LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

VLADA BIDOVEC

Vlado Bidovec - Morano sem obiskal v Mariboru, kjer se je tudi rodila in preživela večji del svojih ustvarjalnih let. Čeprav se je posvetila tovarniškim časopisom ali pa prav zato, so njeni članki pogosto opozarjali na njenega svobodomiselnega in poštenega uporniškega duha. Opazil sem jo že med študijem novinarstva, kjer je želela kljub končani pravni fakulteti z izrednim študijem spoznati tudi našo novinarsko stroko. Vedno je tudi rada povedala, da je po rodu in tudi po srcu Tržačanka.

374

Njeni starši so živeli v Nabrežini pri Trstu. Po prvi svetovni vojni so morali kot 100.000 drugih Primorcev zbežati pred porajajočim se fašizmom. Mama je bila nečakinja družine Calligaris, ki je imela v Nabrežini kamnolom in restavracijo na železniški postaji. Oče je delal na železnici in tako sta se spoznala in poročila. A kmalu sta morala od doma. Mala Vlada Šebek, tak je njen dekliški priimek, je rasla v Mariboru, legendarno ime Morana je dobila, ko se je med NOB vrnila v Trst, kjer je postala s svojim delom in gorečnostjo prava legendarna aktivistka Osvobodilne fronte. Ob koncu vojne so jo Tržačani na Slovencem prepovedanem Trgu Unita sprejeli s pravimi ovacijami. V Trstu je spremenila tudi priimek, saj se je omožila v znano družino Bidovec, iz katere je bil tudi tržaški narodni junak Ferdo, vendar več o vsem tem pa še marsičem bomo izvedeli iz njene pripovedi:

»Moj oče je živel v Nabrežini, delal pa je na železniški postaji. Bil je zelo zaveden Slovenec in tudi socialist, zato je moral takrat, ko so Trst prevzele italijanske oblasti, zapustiti Nabrežino v 24 urah. Pustil je stanovanje in hišo.

Nekaj opreme je pustil pri sorodnikih in samo z osebnimi stvarmi zbežal v Maribor.«

»So vam Italijani kdaj vrnili lastnino?«

»Ničesar niso vrnili. Njihova restavracija v Nabrežini je bila že med prvo svetovno vojno bombardirana, ostal je kamnolom, celo posest je ostala. Ničesar nismo dobili, vse je dobila italijanska vlada. Oče je 1917. prišel v Maribor, ampak ni dobil stanovanja in ni vedel, ne kod ne kam.

Potem mu je občina dodelila na železniški postaji vagon in je stanoval v vagonu, ki je med deževjem puščal, večkrat je bil moker in spati je moral z dežnikom. No, mama je prišla kasneje v Maribor, to je bilo približno leta 1918, in sta skupaj stanovala v tem vagonu, v nemogočih razmerah.

Takrat se je selilo na tisoče Primorcev in v Mariboru sta ne vem koliko časa iskala stanovanje, a ga nista mogla dobiti.

Čez čas sta na bivši Aleksandrovi cesti končno dobila 375

enosobno stanovanje, ampak lastnica hiše je bila Nemka.

Ker sta bila Primorca, ju je prav zatirala. Ko sem se rodila leta 1920, mi je mama z roko mašila usta, ko sem ponoči jokala. Torej, ne samo v Trstu, tudi v Mariboru je bilo zelo težko za Slovence, posebno za Primorce. Primorske Slovence so štajerski ljudje zmerjali s Čiči.«

»No, tako so mariborski študentje še nas zmerjali med študijem v Ljubljani … Z zavednimi Slovenci ste se pa dobro razumeli.«

»Z zavednimi Slovenci smo se družili. Moj oče je bil celo podpredsednik jadranske straže in Jadrana in je bil tudi kot delegat na konferenci mednarodnega združenja železničarjev v Parizu. Pripovedoval je, da jih je sprejel celo pariški župan.«

