LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

MIRO KOCJAN

Kruto usodo zavedne slovenske primorske železničarske družine je doživel tudi znani koprski novinar, direktor Radia Koper - Capodistria in častni občan Mestne občine Koper Miro Kocjan, ki sta mu dogajanje ob meji in njegovo delo za ljudi ob meji opredelili življenje. Dolga leta mi je bil kot odgovornemu uredniku neposredni šef, in to kakšen šef, ko bi le še danes imeli na vodilnih mestih take ljudi, strokovnjake z vizijo, stroge in humane, delavne in poštene ter skromne, ki jim je bil dovolj navaden majhen avto. Res je, da so se takrat direktorji vozili s službenim avtom in šoferjem, vendar je ta vozil na teren tudi novinarje.

V službi sva veliko presedela skupaj na sestankih, pa tudi prej sem ga pogosto poslušal ali intervjuval, že kot mlad novinar. Po upokojitvi sva se zelo pogosto srečevala, saj je bil še vedno rad v središču dogajanja in ga je spremljal kot novinar ali točneje komentator in publicist.

Njegovega zasebnega življenja, dogodkov, ki so ga zgradili v takega moža, pa nisem poznal. Tudi zaradi tega sem se leta 2007, tri desetletja po njegovi upokojitvi, odločil, da ga obiščem na domu in posnamem intervju. Po uvodnem pogovoru, ko mi je razkazal svojo domačo pisarno in dokumentacijo, nekoč je bila otroška soba, sva prešla na snemanje.

»Kako bi na kratko strnili spominske utrinke na najzgodnejšo mladost?«

»Rojen sem v Žirjah pri Sežani, 28. 12. 1924. Oče je bil zelo zaveden Slovenec. Delal je kot kretničar na železnici v Sežani in kasneje v Divači in že v času Avstrije sodeloval s takratno Socialistično stranko. Med vojno je bil šef skupine kretničarjev na železnici v Trstu. Ob italijanski zasedbi in porastu fašizma v mestu si je želel kot takrat večina slovenskih Primorcev ter predvsem slovenskih izobražencev in intelektualcev oditi v Jugoslavijo. V

349

Sloveniji dolgo ni dobil zaposlitve, saj so bile življenjske razmere tudi na tej strani čedalje težje, zato se je podal v Švico in Francijo, od koder se je tudi brez uspeha in z vsesplošno ugotovitvijo o nejasnih in mračnih perspektivah vrnil in kljub neobetavnim časom ostal.«

»Pot vas je vodila na jug Italije.«

»Z družino smo iskali boljšega življenja in na poti smo nekaj časa preživeli v manjšem naselju pri Milanu. Ker pa je bil oče vključen v Socialistično stranko, se je oblast odločila, da ga pošlje še južneje od rojstnega kraja in čim dlje od Primorske, skratka na jug. Nekaj časa smo preživeli v kraju Termoli, v pokrajini Abruci. Na železnici se mu ni priznalo njegovega strokovnega znanja, sposobnosti in izkušenj, ki jih je imel, ampak so ga obravnavali kot navadnega težaka, torej delavca, a je imel vsaj delo in plačo. Po šestih do osmih mesecih so nas poslali še južneje, v kraj Boiano pri Campobassu, pokrajina Molize.

Tam smo živeli v železničarski hiši ob progi, oče je delal kot težak in mama mu je pomagala. Prižigala sta petrolejske luči ob progi. Tam sem pri petih letih začel obiskovati osnovno šolo, bil sem nadarjen za jezike. V šoli so me imeli za Avstrijca, saj niso poznali narodov in razmer okoli Trsta. Učiteljica, ki me je učila v prvem in drugem razredu, je bila iz plemiške družine in jo imam v najlepšem možnem spominu, saj me je popolnoma prevzela s svojim pristopom in mi dala občutek pripadnosti. Večina okoli nas ni vedela nič ali pa zelo malo o situaciji na Primorskem in so nas imeli za sovražnike.«

»V Italiji ste šolanje nadaljevali in se vpisali na univerzo.«

»Iz Boiana smo se preselili v staro italijansko mesto Capua. Oče je še vedno delal kot težak, saj mu še vedno niso priznali znanja in izkušenj, potihoma je sodeloval s socialisti in ostajal pod kontrolo oblasti. Velikokrat so ga odvedli in priprli za nekaj dni in morali smo živeti s tem.

