LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Izseljevanje Italijanov

Preseljevanje Italijanov je potekalo v več valovih, prvi se je začel že leta 1943 ob razpadu fašistične Italije. To še niso bili optanti, ampak bežeči fašistični zločinci in ostali, ki so imeli kaj na vesti in so se bali maščevanja prebivalstva, tudi italijanskih protifašistov. Ti so se zatekali v mesta, kjer so bile močne nemške postojanke, in se udinjali nemškim kolaboracionističnim enotam, med temi tudi Mussolinijevi XMAS. Največ jih je zbežalo s 402

hrvaškega dela Istre, tam se je namreč o reki Fojbi ali točneje njenih jamah govorilo že pred vojno, kmalu po obisku Mussolinija v Pulju leta 1920 in njegovem govoru o pobijanju barbarov, ki ne bodo sprejemali italijanske kulture. Fojbe so izum fašistov. O njih je prvi pisal znani koprski fašist, pesnik in plemič Giuseppe Cobolli Gigli, ki je za svoje zasluge postal celo minister. Po Mussolinijev govoru je namreč objavil več nestrpnih člankov in napisal tudi pesem, v kateri je jasno povedal, da imajo za tiste, ki nočejo postati Italijani, areno v Pulju in Fojbo pri Pazinu.

Ta veliki italijanski plemenitaš se je rodil v Trstu slovenskemu učitelju Nikolausu Kobolju, krstili pa ga so kot Josipa Kobolja. Zanimiva je tudi usoda njegove barke, to pa je opisano v knjigi Peruti tržaškega aborigina.

Veliko hudega se je nato dogajalo v predelih Tržaškega Krasa in Istre. Guelijevi in Collottijevi policisti in inšpektorji so hodili po naših krajih pobijat, mučit in zapirat ljudi pred letom 1943 in tudi po njem. Mogoče je prav njihov teror še najbolj prepričeval tako slovenski kot hrvaški pa tudi italijanski živelj, da se je množično vključeval v partizanske enote. Med najbolj znanimi, ki so delovale v Istri, je tudi pretežno italijanska brigada Fratelli Fontanot. Njeno pot v istoimenski knjigi opisuje njen komandant Giorgio Iaksetich, ki omeni tudi fojbe.

Italijani svoj eksodus povezujejo s fojbami, tako formalno s skupnim praznikom kot tudi vsebinsko, češ da je posledica fojb, slovanskega barbarstva in genocidnosti. S pompozno postavitvijo spomenika Bazoviška fojba, pod katerim naj bi bilo 500 kubičnih metrov trupel italijanskih domoljubov, so ustvarili prepričanje, da se je to pobijanje, imenovano infojbiranje, dogajalo predvsem ob koncu vojne, ob osvoboditvi Trsta in Gorice. Angleži, ki so po odhodu Titovih partizanov očistili to jamo do tal, so iz nje izvlekli le nekaj trupel v civilu ali v nemških uniformah in nekaj kadavrov ter ostankov vojaških vozov, ki so jih ob begu iz Trsta prav tu na gmajni raztreščile bombe. Njihov zapisnik se 403

popolnoma ujema s pripovedmi domačinov o civilistih, ki jih je v jamo metala Guardia Civica, in o nemških truplih, konjskih kadavrih in ostankih vozov, ki so jih oni sami že razpadajoče zmetali v ta premogovniški jašek. Tudi sicer vse bolj prihajajo na dan dejstva, da so se fojbe dogajale predvsem ali samo v zaledju tistega hrvaškega dela, kjer je bil pritisk na poitalijančevanje najbolj barbarski. Pri pobijanju najbolj prepričanih fašistov je šlo tudi za

»nadaljevanje prejšnje fašistične prakse«. V Italiji, zlasti v Emilji Romanji, je bilo po vojni na tisoče izvensodnih pobojev, za katere sta se vodstvi levice in desnice marca 1998 v Trstu dogovorili, da jih iz interesov enotnosti naroda ne bodo razkrivali, ampak bodo vse breme naložili na ramena sosedov. Tako trdijo nekateri njihovi novinarji.

