LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

OSVOBODITEV

Preden spoznamo še življenjski zgodbi Vlade Bidovec -

Morane in generala Branka Jerkiča, ki sta mi veliko povedala o koncu vojne, zlasti o osvobajanju Trsta, ki je bil za partizanske enote eden izmed najpomembnejših ciljev, se spomnimo še enkrat, da so se Primorci začeli boriti za svoj Trst in Gorico in za priključitev k matični domovini, ki je bila sestavni del nove južnoslovanske države, že ob koncu prve svetovne vojne, ko je Italija za nagrado, ker je obrnila hrbet svojim starim zaveznikom, s katerimi so se do takrat borili za novo delitev sveta, dobila »Mare nostrum in kolonije v Afriki«. Ob nacionalizmu sosedov in kolonialnem pohlepu bi bila samostojna Slovenija prava utvara. Primorci so to dobro vedeli, in rešitev so videli le v povezavi s slovanskim zaledjem, korajžnimi Srbi in Bosanci, ki so se jih po lastnih izkušnjah bali tako italijanski kot nemški vojaki.

Vendar so imeli Italijani na svoji strani nove velike zmagovalce in njihove obljube, sploh pa je bila italijanska diplomacija veliko uspešnejša od nove porajajoče se Države Slovencev Hrvatov in Srbov. Primorci so v boju za svoja mesta ostali osamljeni, Beograd in Ljubljana sta imela svoje interese. Gorenjci, Korošci in Štajerci so imeli 369

preveč skrbi na svoji meji. Ljubljana se je zaprla v svojo kotlino in lahko bi zlobno rekli, da se je zadovoljila s tem, da je dobila vse, kar se je videlo z gradu. General Maister se je moral s Koroške potegniti v Maribor, maršal Borojević, ki se je hotel s svojimi izmučenimi prostovoljci upreti italijanskim okupacijskim enotam, pa je ostal nemočen in se je razočaran ter nezaželen odselil v Celovec.

Po podpisu Rapalske pogodbe se je boj za Trst, Istro, Gorico in Reko zdel skoraj vsem že vnaprej izgubljen.

Nekateri utopistični domoljubi so sicer še verjeli v »božjo pravičnost«, da se jih bodo Angleži in Francozi usmilili in prelomili svojo besedo, ki so jo dali Italiji, in da bodo po njihovem prepričevanju te kraje vrnili Jugoslaviji.

Nekateri pa so videli rešitev le v uporu, zato so se kmalu pojavile tajne borbene organizacije ljudi, ki nimajo več kaj zgubiti in so se združili v Tigr. Spoznanje o nujnosti upora proti fašistični diktaturi je počasi dozorelo tudi znotraj KPI, ki je na pritisk številnih slovenskih članov privolila v pravico do samoodločbe narodov. Primorski begunci so te ideje širili po vsej Jugoslaviji. V začetku vojne, ko so Nemci s pomočjo italijanskih fašistov tako rekoč korakali proti Stalingradu, je bila želja po združitvi z matično domovino še vedno bolj utopija kot realnost.

Čeprav je Osvobodilna fronta že vse od začetka govorila o boju za enotno Slovenijo s Koroško in Primorsko, je Izvršni odbor OF sprejel sklep o boju za priključitev Primorske šele leta 1943. Tudi na kočevskem zboru so na pobudo primorskih poslancev sprejeli sklep o priključitvi Primorske k matični domovini, vendar ga javno niso objavili, to pa, po besedah Bogdana Osolnika, verjetno zaradi protestov italijanskega partijskega vodstva in tudi stališča Moskve, da se bodo meje urejale po vojni.

Priključitev Primorske je postal dosegljiv cilj šele po razpadu fašistične Italije in sklepu Avnoja, ko je bilo znano, da za tem stoji vsa jugoslovanska armada. Po splošni vstaji Primorske in zlasti izkrcanju prekomorskih 370

brigad so bili o uresničitvi te želje prepričani že skoraj vsi.