Jaz sem po osnovni šoli, ki je takrat v Italiji trajala pet let, 350

šel v srednjo šolo, takratni licej, v kraj Caserta. Kljub težavam doma sem se odločil za vpis na univerzo. Poleti sem delal razna tudi težka dela v sladkorni tovarni in tovarni streliva, da sem si zaslužil za šolanje na neapeljski univerzi na orientalskem inštitutu, ki je bil ustanovljen leta 1880. Ta je podoben zavodu Ca Foscari v Benetkah.«

»Kaj ste opazili pri fašizmu, ki je postajal vse trši, kaj vas je najbolj motilo in kaj je bilo tisto, zaradi česar ste čutili, da se je treba upreti?«

»Na prvem mestu vsekakor njihov odnos do očeta, vsa kontrola, ki se je izvajala nad njim, podcenjevanje ter nepriznavanje funkcije, ki jo je imel na železnici, in neprestane aretacije. To je bilo zelo boleče. Tudi dejstvo, da me niso imeli za svojega, je bilo moteče, tudi na univerzi. Tam sem v drugem letniku izbral slovanske jezike, nakar sem se prepisal na etnologijo, ki je bila novejša, sveža znanost. Prišla je zahteva, da moram spremeniti priimek, kar so že velikokrat zahtevali od očeta in mu očitali. Kljub težavam, ki smo jih prenašali zaradi svoje vztrajnosti, smo vedno ostajali s svojim priimkom Kocjan, ga pisali s črkama k in j. Ker priimka nisem hotel spremeniti, mi je ministrstvo za kulturo poslalo odločbo, v kateri so me suspendirali za tisto študijsko polletje, kar je pomenilo, da nisem smel opravljati izpitov, na katere sem se pripravljal. Odločbo so izobesili na oglasno desko v atriju stavbe in vest o mojem suspenzu se je hitro razširila.

Pričakoval sem posmehovanje kolegov, vendar so me ob odhodu prijetno presenetili s srčnostjo in razumevanjem, ko so me v skupini pospremili z besedami, da mi bodo stali ob strani. To mi je ostalo kot eden prijetnejših spominov.

Ob tem dogodku se je pokazala še ena značajska poteza Italijanov, ko v skrajni in konfliktni situaciji najdejo prostor za srčnost.«

»Kako ste doživljali drugo svetovno vojno?«

»Začetek vojne je pomenil zaostrovanje predvsem na račun družine. Ob mestu Capua je bilo veliko vojaško 351

letališče, v bližnji Caserti pa je bila italijanska letalska akademija. Na letališču je bilo razmeroma veliko slovenskih fantov, med njimi naj omenim Ščeka, ki je bil kasneje pri nas polkovnik, tudi eden glavnih inštruktorjev letenja v Beogradu in Ljubljani, bil je tudi Danilo Milič, takrat znani koprski pevec, in številni drugi. Izvedeli so za nas in za naše stanovanje ter se pri nas skoraj vsak večer dobivali in družili. Tako je naš dom kmalu postal slovenski dom. Vsi, ki so prihajali, seveda niso bili Primorci. Ves čas smo poskušali čim več izvedeti o Titovem gibanju in jugoslovanskih partizanih. Tudi fantje, ki so prihajali k nam, so poročali o tem, kar so izvedeli od doma, kar se je dogajalo na Primorskem. Slišali smo že za Janka Premrla -

Vojka in za težave, ki jih je povzročal italijanskim oblastem, ter z radovednostjo in zanimanjem poslušali o vsem dogajanju v domovini. Po kapitulaciji Italije je naš dom, slovenski dom, veljal za zbirališče naprednih ljudi in protifašistov. Ob prihodu angleških in ameriških enot so si tudi oni pri nas napravili poveljništvo oziroma civilno oblast. Novembra 1943 so nas obiskali trije partizani, oblečeni v angleške uniforme in s peterokrako zvezdo na kapah, ter nam pripovedovali o razmerah na Primorskem in v tedanji Jugoslaviji, povedali so nam tudi o belogardizmu, kar nas je močno potrlo.«

»Kako ste prišli k prekomorcem?«

»Partizani, ki so nas obiskali, so predlagali, da bi odšel z njimi, saj so potrebovali intelektualce v svojih vrstah.