»Je bilo že veliko Primorcev v Mariboru?«

»Števila ne poznam, ampak bilo nas je kar precej, in kar je zelo pomembno, društva Primorcev, pevski zbori so zelo uspešno delovali. Primorci smo hodili v gledališče, velikokrat smo bili prav mi tisti, ki smo napolnili kulturne prireditve.«

»Prinesli ste nekaj tržaške kulture.«

»Da, in tega ni bilo malo. Prinesli smo ta smisel ali odnos do kulture, do znanja, napredka. To je bilo med ljudmi strašno razvito. Otroci slovenskih priseljencev smo vsi, kolikor sem jih poznala, hodili v gimnazije, končali so najmanj srednjo šolo, potem pa šli tudi na univerzo.

Primorske ženske so prinesle tudi modo. Domačinke so govorile, da so elegantne, da so nobel. Moja mama je nosila klobuk. Primorke so bile drugače oblečene kot domačinke in to se je precej opazilo.«

»Maribor je bilo še provincialno, podeželsko mesto.«

»Ja, precej.«

»S čim vse so se ukvarjali primorski Slovenci?«

»Predvsem so bili dejavni v prosvetnih društvih, pevskih zborih, gledališčih. Najbolj so bili znani Udovičeva, Nakrst, 376

Kraljeva, to so bili vrhunski igralci, pa tudi Nučič in Skrbinšek, sama znana imena. Nekateri so šli tudi v Ljubljano.«

»Tudi vi?«

»Jaz sem šla študirat pravo v Ljubljano in sem sodelovala z OF. Italijanske oblasti na univerzi, ki so ob okupaciji prišle tudi tja, so zahtevale od nas, da se vpišemo v fašistično stranko, ker pa tega nisem storila, so me izključili z Univerze in sem ostala brez pomoči, prepuščena sama sebi, zato nam ni ostalo drugega, kot da gremo v partizane. Jaz sem še prej odšla v Trst, k stricu in teti. Moj stric je bil župnik na Katinari in se je tudi povezal z OF, zato so ga odpeljali v Dachau. Po osvoboditvi, ko je šlo za razmejitev Trsta, je bil celo s Kardeljem na konferenci v Parizu.«

»Kaj vse ste počeli v Trstu kot aktivistka?«

»Kot aktivistka sem bila med organizatorji mladinskega gibanja in Skoja. Kasneje sem odšla na osvobojeno ozemlje v Rog, v Bazo 20. Tam sem bila na trimesečnem tečaju Skoja, nato sem se vrnila. Vedno so me imeli za upornico, vedno sem imela drugačno mnenje. Pogosto sem slišala: 'Morana ima vedno drugo mnenje.' Dobro se spominjam, da mi je Ribičič rekel, naj govorim o tržaškem vprašanju, in potem sem o tem tudi govorila. Med NOB smo si v Sloveniji prizadevali, da bi Trst postal sedma republika. Jaz sem takrat čisto po svojeglavosti ali poštenosti povedala pregrešno misel za takratne pojme, in sicer da mislim, da bi bilo najbolje in pošteno, da bi izvedli referendum, na katerem bi se Tržačani odločali o sedmi republiki. In namesto da bi me poslali nazaj kot sekretarko mladine, so mi dali referat za vzpostavitev oblasti pri Okrožnem odboru OF. Nato sem delala pri vzpostavljanju naše ljudske oblasti v velikih organizacijah kot na primer Assicurazioni Generali in v ladjedelnici. Bili smo kar uspešni, dokler me niso aretirali in zaprli v bunker SS v Trstu.«

377

Nekaj časa se je na Primorskem, tudi med Italijani in Hrvati, veliko govorilo o sedmi republiki, ki bi zajela območje med nekdanjo avstro-ogrsko in rapalsko mejo, kjer bi enakopravno in složno živeli trije narodi tega območja, vendar je bila bolj ali manj utopija. Nad idejo, ki jo je omenila Morana, razen številnih prebivalcev ni bil navdušen nihče, najmanj pa Italija in njeni podporniki, saj bi to bila sedma republika Jugoslavije, eden izmed pogojev, da bi zahodni zavezniki to sprejeli, pa bi zagotovo bil drugačen politični sistem v Jugoslaviji.

