LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

IVAN SILIČ

Ivan Silič je na Primorskem pa tudi širše v Sloveniji dobro znano ime, predvsem kot glasbeni kritik, neumorni organizator, pobudnik revije Primorska poje, producent in glasbeni urednik Radia Koper. Malokdo pa pozna njegovo življenjsko pot, posebno tisti trdi del, ko je kot primorski emigrant študiral v Ljubljani, aretacijo in internacijo v Italiji, zatem pa pevsko in borbeno pot partizana 330

prekomorca, ki se je za svobodo boril prav s slovensko pesmijo.

Rodil se je v zavedni slovenski družini v Biljah pri Gorici že daljnega leta 1909, oče je bil vaški organist in zborovodja. Italija, ki je z nepravično Rapalsko pogodbo dobila vso Primorsko, je takoj začela kazati svoj nacionalizem, ki je kmalu prerasel v fašizem. Ivan je imel srečo, da je njegov oče kot velik domoljub to hitro uvidel in ga poslal v Ljubljano, v šolo v Marijanišče. Tam je rasel kot primorski emigrant in razvijal svoj glasbeni talent. Na Primorskem je bila slovenska pesem že prepovedana, Italijani pa so kmalu prišli tudi v Ljubljano, Ivan, ki je fašiste dobro poznal, pa je kot mlad krščanski socialist sodeloval tudi v OF.

»Začelo se je pravzaprav tako: že prej sem bil v šoli v Ljubljani, in sicer v pripravnici za gimnazijo, ta je bila v Marijanišču. Bila je zelo dobra osnovna šola. Dvakrat, mislim, sem lahko šel domov, prek meje, seveda s potnim listom. Kmalu pa so se začele neke ostakulacije na italijanskem konzulatu, saj so bili moji starši na Primorskem. Oče je bil organist in zborovodja in tudi zelo zaveden. Poleg cerkvenih pesmi je ilegalno učil narodne pesmi in pesmi na splošno. Seveda so ga preganjali, nanj niso gledali lepo tudi zaradi tega, ker sem jaz študiral v Ljubljani.«

»Morda še to. Mladi ne vedo, da je bilo takrat strogo prepovedano peti slovensko.«

»Ja, slovensko je bilo prepovedano peti. Še ko sem hodil domov, to je bilo okrog leta 1928/29, se je petje v cerkvi izvajalo normalno. Druge necerkvene pesmi pa so morali iti prepevat v drug kraj ali »uni kraj«, kot so rekli pri nas, torej prek Vipave tja pod Kras, v Vrtovče in okoliške vasi. Peli so na skrivaj. Tam so se sestajali in imeli skoraj skrite nastope, druženja.«

»Kakšno je bilo življenje Primorcev v Ljubljani?«

331

»V Ljubljani v sedmi šoli so mi dali konzilij, klicali so me na zagovor ali mi dali ukor, bi rekli danes, ker sem bil preveč živahen in napreden v narodnem smislu. Pa to ni bilo simpatično vodstvu zavoda. Ne vsi, ker so bili drugi profesorji zelo v redu, ampak vodja vzgoje nam je delal preglavice. V sedmi šoli sem moral zapustiti to šolo in sem se vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani ter jo tudi končal. Ker nisem imel veliko sredstev, sem se preživljal z delom, inštrukcijami.«

»Ste se Primorci družili med seboj?«

»V Ljubljani smo se družili pri Slovenski straži, to je bila narodnoobrambna organizacija, ki so jo imeli klerikalci, in mi kot pripadniki katoliške vere smo hodili tja. Tam sem dobil stik s primorskim duhovnikom Doktoričem, ki je bil v Ljubljani zelo znan med emigranti, ker se je večkrat udeleževal javnih demonstracij pa maševal za razne fašistične žrtve itn. Potem pa so ga lepo spravili v Argentino, ker z njim niso bili zadovoljni cerkveni krogi, saj je bil preveč liberalen. Potem sem dobil stik tudi z dr.

