LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

CIRIL KOBAL

Knjigo o odisejadi primorskih fantov bi lahko napisal tudi Ciril Kobal iz Kopra, po rodu iz Ponikev pri Sežani.

Doživljaje iz svojega ujetništva v Afriki in nato kot zavezniškega obveščevalca je že večkrat pripovedoval in o tem je že marsikaj napisanega. Meni pa je pripovedoval tudi o otroštvu. Njegovi so živeli v revščini in moral je za hlapčka, pastirčka, v Povir. Tam pa je vendarle imel nekaj sreče, spoznal je duhovnika iz Avberja Virgilija Ščerka.

Pravzaprav je Virgilij v njem spoznal nadarjenega in pridnega fanta.

»O Virgiliji Ščeku vemo, da je bil velik narodnjak, poslanec in tako naprej. Kakšen človek je bil?«

»Dober, spoštovanja vreden. Bil je zelo razgledan in odprt duhovnik, ni se zanimal samo za dušo ljudi ali koliko hodijo k maši, ampak tudi za njihovo življenje. Vzgajal nas je v domoljube, v tigrovce. Jaz sicer nisem bil član te organizacije, mi smo bili takrat Mladina. Bil sem njegov kurir, nosil sem njegovo pošto ali pravzaprav vzdrževal zveze med njim, duhovnikom Gabrščkom, če se ne motim iz Rojana, pa duhovnikoma iz Štjaka in Slivja. Pogosto sem nosil pošto, kaj je bilo v pismih in ovojih, pa ne vem, takrat sem imel 14, 15 let. Potem me je Virgilij Šček poslal za študenta v semenišče v Gorico. To je bil za revne slovenske otroke edini način, da si prišel do izobrazbe, a jaz se nisem 362

počutil duhovnika in sem prestopil na klasično gimnazijo.

Pa je prišla vojna.«

Ciril Kobal je bil kot letnik 1920 mobiliziran v italijansko vojsko leta 1940. Poslali so ga v Peruggio v 51.

pehotni regiment. Ob vstopu Italije v vojno 10 junija 1940

in po napadu na Francijo je bil s polkom na italijansko-francoski meji, kjer je ostal do kapitulacije Francije. Ko so Nemci obšli Siegfriedovo oziroma Maginotovo linijo prek Belgije in je bilo jasno, da bo Francija nemška, so se kmalu umaknili s te meje. Glede na premike slovenskih vojakov je bilo nekaterim že jasno, da se Italija pripravlja tudi na napad na Jugoslavijo.

»Takrat smo se umaknili s hribov ob francoski meji v Ventimiglio. Tam pa so nas Slovence izločili iz bataljona in poslali na Sardinijo. Jaz sem bil vesel, drugi so bili žalostni. Eden me je vprašal: 'Zakaj pa ti nisi žalosten?'

'Grem k bratu dvojčku.' Moj brat dvojček je bil že na Sardiniji. Vendar prišel sem v Benevento, na jugu Italije, v 30. specialni bataljon. Tam nismo imeli orožja. Kapetan karabinjerjev je bil komandant, drugi karabinjerji pa so skrbeli za disciplino. Bili smo brez orožja, vendar smo imeli prosti izhod.«

»Kako ste prišli v Afriko?«

»Junija 1940 sem bil poslan z enoto, ki je šla nadomestit poraženi III. bataljon divizije Bologna, ki je bil uničen v borbah za Tobruk. Takrat so nas Slovence, ki smo bili prej nezanesljivi, uporabili v Afriki za topovsko meso, hrano. V

Afriko so nas pripeljali z letali, nato smo šli s kamioni od Derne prek saharske puščave do fronte pri El Alameinu.

Tu smo oktobra 1942 doživeli znano bitko pri El Alameinu, ki je pomenila preobrat vojne na južni fronti.«

»Kako je pri bitki razpadla italijanska vojska?«

»Pri prodoru 8. armade v bitki za El Alamein so bile naše italijanske enote močno poražene. Ko nam je ob morju, na severu, prišla angleška armada za hrbet, smo za par dni celo obrnili mitraljeze nazaj. Potem so nam dali še 363

molotovke, da bi z njimi šli na tanke, a smo jih hitro zakopali v pesek. Vodstvo nas je še vodilo prek minskega polja, potem pa smo bili razpuščeni. Kot mravlje po puščavi smo se iskali, nad nami pa so bila angleška letala, ki pa niso bombardirala, ker so videla, da smo poraženi in razpuščeni. Po porazu se je del fronte premaknil dol na jug, morali smo ‒ hočeš, nočeš ‒ že zaradi vode, hrane priti gor na cesto. Tam pa so nas vojne ujetnike kar pobirali s kamioni in vozili v taborišče vojnih ujetnikov. Čez nekaj časa je prišel profesor Ivan Rudolf in nas okrog 300

Slovencev, kar nas je bilo, odpeljal v drugo posebno taborišče Camp El Tahag pri Aleksandriji, kjer so nas pripravljali, da gremo kasneje v še večje taborišče in od tam v kraljevi bataljon v Palestini.«

»To je bilo še zelo zgodaj, ni se še veliko vedelo za partizane in Tita, ni bilo še sporazuma Tito-Šubašič?