Mama je bila jasno proti, oče pa je bil ideji precej naklonjen. Odločil sem se in z njimi odšel v Bari, kjer je bila baza narodnoosvobodilne borbe, ustanovljena nekaj mesecev prej. Tam so bili v glavnem Slovenci in življenje je pomenilo pravi izziv. Tam sem imel predavanja po raznih kulturnih društvih, kjer sem govoril o partizanstvu v Jugoslaviji, čeprav o tem nisem vedel veliko, le toliko, kot so mi povedali v skupini, ki me je tja pripeljala, o tem sem tudi bral in se poučil. V bazi je bilo zelo veliko ranjencev, v 352

vedno večjem številu pa so se začeli pojavljati prekomorci, pripadniki prekomorskih brigad.«

»Ste z njimi odšli v Jugoslavijo?«

»Da, s tretjo prekomorsko brigado sem odšel na Vis in tam sem deloval na vrhovnem štabu, ob Titu. Zaradi znanja jezikov sem bil dodeljen na oddelek za komunikacijo, ki je bil nekakšen informativni oddelek, ki je pripravljal poročila za Tita, in v skupini sedmih ali osmih ljudi smo na razne načine, ali po radiu, telegrafu ali s pomočjo raznih časopisov, ki so vsakodnevno prihajali na vrhovni štab iz Italije, prevajali za Tita pomembne in zanimive informacije. Lepega dne pa sem dobil sporočilo od Tita, v katerem mi je sporočal, da ne potrebuje prevodov celih besedil, ampak le kratek in jedrnat povzetek z dodanim mojim mnenjem. Tako sem se navadil tudi na Tanjugov način dela. Res nepozabna izkušnja. Iz vsega tega zveni, da sem bil dober poznavalec jezika, tudi slovenščine, vendar moram dodati, da je vse moje znanje slovenščine izviralo iz starih knjig, ki jih je mama hranila v velikem zaboju in ga skrbno nosila s sabo, ko se je družina selila po Italiji.«

»Kaj ste delali med vojno?«

»Bil sem v štabu mornarice, v raznih misijah, tudi v sovražnikovih vrstah … neprijetne reči. Ob osvoboditvi Trsta sem bil tam s prvim poveljnikom mestnega poveljništva, ki je prevzel nadzor nad mestom. Z našim poveljnikom, ki je bil iz Maribora, sva se vrnila v Split. Tam so mi predlagali, da bi šel v Sovjetsko zvezo na posebne oficirske tečaje, vendar sem odklonil. Prepričevanje je že mejilo na prisiljevanje, a sem ostal trden. Nisem si želel ostati v vojski, tudi zaradi tega ne, ker se nikoli nisem čutil pravega vojaka.

Oktobra 1945 sem se demobiliziral in prišel v Trst na pokrajinski narodnoosvobodilni odbor, ki ga je vodil France Bevk in na katerem so me hoteli angažirati za razne dejavnosti v Trstu, a nisem hotel ostati. Vedel sem, da je 353

delati v Trstu težavno, tudi glede na tržaško vprašanje in situacijo, ki se je začela kuhati. Želel sem si nekaj časa miru, nekje v Jugoslaviji ali kje na Primorskem. V duhu tega mirovanja sem odšel v Ajdovščino. Tam je bilo poverjeništvo narodnoosvobodilnega odbora in sem delal na oddelku za izgradnjo ljudske oblasti, hkrati pa so me prosili, ali bi začel pisati za italijanske časnike o razmerah in življenju v Coni B, v katero je po mirovni pogodbi spadala Ajdovščina. Tako sem začel pisat za Corriere della serra in tudi za Lavoratore, časopis v Trstu, tako da sem se iz poverjenika prelevil v novinarja. To so nekateri izkoristili in me po vojni postavili za šefa Omladine, ki je bilo glavno glasilo jugoslovanske mladine v Ljubljani. Od tam so me prestavili na Tanjug. Takrat je pač vse delovalo bolj po povelju kot po izbiri.