Magajno. Prišel sem v literarno družbo in smo se vsak dan dobili v kavarni Union. Pritegnili smo zanimanje tamkajšnjih domačinov, akademikov in raznih intelektualcev z vprašanjem o Primorskem in smo se sestajali. Bili smo lepa družba. Z nami so bili pesnik dr.

Vale Vodušek, njegov brat, znani muzik, potem je bil ravnatelj Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani, bil je tudi kipar France Gorše pa France Vodnik, znani pesnik, in Miran Kresal. Večkrat je prišel v našo družbo tudi Vladimir Bartol, o katerem se šele zdaj piše in se ga ceni.

Takrat pa so ga samo kritizirali. Vsaka stvar potrebuje čas, da se uleži, potem pa jo spoznamo.«

»Kakšen vtis je naredil na vas?«

»Kot človek, ki je zelo zaprt vase. Iskal je družbe, a se nikjer ni mogel ustaliti, ker ni čutil kontakta. Bil je osebnost čisto zase, ki je nihče ni razumel. Ljubljana je bila nekritična. V tisti družbi, v kateri sem bil jaz, pa je bilo 332

veliko kritizerstva, v slabem pomenu besede. A je bilo nekaj ljudi, ob katerih sem se zelo oplajal.«

»Primorcev je bilo v Ljubljani okrog 10.000 ali pa še več, pravijo.«

»Ja, če ne še več! Bila je cela ekipa umetnikov iz Trsta, poleg Bartola še Sirk pa Samec, znani pesnik mladinske poezije, njegov oče je bil kasneje upravnik Narodnega gledališča v Ljubljani, in drugi. Na glasbenem podroćju so bili Primorci vodilni: Postojnčan, profesor Ukmar, s katerim sva bila prijatelja, direktor Opere je bil Polič. Bil je zelo uspešen. Takrat je Opera dajala neprimerno več premier kakor zdaj. Ljubljana je bila na vrhuncu.«

»Pomembno vlogo so igrali Primorci tudi v Mariboru, tam so bili Ubald Vrabec, Harold Pahor, Oskar Dev. Tudi Radovan Gobec je tam preživljal svoja mlada leta.«

»Tam jih je bilo največ, ker je večina šla v Maribor. Ja, ko je prišla Jugoslavija, so Nemci izpraznili mesto. Ampak ti, ki so ostali, so sodelovali. Jaz vem, da je včasih tudi nemški zbor sprejemal Akademski pevski zbor, ko je prišel v Maribor. Bilo je zgledno sodelovanje, tako da v nacionalnem pogledu ni bilo vidne problematike. Primorci pa so bili pretežni nosilci slovenstva.«

»Kako se je to zaostrilo v predvojnem času?«

»Spomnim se, da je imel naš Akademski pevski zbor zadnji koncert v Mariboru. In takrat smo to že slutili. Bile so demonstracije Nemcev, sicer na ta način, da so si oblačili bele nogavice – to je bil simbol Avstrijcev in Nemcev. Potem pa se je začelo najprej v Mariboru, v Ljubljani se še ni tako poznalo. Sledila je okupacija in prve bombe so padle na radijski oddajnik pri Domžalah. Ko so začele padati bombe, je letelo šest anionov in jaz sem bil prav pod balkonom Univerze v Ljubljani. Mislil sem, da bom tam zaščiten. Nad Ljubljano pa sploh niso prišli.«

»Vi ste bili v tistih časih krščanski socialist. Kako ste bili organizirani med zasedbo?«

333

»Ne morem reči, da smo bili organizirani, bili smo bolj duhovno povezani, in sicer na raznih sestankih. Vodili pa so jih Kocbek in njegovi tovariši. Jaz sem bil v družbi, ki je bila temu naklonjena. Eden izmed teh je bil tudi psihiater dr. Magajna, s katerim sva bila prijatelja že od prej.«

»Ravno v tistih dneh ste izvedeli za ustanovitev Osvobodilne fronte.«

»Takoj drugi dan sem to izvedel prav iz ust dr.