Pravi zanos pa jih je prevzel, ko so videli tanke z napisi Trst, Gorica, Rijeka, sloboda vas čeka!

Tanki, motorizirane enote artilerije, ladje, vsa nova dobro opremljena armada prekomorcev in vseh drugih partizanov, ki se je proti koncu vojne pomikala proti zahodu in severu, da bi osvobodili Primorsko in pregnali Nemce nazaj čez Gosposvetsko polje.

Konec marca 1945 je sovjetsko-nemška fronta dosegla že slovensko ozemlje. V prvih dneh aprila je bilo osvobojeno celotno Prekmurje, sovjetske čete pa so nadaljevale operacije proti Avstriji. Aprila je 4. armada jugoslovanske vojske prišla v Gorski kotar in od tam prek Istre prodirala proti Trstu. Tam sta se slovensko in italijansko protifašistično gibanje, ki ga je vodila ilegalna Komanda mesta Trst, začeli pripravljati na vstajo. Kmalu so se po zidovih osvobojenih krajev začeli pojavljati veliki napisi »Živel Tito, Živel Stalin«, »Tu je Jugoslavija« ali pa

»Tujega nočemo, svojega ne damo«. No, čez štiri leta so Stalina zbrisali.

Za razumevanje razmer v Trstu je treba povedati, da je bilo tudi ogromno takih, ki si niso želeli osvoboditve, vsaj nekateri so pod Nemci kar dobro živeli, niti dim iz Rižarne jih ni motil, kaj šele kriki iz Collottijeve mučilnice, čeprav so tam umirali tudi italijanski protifašisti. V Rižarni, Koroneu, na Trgu Oberdan, v ulicah Bellosguardo in Cologna, celo v jezuitskem samostanu pa še marsikje je bilo zaposlenih veliko Italijanov, ki so za dobro plačilo opravljali grde posle paznikov, policistov, inšpektorjev in celo krvnikov. Italijanski nacionalisti in fašisti so kljub spremembi vojne sreče še vedno gojili utvare o velikem nemško-italijanskemu cesarstvu, številni priseljeni domobranci pa so lahko po radiu poslušali nemške razglase tudi v slovenščini in učili otroke o nemško-slovenskem prijateljstvu in zavezništvu pred komunizmom.

371

Organizacija Tigr je bila že zdavnaj zdesetkana, Preživeli in tisti, ki so bili še na prostosti, so se vključili v partizanske enote ali OF. Poleg odbora Osvobodilne fronte, o čemer so že pripovedovali prejšnji sogovorniki, je bil v Trstu po razpadu fašistične Italije in ob bližajočemu se koncu vojne ustanovljen tudi italijanski Odbor narodne osvoboditve (CLN), ki je vključeval italijansko levico. Italijanski protifašisti in njihovi partizani so se borili proti nemškemu okupatorju in proti marionetni salojski republiki propadlega Mussolinija. Tudi prodanega Badoglia niso marali. Ta odbor je sicer sodeloval z OF, vendar brez soglasja o povojni ureditvi tržaškega vprašanja. Še več, po podatkih nekaterih zgodovinarjev se je CLN ob spoznanju, da bodo v Trst prej prodrli Titovi partizani kot angloameriške enote, celo povezal z italijanskimi kolaboracionističnimi enotami, kot je bila Guardia civica, in sami poskusili prevzeti mesto, da bi se lahko predali zahodnim zaveznikom, vendar niso dobili podpore. Domači delavski bataljoni so dobro poznali gorje, ki so ga kolaboracionisti prizadejali tržaškemu prebivalstvu. Komanda mesta Trst, ki je delovala znotraj mesta, jih je razorožila in sama prevzela upor proti nemškim in drugim kolaboracionističnim enotam ter ga tudi zelo uspešno vodila do vpada enot jugoslovanske armade, nato pa skupaj z njimi nadaljevala boje do osvoboditve.