»Kakšni so bili po vaših izkušnjah odnosi med tržaško organizacijo OF in italijansko CLN?«

»Spominjam se, da si je vodstvo OF v Trstu, takrat sem bila članica Okrožnega odbora OF in kasneje Slovensko-italijanske unije (SIAU), zelo prizadevalo vzpostaviti sodelovanje med Izvršilnim odborom odporniškega gibanja za severno Italijo (CELNAI) in Osvobodilno fronto.

V CELNAI so bile vključene vse protifašistične italijanske stranke, tudi KPI (Komunistična stranka Italije).

Medtem ko je imela OF za Trst in okolico v svojih vrstah večino slovenskih protifašistov, pa CELNAI ni prodrl v širše množice italijanskih protifašistov. Tudi v Trstu je bil ustanovljen Comitato di liberacione nazionale (Komite narodne osvoboditve - CLN). Vendar se niti CELNAI niti CLN v Trstu nista vključila v boj proti nacifašizmu, razen KPI.

Sprva so bili stiki s CELNAI kar strpni. Kmalu pa so se pojavila nesoglasja med CELNAI in OF, zlasti še po II.

zasedanju Avnoja v Bihaću leta 1943. Takrat je Avnoj sprejel sklep o priključitvi Julijske krajine, Trsta, Gorice, Celovca, Reke, Istre in slovenske Benečije k Jugoslaviji.

Sprva se je CELNAI strinjal s temi sklepi, potem pa je zaradi vse večjega vpliva italijanskih strank v njem, ki so bile v večini, spremenil stališče in se zavzel za politiko čakanja, da se boj z okupatorjem konča, in za ohranitev neokrnjene italijanskih meje, kar se je po padcu 378

Jugoslavije razširilo celo na Ljubljansko pokrajino. V tej politiki se bile vse italijanske stranke enotne, tudi KPI. Ta je imela v CELNAI le malo vpliva, čeprav je imela med italijanskimi protifašisti največ članov. Tako se je tudi KPI priključila stališču CELNAI, da ne bi izgubila vpliva med Italijani, zlasti med delavci.

Na pomlad 1944. je na sestanek s predstavniki CELNAI za severno Italijo v Milano odšel dr. Anton Vratuša - Vran, član Izvršilnega odbora OF, da bi uskladil boj proti nacifašizmu. Dogovorili so se celo, da bi v Trstu ustanovili koordinacijski odbor, v katerem bi bili predstavniki OF in CELNAI. Izdali so razglas, v katerem CELNAI poziva vse italijanske protifašiste v Julijski krajini v boj proti sovražniku in naj se priključijo borcem v NOB pod Titovim vodstvom. Po tem sestanku se je dr. Anton Vratuša oglasil tudi v Trstu in prišel celo na naš sestanek okrožnega komiteja Skoja. Govoril nam je, kako silno važno je v tem trenutku povezovanje vseh protifašistov, zlasti mladine, Slovencev in Italijanov, in to še prav posebno v tovarnah. O

vprašanju meje pa se bo odločalo po vojni. To vprašanje je bilo v večnacionalnem Trstu zelo pomembno.

Vendar niti CELNAI niti CLN v Trstu nista imela namena, da bi se bojevala proti nacifašizmu. Iz svojih vrst so odstranili celo KPI, ki se je strinjala s skupnim bojem z jugoslovanskimi narodi.