Bogomirja Magajne in Petra Držaja, ki je bil njegov kolega v psihiatrični bolnici.«

»Kako je odmeval ta dogodek med mladimi?«

»Odmeval je kot odrešitev v upanju, da se bo le začelo misliti na organiziran odpor, in vsaj v perspektivi na ponovno svobodo, kajti tisto, kar se je dogajalo v Ljubljani pred našimi očmi, so bile skoraj sanje. Sploh nismo mogli verjeti, da imamo tujca v Sloveniji. Posebno pa ne, ko smo gledali, da se sprehaja italijanska vojska v lakastih čevljih sredi Ljubljane z godbo. In tega tudi Ljubljančani niso mogli prenesti. In takrat se je začel organizirani odpor. OF

je takoj stopila v akcijo.«

»Vi ste se tudi vključili v OF. Kaj ste mladi fantje počeli v organizaciji?«

»Najprej smo prenašali informacije od enega do drugega, potem so mene kmalu aretirali. Kaj se je dogajalo, sem izvedel šele kasneje v internaciji. Interesantno pa je bilo, da smo v internaciji vse vedeli, kaj se godi v Ljubljani, in še danes ne vem, kako je prihajalo prek Rima vse to.«

»Kako ste prišli v zapore?«

»Ne vem točno, zakaj, vendar najbrž zaradi mojega pisanja. Takrat je bilo konec gledališke sezone in sem skoraj izzivalno pisal o uspešni premieri v tisti sezoni, o Hlapcu Jerneju, ki ga je napisal Bravničar. Ljubljansko-italijanska cenzura pa je postala pozorna. To so mi povedali novinarji, ki so nosili to tja na cenzuro. Jaz pa sem bil kritik pri Slovencu, to je bil najbolj razširjen list klerikalne struje, mi je pa dopuščal svobodo v umetnosti.

334

Potem so prišli enkrat zjutraj in me sneli, bila sta detektiva

– eden Slovenec, drugi Italijan – in sta me peljala na štab karabinjerjev, ki je bil v klasični gimnaziji, tam, kjer sem študiral. Najprej sem na dvorišču videl avtomatsko brzostrelko. Pripeljala sta me gor v razred, ravno tam, kjer sem bil pred nekaj leti, in me začela zasliševati.

Spraševala sta me, ali sem za Italijo ali za Jugoslavijo. 'Za Jugoslavijo ne morem biti,' sem rekel, 'ker je ni več.' 'Kaj pa za Italijo?' 'Ja, to je pa druga stvar, vi me morate razumeti,'

sem rekel, 'ne morem biti naklonjen temu, ker je preganjala. Jaz pa sem bil vzgojen tukaj v Jugoslaviji in ostajam zvest svojemu prepričanju.' Nič nista rekla, pač pa sta me peljala kar v zapore v Ljubljani. Ne vem, koliko časa sem ostal tam, ampak sem spoznal veliko političnih zapornikov, ki so bili notri. Kasneje smo se srečevali v internaciji. Najprej smo bili v zaporu v Padovi, tik pred božičem so nas razporedili. Jaz bi moral iti v Città Sant'Angelo, pa so me na poti tako rekoč izgubili, in prišel sem v taborišče Ariano Irpino. Tam je bilo še nekaj drugih intelektualcev iz Trsta.«

»Tako ste se slovenski Primorci začeli družiti in organizirati.«

»Tako, ja. Med temi je bil tudi Danilo Daneu, komponist s Krasa. Tam je bil tudi doktor Bobič, takrat je bil še študent. Ravno te dni sem našel eno poštno karto, na kateri je natisnjeno 'Vinceremo!'. To mi je pisal v taborišče Ariano Irpino, ko je bil na izpitu v Padovi.«

»Ste lahko kdaj peli po slovensko?«

»Ja, ja.«

»Torej globoko v Italiji, v internaciji, ste lahko peli slovensko, na Primorskem pa niste mogli?«

»Na Primorskem pa ne. Tam so nas radi poslušali! Tudi policisti, ki smo jih imeli. Bili so prijazni z nami, ne morem reči, da so z nami slabo ravnali. Domačini so nas imeli radi. Na začetku so malo debelo gledali, ampak jaz sem prišel kasneje, ko je bilo že vse urejeno. Jasno, da nas je 335

oblast oblatila, potem pa so videli, da smo ljudje kot oni, in to še dobri. Spomnim se, da je bilo veliko nepismenih, in ko je bilo treba računati koščke kruha in podobno, je bila neka pekovka, pri kateri smo dobivali kruh, ki je zahtevala, da pride eden izmed Jugoslovanov kot pomoč.

