LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Prekomorske brigade

Vojna v Severni Afriki se je začela 11. septembra 1940, ko je italijanska vojska pod poveljstvom Rodolfa Grazianija s petimi divizijami prek Libije vdrla v Egipt. Po začetnih uspehih so se vkopali pri Sidiju Baraniju in čakali na britanski protinapad. Zavladalo je trimesečno zatišje, ki so ga Britanci izkoristili za okrepitev lastnih sil in za priprave. Decembra je britanska armada izvedla veliko ofenzivo in v dveh mesecih pregnala Italijane 800

kilometrov nazaj v Libijo, pri tem pa zajela več kot 130.000 vojakov tudi veliko Slovencev, ki so jih začeli organizirati za posebne enote, ki naj bi posredovale na Balkanu. To so bili prvi prekomorci, ki so ob prestopu prisegli še jugoslovanskemu kralju in angleški kraljici 321

pod angleško in starojugoslovansko zastavo. Primorski Slovenci so namreč sanjali o priključitvi Kraljevini Jugoslaviji, še daleč je bilo do velikih bitk na Sutjeski in Neretvi, do Avnoja, do sporazuma Tito-Šubašič in do srečanj Tita s Churchillom. Ob begunskem kralju in kolaborantskem Dražu Mihajloviću se je to v mednarodni javnosti izkristaliziralo šele kasneje.

Zavezniki so hoteli zajete primorske fante, ki so kot italijanski državljani zelo jasno pokazali, da so Slovenci ali Hrvati, priključiti jugoslovanski kraljevi gardi ali četnikom. Vendar so že dobro vedeli, kdo se v Jugoslaviji bori proti okupatorju, in so se temu celo organizirano upirali. Hoteli so k Titovim partizanom, za kar pa politične razmere še niso dozorele. Ena izmed oblik njihovega boja je bila tudi slovenska narodna, domoljubna in partizanska pesem. Medtem so jih Angleži začeli usposabljati za svoje pomožne enote v letalstvu, za telegrafiste in druge vojaške specialnosti, kar so nam ali pa nam še bodo sami povedali v intervjujih.

Leta 1943 pa so se razmere na svetovnih bojiščih bistveno spremenile. Prve dni februarja so elitne enote Nemčije, Italije in drugih držav osi doživele pri Stalingradu odločilen poraz in prenovljena Rdeča armada je obrnila fronto proti Berlinu. Po tem prelomnem dogodku so se zahodni zavezniki, ki so se prej bojevali s silami osi le na morju in v Afriki, odločili za odprtje frontalnih bojev tudi na zahodu. Tako so se zavezniške čete 10. junija 1943 izkrcale na jugu Sicilije in jo zasedle brez večjega odpora. Konec julija 1943 je italijanski kralj Vittorio Emanuele dosegel, da je veliki fašistični svet odstavil Mussolinija in ga interniral.

Za razumevanje razmer pa ne smemo pozabiti, da so očitno Američani in še posebno Angleži gojili posebno simpatijo do italijanske desnice, sicer ne bi privolili v to, da eden izmed najslavnejših italijanskih fašistov in vojni zločinec abesinske vojne, maršal Pietro Badoglio postane 322

novi »demokratični« predsednik Italije. Ta je hotel za svojega vojaškega ministra postaviti zloglasnega generala Maria Roatto, ki je pobijal po Balkanu, a so mu zavezniki to odsvetovali, so pa bivši Mussolinijevi zločinci prišli do drugih pomembnih položajev v novi državi. Več najdete v angleški Wikipediji in dokumentarnem filmu Fašistična zapuščina (Fascist Legacy). Politika zahodnih zaveznikov pa je našim ljudem že jasno pokazala, da vojni zločinci ne bodo kaznovani, njihovi zločini pa bodo potisnjeni v pozabo. Treba se je spomniti tudi na vlogo Velike Britanije pri poklanjanju našega ozemlja Italiji na tajnem londonskem sporazumu po prvi svetovni vojni in na dokaj simpatizersko vedenje do Mussolinija. Njihov prvi minister Arthur Neville Chamberlain se je rad sestajal z Mussolinijem in Hitlerjem celo neposredno pred vojno, leta 1939.

