LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

NOVI VRTINCI

Veselju ob osvoboditvi in koncu vojne je sledilo razočaranje: Trst, Gorica in vsa Primorska in hrvaška Istra s Puljem vred so postali nova jabolka spora, v katere so poleg Italije in Jugoslavije grizle še Anglija, ZDA, Francija in Sovjetska zveza. Njihove zahteve in zemljevidi so bolj ali manj znani. Najprej je bila še pred koncem vojne, formalno pa junija 1945, postavljena tako imenovana Morganova črta, ki je delila zavezniško armado od partizanske in je potekala po slovenski strani sedanje meje. Ta je do Pariške mirovne pogodbe leta 1947

delila Julijsko krajino oziroma ozemlje med staro avstro-ogrsko in rapalsko mejo na dva dela: na zahodnega ali 396

Cono A, ki je bila pod Zavezniško vojaško upravo (ZVU), in vzhodnega ali Cono B, ki je pripadla Vojaški upravi Jugoslovanske armade (VUJA). Čeprav so Trst in Gorico osvobodili partizani, so ju Angleži in Američani priključili v svoje okupacijsko območje, češ da tržaško pristanišče in soški koridor potrebujejo zaradi oskrbovanja svojih enot v notranjosti Evrope. Ob tej črti so risali še druge, postavljali cone ter mejne prehode. Že s prvimi delitvami ozemlja so jasno pokazali, da bi mejo radi postavili po čistem slovenskem ozemlju.

Že po odhodu partizanov iz Trsta je angloameriška vojaška uprava razglasila svojo oblast po tamkajšnjem radiu samo v italijanščini – med vojno je nemška svoje objave razglašala tudi v slovenščini. Največji absurd pa je bilo ponovno uvajanje zakonodaje nekdanje fašistične Italije. V mestni policiji in administraciji so zaposlili celo paznike iz Rižarne, policijske inšpektorje iz tako imenovane Collottijeve bande in celo njihovega šefa generalnega inšpektorja posebne fašistične policije Giuseppa Guelia, prvega nadrejenega zloglasnemu Collottiju in mučilnicam v ulicah Bellosguardo in Kolonja.

To niso bili osamljeni ali zgolj slučajni primeri. Tudi fašističnega učitelja iz Ospa, tako imenovanega

»Cagaincarta«, ki se je nečloveško izživljal nad učenci ‒ če so spregovorili kakšno slovensko besedo, jih je zaprl v drvarnico, kjer se je prej podelal na časopis, nato so morali njegove iztrebke odnesti na stranišče ‒, so postavili za enega višjih oficirjev»čerinov (tržaške mestne policije pod ZVU). Na Radiu Trst in v šolstvu so zaposlovali politične begunce iz Jugoslavije, ki so se umazali s kolaboracijo. Neva Lukeš mi je večkrat omenila, da so zaposlili celo domobranskega zločinca, da so lahko to izredno grobo medijsko propagando razširili tudi za slovenske poslušalce na naši strani. Kako huda je bila ta propaganda, lahko največ pove primer, da nas je takrat osapski duhovnik vse otroke po verouku opozoril, naj ne 397

poslušamo tržaškega radia, ker tam samo lažejo, in naj poslušamo koprskega.

Druga stran je prišla pod jugoslovansko upravo, konkretno pod jugoslovansko armado. Guvernerji so bili visoki vojaški oficirji JA, ki niso izhajali iz teh krajev, ki so pripadli Jugoslaviji, vse nižje funkcije upravljanja in vodenja tako v politiki kot gospodarstvu so prevzeli domačini, precej tudi Italijani, vendar samo preverjeni borci, aktivisti, protifašisti in interniranci.