Zaupali so nam. Spomnim se še tega: ko so me karabinjerji ponoči pripeljali v zapor, je fašistična patrulja, ki je izvedela, da je prišel eden iz Jugoslavije, prišla pome. Ji pa karabinjerji niso pustili noter. Potem pa, ko je patrulja odšla, so karabinjerji odprli mojo celico in me povabili, da sem se grel pri njihovem ognju, smel sem celo kaditi cigarete. Čim se je bližala kakšna sumljiva stvar, so me takoj spet spravili v celico. Karabinjerji so bili 'in grigio', v sivem, rezervisti.«

»Pogovoriva se malo o času, ko so prišli Anglo-Američani oziroma ko ste se rešili zaporov.«

»To je bilo v Arianu Irpinu, potem so nas osvobodili in smo šli vsak po svoje. Jaz sem šel proti Bariju, ker smo izvedeli, da je tam naša komanda partizanske vojske. V

Bariju smo že imeli vojaško misijo.«

»Kako ste se organizirali? Kdo vas je organiziral?«

»Organizirala nas je vojska, tam je bila že komanda. Bili so sami Slovenci. Ko pa je prišla jugoslovanska vojska, je bilo precej narobe, tako da so morali intervenirati pri Titu.

Dol so poslali eno skupino. To je bila t. i. kulturna grupa, ki je imela prej štab v Sloveniji, potem pa je šla dol proti jugu in prišla v Titov štab. Iz Titovega štaba pa so jo poslali na Vis in nato v Italijo. V njej sta bila tudi Simoniti in Jerman, tako da smo jim predstavili, kje so bili problemi. Precejšnji problem so bile razlike v kulturi, tam je bil neki komisar, ki ni mogel razumeti, da mi recitiramo v slovenščini in pripravljamo Gregorčičevo obletnico. Jaz sem imel pevski zbor.«

»Povejte nam več o tem.«

»Ko sem jaz v Gravino, je imel pevski zbor že Bernard, znani komponist, ki je priredil veliko partizanskih pesmi za 336

moški in mešani zbor. Najprej sem ustanovil moški zbor, kjer sem imel veliko pevcev, ki so prišli iz internacij iz raznih krajev. Bilo je veliko članov bivšega Akademskega pevskega zbora. To je bil zbor, ki se je ponašal s kulturo in inteligentnostjo nekaterih svojih članov, bil pa je celo muzikalno izvežban. Vaje smo imeli po dvakrat, trikrat na dan, tako da smo čim prej poustvarili program, potem pa smo hodili na povabila po raznih ameriških in britanskih vojaških bazah, kjer je bilo zlasti veliko Amerikancev.

Nehote smo si delali reklamo, tako da so nas bolje spoznali. Posebno so se za nas zanimali višji oficirji, iz Amerike pa so prihajale druge kulturne skupine, ki so bile znane iz filmov. Tam smo imeli tudi ljudi, ki so takoj našli stike z inteligenco v britanski vojski.«

»Ste bili zelo uspešni?«

»Ja, zelo uspešni, ker tam je bil glavni štab za Italijo in Bližnji vzhod. Jaz sem bil v Bariju tudi referent za to, vodja, in bil sem odgovoren za kulturne stike z zavezniškim štabom, zlasti glasbene.«

»Potem pa ste se morali z ladjami odpraviti v Jugoslavijo.«

»Jaz sem si srčno želeli iti čez, pa mi niso pustili. Moral sem ostati tam in čakati druge, ki so prihajali. Čez nekaj mesecev je prišel znameniti zbor iz severne Afrike, ki ga je vodil eden iz Ajdovščine in je bil kasneje glavni sestavni del Srečka Kosovela. Tam ga je vzel v roke Simoniti kot umetniški vodja, jaz sem ga učil zgodovino slovenske literature, komponisti Bernard pa teorijo. Vsak je moral nekaj delati, tako je zbor v dveh mesecih dosegel veliko umetniško vrednost. Amerikanci in drugi so nas kar gledali. Vabili so zbor in je bil zato vedno na poti po njihovih bazah. Baze pa so bile ogromne.«

