LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

BOJAN BIZJAK IN LEOPOLD ČERNIGOJ

Dopolnimo veličastno zgodbo primorskih borcev prekomorcev, ki so s pesmijo ohranjali zavest. Ustavimo se najprej v Braniku, kjer je primorski slavček Simon Gregorčič, ki je tu služboval kot duhovnik, zasejal veliko ljubezni do domovine in pesmi. Partizani so se mu oddolžili tako, da so eno od najslavnejših brigad poimenovali po njem.

Na obeh straneh Brnika sta veliki vojaški pokopališči iz prve svetovne vojne. Čeprav je bila vas zaledje soške fronte, je bilo tudi tu porušeno veliko hiš, prebivalci pa so bili preseljeni. Ko so sem prišli Italijani, so priselili zagrizenega fašista in njegovo ženo učiteljico. Ta je otroke, ki so govorili slovensko, tepla po dlaneh z leseno metrsko palico ali pa jih prijela za lase in jih z glavo butala v granitno tablo. To mi je povedal Franc Bandelj.

Zaradi fašističnega terorja se je iz občine Branik v Jugoslavijo izselilo 147 ljudi, v Argentino pa 120. Leta 1940, še pred začetkom vojne na naših tleh, so škvadristi požgali dve hiši, leta 1943 pa še nekaj več. Leto kasneje, ko je gorel tudi Komen in druge vasi po tem delu Krasa, pa so Nemci požgali vso vas in še njene zaselke, skupaj kar 225 hiš. Takrat so vas ponovno izpraznili in odpeljali v taborišča 885 ljudi, 193 pa so jih pregnali po drugih krajih. Iz Branika je bilo v partizanih 232 borcev, od katerih jih je 44 padlo v bojih, veliko jih je ostalo v nemških taboriščih, nekaj jih je umrlo kar doma ali na 342

poti v pregnanstvo. Kar je bilo še najbolj žalostno, okupatorji so v grad pripeljali belogardiste, da bi opravljali vlogo biriča lastnega naroda. O vseh grozotah nisem na internetni strani njihove vasi našel niti ene besede, so pa zato vaščani na bližnjem pobočju z velikimi kamni izpisali TITO.

Moj naslednji sogovornik je Bojan Bizjak, tudi on prekomorec. Ko sem ga v začetku leta 2012 poklical ob zadnjih pripravah te knjige, da še dopolniva intervju, mi je povedal, da sta od 60 prekomorcev iz Branika živa le še dva. Prav zato je treba zapisati te zgodbe. Ko je dobre volje, rad pove, kako so na Siciliji po izkrcanju Američanov nestrpno čakali v vasici Monte Lepre blizu Palerma na prihod zaveznikov in razmišljali, kako se bodo predali. Bili so razcapani in skoraj brez hrane. Če ne bi varčevali in zmanjševali obrokov, bi jim že pošla. Imeli so le še pol vreče riža. Ko so opazili ameriška vozila, so bili prepričani, da jih bodo kar takoj pobrali, zato so hitro skuhali in pojedli ves preostali riž, Američani pa so se odpeljali naprej! S kamioni so jih prišli iskat šele naslednji dan.

Američani so najbrž zelo hitro ugotovili, da to niso pravi vojaki, četudi še niso vedeli, da se ti posebni bataljoni borijo za svoj jezik, ne pa s puškami. Po slovensko so začeli peti že v italijanski vojski, seveda na jugu Italije. Tam sovraštvo do Slovencev ni bilo vcepljeno v ljudi, saj sploh niso vedeli, kaj in kdo so Slovenci. V

Italiji je bilo namreč veliko narečij in celo jezikov, italijanščine so se naučili šele v šoli, ob radiu in filmih, sodobno in kolikor toliko enotno Italijo, ki komunicira v italijanščini, pa je naredila šele televizija.

