LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

BRANKO JERKIČ

Za vsakega partizana in aktivista je bil največji dogodek osvoboditev domačega kraja, za vso partizansko vojsko pa je bilo največje zmagoslavje osvoboditev Trsta.

Če ne prav za vse, pa zagotovo za Primorce. Trst je bil najbolj izpostavljen simbol bolečine in boja, zato klic:

»Trst je naš!« Gorica ni imela takega simboličnega 389

pomena pa tudi Goričani niso toliko vzklikali: »Gorica!«

ampak so raje peli o Soči in recitirali Gregorčiča.

Med Primorci, ki so morali zapustiti dom in so potem dobili priložnost ali, točneje, so si jo izborili, da lahko sodelujejo prav v bojih za osvoboditev svojega kraja ali simbola primorskega boja ‒ Trsta, je bil tudi general Branko Jerkič. Tudi on spada med tiste begunce, ki so se vrnili kot osvoboditelji.

Osvobajanje Trsta ob koncu druge svetovne vojne spada med ene največjih dogodkov v tem delu Evrope ob koncu vojne. Hitri prodor jugoslovanske partizanske armade in osvoboditev Trsta ob odločilnem sodelovanju samih domačih partizanov je zelo pomembno zgodovinsko dejstvo tudi za današnje čase. Zato se spomnimo tega v pogovoru Brankom Jerkičem, ki je bil namestnik komandanta brigade, ki je prva vdrla v Trst. Njegova življenjska pot, ki ga je vodila od begunca do prvoborca in do generala, je bila prepletena z usodo številnih primorskih beguncev, ki so morali zbežati pred fašizmom, zato začnimo pogovor z Brankom Jerkičem s tem uvodom:

»Leta 1929 se je morala naša petčlanska družina izseliti iz Vipavske doline in šli smo prek meje v Maribor. Tam je bila precejšnja koncentracija Primorcev, blizu 20.000, in seveda so se zelo težko znašli, ker so morali poprijeti za vsakršno delo, da so lahko preživeli svoje družine, vendar so bili vsi protifašistično usmerjeni in zavedni Slovenci. Po letu 1918, ko je bil Maribor priključen Sloveniji, so bili prav Primorci z naprednimi Slovenci nosilci razvoja.

Ko smo se ustalili in si uredili življenje, se je začela druga vojna, za nas pa novo begunstvo. Morali smo bežati pred Nemci, čeprav smo še imeli italijansko državljanstvo.

Tudi na Primorsko nismo mogli iti, zato ker smo od tam bežali. Z očetom sem odšel v Kočevje in tam je bila prilika, da sem takoj stopil v partizane.«

390

Branko Jerkič, s partizanskim imenom Živko, se je v bojih kmalu izkazal in postal mitraljezec, nato pa častnik.

Kot Primorec se je želel vrniti v svoje kraje in pomagati pri osvobajanju Primorske. Želja se mu je začela uresničevati že konec leta 1943, ko je po razpadu Italije prišel pomagat organizirati množično vstajo primorskega ljudstva, katerega cilj je bilo osvoboditi vse slovensko in hrvaško ozemlje, ki si ga je prilastila Italija z Rapalsko pogodbo, in uresničiti sklep Avnoja, da se ga priključi k matični domovini. Prej pa je bilo treba osvoboditi Trst.

»Leto1945 je bilo na Primorskem izredno težko. Bil sem namestnik komandanta prve brigade vojske države varnosti in pozneje Knoja, ki je od decembra 1944

preživljala vsakodnevne borbe s sovražnikom. Kot namestnik komandanta sem se moral ukvarjati tudi z vodenjem obveščevalne službe, in ko vsakodnevno poslušaš in tudi analiziraš vse grozote, ki so se dogajale na Primorskem, postane človeka strah, v kakšnih razmerah so takratni IX. korpus in enote, ki so bile nanj vezane, delovali.«

»Kaj vse se je nabralo v Trstu?«

»Na obronkih Trsta so bile razmeščene enote 188.

nemške divizije. One so ščitile prihode v mesto. V Trstu pa je imel Globocnik svoje enote, ki so sestavljale obrambo notranjega dela mesta. V tem delu so se našle vse mogoče enote, ki so bile ali SS ali pomožne enote SS, v katere so spadali Slovenci, Rusi in Italijani. Poleg tega sta bili še protiletalska in protimornariška obramba. Te enote so bile izredno močne in tako razporejene, da so se lahko skoncentrirale na nekaterih mestih, za katera so vedeli, da jih partizani ne bodo mogli zasesti. Eno takšnih mest je bil na primer Koroneo.«