Pri Tanjugu sem deloval kot poznavalec razmer čez mejo in po treh ali štirih mesecih so me poslali v Trst. Takrat, leta 1948, je bilo v tujini sedem Tanjugovih dopisnikov.

Smole je bil v New Yorku, on je dobitnik Pulitzerjeve nagrade, drugi so bili še v Parizu, Rimu, Londonu, Moskvi.

Najtežje je bilo verjetno v Trstu. Ameriška politika je namreč delovala v korist Italije, tudi zaradi bojazni, da bi jugoslovanski komunizem izkoristila Sovjetska zveza za prodor na zahod. V Trstu je bil tudi Vidali, eden glavnih mož italijanskih komunistov. To je bilo v času informbiroja in jaz sem bil edini uradni jugoslovanski novinar tam. Bilo je zelo neprijetno. K sreči sem navezal stike s funkcionarji v angloameriški vojaški upravi, ki so mi rade volje pomagali, očitno na pobudo predstojnikov in očitno z namenom seganja Titu v roke. Neprestano so se dogajali razni bombni napadi, eksplozije … napetost je bilo čutiti na vsakem koraku. Tam sem bil dve leti.«

»Ste iz Trsta prišli v Koper kot novinar?«

»Kot novinar, da, vendar sem se moral ukvarjati tudi s poldiplomatskimi dejavnostmi. Država je imela poleg uradne diplomacije tudi t. i. stransko diplomacijo oziroma 354

diplomate, ki so včasih morali poseči v reševanje nekaterih problemov, ki jih uradna diplomacija ni mogla rešiti. To nesrečno funkcijo sem imel že v Trstu kot dopisnik Tanjuga, tako da sem moral posredovati pri nekaterih ljudeh, ki so vedeli za mojo nalogo, ampak uradno sem bil dopisnik Tanjuga.

Poslali so me torej v Koper na vojaško upravo, za katero je bilo rečeno, da v njej ni bilo ravno zglednih razmer. Ta uprava ni imela nikakršnega stika z angloameriško upravo v Trstu, tudi notranje reševanje problemov je bilo precej grobo. O Coni B se je govorilo, kot da je zemlja brez zakonov, in moja naloga je bila poleg vodenja tiskovnega urada prevzeti odgovornost za mednarodne odnose. Pri tem sem izkoristil nekaj stikov od prej, ki sem jih imel kot novinar v Trstu in sem jih nadaljeval s predstavniki angloameriške vojaške uprave. Med njimi moram omeniti gospoda Donalda Dunhama, ki je kasneje, po vrnitvi v ZDA, postal pomočnik zunanjega ministra Deana Achesona. Moja funkcija na vojaški upravi je bila funkcija povezovanja, ne le z angloameriško upravo, ampak s tujino na splošno. Skrbeli smo za odpošiljanje raznih člankov in obiskov.«

»Takrat se je dogajal t. i. eksodus. Kako se spomnite preseljevanja ljudi?«

»To se je začelo že prej, kakor hitro se je oblikovala Cona B. Tudi zato so me poslali v Koper, da bi to pomagal zaustaviti.«

»Ali je jugoslovanska oblast v Coni A ljudi podila ali jih je snubila Italija s svojo propagando?«

»Napaka jugoslovanske oblasti je bila, da je ravnala grobo s temi ljudmi, s tukajšnjimi domačini, pa ne mislim le na Italijane ampak tudi na Slovence in Hrvate, saj je Cona B segala do Buj. Ni bilo pristne komunikacije in prijateljskih odnosov. Veljala je parola Italijan fašist in velik delež tudi naših funkcionarjev je deloval v tem duhu.

Vendar jih niso preganjali, le odnos do njih je bil zelo slab, 355

grob. Hkrati je začela italijanska propaganda bombardirati na vseh koncih in krajih in z vsemi sredstvi klicati in opozarjati po časopisih in zlasti po Radiu Venezia Giulia, naj Italijani čim prej zapustijo to območje, saj je polno barbarov in podobno. Že omenjeni radio je imel vsako uro posebno oddajo, namenjeno Istri in Coni B, v kateri so ponavljali te ideje. V duhu teh teženj so začele odhajati skupine intelektualcev. Z odhodom pomembnežev, zdravnikov, profesorjev, inženirjev in drugih izobražencev pa se je sprožilo odhajanje tudi vseh drugih.