Po letih preganjanja slovenske pesmi in besede so se lahko na jugu prav sprostili in zapeli. Tam so živeli revni ljudje, nerazgledani, ampak dobri. Ne samo Bojan Bizjak, tudi drugi so mi večkrat omenili, kako so jim ti revni ljudje z juga radi pomagali. Celo nekateri oficirji, ki so 343

izhajali z juga, niso vedeli, kaj je to slovenščina in kdo so Slovenci, je povedal Bojan Bizjak. Tako jim je njihov komandant, ki se ni spoznal na politiko, ko so šli skozi Arezzo, ukazal, naj zapojejo tisto pesem Della, della … In so zapeli Delaj, delaj dekle pušeljc. Bojan je bil v enem od posebnih bataljonov, v katerih so bili Slovenci in drugi, ki jim niso zaupali orožja. O teh kasneje, sedaj nekaj več o slovenski pesmi.

»Slovenci smo se takrat že držali skupaj. Na začetku so nam dali celo orožje, a ne za dolgo. Dobili smo tudi nekaj kremi za čevlje podobnega, s katero naj bi si čistili čevlje.

Eden, ki je bil z mano, je potem v naši kasarni, ki ni bila niti kasarna, s kremo za čevlje narisal srp in kladivo. Drugi dan smo šli v kasarno in oddali puške. Že prej se je videlo, da ne bomo vojaki, ker so nas kar skupaj dali. In potem smo šli na Sicilijo in tam delali cesto in take reči.«

»Kako so vas sprejemali domačini?«

»Že prej so jih pripravili na naš prihod, so jim rekli, da pridejo 'ribelli', so pa kmalu spoznali, da smo dobri ljudje.

Kot so rekli, so takoj opazili, da nismo kot Italijani. Ko smo jih vprašali, kako to mislijo, so razložili, da ko pridejo Italijani v mesto, gredo najprej v javno hišo, mi pa najprej v gostilno.«

»In tam ste kakšno zapeli. Tudi brez pušk ste bili in razcapani.«

»Na koncu smo bili taki revčki, da nekateri niso imeli niti hlač več. Če si hotel zaflikati hlače, si moral odrezati kos hlačnice. Amerikanska vojska nas je kar gledala, kaj je to za ena vojska, Ko smo se pogovarjali po slovensko, je prišel iz tanka Poljak in začel spraševati, kdo smo, od kod smo. Na začetku smo pravili, da smo Slovenci, samo noben vrag ni vedel, kdo so to Slovenci. Potem smo začeli razlagati Amerikancem, da smo Jugoslovani. Več ali manj pa so spraševali po »Poland«, »Czecho-Slovach«, ker so jih bolj poznali, nas Slovencev pa ne. Potem pa so nas s Sicilije z vojaškimi ladjami prepeljali v Afriko.«

344

»Američani so vas odpeljali kot zajete italijanske vojake, čeprav niste bili pravi vojaki.«

«Ja. In na ladji smo napisali seznam Slovencev, nato v Oranu še drugega.«

Bojan Bizjak v zavezniški pilotski šoli leta 1944, stoji predzadnji (drugi z desne), z njim sta še dva Primorca, hrvaški Istran, Srb in Anglež ter po dva Kanadčana in Južnoafričana.

»Kako ste začeli s slovensko pesmijo?«

»Že na ladji. Jaz, Polde Černigoj iz Ajdovščine, borec Stane iz naše vasi pa Boris s Krasa. Boris je bil drugi bas, Polde prvi bas, Stane je bil drugi tenor, jaz pa prvi tenor. In smo začeli v zboru prepevati pesmice. Peli smo take, ki smo jih vsi znali, domače fantovske in podobne. Počasi so še drugi prihajali zraven, in ko smo prišli v Alžir, smo bili že pravi zbor, zbor jugoslovanske vojske. Tam pa so nas ločili od ujetnikov, bili smo že jugoslovanska vojska. Za 345

božič 1943 smo peli na zavezniškem letališču. Pri polnočnici, na kateri je imel alžirski škof mašo, smo bili vojaki iz vseh koncev, Francozi, Poljaki, Grki, Angleži, Avstralci, sama vojska. Nas Slovence so zadolžili, da smo peli, Amerikanci pa so stregli.«

»Ste peli tudi nabožne?«

»Ja, Sveto noč smo peli, potem pa še vsi drugi. Vsak v svojem jeziku. Jaz sem pel v cerkvi pred vojno, ker drugje se slovensko ni smelo peti. In veliko nas je bilo takih, ki smo že prej peli v cerkvah.«