Opustošenost po vojni, splošno pomanjkanje, zamere in maščevanje, nove meje, ki so odrezale ljudi od delovnih mest, tržišča, pristanišča, gospodarskih in kulturnih središč, so ob politični propagandi hladne vojne, grožnjah z novo vojno sprožali nova in nova preseljevanja. Ob tem je treba spomniti, da je bilo to območje za časa Avstro-Ogrske enotno, da so celo Koper, Izola in Piran živeli od Trsta, da sta na tej strani ostali samo majhni tovarnici konzerv, v katerih je delalo manj ljudi, kot je bilo paznikov v koprskem zaporu, na zahodni strani nove meje pa so ostali največje pristanišče na Jadranu, več ladjedelnic, železarna, rafinerija, veliko obratov živilske predelovalne industrije, tovarna pohištva, pivovarna, nešteto obrtnih delavnic, več tržnic, železniške postaje, srednje šole in univerza, gledališča, operna hiša in druge kulturne ustanove. Podobno je bilo na Goriškem.

Karikirano povedano, ljudje so izbirali med lakoto in ameriško čokolado.

398

Pogrebni sprevod padlih borcev pri osvobajanju Trsta, 1945.

Nedorečenost mej je takoj po vojni sprožila tudi pustošenje gospodarstva na nedorečenem ozemlju. Tako so na primer Italijani začeli na veliko odvažati vse dobre stroje iz ladjedelnic in tovarn v Trstu in okolici, ker so se bali, da bodo prišle v roke Jugoslovanom, VUJA pa je na primer iz Kopra odpeljala vse veslaške čolne tamkajšnjega kluba Libertas, ki je imel olimpijske lovorike.

Z mednarodnimi razmerami in hladno vojno se je položaj ob meji vedno bolj zaostroval. Winston Churchill je že leta 1946 v znanem nastopu v Fultonu govoril o železni zavesi med Ščečinom na Baltiku in Trstom na Jadranu, ki naj bi obvarovala zahod pred nevarnostjo komunističnega vzhoda. Bolj ko se je bližala mirovna konferenca v Parizu, bolj so se širile provokacije ob meji, bolj so se krepile tudi grožnje z oboroženim spopadom.

399

Na naši strani so celo sestrelili ameriško vojaško letalo, ki je kršilo jugoslovanski zračni prostor.

Tržaško vprašanje se je začelo reševati z mešanico groženj in visoke mednarodne diplomacije. Spor za Trst je znan tudi kot tržaška kriza, ki je grozila celo s tretjo svetovno vojno in se je z ostalimi napetostmi in merjenjem moči zlila v začetek hladne vojne. Ni šlo samo za pravično mejo ali za nacionalna vprašanja, ampak že za prestiž novonastajajočega zahodnega bloka in obvarovanje Italije pred komunizmom, po drugi strani pa za širjenje vpliva Sovjetske zveze. Po blamaži desnice s fašizmom in po uspehih domačega partizanskega gibanja je imela italijanska levica resne možnosti, da zmaga na volitvah. Tega si njeni novi zahodni zavezniki, ki so se kar dolgo borili za njeno osvoboditev, niso mogli privoščiti, in so podprli njeno desnico vključno z nacionalističnimi ozemeljskimi zahtevami. Italijani so vztrajali skorajda na vsem rapalskem ozemlju, Angleži, Američani in Francozi so na zgornjem delu Primorske zarisali nove predloge meje blizu Morganove črte, v spodnjem delu vsi razen SZ

prepuščali Italiji Gorico, Trst, Koper, Izolo, Piran, Umag in Novigrad z vsemi popolnoma slovenskimi in hrvaškimi kraji v zaledju. Angleži so bili še bolj radodarni kot Francozi in so Italiji poklanjali še ves ostali zahodni del Istre s Puljem vred, Američani pa poleg vsega še Rašo in Labin. Njihovi predlogi, zlasti ameriški, so podarjali Italiji bolj ali manj polovico ozemlja, ki so ji ga obljubile že sile antante s tajnim londonskim sporazumom pred prvo svetovno vojno. Z vidika prebivalstva in strateške pozicije so ji ponudili skoraj vsa mesta razen Reke. Takrat, še pred sporom Tito-Stalin, nam je bil naklonjen le sovjetski predlog nove razmejitve. Njihova črta je potekala globoko po nekdanji etnični meji med Slovenci in Italijani od vključno Pontebe do Čedada in Tržiča, jugoslovanska je bila blizu, a je delno upoštevala beneški plebiscit.