Takrat mi je bila iz Titove pisarne, ki jo je vodil Josip Vilfan, zaupana naloga, naj se uredijo odnosi v Coni B, naj postanejo komunikativnejši in bolj človeški, vendar je bilo že prepozno. Dobršen del ljudi je že odšel. Z nekaterimi, ki so ostali, pa sem navezal stike. To so bili znani Koprčani, npr. lekarnar Murisi in trgovec Lonza, slikar Favaretto. To je bila skupina intelektualcev, ki je dobro delovala na preostale Italijane v mestu. Razmere so postajale čedalje slabše, razprave o tržaškem vprašanju so se zaostrovale.«

»Trst je dobil ogromno denarja iz t. i. Marshallovega plana, medtem ko ni bilo dela. Vsi kraji so že prej živeli od Trsta in njegovega gospodarstva, naenkrat pa je tu bila meja. Kako se je to čutilo?«

»Zelo je bilo neprijetno. Jugoslavija, najbolj Slovenija, je poskušala pomagati, predvsem z raznimi izdelki, domačimi pridelki in podobnim. Vendar je bilo za tukajšnje prebivalce premalo. S prehrambnim blagom je ljudi preskrbovalo tudi podjetje Fructus, ki je našlo stike za nabavo kmetijskih pridelkov in pomagalo, kolikor je moglo.

Marshallov plan je bil napravljen tako, da so v Trstu dobivali tako rekoč vse, saj je bila tam tudi angloameriška uprava, pri nas pa so dobivali le skromne pakete hrane, za katere je skrbela Organizacija združenih narodov.

Prisoten je bil tudi kominform, ki je pomenil veliko motnjo. Ob oblikovanju Odbora za obrambo Trsta pred vdorom Jugoslavije v Cono B, ki ga je vodil Vidali, je bilo 356

opaziti veliko njegovih podpornikov, velikokrat več kot podpornikov za Jugoslavijo. Torej proti Titu in za Stalina.

Vidali je bil v Trstu znan, saj je bil doma iz Milj. Odličen demagog z izredno karizmo, bil je izjemno prepričljiv, verjetno so ga podprli tudi Američani, morda Angleži malo manj.«

»Kako ste prišli na Radio Koper? Kot novinar?«

»Na Radio sem prišel, ko je bilo rešeno tržaško vprašanje, s tem mislim na Londonski memorandum, pri katerem sem tudi sodeloval in dobil celo priznanja za to.

Radio je takrat vodil Lado Pohar. Dobil sem mesto, ki ga je pred mano opravljal odvetnik Milič (ustanovitelj in prvi ravnatelj koprskega radia) , in vodil sem politični oddelek, kar je pomenilo pripravljanje poročil in informativnih oddaj o notranji in zunanji politiki.«

»Z Radia Koper ste odšli v politiko, nato ste bili predsednik občine, predsednik Obalne skupnosti, opravljali ste številne druge funkcije na visokih nivojih.«

»In poleg vsega so me izkušnje pripeljale do tega, da sem bil vključen v Videmsko komisijo, ki je urejala obmejni promet z Italijo. Šlo je za uresničevanje 7. člena Videmskega sporazuma o obmejnem prometu. Ta komisija je opravila milo rečeno zgodovinsko nalogo. Takrat je bila to najbolj odprta meja v Evropi, v času blokov. To je pomenilo odprtje, ki je politično izjemno lepo in spodbudno delovalo na Italijane, Slovence in vse druge. To je bila v okviru Londonskega memoranduma gotovo ena največjih pridobitev. Italijanska stran je predlagala, da bi ta sporazum veljal le za bivšo Cono B, naše stališče pa je bilo, ravno zaradi izboljšanja v odnosih, raztegniti veljavo sporazuma po celotni meji, torej od Bovca do Pirana oziroma Novigrada. Po vseh posvetih in pogovorih so ob podpori njihovega zunanjega ministrstva sprejeli novo možnost in se strinjali, da velja sporazum za vso mejo, kar je bil takrat resnično velik uspeh jugoslovanske diplomacije.