»Peli ste samo slovensko?«

»Slovensko, ja.«

»In Američani so to sprejemali z veseljem?«

337

»Ja, pa kako! Marsikateri je znal tudi slovensko v ameriški vojski, veliko je bilo takih, tudi nekateri Angleži so znali slovensko ali srbohrvaško. Mi smo sodelovali, ampak smo morali biti previdni, ker so bili naši glede tega tiče zelo občutljivi. Naša OZNA je bila zelo ostra. Med našimi ljudmi pa je bilo na žalost tudi veliko primitivizma, kar pa se je kasneje uredilo.«

»Tudi petje je pomagalo proti primitivizmu.«

»Ja. Naš pevski zbor je bil najbolj učinkovito propagandno sredstvo. Kadar smo kam šli, so nam hoteli zavezniki dati priznanje. Ko so nas vprašali, kaj želimo, smo rekli: 'Orožje.' Zbor je pel za orožje. Koliko orožja smo dobili! To so bile simpatije z vodilnimi vojaškimi kadri.«

»Potem ste prišli tudi vi s III. prekomorsko brigado.«

»In sicer v Split, kjer smo bili en dan. Jaz sem imel grupo devetih ljudi – bil sem odgovoren zanjo. Je prišla naša ladja Ljubljana, smo hoteli gor, pa poveljnik, ki nas je poznal že iz Monopolija, reče: 'Ne smete s to ladjo, ker gremo mi v negotovo, odkrito povedano. Imam 1500 ljudi.'

Jaz sem nato prišel z barko, ki se je imenovala Oplenac.

Prišli smo v Dalmacijo, v Kraljevico, in tam smo bili en, dva dneva, potem pa je prišel kamion, na katerega so nas naložili. Z nami je bila tudi mama diplomata dr. Beblerja. V

glavnem so bile ženske pa še nekaj oboroženega spremstva. Vse smo prinesli s seboj v ruzakih in smo prišli v Kraljevico, od tam pa v Trst.«

338

Karta borbenih poti prekomorskih enot. Vir: A. Klun: Iz Afrike Ta pot seveda ni bila tako preprosta, trajala je eno leto težkih bojev osvobajanja predvsem obmorskih krajev in otokov. Najbolj krvava je bila tridesetdnevna bitka pri Kninu, kjer bilo več sto borcev hudo ranjenih ali mrtvih.

A to jih ni zaustavilo, nadaljevali so pohode in boje za Bihać, Gospić, Lapc, hrvaško primorje in Reko. Prav ob koncu vojne so bili zelo hude boje tudi okrog Klane, Ilirske Bistrice, Šapjan, Rupe in Lipe. Kapitulacijo Nemčije so borci dočakali ob reki Soči, v Tržiču, po bojih pa je Ivan zmagoslavno prispel v Ljubljano.

»V Ljubljani smo šli dol na Zvezdi. Tam sem dal svoj ruzak na enega izmed kamnov, ki so še zdaj okrog Kongresnega trga, okrog Zvezde, in tam sem čakal. Polno ljudi je šlo na trg. Ko so sprejeli armado, je govoril Oton 339

Župančič. Bilo je vse polno prijateljev, tako da sem vse srečal, kar je bilo živega, kar je ostalo. To je bila osvoboditev Ljubljane!«