»Takrat se zbor še ni imenoval Srečko Kosovel?«

»Ne, ne, Srečko Kosovel se je imenoval, ko sta prišla v Bari zbora Poldeta Černigoja in Mira Černigoja. Bila sta brata in vsak je na svojem koncu ustanovil svoj zbor, Polde je vodil letalskega v Alžiru, Miro pešadijskega v Constantini (o tem je pripovedoval Dominik Gregorič) . Ko je tja prišel Simoniti in ta dva zbora združil, so jima (na predlog Borisa Ziherla) dali ime Srečko Kosovel. Mi smo se razdelili, ker so nas ta mlade, kakih 60, izbrali za pilotsko šolo.«

Tako je pripovedoval Bojan Bizjak. Tudi drugi so mi omenjali brata Černigoj kot prva organizatorja pevskih zborov v italijanski vojski in nato v zavezniških zbirnih centrih. Našel sem le Polda ali Leopolda Černigoja in ga obiskal na njegovem domu v Ajdovščini, prav tako znanem partizanskem kraju. Naj samo omenim, da je bila tu za prvo zasedanje slovenske vlade 5. maja 1945

ustanovljena tudi godba na pihala, v kateri so bili jedro slovenski fantje iz godbe posebnega bataljona v L'Aquili.

Tokrat me mi zanimala ustanovitev prve prave slovenske vlade, ampak sva glede na leta in zdravje lahko rekla le nekaj besed o slovenski pesmi.

Polde Černigoj mi je najprej začel pripovedovati, kako so že doma kot fantje zelo radi peli slovenske pesmi, čeprav je bilo to prepovedano ali pa prav zaradi tega.

Uporno prepevanje so nadaljevali tudi pri vojakih: »Kjer 346

koli smo Slovenci slišali slovensko besedo, smo se takoj dobili. Prišel si skupaj, da si se malo pogovoril, in se je zgodilo, da smo malček zabrundali in zapeli. Tako se je stvar počasi razvijala. Najprej smo bili štirje, potem je prišla skupina več ljudi in smo začeli peti. Zato se je stvar počasi razgibala.«

»Katere pesmi ste peli v italijanski vojski?«

»Te, ki smo jih še kot fantje prepevali na vasi.«

»No, pravijo, da ste bili v angleški letalski enoti v Afriki vi tisti, ki ste začeli zbirati zbor.«

»Ja, spodbujali smo drug drugega. Na začetku je bilo treba ljudi spodbuditi, jih majčkeno ozavestiti, da smo začeli stopati skupaj.«

»Kako je bilo potem, ko ste začeli kot pravi zbor? Kako so gledali na vas Angleži, drugi zavezniki?«

»Ja, pravzaprav so nas poslušali. To je bila za njih novost, zato je tudi njih pritegnilo, da smo nekako skupaj zavihrali. Šli so nam na roko, če smo se kje pojavili.«

»Ste imeli veliko uspešnih koncertov?«

»Ja, v glavnem je bilo to v našem ožjem okolju v Afriki pa tudi že na ambasadi. Potem ko smo prišli v Italijo, pa smo se pridružili drugi polovici, ostalim pevcem.«

»Kdo vas je vodil?«

»V Gravini smo stopili do Rada Simonitija in tam se je kompozicija združila.«

347

Yugoslav Chours ali Jugoslovanski zbor v Alžiriji leta 1944, Leopold Černigoj čepi v prvi vrsti skrajno desno.

Ko je ta zbor slišal komandant baze v Bariju Pehaček, takoj je naročil, da se naredi koncert v teatru Piccinni za zaveznike. In ta koncert je bil uspešen. Partizansko pesem in našo narodno pesem v prvi vrsti je ta zbor ponesel po vsem svetu, prenašale so ga vse radijske postaje, od vzhoda Evrope do ameriških postaj. Zbor se je boril s pesmijo in ne s puško, a je bil še bolj učinkovit, kot če bi streljal s topovi. O tem nam je pripovedoval že Dominik Gregorič.

348