357

Po Videmskem sporazumu bi lahko šel v Beograd, ponujalo se mi je tudi mesto prvega svetovalca ambasade v Mehiki, vendar sem se smelo in zavestno odločil ostati v Kopru z družino. Vrnil sem se na Radio in na enih od naslednjih volitev kandidiral za predsednika skupščine Občine Koper. To mesto sem zasedal dva mandata, osem let, in medtem sem bil tri leta tudi predsednik Obalne skupščine. Nato me je pot ponovno peljala na Radio, kjer sem bil direktor dva mandata, od leta 1974 do 1982, ko sem šel v pokoj.«

Miro Kocjan (prvi levo) in Albert Klun (desno ob predsedniku Titu) ob predstavitvi dokumentacije o prekomorskih brigadah predsedniku Titu leta 1967. Vir: Fototeka Pokrajinskega arhiva Koper

»Vaš prispevek k Radiu Koper je zelo pomemben, pod vašim vodstvom je zelo napredoval in se razvijal.«

358

»Res je, Radio je takrat veliko naredil in pridobil.

Njegovo delo je bilo vidno in zelo cenjeno celo v Bruslju, na mednarodnem sedežu radiodifuzije, kamor sem večkrat odpotoval, in tam je bilo rečeno, da je Radio Koper najpomembnejši v Sredozemlju. Baje ga je bilo slišati tudi v Alžiru in Kairu. Velik uspeh je pomenila pridobitev 300

kW oddajnika za italijanski program. Uspeh je pomenila tudi ločitev programov na slovenskega in italijanskega, ki sta bila prej mešana. Prenovili smo tudi ves tehnični sistem. Značilnost tistega časa je bil predvsem kolektivni duh, v katerem se je ustvarjalo in razvijalo, napor vseh, ki so stremeli k izboljšavam, je bil gonilo. To je bilo na vseh področjih, na tehniki, v programu in drugje. Kot bistven napredek v programu so se pokazale kontaktne oddaje, kar je bilo za oba programa izredno pomembno.

Pomembnost in veljavo pa smo si prinesli z uvedbo vsakournih poročil, torej informativnih oddaj, ki smo jih prej imeli čez dan le šest . To je bilo v Evropi povsem novo, kar so opazili tudi v Bruslju in bili nad tem navdušeni.

Veliko poslušalcev smo imeli tudi v Italiji, celo po 100.000

pisem na leto smo dobili od tamkajšnjih poslušalcev, bodisi zaradi glasbe bodisi zaradi politike, ki pa je bila preprosta in je prepletala na eni strani demokracijo z jasno levičarsko intonacijo ter miroljubnost. Jugoslavija je bila med vodilnimi v politiki koeksistence in sobivanja in v času blokov je bilo to prijetno.«

»Ljudje vas poznajo kot velikega domoljuba, pravega slovenskega primorskega lokalpatriota. Veliko ste storili za pospeševanje združevanja občin, širili ste ideje o Primorski kot o skupnem kulturnem prostoru.«

»Ustanovili smo Obalni svet, ki sem ga sprva vodil, vendar kljub vsem vloženim naporom nismo bili povsod dobro sprejeti. Še vedno je prihajal do izraza partikularizem posameznih občin, zdaj ene, zdaj druge.

Posledica je tudi lokacija bolnišnice Izola, za katero sem bil odločno proti, saj bolnišnica ne spada na hrib, ampak v 359

zavetje kraja, k ljudem. V Izoli so bili takrat primernejši prostori.«

»Začetek delovanja Obalnega sveta pa pomeni projekt obalna cesta.«

»Da, to je bil resnični začetek. Šlo je za hitro medmestno cesto, ne za avtocesto (avtocesta je bila takrat načrtovana po levi strani reke Rižane, za Bertoki, in bi šla mimo oziroma pod Šmarjami proti Hrvaški le z dvema priključkoma na obalno cesto za Koper in Portorož, op.

a.). Vendar so bile pomembnejše ceste na podeželju, ki so bile popolnoma zanemarjene. Proti Vanganelu je bil le slab kilometer asfaltirane ceste, naprej je bilo le makadamsko vozišče. Od Ankarana proti Hrvatinom je bilo le 500 metrov asfalta. Dobiti soglasje ni bilo preprosto, saj so mnogi menili, da je pomembneje poskrbeti za ceste v Kopru in da se bo podeželje že samo razvijalo. Z vidika politične matematike bi to morda lahko bilo res, vendar je bilo treba ljudem pomagati, ne le s političnega vidika, ker je bilo na podeželju veliko borcev iz NOB, ampak tudi s človeškega.

