki so ostali na Stalinovi ali Vidalijevi strani in so se bali posledic, o tem več kasneje.