Po kapitulaciji Italije 3. 9. 1943 so Nemci okupirali preostalo Italijo in zaprli zaveznikom pot proti Rimu. Boji so trajali še osem mesecev. Mussolinija je iz internacije rešila posebna enota, ki jo je poslal Adolf Hitler. Odpeljala ga je v mestece Salò na severu Italije, kjer je ustanovil fašistično socialno republiko.

Veliko slovenskih vojakov iz razpadle italijanske vojske, ki niso imeli priložnosti pravočasno zbežati in se priključiti partizanom ali pa se predati zaveznikom, je zajela hitro prodirajoča nemška armada. Kot drugi italijanski ujetniki so končali v delovnih taboriščih v Nemčiji. Najslabše pa se je dogodilo političnim zapornicam in zapornikom, ki jih italijanski ječarji ob razpadu fašizma niso hoteli izpustiti in so jih raje predali Nemcem. Kot smo že spoznali iz nekaterih zgodb, so končali v najhujših nemških uničevalnih taboriščih.

Zajeti Italijani in predvsem fašisti so se množično odločali, da se priključijo novi vojski Mussolinijeve socialne ali točneje fašistične republike Saló in z nemškimi enotami nadaljujejo boj do konca. Najbolj znana enota italijanskih fanatičnih fašistov, ki je veliko 323

hudega storila tudi pri nas, je bila zloglasna XMAS

(Decima Mas).

Na območju, ki je bilo pod vplivom jugoslovanske partizanske armade, so se številni zajeti italijanski vijaki in protifašistični prostovoljci vključili v jugoslovanske partizanske enote, v notranjosti Italije pa so se je po zgledu jugoslovanske partizanske vojske razvilo močno odporniško gibanje.

Karta iz knjige A. Kluna Iz Afrike v narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije, ki prikazuje, kam vse po svetu je fašistični lebič pognal primorske fante, ki so se nato zbirali v prekomorske brigade.

Do tedaj ponižani primorski fantje in možje pa tudi številni v italijansko vojsko mobilizirani mladoletniki so 324

po razpadu fašizma vendarle svobodno zadihali. Po raznih krajih Italije in taboriščih po vsem svetu so z veseljem in ponosom sprejemali novice o splošni vstaji primorskega ljudstva, ki so ga kar četrt stoletja poizkušali iztrebiti na vse načine. V Italiji so jih zavezniki zbirali v različnih krajih, najprej v novem začasnem zavezniškem taborišču Tarantu, nato v Carbonari in končno v Gravini, kjer je bilo ustanovljeno veliko zbirno partizansko središče, ki je bilo povezano s predstavništvom narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije v Bariju. V taborišču Carbonara so zavezniki poskušali pridobiti taboriščnike v svoje enote. Večina tam zaprtih Slovencev in Hrvatov se je uprla, zato so zavezniki izvedli pisni plebiscit, na katerem se je velika večina odločila za jugoslovansko vojsko. Ti so 17. novembra 1943

odpotovali na prvi ešalon bodočih prekomorcev v Gravino, približno 60 kilometrov od Barija. V Italijanska zbirna taborišča so prihajali tudi fantje in možje iz Afrike. Po prihodu v Gravino so jih oficirji jugoslovanske partizanske vojske začeli organizirati in ustanavljati brigade, ki so nato prek Barija odhajale na Vis in nato po vsej Jugoslaviji. Udeleževali so se akcij za osvobajanje domovine na vseh frontah. Ravno zaradi načina njihovega prihoda v domovino so te brigade dobile ime prekomorske. Prek baze Bari je bilo v Jugoslavijo poslano okoli 30.000 ljudi, ki so bili organizirani v pet prekomorskih brigad. Organizirani so bili tudi v posebnih tehničnih enotah, tankovskih brigadah, artilerijski brigadi, letalskih in mornariških enotah. Poleg teh je bilo še okoli 6000 prekomorcev, t. i. Sardincev, vključenih v 7.

ameriško armado v Franciji pa tudi številne druge prekomorske brigade, ki so se borile v Grčiji in drugje.