Tedaj si je OF ponovno prizadevala, da bi prišlo, zlasti v Trstu, do sestanka vseh protifašističnih strank, včlanjenih v CLN, kjer bi se dogovorili, kako bi se dokončno uskladil zadnji boj proti okupatorjem. Tega sestanka pa, žal, ni bilo. Sodelovala sta le dva člana CLN v Trstu, dr. Schifrer in Carrarci, vendar nista prišla v imenu CLN, marveč kot socialista. Še prej je bilo rečeno, da naj bi izdajali skupen časopis Borba-Lotta. Urejal bi ga Don Marzari, ki pa je sabotiral in časopisa niso tiskali.«

»Takrat so tudi italijanski nacionalisti zelo okrepili svojo dejavnost v Trstu?«

379

»Da, v Trstu so začeli novo gonjo proti Slovencem in opozarjali Italijane na slovansko nevarnost. Italijanska policija pod vodstvom SS pa je v Trstu aretirala skoraj ves odbor CLN. Preostali člani CLN, kolikor jih je še ostalo, se niso strinjali z ukinitvijo Guardie Civiche, to je mestne straže v Trstu, ki je bila v službi okupatorja. Ustanovili so celo lastno četo, ki naj bi se bojevala proti partizanom.

Tedaj je vodstvo OF pozvalo vse slovenske in italijanske protifašiste, naj se v Trstu ustanovi Izvršilni odbor slovensko-italijanske protifašistične unije (IO SIAU), ki bi začel v mestu in zlasti v tovarnah organizirati odpor. In res. SIAU si je pridobil velik vpliv. V tovarnah so delovali Odbori delavske enotnosti, ki so povezovali Slovence in Italijane in jih spodbujali v boju za njihove najosnovnejše pravice in za boj proti nacistom in fašistom.

Ko se je bližal konec vojne, je KPI spremenila dotedanje stališče in priznala, da ima vsak narod na tem ozemlju, tudi Slovenci, pravico do enakopravnosti. Vodstvo SIAU je v odločilnem trenutku združilo vse sile v boju proti nacionalizmu in fašizmu za osvoboditev Trsta.«

O partizanki Morani, skojevki in aktivistki Osvobodilne fronte, se je hitro razvedelo v Trstu in vseh okoliških vaseh, zato so jo Italijani, Nemci in njihovi kolaboracionisti na vse načine iskali. Ujeli so jo dvakrat, prvič je ušla iz zapora, drugič, ko je bila obsojena na smrt, pa so jo aktivisti Osvobodilne fronte rešili z zamenjavo za nemškega generala, ki ga je ujela partizanska vojska.

»Prvič so me prijeli, ko sem iz Trsta nesla zlato, ki ga je daroval moj sošolec in tovariš Igor Dekleva - Miha za utrditev slovenske valute, aretiral pa me je domobranec.

Peljali so me v zapor v Gorici, od koder sem zbežala. To je posebna zgodba o begu, o kateri je tudi italijanski pisatelj Ecio Taddei napisal novelo. Srečno sem se vrnila v Trst, a so me ponovno aretirali. Nemški vohuni, Slovenci v službi SS, so me še posebej zavzeto iskali in govorili, če bi me 380

dobili, da bi mi na hrbtu izžgali imena tistih Italijanov in Slovencev, ki so jih ubili partizani.

In končno sem prišla v tisti bunker SS na Trgu Oberdan.

Takrat pa so partizani zajeli nemškega generala. V

bunkerju me je obiskal tovariš Milanovič, ki je postal minister v jugoslovanski vladi, in dejal, da se je OF