»Niso še ponujali možnosti, da se vključimo v Titove partizane, to je bilo kasneje.«

»Komu ste vi zaprisegli?«

»Kralju, pod staro jugoslovansko zastavo. Imeli smo angleške obleke in na rokavih velik znak Jugoslavija.«

Iz filmskih posnetkov Ivana Rudolfa, ki so bili objavljeni tudi po televiziji, je jasno razvidno, da so Angleži prepustili slovenske fante srbskim oficirjem oziroma četnikom, nekateri so imeli med petjem pesmi Oj Triglav moj dom na glavah četniške kape. Od tu tudi žalostne usode nekaterih najbolj zavednih Primorcev. Kaj je pomenila vojaška zaprisega, se ve, in kaj delo v obveščevalnih službah, tudi. Vendar pa primorski fantje tega niso storili zaradi srbskih oficirjev in njihovega kralja, ampak zaradi etnocidne politike Italije in dolgoletne želje po priključitvi k Jugoslaviji, v kateri so videli svojo rešitev. V to so verjeli tudi Ivan Rudolf in drugi znani primorski rodoljubi, zlasti emigrant Ivan Marija Čok, ki se je povzpel dokaj visoko v takratni 364

jugoslovanski politiki in se je šel o tem celo dogovarjat v London.

Ciril Kobal je z enajstimi tovariši sprejel ponudbo, da se kot jugoslovanski vojak usposablja za angleškega vojaškega obveščevalca, in se kmalu pridružil partizanski vojski.

Ciril Kobal v angleškem taboru bere časopisno novico, da je fašistična Italija kapitulirala.

»Ko smo prišli v Haifo, so kmalu, čez osemnajst dni, iz bataljona gradbincev poklicali dvanajst vojakov, in poslani smo bili na usposabljanje v Kairo za radiotelegrafijo in padalce. Radiotelegrafijo so učili v Kairu, padalstvo pa ob Sueškem prekopu. Ob kapitulaciji Italije je bila naša 365

angleška obveščevalna grupa poslana v Bari. Tam smo se kmalu povezali z jugoslovansko partizansko vojno bazo.

Takrat je bil tam polkovnik, kasneje general Pehaček, pa tudi Velebit, ki je bil potem poslanik. Malo so nas poklicali, poslušali in vsi smo izrazili željo, da gremo gor v Jugoslavijo, in je rekel: 'Bomo uredili.' In tako sem bil okrog 20. septembra 1943 poslan prek Visa na Dugi otok in tam sem opravljal svojo dolžnost. Imel sem nalogo, da javljam promet nemških ladij, ki grejo iz Trsta, ker je takrat nemška vojska še imela svoje enote v Grčiji in Albaniji in jih je morala oskrbovati. Iz Trsta so šli zvečer, do zore so prišli okrog Zadra, se poskrili, ribiči pa so nas obvestili in jaz sem potem pošiljal depešo, torej telegram, da so prišla letala in so to stolkla. To je bila moja naloga.«

»Usode prekomorcev so bile zelo zanimive. Marsikaj ste doživeli. Vi, Ciril, ste bili tako rekoč trikrat v zaporu.

Najprej v italijanskih specialnih enotah, saj to je bil neke vrste zapor, potem ste zaradi sodelovanja z Angleži prišli v partizanske zapore, nato pa še v angleške.«

»Hm, oktobra 1945, na moj rojstni dan pred 60, 70 leti, so me aretirali in peljali z ladjo v Split v zapor Ozne –

štaba mornarice – Kaštel Šućurac. Tam sem bil 40 dni v temnici, ne da bi me kdo kaj vprašal. Bal sem se, da bom segnil.«

»Imeli so vas za angleškega obveščevalca, kajne?«

»Ja, vohuna. Po 40 dneh je vendarle prišel zasliševalec, major Ozne, in me zasliševal, po štirih mesecih preiskovalnega zapora so me izpustili brez obrazložitve in sem po čim krajši poti šel domov.«

»Hudi, težki časi so bili. Nekdanji zavezniki so se po vojni spremenili v sovražnike. Začela se je hladna vojna, grozila je tretja svetovna vojna. Vi ste se, potem ko ste se vrnili iz partizanskih zaporov, znašli v angleških. Kako je bilo?«