Komanda mesta Trst je začela delovati že leta 1944, aprila 1945 je imela že okrog 2500 borcev, to so bili pretežno tržaški delavci, na skrivaj organizirani po delavnicah in tovarnah, vendar vsi niso imeli orožja.

Vodila sta jo komandant Martin Greif in komisar Franc Štoka. To je bila preprosto povedana iz domačinov sestavljena partizanska vojska, ki je delovala kot sestavni del jugoslovanske partizanske armade oz. 9. korpusa in se pripravljala na splošno vstajo, zaključne boje ter prevzem oblasti.

372

Ukaz za končni napad na Trst je Tito izdal 27. 4.

19454, in sicer 4. armadi, ki je imela tudi udarne tankovske in topniške enote, dva dneva kasneje pa je ukazal še dodatno okrepitev napada z 9. korpusom, ki je bil najbolj množična in udarna sila pri osvobajanju preostale Primorske. Skoraj istočasno z osvobajanjem Trsta je potekalo tudi osvobajanje Gorice in vse Primorske. Najpomembnejšo udarno vlogo sta odigrala 4.

armada in 7. korpus.

Tudi v Gorici so izredno pomembno vlogo odigrali domači aktivisti OF in borci. Znani goriški borec Franc Pregelj - Boro, ki je sodeloval v goriškem koordinacijskem odboru OF in CLN, mi je v intervjuju povedal, da je bil tudi tam osnovni cilj italijanskega osvobodilnega gibanja priključitev Gorice k Italiji in da so se nekateri italijanski protifašisti s tem ciljem celo povezovali z nekdanjimi fašisti in kolaboracionisti. Gorica je bila kot Trst polna kolaboracionističnih vojsk. Tu so najhujši boji potekali z bežečimi četniki, ki so čakali zaveznike. Zaradi hudega odpora so lahko partizani osvobodili Gorico in zajeli glavnino nemških vojakov le štiri ure, preden je v mesto prišla prva izvidnica novozelandskih zavezniških enot.

Po osvoboditvi Trsta in Gorice je del motoriziranih partizanskih enot krenil na pomoč pri osvobajanju Koroške, tako da je koroškemu partizanskemu odredu uspelo priti v Celovec 8. maja, skoraj istočasno z zahodnimi zavezniki. 9. maja so partizanske enote vkorakale v Ljubljano.

Z osvoboditvijo Primorske in Koroške so nekaterim nemškim enotam in njihovim kolaboracionistom z vsega Balkana preprečili preboj do zahodnih zaveznikov, zato so se v notranjosti Primorske še nadaljevali boji. Tudi iz tržaške kanalizacije so še napadali skriti fanatiki. Na Koroškem, kamor se je premikala glavnina nacifašistične vojske, pa so boji trajali do 15. maja, torej še teden po 373

kapitulaciji Nemčije oziroma uradnem koncu druge svetovne vojne v Evropi.

Zakaj so se agresorske in kolaborantske vojske tako krčevito borile prav na koncu vojne, zakaj se njihovi oficirji in tudi vojaki kljub objavam splošne amnestije niso hoteli predati zmagoviti jugoslovanski partizanski vojski, zakaj so se hoteli predati Američanom in Angležem? Odgovor lahko dobite, če primerjate podatke, koliko ljudi so fašisti, nacisti, ustaši, domobranci, četniki in drugi kolaboracionisti pobili, koliko otrok, žensk in starčkov, koliko ljudi so pregnali od doma, odgnali v zapore in taborišča, koliko hiš so požgali na Primorskem in v vsej Jugoslaviji, in nato to primerjate s tem, koliko so pobili Američanov in Angležev ali kaj so počeli njihovemu narodu, njihovim ženskam, staršem in otokom na njihovih domovih.

O vojaških operacijah nam bo kaj več povedal general Branko Jerkič, ki je bil s tistimi, ki so vodili najhujše boje, prej pa dajmo besedo Vladi Bidovec, legendarni Morani, ki se je že med vojno vrnila v svoj Trst, da je pomagala pri osvobajanju.