odločila, da bi za tega nemškega generala rešili iz zapora Nado Knez, mene in še enega tovariša, čigar imena se ne spominjam. Takrat me je poklical na zaslišanje nemški polkovnik in na mizo postavil ne vem koliko fotografij aktivistov. Seveda nisem hotela nobenega prepoznati, pa mi je nato rekel, da je moje ime Piščanec, jaz pa sem to zanikala. Prepričani so bili o tem. Tudi v OF, kjer smo se zaradi varnosti poznali samo po partizanskih imenih, so mislili, da se pišem Piščanec. To so sklepali zaradi mojega strica, ki je bil aktiven v našem gibanju in se je tako pisal, jaz pa sem bila Šebek. To je moj dekliški priimek. Potem je k meni prišel tovariš Milanovič in je rekel; »Morana, kaj ga lomiš in podiraš naše načrte, mi te hočemo osvoboditi, ti pa nočeš slišati in nočeš priznati, da si sodelovala v osvobodilnem gibanju, da ne poznaš nikogar.« Takrat mu še nisem zaupala, in ko me je tisti SS-ovski polkovnik ponovno poklical in vprašal, ali sem med voditelji OF, sem seveda vse zanikala. Zagrozil mi je s ponovnim pretepanjem, jaz sem ga prosila, ali smem k oknu, da bom lahko vsaj malce zadihala, ker sem bila vznemirjena, on pa: 'Ja, zdaj se boste pa vrgli skozi okno! Veste, tako ne umirajo partizani.' Takrat je polkovnik dejal: 'Ko bi mi imeli take ljudi, kot ste vi, ne bi izgubili vojne.' Zatem mi je sam povedal, da gre za zamenjavo, ampak naj podpišem, da sem aktivistka. Ko sem tako tudi z druge strani slišala, da gre za zamenjavo, sem to res podpisala. Zatem so me izpustili iz zapora in zamislite si, ko stopimo vsi trije iz zapora, je prav takrat pripeljal mimo kamion, na njem so bili belogardisti, med njimi tudi moj sošolec Bajc z uperjeno brzostrelko. On je v Trstu iskal prav mene. Ko sem ga 381

zagledala, sem se nemudoma vrgla na tla in kamion z belogardisti se je odpeljal mimo.«

»Od kod so bili domobranci v Trstu?«

»To so bili predvsem iz Dolenjske, ta Bajc je bil prav moj sošolec iz Maribora na klasični gimnaziji. Oni so na Primorskem prvi naredili razdor, preden so prišli, je bila Primorska zelo enotna. Tudi v Trstu, prej ni bilo tolikšne razlike med levimi in desnimi, ampak smo bili vsi enotni proti okupatorju, proti Nemcem in fašistom, domobranci pa so sodelovali z Nemci.«

Veliko hudega je v vojni doživela Vlada Bidovec. Tudi njo je tako kot večino Primorcev, s katerimi sem se pogovarjal, najhuje prizadelo prav sodelovanje nekaterih njihovih znancev ali celo sorodnikov in nekdanjih prijateljev z okupatorjem. Le zakaj jo je nekdanji sošolec iskal po Trstu in govoril, da bi ji v živo iz hrbta izrezal kožo v obliki srpa in kladiva? Na srečo je bilo grozne vojne, ki je bila za Slovence tudi bratomorna, vendarle enkrat konec.

»Konec aprila 1945 je prišlo v Trstu in okolici do vstaje pod vodstvom Komande mesta Trst, ki je delovala vse od leta 1944 in je imela v svojih vrstah okoli 20.000 oboroženih borcev. Komanda mesta je bila neposredno povezana s komando IX. korpusa, ki je že prodiral proti Trstu. Na obronkih mesta pa se je proti okupatorju bojevala jugoslovanska armada. V boju za osvoboditev Trsta so se izkazali zlasti tržaški partizani. Nemška vojska ni zapustila svojih položajev. Srdit boj se je bil iz ulice v ulico, za vsako hišo posebej, iz katerih so marsikdaj regljale strojnice in kosile smrt. Padlo je veliko naših borcev. Trst je bil osvobojen 1. maja 1945.«

»To je bil za vas zagotovo najlepši dan v življenju?«

»Da, to je res. Ne morem vam povedati, kolikšna je bila množica ljudi, ki se je proti centru mesta zgrinjala iz vseh koncev in krajev. Prihajali so celo s Krasa. Ljudje so jokali od sreče in se objemali. Mi, ki smo delali v ilegali kot vodje 382

odporniškega gibanja, smo se srečali s partizanskimi komandanti. Takrat je prišel tudi pokojni Regent, ki se je vrnil iz Sovjetske zveze, srečala sem se s komandantom IX. korpusa, Borisom Kraigherjem in ne vem več točno, s kom.«