Po razpadu Italije so domače partizanske enote v Istri zajele nekaj najhujših fašističnih zločincev, ki jih ob prihodu Nemcev niso hoteli izpustiti, ampak so jim raje sodili na hitrih vojaških ali ljudskih sodiščih in jih v naglici vrgli v kraška brezna, kot so oni prej počeli z njimi. To se je zgodilo predvsem na hrvaškem delu, zlasti ob rečici Fijba pri Pazinu. O tem mi je pripovedoval tudi Bert Pribac, ki je v Pazinu videl skupino partizanov, ki je v tistih dneh prve svode vodila proti fojbi nekaj znanih fašistov, med njimi tudi njihovega ravnatelja, ki je v kleti njihove šole naredil poseben zapor in v njega brez sojenja zapiral dijake, ki so jih zalotili, da govorijo hrvaško ali slovensko. Prebivalci Pazina so ta sprevod spremljali v špalirju z aplavzom in ovacijami. Poleg maščevanja pa je šlo tudi za tako imenovano čiščenje terena v pripravah na izkrcanje angloameriških enot, kot se je opravljajo pred izkrcavanjem zaveznikov tudi drugje.

Znano je, da so Američani in Angleži načrtovali izkrcanje v Istri, a Tito je temu nasprotoval. Cilj jugoslovanske armade je bil, da sami osvobodijo te kraje in jih, tako kot je bilo sklenjeno na zasedanju Avnoja, priključijo novi Jugoslaviji. Vedno več podatkov prihaja o italijanskem diplomatskem boju za to izkrcanje in o 404

prizadevanju Winstona Churchilla, saj bi s to novo fronto proti Nemcem istočasno omejili tudi bodoči vpliv Sovjetske zveze in širitev Titove ali partizanske Jugoslavije. Za to si je prizadevala celo KPI kot vodilna sila italijanske resistence. Na tem ozemlju so delovali tudi italijanski partizani, ki so se borili proti fašizmu in nacizmu, vendar večina Italijanov je bila za ohranitev rapalske meje, njihovi komunisti pa so razen izjem ostali zvesti ukazom KPI. Po padcu fašizma je prihajalo do maščevanja, kot pa so trdili ali namigovali nekateri moji sogovorniki, je ukaz za »čiščenje terena« prišel iz italijanske strani, saj so si prav oni prizadevali za izkrcanje zaveznikov v Istri in s tem ohranitev meje in zasedenega ozemlja.

Zelo malo je napisanega in še manj se govori o zavezniškem bombardiranju severnojadranskih mest.

Tako so leta 1944 britanska letala porušila skoraj ves Zadar, po italijanskih virih 80 odstotkov vseh stanovanjskih stavb. Življenje v tem mestu skoraj ni bilo več možno in zapustila ga je več kot polovica prebivalcev.

Podobno so bili bombardirani Reka, Pulj in druga večja istrska mesta. To je sprožilo pravi val več deset tisoč beguncev, ki jih italijanski politiki, mediji in tudi nekateri zgodovinarji štejejo med prestrašene politične begunce in pregnance.

Vedno bolj očitno je, da je bila gradnja mavzoleja pri Bazovici, prav v kraju, kjer so italijanske oblasti usmrtile štiri slovenske narodne heroje, samo velik propagandni manever, ki naj bi pomiril bolečino italijanskih ezulov ali točneje optantov, zakril bistvo druge svetovne vojne, pomagal ohranjati stara razmerja sil in zaslepljeval s sovraštvom nove generacije. Prav to se lahko sklepa iz vsebine njihovega zakona o prazniku eksodusa in fojb.

Žal vloga fašizma v drugi svetovni vojni in njegov prispevek tej svetovni moriji zaradi interesov tistih, ki so vodili hladno vojno, nista bila nikoli razčiščena in tudi 405

italijanski vojni zločinci niso bili obsojeni. Nekatere njihove partizanske enote in od vojne pobesnele množice so obračunale z nekaterimi fašisti, vendar je več kot tisoč italijanskih vojnih zločincev, ki so zločine počenjali v tujini, kljub zahtevam Jugoslavije in drugih držav ostalo nekaznovanih. Za fašistično Italijo in njene zločine ni bilo nürenberškega procesa, kakor tudi ne za ustaške in druge jugoslovanske kolaboracioniste.

Do povezovanja eksodusa s fojbami ali slovanskim barbarstvom je prišlo tudi ali predvsem zato, da so lahko prikrili svoje zločine in ob odkrivanju lastnih zločinov ter grobišč preusmerili pozornost javnosti na druge ter tako ohranili enotnost svojega naroda. Sami dobro vedo, kaj so fašisti naredili ali povzročili svojemu narodu, pa tudi kaj so oni ali njihovi starši počeli našemu narodu. Vedno več njihovih zgodovinarjev ugotavlja, da je bil eksodus primorskih Slovencev predvsem posledica skrajnega barbarskega terorja nad njimi, medtem ko je bil eksodus Italijanov v glavnem zaradi posledic ali političnih razmer in propagande. A ste mogoče kdaj slišali, da so Slovenci prepovedali Italijanom uporabo maternega jezika, jim dajali piti ricinusovo olje, jih zapirali v koncentracijska taborišča, jim požigali kulturne domove in cele vasi, obdali Rim z bodečo žico, jih množično pobijali in se ob tem slikali kot lovci ob pobiti divjadi? Slovenci in tudi Hrvati pa celo nekateri Italijani so bežali zaradi preživetja.