S Pariško mirovno pogodbo leta 1947 je Gorica pripadla Italiji, vsa vzhodna in južna Istra s Puljem pa 400

Jugoslaviji. Trst z okolico je postal Svobodno tržaško ozemlje (STO), nekakšna paradržava, ki pa je bila razdeljena z mejo na Cono A v pristojnosti Zavezniške vojaške uprave in Cono B pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade. Med skrajnim napenjanjem moči se je zgodil še informbiro, na kar je že nakazovala večja popustljivost pri pogajanjih predstavnika SZ Molotova. S

Pariško mirovno pogodbo se je to vojno vzdušje do neke meje začasno umirilo, po drugi strani pa je prišlo tudi do razočaranj in do zaostrovanja politične propagande in celo novih groženj s spopadi. Do najhujše zaostritve je prišlo oktobra leta 1953, ko so zahodni zavezniki enostransko prepustili Cono A italijanskim oblastem.

Jugoslavija je na to odgovorila z zbiranjem vojske na zahodni meji. Takrat so bile razmere že zelo blizu vojnim spopadom, je pa to dejanje pospešilo dogovarjanje o končni meji. Tržaški spor se je razrešil že naslednje leto z Londonskim sporazumom, formalno pa šele leta 1975 z Osimskimi sporazumi.

Za gospodarsko utrditev železne zavese, o kateri je govoril Churchill, so ZDA v okviru Marshallovega plana iz leta 1947 namenile zahodnoevropskim državam 13

milijard dolarjev. Italija in Cona A sta dobili milijardo in 204 milijonov dolarjev. Več od Italije so dobile le Združeno kraljestvo, Francija in Nemčija. Po podatkih italijanskega raziskovalca Giulia Mellinata so za razvoj tržaškega pristanišča namenili 51 milijard lir. Lira je takrat še nekaj veljala, za 50.000 si lahko v Coni A kupil motor, v Coni B pa hišo. Bankovec za sto lir je je bil večji od zvezka. Pa še nekaj iz prve roke: moja mama je za občasno delo gospodinjske pomočnice pri tržaški gospodi dobila plačano liro na uro, oče pa približno toliko za uro fizičnega dela. V pivovarni, kjer je delal pred vojno, ni več mogel delati, saj je čez mejo med Conama A in B lahko šel le občasno, je pa raje delal pri tamkajšnjih kmetih, saj so mu ti poleg denarja dali še kaj testenin ali riža, ki so ga dobili od Američanov za krmljenje živine.

401

Jugoslavija seveda ni bila med prejemniki pomoči po Marshallovem planu, dobila je le nekaj v okviru dobrodelne organizacije UNRRA, takrat smo se otroci najedli rumenega sira in napili mleka iz prahu. V

Jugoslaviji je hudo primanjkovalo hrane, koprski oslovski hlevi, v katerih so Istrani puščali svoje osle, ko so s parniki odpeljali kmetijske pridelke v Trst, so se spraznili.

Ob lakoti pa je bilo najhuje poslušati radijsko propagando proti domovini v slovenskem jeziku in o raju, ki čaka ljudi na oni strani.

Čeprav so takrat zastrahovali ljudi s poročanjem o preizkusih vedno močnejših atomskih bomb, je bil za ljudi na tej strani meje najhujše orožje denar iz Marshallovega plana. Če si šel čez mejo, si dobil tudi lire na roko. Veliko več kot begunci pa je dobila Italija. Da zna biti ta politični podatek točen, da je bilo za Trst, mejo in vso politično propagando vloženo ogromno denarja, odkrivajo nekateri zgodovinarje iz nove generacije. Od padca berlinskega zidu ali konca hladne vojne je minilo že veliko časa, vendar so njeni akterji in njim podrejeni mediji še vedno očitno zainteresirani, a se še naprej govori samo o eksodusu Italijanov z ozemelj, ki so pripadla Jugoslaviji, ne pa o tistemu pred njim v času fašizma, ki je odprl Pandorino skrinjico vojnih grozot.