Nasprotovanja so bila tudi iz Ljubljane, tako da smo na lastno roko najeli kredite pri koprski banki, ki se je takrat izkazala za zelo širokogrudno, vodil jo je g. Bertok, in smo začeli asfaltirati ceste. V štirih do petih letih smo tako tu asfaltirali sorazmerno največ cest glede na Jugoslavijo.

Tako se je tudi ustavilo izseljevanje iz vasi.«

»Sledila je ideja o cesti, ki bi povezala vso Primorsko.«

»To je moja nerealizirana ideja, ki obstaja le kot fantazija. Tudi ko sem se pojavljal z njo v Ljubljani, sem bil deležen opazk, da je to le iluzija.«

»Primorsko ste želeli združevati ne le s cestami, ampak tudi s stranko Zveza za Primorsko, katere pobudnik ste bili.«

»Res je, vendar je ta stranka doživljala precejšnje metamorfoze in nihanja. Predvsem bi se morala kadrovsko krepiti z mladimi ljudmi.«

360

»Tudi obstoječi volilni sistem ni naklonjen takšnim majhnim lokalnim strankam.«

»Ni naklonjen, vendar govorim bolj o gibanju, ki se mu lahko pridruži druga stranka ali gibanje, in to je vsekakor dobro. Ob tem mislim na širitev in rast.«

»Dandanes je veliko govora o ustanovitvah regij in tudi o primorski regiji, ali naj bo ena skupna primorska ali bosta dve. Kaj menite vi?«

»O tem sem zadnje čase precej pisal in poudarjal, da sem za enotno regijo, ki bi zaobjemala območje od Bovca do Pirana, pri čemer je treba naši italijanski manjšini jasno zagotoviti obstoj in razvoj. Menim, da je 14 pokrajin, kolikor jih nova ureditev predvideva, preveč. Kazalo bi se zgledovati po zgodovini, geografiji in kulturi, ki opredeljujejo od sedem do osem regij, kar bi bilo dovolj.

Primorska mora ostati enotna, kot sem že zapisal v mojih člankih, in razkosavanje v slogu Notranjsko-kraške ali Kraško-notranjske regije je nesmiselno. Nasprotovanja se pojavljajo tudi v Ilirski Bistrici, ki se nikakor nima za del Notranjske, kamor jo želijo priključiti. Ob tem se spomnim na otroštvo in mladost, ko smo si samoumevno govorili Primorci in se nismo delili na Kraševce, Vipavce ali katere druge. Primorci smo ‒ vsi.«

»Bi bilo možno, da Primorska postane dežela, kot je na primer Furlanija -Julijska krajina?

»Seveda bi lahko obstajala kot dežela, primerjava s Furlanijo - Julijsko krajino je skoraj idealna. Gre za obmejno območje. Predlagal sem tudi, da bi se ob morebitni razdelitvi Primorske ustanovilo Deželni svet. Ne mislim na plačljivo institucijo, ampak na svet, ki bi reševal pomembna globalna vseprimorska vprašanja in deloval ter vplival na pokrajini, in bi vsaj tako ostala neke vrste enotnost Primorske.«

»Gledate na ta gibanja optimistično?«

»Vedno sem optimist, to je vodilo mojega življenja, ne glede na leta in izkušnje. Vedno sem rad delal in sodeloval 361

z ljudmi. Še vedno pišem in pogumno objavljam svoje misli, med te spada tudi Primorska.«

Po pogovoru mi je pokazal številna priznanja in mednarodna odlikovanja, na katera je zelo ponosen, obraz pa mu je najbolj zažarel, ko mi je predstavil svojo pravnukinjo.