»Po prihodu domov sem se takoj vključil v delo mladinske organizacije. Bil sem aktiven, in ko je Kardelj 366

potoval na mirovno pogodbo v Pariz, smo mu v Sežani, ki je bila takrat še pod zavezniško upravo, organizirali v podporo pravo množično manifestacijo. Takrat so me prijeli in aretirali Angleži ter me poslali na karabinjersko postajo v Sežani, kjer sem bil en dan, potem pa v Trst v zapor pri jezuitih. Tam sem bil tri tedne. Tržaški odvetnik je s polkovnikom Bolmanom dosegel, da se tiste, ki niso zaslišani tri tedne, izpusti na začasno svobodo. Jaz pa nisem čakal, da bi me zaslišali, in sem šel v Cono B na upravno policijo v Šempasu. Potem pa so se stvari nekako umirile. Zanimivo je, da ne glede na to, kolikokrat so me preganjali, nisem zameril tistim, ki so me zaprli, taki časi so bili. Našim sploh nisem mogel zameriti, ker je veljalo pravilo: 'Če je nedolžen, je vedel, da bo padel on, da bo on žrtev, če pa ni nedolžen, pa bo lahko zaradi njega padlo sto drugih,' in po tem principu je tudi osem kolegov iz mojih vrst končalo z neznano usodo.«

Ciril Kobal je bil, dokler ga niso izdale moči, eden izmed najbolj dejavnih članov koprske borčevske organizacije, nikoli se ni rinil v prvo vrsto. Še se ga vidi na vseh proslavah v Kopru pa tudi drugih, če ga le kdo zapelje. Posebno rad gre na Škrbino pri Komnu, kjer so tudi ob njegovi pomoči postavili znamenje v spomin na žalostno usodo nesrečnih padalcev, ki so tu kljub neizmerni ljubezni do domovine padli pod streli svojih ljudi. So bili žrtve sovraštva, nestrpnosti, nesporazuma, političnih razmer, iger velikih in novega boja za preživetje? Na to morajo odgovoriti zgodovinarji. Vendar je povsem jasno, da je tudi hladna vojna zahtevala žrtve, pa ne samo v Koreji in Vietnamu.

Leta 1999 je preživelim obveščevalcem in padalcem, Cirilu Kobalu, Ivanu Božiču, Stanislavu Simčiču in Cvetku Šuligoju ter stoletnemu Maistrovemu borcu Simonu Sodji, predsednik republike Milan Kučan slovesno podelil častni znak svobode Republike Slovenije.

To je bilo tudi opravičilo za zamolčano usodo rodoljubov, 367

ki so jih, kot je dejal predsednik »v takratnih razmerah hladne vojne povojne oblasti krivično osumile«.

Da bi bolje razumeli tisti čas ali nekatera dejanja, moramo spoznati boj za Trst. Marsikdo trdi, da se je hladna vojna začela kasneje, in to v Berlinu, vendar jaz kot novinar in domačin, ki sem marsikaj slišal in kasneje tudi doživel, vem, da se je hladna vojna začela že prvega maja 1945, ko so partizani pri osvobajanju Trsta prehiteli zaveznike. Čeprav uradna zgodovina govori o prijateljskem srečanju zavezniških armad v Tržiču, so mi ljudje povedali, da je že prva novozelandska enota ob stiku z domačimi partizani namerila vanje puške in zahtevala, da se jim umaknejo s poti. To mi je omenjal tudi oče, in zakaj njemu ne bi verjel.

Angleži in Američani so zahtevali, da se partizanska vojska umakne še iz vseh primorskih krajev, ki jih je osvobodila, in jim celo zagrozili z vojno, če ne zapustijo Trsta. S tem dejanjem so se iz zaveznikov spremenili v sovražnike, in tako so oni sami postavili svoje obveščevalce v vlogo sovražnikovih vohunov. Kako tragična je bila usoda teh ljudi, ki so se iz ljubezni do domovine ali pa tudi mladostne zagnanosti podali v neznane vode velike igre in postali žrtveno jagnje!

Po Stalinovi grožnji in sporu s Titom smo ponovno postali »zavezniki«, saj se je nevarnost napada iz zahodne strani preselila na vzhodno. To veliko igro moči pa so seveda igrali s tukajšnjim prebivalstvom, ki je bilo v vlogi prestrašenega stampeda. Žal so s tem povezane tudi nesrečne zgodbe Primorcev, ki so jih Angleži in Američani usposobili za vojne obveščevalce in jih uporabili za svoje cilje, ti pa niso bili samo premagati Hitlerja. Znani so namreč nameni nekaterih zahodnih politikov in generalov, da bi se v prodoru proti Berlinu združili s preostankom nemške armade in se skupaj usmerili proti Moskvi.

368

Mogoče general George Patton prav zaradi tega ni zaupal pušk slovenskim fantom v 7. armadi. Tudi zato so po koncu vojne zahtevali Trst in soški koridor, pa najbrž ne samo zato, da bi ustavili napredovanje Rdeče armade ali da bi jo napadli, ampak mogoče tudi zaradi zakoreninjenega strahu zahodne Evrope pred velikim, drugačnim in nerazumljivim slovanskim svetom ali barbari.