Kako mizerna je naša politika, da ob vsem tem provociranju ni znala odgovoriti in razložiti, da je fašizem oziroma to, kar je sprožil, kriv tako trpljenja Slovencev kot tudi Italijanov in seveda ostalih.

Vrnimo se k izseljevanju.

Prvemu valu izseljevanja Italijanov po razpadu fašistične Italije je sledil nov val ob koncu vojne leta 1945, ko so bili poraženi tudi njihovi zavezniki Nemci.

Takrat so na primer zbežali tudi pazniki koprskega zapora, v katerem je bilo samo med vojno zaprtih 5000

406

političnih zapornikov, po večini Slovencev in razni drugi kolaboracionisti. Takih zaporov in ljudi, ki so imeli krvave roke, je bilo v Istri in Dalmaciji veliko. S temi Italijani so bežali tudi Slovenci in Hrvati s tega območja, ki so javno sodelovali s fašisti in nacisti.

Naslednji val je sprožila Pariška mirovna pogodba leta 1947, četrti val, pravi plaz, pa Londonski memorandum 1954., ki je ukinil Svobodno tržaško ozemlje in postavil jasno mejo. Ta je zarezala po enotnem in čistem slovenskem primorskem prostoru, prerezala kraje, kmetije, celo hiše in pokopališča, tudi grobove. Edini vsaj delno nacionalno mešani prostor, ki ga je meja rezala, je nekaj kilometrov po Miljskih hribih. Čistega italijanskega ozemlja se ni dotaknila, saj so bile večje kolonije Italijanov južneje v istrskih obmorskih mestih, ki so jih obdajale slovenske ali hrvaške vasi.

Pariška mirovna pogodba je s sporazumi o prenosu premoženja, odškodnini ipd., ki so ji sledili, že začela urejati pogoje za urejeno in dogovorjeno preseljevanje ali za tako imenovano optiranje za eno ali drugo državo. Ta postopek je potekal zelo uradno in na osnovi prošenj ter izpolnjevanja obrazcev.

Prvi emigranti so bili torej begunci, po ureditvi dogovora iz Pariške mirovne pogodbe pa optanti. Meja med Conama A in B je bila sicer odprta, med Trstom in istrskimi mesti sta vozili dve potniški ladji, s katerimi so se prebivalci Kopra in drugih mest vsak dan vozili na delo v Trst, številni tudi z avtobusi. Zaostritve pa so povzročale občasne zapore meje, ki so marsikoga prepričale, da se odseli. To množico optantov so tvorili predvsem ekonomski emigranti, ki so jih o tem prepričale bolj politična propaganda kot razmere. »Je pač bilo treba iti,«

mi je dejal neki optant. Koprčan Dušan Novak, pred vojno električar v koprski elektrarni, nato politični funkcionar in župan Kopra, mi je v oddaji o tistih časih pripovedoval tudi o panični izpraznitvi Kopra. Ta se je zgodila kmalu 407

po pretepu v neki ulici, ki ga je, kot mi je povedal starejši novinar, povzročila skupinica pijanih priseljeniških objestnežev. Dušan pa je trdil, da so neko noč po tistem dogodku začeli koprski duhovniki hoditi od hiše do hiše in ljudem kazati seznam ljudi, ki so prek njihove organizacije dobili pomoč zaveznikov. Ljudem naj bi rekli, da so ta seznam dobile v roke tudi jugoslovanske oblasti, ki jih lahko obtožijo kolaboracije in zaprejo, zato so jim priporočali, naj se čim prej umaknejo čez mejo.

Ta meja je bila zelo trda, vsaj do Videmskega sporazuma o maloobmejnem prometu. Nanjo so prišli graničarji in jo varovali pred prebegi tudi z uporabo strelnega orožja. Na drugi strani je Italija razvijala tajne skupine in organizacije, med katerimi je postal najbolj znan Gladio, ki je delovala tudi v okviru Nata. Vse to se je dogajalo ob skrajnih napetostih in fantastičnem propagandnem mehanizmu hladne vojne, ki mu svet še ni bil priča.