»Tako kot ponekod drugje je tudi v Trstu delovala Komanda mesta.«

»Komanda mesta Trst je bila enkratno organizirana in mislim, da je naša velika napaka, da o tej organizaciji 391

nismo dovolj govorili. Sama organiziranost bataljonov in njihova pomoč našim enotam, to je XXX. divizija in naša brigada, ki niso poznale Trsta, je pomenila izredno izredno veliko.«

»V Trstu so se začeli upori že prej, Komanda mesta pa je napadla že v noči na 28. april. Vi ste za to vedeli …«

»Mi smo dobili povelje, ki ga nam je izdal naš štab divizije. Povelje smo dobili pravočasno in smo v noči na 30.

šli v Trst. Bataljoni, ki pa so se tam bojevali, so lahko zdržali en dan borbe, ampak s tem, ko sta prišli XXX.

divizija in naša enota, so dobili okrepitev. Sovražnik pa ni vedel, s kakšnimi silami, s kakšnimi močmi smo šli nad Trst.«

»S katere strani ste vdrli?«

»Mi smo šli najprej proti vzhodu, da bi iz vzhodne strani prišli v Trst, vendar so bile tam težke borbe. Potem pa smo se vrnili in smo prek Proseka prišli v Trst, s tem da smo najprej prišli v Barkovlje, potem v Rojan.«

»Kje so bili najhujši boji? Ravno okrog Opčin, menda

…«

»Najhujše boje so imele naše enote XXX. divizije okrog Opčin, mi pa smo jih imeli, ko smo že prišli v Trst. To se pravi, da v Barkovljah nismo imeli tako rekoč nobenih bojev, ampak Barkovljani so bili Slovenci in so nas sprejeli z izrednim veseljem in nam potem kazali poti, povedali, kje so sovražniki. S tem so pomagali, da smo lahko zelo hitro napredovali proti Rojanu.«

»2. maja, ko so prišli zavezniki, je bil Trst že osvobojen.«

392

»Ko so prišli zavezniki, to je bilo 2. maja okrog 17. ure, so se v Trstu obdržale še tri postojanke. Ena je bil zapor Koroneo. Zavzeti so ga poskušale tudi oklepne enote IV.

armade, ki so prišle v Trst 1. maja, vendar je bilo zidovje premočno, tako da so Nemci čakali, da bodo prišli Angleži in se njim predali brez borbe.«

Partizanski tank 1. 5. 1945 na Trgu Goldoni.

»No, tudi vi ste zajeli veliko Nemcev in vseh vrst kvizlingov, ki so bili z njimi …«

»Ko smo gledali na morje, smo videli, da se vojaki z motornimi čolni prevažajo na neke ladje. To so bili v glavnem oficirji. In takrat sem prvič videl, kaj pomeni vojska brez vodstva. Ko so se oficirji umaknili, je med tem vojaki brez poveljstva, organizacije kar naenkrat nastala 393

slaba morala. Pri koncu bojev so naše patrulje zajele po 30, 50 Nemcev, ker so se tudi oni nehali boriti. Videli so, da ni nobenega razloga za nadaljevanje borbe, kajti njihovih poveljnikov ni bilo več med njimi.«

»No, danes posebno italijanska stran veliko govori o fojbah, o tem, kaj naj bi vse počele partizanske enote z ljudmi, posebno s fašisti, ki so jih dobili v Trstu …«

»Naša enota ni izvajala nobenega terorja nad civilnim prebivalstvom. Predvsem smo čistili mesto raznih ostankov oboroženih enot in to čiščenje se ni končalo 3. maja, ampak se je nadaljevalo, ker so bile oborožene formacije tudi v podzemlju, to se pravi v kanalizaciji Trsta. Te so bile predvsem italijanske. Menim, da so vse govorice o strašnih grozodejstvih, ki so jih partizani napravili v Trstu, izmišljene in da so – normalno – politično obarvane. Moram reči, da so nas pošteni Italijani in Slovenci v Trstu zelo prisrčno sprejeli, da je bila osvoboditev Trsta praznik za vse poštene ljudi. Dobro pa vemo, da je Trst predstavljal točko ali mesto, v katerem se je med vojno in ob koncu vojne zbralo vsemogoče. Vse, kar je zbežalo iz Jugoslavije, vse, kar je takrat zbežalo iz Slovenije, vse tisto, kar je prej bilo v Trstu. Torej, oni niso mogli naprej in so čakali, da bodo prišli zavezniki in da se bodo potem povezali z njimi.«

»Pomudimo se pri t. i. 40 dneh svobodnega Trsta. Kako je bilo v mestu?«

»Trst je živel posebno življenje. Nobena trgovina ni delovala, ker je bil pretok blaga presekan. Ljudje pa so vseeno imeli toliko zalog doma, da so lahko preživeli.