»Vi ste tudi ogovorili množico na Trgu Unita.«

»Da, takrat je prišel k meni tovariš Boris Kraigher in rekel: 'Morana, ti boš govorila v imenu OF.' Lahko si mislite, kako me je to presenetilo. Sploh nisem bila pripravljena, da bi govorila pred 100.000-glavo množico, ki se je zbrala na velikem trgu, in to v imenu OF. Takrat so ljudje začeli vzklikati Morana, Morana. To je bil velik aplavz, da si ga ne morete predstavljati. V tistem trenutku sem se zbrala, uredila misli in začela govoriti.«

Vlada Bidovec - Morana na levi strani balkona mestne hiše v Trstu, na sredini Janez Meze in na desni Ivan Regent, kasnejši minister v prvi slovenski vladi, 1. maj 1945.

383

»Kaj ste povedali?«

»Govorila sem o doživljanju tega velikega trenutka, ko je Trst osvobojen, da so fašisti ustrelili veliko ljudi, da je veliko ljudi padlo v Trstu, ampak kljub temu smo vzdržali do konca, da naš boj za svobodo tega mesta ni bil zastonj.

Govorila sem o trdem boju za svobodo, Nemci niso zapustili mesta kar tako, vsaka ulica se je uprla okupatorju. 1. maj, je naš veliki dan in zelo dobro se spominjam, da smo takrat izvedeli, da je v Angliji zmagala socialistična stranka, tudi to je bil za nas uspeh. Tudi to sem omenila v govoru. Ampak to moram še povedati, ko sem šla s te proslave, ko sem stopila na trg, so stopili k meni delavci, moji tovariši, in so me nosili na ramenih. Bila sem edina, ki sem to doživela, in bila sem prva Slovenka, ki je na balkonu mestne tržaške občine, kjer je govoril Mussolini, govorila slovensko. Nihče pred menoj ne za menoj s tistega balkona ni govoril slovensko.«

»Kakšen je bil Trst v dnevih svobode?«

384

»Kakšen je bil Trst ‒ to, kar je bilo napredno, je bilo vse na ulicah. Po drugi strani pa je bilo tudi nekaj groze.

Takrat se je CLN kot italijanska odporniška fronta povezal z zavezniki in čakal Američane, ki so se bližali Trstu. Tisti Italijani, ki so bili proti partizanom, so imeli zaprta okna in so tako kazali odpor. Tu pa tam so visele rdeče zastave, vendar so Tržačani v glavnem imeli zaprta okna. Ko so prišli zavezniki,so Tržačani začeli prihajati na ulice, proslavljali so osvoboditev in manifestirali z Amerikanci, priredili so močno manifestacijo, ki smo jo imeli za reakcionarno.«

Delček množice na Trgu Unita 1. maja 1945.

»Potem se je morala jugoslovanska partizanska vojska umakniti?«

»Bila sem članica Komande mesta Trst in spominjam se, da je bil ob predaji oblasti med Amerikanci in partizani, 385

bila je v veliki restavraciji v ulici Carducci, poslovilni večer, kjer smo se tudi osebno poslovili drug od drugega.«

»Danes se veliko govori o pobojih in fojbah. Kakšna je resnica?«

»Ne boste verjeli, ampak dejstvo je, da mi, ki smo bili v komandi mesta, vsaj jaz, o kakšnih fojbah v tistem času nismo imeli pojma. Vedeli smo, da je prihajalo do nepravilnosti, da je Varnostnoobveščevalna služba (VOS) aretirala nekaj Tržačanov, ki so jih odpeljali v kasarno pri Sv. Ivanu, vendar o fojbah takrat po pravici povedano nismo ničesar vedeli.«