Če iščemo vzroke za množično izseljevanje Italijanov, se moramo spomniti tudi na tisto besedo Schiavi. Mi smo bili za njih stoletja samo sužnji ali služabniki, manjvredni barbari, oni pa narod gospodarjev. To so s svojim večvrednostnim nacionalnim kompleksom zelo dolgo stopnjevali od meščanske vzvišenosti nad podeželani, nato do nacionalizma, s katerim so utrjevali svojo državo, nadalje do iredentizma, s katerim so jo hoteli povečati, in kolonializma, s katerim so hoteli obnoviti nekdanjo rimsko glorijo velikega imperija, do fašizma, s katerim so se postavljali za nadljudi. Sedaj pa naj bi ljudem višje rase in nekdanjim gospodarjem ukazovali Schiavi, tisti njihovi nekdanji služabniki, umazani kmetje, bivši zaporniki … Kako grdo je naju z nono leta 1954 pogledala neka gospa na stopničkah Čevljarske ulici. Ko je moja nona govorila v domačem slovenskem narečju, s tretjino italijanskih besed, ji je vzvišeno in sovražno zabrusila nazaj: 'Brutta Sciava, non sai parlare italiano!'

(Preklemana sužnja, ne znaš govoriti po italijansko!) in 408

krepko pljunila prav pred moje noge – pet- ali šestletnega otroka, se obrnila in šla v hišo.

Obmorska mesta Koper, Izola in Piran vojne sploh niso tako občutila kot slovensko podeželje. Poglejte, koliko imen je na tamkajšnjih spomenikih. V mestih so bile močne italijanske in nemške enote in tu ni bilo vojnih spopadov, rastrelamentov in drugih vojnih dejanj. V

Koper je vdrla prva skupina domačih partizanov šele ob razpadu fašistične Italije, ki je le osvobodila jetnike iz zloglasnega koprskega zapora, sicer so tu čutili vojno s svojimi padlimi na bojiščih v Jugoslaviji, Grčiji, Afriki in Rusiji ter s splošnim pomanjkanjem. Teh mest, razen Trsta, zavezniki niso bombardirali. Marsikdo je kot tujo vojsko sprejel šele partizanske enote ob osvoboditvi in nato to razlagal kot okupacijo.

Če strnemo: glavni vzrok izseljevanja so bile povojne razmere, predvsem skrajna propaganda hladne vojne, velik interes italijanske desnice, da dobi volilne glasove, in načrtno poitalijančevanje slovenskega ozemlja, ki je ostalo na oni strani meje. Tako so za ezule rasla nova naselja zlasti okrog Trsta pa tudi na popolnoma slovenskem podeželju in slovenski obali, kjer so priseljeni italijanski ribiči tako rekoč zamenjali slovenske. Ob prefinjeni politiki pomoči beguncem so tudi prebegli Slovenci, še zlasti pa Hrvati, kmalu postali »italianissimi«, Trst, Gorica in Čedad pa

»najbolj italijanska mesta«. Po drugi strani je Slovenija za svoje nekdanje zgodovinsko morje od Milj do Tržiča dobila nadomestno morje od Ankarana do Sečovelj.

Ob glavnih krivcih pa je treba priznati tudi napake jugoslovanske strani. Nekateri novi zmagovalci ali gospodarji, ki so zaradi zatiranja in podcenjevanja brez šol zrasli v upornike, so se med fino mestno gosposko obnašali, kot so jih prej ti naučili. Sem so prihajali tudi ljudje, ki so imeli drugačne navade in drugačno kulturo ter seveda tudi drugačen odnos tako do Italijanov kot 409

slovenskih domačinov. Ta razlika se je posebej poznala pri ljudeh, ki so prihajali iz drugih republik. Rekli so jim

»družeti« (tovariši) Italijani pa »druzi« ali podobno. Mediji in urbane zgodbe so o njih ustvarili pravi mit strahu.

Slišal sem za pogoste verbalne in tudi nekatere fizične konflikte, celo za vaški pretep. V besu maščevanja je tudi kdo izginil in čas je bil zelo primeren za kriminalna dejanja.

Za izseljevanje domačega slovenskega in hrvaškega kmečkega prebivalstva iz zalednih vasi so bili najbolj krivi ideologi »sovjetskih komunističnih kmetijskih zadrug«.

Med temi niso bili samo politiki, ampak tudi preprosti ljudje, ki so v tem videli rešitev največjega problema, lakote in revščine ali poštene delitve družbenega proizvoda. Bert Pribac mi je povedal, da so v njihovi vasi celo organizirali straže pred prebivalci sosednje vasi.

Ljudje so si lastili celo vino drugega, tistega, ki ga je več pridelal, prišli so v klet in si ga natočili. Njegovi mami je neka ženska vzela celo lonce – po geslu seveda: »Sedaj je vse naše!«