Slovensko zaledje je bilo razmeroma močno, vendar moram reči, da so se naši odnosi z zavezniki zelo hitro slabšali.

Ne toliko zaradi vojakov, ampak zaradi poveljstva. Zdaj po vojni, ko berem depeše in drugo, vidim, da je predvsem predsednik Anglije, gospod Churchill, precej dvomil o prejšnjih dogovorih s Titom in med dvema državama – to se pravi med partizansko oblastjo in angleško vlado.«

394

»Kaj mislite, da je Tito naredil napako, ko je privolil, da se umakne iz Trsta?«

»Trst v nobenem primeru ne bi bil naš. Če bi mi vztrajali in ga Italijani potem ne bi mogli dobiti, bi se šlo na rešitev, ki je bila pred prvo svetovno vojno, da bi bila Luka Trst svobodna, evropska. Takrat bi verjetno tudi zahtevali, da bi katera druga luka dobila isti status, ker je šlo še za Reko. Mislim, da je za takratno situacijo, da se pomiri in da ne pride do nadaljnjih zaostrovanj na tem delu Evrope, bila edina možna, edina pravilna odločitev, da mi zapustimo Trst.«

»Ampak s kakšnimi občutki ste se takrat vračali, s kakšnimi ste odhajali?«

»Naša brigada je šla zadnja iz Trsta. Zapuščali smo ga tako, da smo prešli mejo Cone A ob času, ki nam je bil določen. Moram reči, da nas je tisoče in tisoče Tržačanov pospremilo na maršu do meje in da so mnogi točili solze, ker so zapustili nekaj, česar so si tako želeli, in vedeli so, da se to ne more več povrniti.«

Po žalostnem odhodu, ko se je morala zmagovita partizanska vojska za vedno umakniti iz svojega mesta, je Branko nadaljeval šolanje na vojaških šolah. Bil je tudi v Sovjetski zvezi in v mirovni misiji na Sinaju, postal predavatelj na beograjski vojaški akademiji, nato poveljnik Teritorialne obrambe Slovenije. Razmeroma zgodaj je postal general in kmalu se mu je ponudila možnost, da se je vrnil na svojo Primorsko. Z enotami je pomagal pri gradnji električnega in telefonskega omrežja, številnih vodovodov na Goriškem in Postojnskem pa tudi kraškega in višinskega. Gradil je tudi sabotinsko cesto.

Leta 1985 je postal poveljnik ljubljanskega armadnega območja. Sedaj kot upokojenec živi v Ljubljani, a še vedno zelo rad pride na Primorsko. am ga vedno tako lepo sprejmejo, takrat kot partizana osvoboditelja, nato generala graditelja, sedaj pa kot domačega prijatelja.

395

»Jaz sem bil Primorec in normalno sem vse to napravil.

Ljudje, ki me poznajo, so mi hvaležni za to, kar sem napravil. Skoraj ni meseca, da ne bi šel na Primorsko.«

Tako kot vse borce ga posebno boli vsak poskus izkrivljanja zgodovine, še posebno ko se nekdanji krvniki poskušajo postaviti v vlogo žrtve in prav zato razvijajo mite o fojbah.

»Menim, da so fojbe, o katerih govorijo, čista politika. V

tistem času, ko smo bili v Trstu, ali mogoče še kakšnih 14

dni po našem odhodu, ni na Krasu nastala nobena fojba, nobena jama ni bila napolnjena. Za nobeno nam ne morejo očitati, da smo mi to naredili. Jaz stalno govorim, naj se fojbe odprejo, in takrat se bo videlo, kaj je.«

Kot general Branko Jerkič trdijo in zahtevajo vsi slovenski borci, posebno tisti, ki so bili v Trstu, vendar jim politika ne prisluhne, saj lahko na njihov račun ali pa prav na račun fojb meša kalno vodo nedorečenosti, nacionalizma in sovraštva do drugače mislečih.