Morana je začela pisati že med vojno za ilegalni časopis Tržaške mlade pesti, po vojni pa jo je legendarni urednik Primorskega dnevnika Stanislav Renko vpeljal v pravo profesionalno novinarstvo. Tudi o tem času bi mi lahko Vlada povedala za celo knjigo, o novem boju za Trst, konfliktih z zavezniško upravo, ki je menda zagrozila celo z ukinitvijo njihovega časopisa, o kominformu … vendar radijske oddaje so odmerjene do sekunde. To je bil tudi dolgo pričakovani čas svobode, sprostitve in načrtovanja novega življenja. Vlada Šebek se je takrat omožila Stanetom Bidovcem, bratom Ferda Bidovca. Zanimalo me je kaj več tudi o njem, kaj se je o tem junaku govorilo v njegovi družini.

»Govorilo se je, da je deloval v mladinskih organizacijah in da je bil organizator raznih shodov in akcij. Že kot otrok in mladenič je z očetom hodil na prireditve v slovenski Narodni dom. Njegov oče je bil iz Žirovnice na Gorenjskem.

Doma so tudi pripovedovali zgodbo o njegovemu dedu Kržišniku, ki mu je Mlakar dal vzdevek Trebušnik, ko je pisal knjigo Trebušnik na slovanskem jugu, saj je bil strašen debeluh, tehtal je čez 100 kilogramov. Skupaj sta tudi hodila na Triglav. Mati Ferda Bidovca pa je bila iz znane italijanske družine Vianello. Njeni bratje so bili pravi italijanski šovinisti in so svojo sestro prav zaničevali in zmerjali, ker se je poročila s Slovencem.«

386

»Mogoče pa je prav iz tega izhajala Ferdova uporna slovenska zavest?«

»Da, tako je. Mama je tako ljubila in spoštovala slovenski narod, da je tri starejše otroke, skupaj jih je bilo v družini deset, pet fantov in pet deklet, Ferda, Ivana in mojega moža Staneta, poslala v Žirovnico, da so se naučili slovenskega jezika, saj je ona slabo govorila slovensko.

Ferdo je del osnovne šole opravil v Žirovnici, preostalo pa pri Sv. Jakobu v Trstu. Ferdo je bil med organizatorji mladinskega slovenskega gibanja, ki se je takrat širilo iz Trsta po Primorski. Tudi sam je hodil na sestanke po številnih slovenskih vaseh. Zatem je postal član protifašistične organizacije Borba. Ta je nastala, ko je fašizem prevzel oblast in so začeli zatirati in uničevati slovenska kulturna društva in so leta 1920 zažgali Narodni dom v Trstu. Prav takrat se je v Borbi pojavil slogan: 'Akcija rodi reakcijo.' Ta odpor se je organiziral kot odgovor na fašistično uničevanje slovenske kulture, in on je bil eden izmed tistih, ki so nastavili bombo v časopisno hišo Popolo di Trieste pa tudi na svetilnik na Greti. Tam so jih prijeli z razstrelivom, torej 'in flagranti causa', in tako je prišlo do znanega procesa. Leta 1930 ga je mati obiskovala v zaporu. Njega in tovariše so mučili in pri tem se je menda on najbolj junaško držal. Tako se je držal tudi potem na sojenju in ob streljanju, ko si je potegnil obvezo z oči in zakričal: 'Živela Jugoslavija!' To so povedale priče.«

Po vojnih in vihravih letih kominforma se je Vlada Bidovec vrnila v Maribor, kjer se je tudi rodila in preživela otroštvo. Hotel sem jo povprašati kaj več tudi o tem, čeprav sem imel za oddajo že dovolj posnetega, vendar v vmesnem pogovoru, ko sem ugasnil snemalnik, sem čutil, da je to za njo preveč boleča zgodba. Ko so izvedeli, da je Stalin napadel Tita in da so Jugoslavijo izločili iz Kominterne, so vsi jokali, tudi fantje, je pripovedovala Vlada, a vendar se je večina odločila za Stalina, šele Branko Babič jim je nato obrazložil razmere. Tudi njen mož je na začetku sodeloval z Vidalijem, a ker je preveč 387

poudarjal pravice in zahteve Slovencev, so ga izključili. S

svojimi štirimi otroki se je umaknila v rojstni Maribor in se posvetila poslanstvu matere in novinarke. Trst pa še vedno rada obišče.