Ivana Siliča je nato zaneslo v Trst, od tam pa v Vipavo in Postojno, kjer je opravljal pomembne naloge v obnovi glasbene vzgoje in kulture. Kot izredno uspešnega organizatorja ga je kmalu odneslo v Beograd, kjer je bil referent za kulturo pri zvezni vladi, nato urednik glasbenih oddaj Radia Jugoslavija, dve leti pa direktor opere v Novem Sadu. Vendar ga je vedno vleklo domov na Primorsko, in leta 1955, po ureditvi meje, je prišel na Radio Koper. Tu je kot glasbeni kritik, producent in glasbeni urednik ustvarjal do upokojitve. Bil je pobudnik in organizator glasbene revije Primorska poje, ki še danes povezuje Primorce z obeh strani meje in pomaga dvigovati kakovost zborovske glasbe. Z načrtnim požrtvovalnim in inventivnim delom je napolnil našo fonoteko z arhivskimi posnetki kakovostne glasbe, ki je rasla v naših krajih tudi po njegovi zaslugi.

»Kako ocenjujete pomen slovenske pesmi za slovenski narod?«

»To je bila živa vez ali povezava med ljudmi. Ustvarila je občutek skupnosti. Zaradi tega je bila Primorska vedno tako strnjena. Če pa vzamemo celo Slovenijo, je imela tudi ta, še danes to čutimo, nepremagljivo, morda tudi najmočnejšo duhovno vez prav v vokalni glasbi, v zborovski glasbi.«

»Zakaj je zborovska glasba tako pomembna?«

»Združuje veliko ljudi in je najbolj ljudska. Je najbližje naši biti. Slovenec ne more brez petja. Družabna je bila.«

»In velja pravilo Kdor poje, zlo ne smili?«

»To pa sploh!«

»Kaj vam pomeni slovenska pesem?«

»Ja, rekel bi, da skoraj vse, moje življenje. Že odkar se zavedam, sem rastel ob njej, kajti doživljal sem prve 340

pevske vaje v naši sprejemni sobi v pritličju. Imeli smo enonadstropno hišo in spodaj je bila soba. In tam smo sprejeli pevce in tam sem jaz rastel. Najmanj dvakrat na teden so bile vaje, in sicer cerkvenih, nabožnih pesmi in narodnih, posvetnih.«

»Veliko izkušenj imate s slovensko pesmijo, ki se je srečala z drugimi ljudmi, drugimi narodi. Zdaj vstopamo v Evropsko unijo, kaj menite, kako bo to vplivalo na slovensko pesem in kako lahko ta pesem pomaga nam?«

»To bo odvisno samo od nas, od naše zavesti, in mislim, da bo prav pesem tista, ki nas bo ohranjala in ograjevala od nevarnosti, da bi se popolnoma zlili v tuj jezik ali kaj takšnega. Dokler bo živela pesem, bo živela tudi poezija, bo živela tudi kultura, in se nimamo česa bati. Ko pa bomo začeli popuščati, kot se danes že kaže zlasti glede financiranja, je to malo nevarno za nas. Dokler bomo ohranili svojo kulturo, se nam ni česa bati. V svetu se bomo identificirali predvsem s kulturo, ne z gospodarstvom, ne s politiko, premajhni smo! Smo pa lahko veliki v kulturi in umetnosti.«

»Še eno vprašanje. Vi ste pobudnik Primorska poje.

Danes je to zelo lepa prireditev. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli z njo?«

»Zadovoljen sem, da še živi, nisem pa popolnoma zadovoljen, da je postala že majčkeno prireditev zaradi prireditve, kajti takrat je bila organizirana z željo in namenom, da bi se zbori medsebojno podpirali v rasti kakovosti. To se je malce preveč zanemarilo in petje ne dosega tega, kar smo pričakovali. Mogoče sem preoster, ker že vrsto let nimam živega stika s Primorsko poje. Zdaj sem nekako v zapečku, nimam nobenih informacij. Včasih so mi, še pred dvema, tremi leti, pošiljali program, tako da sem, ko sem utegnil, z veseljem kaj pogledal, zdaj pa se me nihče več ne spomni.«

»Imate 94 let, še vedno ste krepkega zdravja, prenašate svoje znanje in celo študirate, saj ste si na stara leta 341

zadali nalogo, da končate študij na akademiji. Je tudi glasba kaj pomagala k tej vitalnosti, tem letom?«

»Veliko. Nekoč sem že izjavil, da brez pesmi ne bi bil več živ.«