»V Trst hodim še kar pogosto, tudi stanovanje še imamo.«

»Se počutite Štajerka ali Primorka?«

Prav srečno se je nasmehnila ob tem vprašanju. »Veste, jaz se čutim Primorka, s srcem Primorka, ampak tukaj sem rojena, in kadar se vračam iz Trsta, mi je lepo, ko se peljem proti Mariboru, ko se pa vozim iz Maribora proti Trstu, ko zagledam morje, mi srce kar vzplapola. V Trstu se še srečujemo s tovariši, s katerimi obujamo spomine, si izmenjujemo knjige o Trstu in njegovi zgodovini. Vse rada spremljam.«

»Študirali ste pravo, ekonomijo in novinarstvo, odločili pa ste se za časnikarstvo. Še pišete?«

»Da, napisala sem 24 zvezkov.«

»Upam, da bodo kdaj izšli!«

»Da, tudi sinovi me spodbujajo, ampak pridejo trenutki, ko bi pisala dan in noč, ko kar teče pero, včasih pa se težko spravim k pisanju. Mogoče je to narobe, to, kar sem doživljala, to so bila prelomna leta, ki so pustila v nas sledi, pa tudi v zgodovini.«

»V prelomnih letih ste imeli izredno pomembno vlogo –

vendar se kasneje niste več ukvarjali s politiko?«

»Bila sem urednica tovarniškega glasila podjetij Metalna in Jeklotehna. Moram reči, da sem bila zelo poštena do tega, kar sem pisala, da sem vedno preverila informacije, da so bili moji članki vedno zelo kritični in so moji bralci v Metalni in kasneje Jeklotehni veliko dali na moje prispevke in članke. To mi je bilo v veliko zadovoljstvo. Mislim, da so članki nekaj koristili, da nisem pisala kar tjavendan, da je imel vsak članek globoko vsebino.«

388

Ob 79. obletnici ustrelitve bazoviških junakov sem v Večeru zasledi daljši članek z naslovom Obtožujem zlo.

Podpisana je bila Vlada Bidovec - Morana. To je njena zahteva:

»Sorodniki bazoviških žrtev zahtevamo obnovitev procesa proti bazoviškim žrtvam, ki jim je sodilo Vrhovno fašistično sodišče iz Rima 6. septembra 1930. leta in štiri junake obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Hkrati odločno protestiramo, da je prejel Gaetano Collotti, ta zagrizeni vodja fašistične milice v Trstu in mučitelj ne samo slovenskih, marveč tudi italijanskih protifašistov, v ulici Bellosguardo v enem izmed najstrašnejših zaporov v Trstu, 1954. leta v Palermu visoko italijansko odlikovanje - srebrno medaljo za zasluge za narod. S tem je ta zločinec prejel eno najvišjih priznanj italijanske republike.

Obenem zahtevamo od pristojnih italijanskih oblasti, da obsodijo genocid nad slovenskim ljudstvom, ne samo na Primorskem, marveč tudi v Ljubljanski pokrajini, ki so jo okupirali 1941. leta in kjer so zagrešili na tisoče zločinov.« ...

»Zato od italijanskih oblasti še vedno pričakujemo, da bodo prevzele odgovornost za storjeno krivico in štiri padle bazoviške junake rehabilitirale in javno priznale, da ti mladi fantje niso bili zločinci, marveč protifašisti, ki so se borili proti fašizmu za osvoboditev slovenskega in italijanskega naroda.«