Prekomorski borci so bili dolga leta po osvoboditvi kljub njihovi izredni vlogi v bojih pozabljeni in zapostavljeni, celo brez tako imenovanega statusa borca.

Na njihov pomen je več kot opozoril prekomorski borec in vojaški starešina Albert Klun. O primorski epopeji je 325

napisal 15 obsežnih knjig in ogromno člankov. S knjigami in z vso predanostjo Primorski ter soborcem je prav on postavil prekomorske brigade na tisto mesto v zgodovini druge svetovne vojne, ki jim tudi pripada. Z njim sem posnel dve daljši oddaji, žal pa v arhivu ni ostala nobena.

Albert Klun je bil po rodu iz Brezovice pod brkinsko planoto, živel je na Kozini in nato v Kopru, bil je velik primorski domoljub, prav ponosen na svoje ljudi, na vse Primorce, na njihov boj za svobodo, človeško dostojnost in ohranitev slovenstva. Čeprav je po vojni postal perspektiven vojaški častnik, se je raje odločil, da ostane blizu svojih ljudi in jim posveti vse delo, predvsem da odpravi krivico, ki se je godila njegovim rojakom in soborcem iz prekomorskih brigad. Bil je človek širokih obzorij, raziskovalec in pisatelj, zato ni mogel ostati vojak.

Rad se je razgledoval po širinah morja, vendar je ostal navezan na svoj kraj, na Primorsko in na svoje ljudi, za katere je tudi zbiral podatke in pisal knjige.

Iz tekstovnih zapisov, ki so mi ostali od njegovih pripovedi, pa lahko povzamem, da se je v brigade vključilo več kot 35.000 oboroženih mož, ki so jih zajeli zavezniki že v bojih v Afriki ali kasneje ob propadu fašistične Italije. To so bili predvsem primorski Slovenci in istrski Hrvati, ki so ostali za rapalsko mejo in jih je Italija vključila v svoje enote ali pa vsaj mobilizirala v posebne bataljone, pa tudi Dalmatinci in Črnogorci, ki jih je okupirala leta 1941. Kar 27.000 se jih je borilo na jugoslovanskem ozemlju od Visa prek vse Jugoslavije do Trsta, tisoči so bili preusmerjeni na zahodno fronto pa tudi v Grčijo, marsikdo izmed teh se je prek Makedonije prebijal do zahodne meje.

Podatki, ki jih je zbral in uredil, so danes tudi na internetu. Tako na primer na dokumentarnih straneh Siraneta lahko dobimo zanimive zgoščene informacije.

I. prekomorska brigada je bila ustanovljena v Carbonari 20. oktobra 1943. Imela je štiri bataljone (v 326

dveh so bili Slovenci, v tretjem Črnogorci, v četrtem Hrvati), žensko četo, intendanturo, ambulanto in štab.

Skupaj se je čez Jadransko morje prepeljalo 2058 borcev.

Takrat so v Italiji že začeli organizirati II. prekomorsko brigado. Zaradi kritičnih razmer in bližajoče se nemške ofenzive na srednjedalmatinskih otokih je bil 1. bataljon II. prekomorske brigade na zahtevo štaba mornarice poslan iz Gravine na Vis že 17. decembra 1943. V Gravini pa so takoj zatem začeli uriti nov bataljon NOVJ, ki je dobil naziv 1. bataljon III. prekomorske brigade. Osnovo moštva III. prekomorske brigade so sestavljali primorski in istrski fantje iz posebnih kazenskih enot (battaglioni speciali). Od 1880 mož, kolikor jih je III. prekomorska brigada štela na začetku, je bilo 1120 Slovencev. Sredi oktobra 1944 je dobila naziv udarna.

IV. prekomorska brigada je bila ustanovljena 7.

septembra 1944 iz delovnih enot v bazah NOVJ v južni Italiji in je v nasprotju z drugimi tam tudi delovala. Njena naloga je bila oskrba borbenih enot NOVJ v domovini iz baz v Bariju, Monopoliju in Brindisiju.

Tudi V. prekomorska brigada je nastala v posebnih razmerah. Je edina, ki je bila ustanovljena na jugoslovanskih tleh, v Splitu, 23. decembra 1944, čeprav se je kot brigada izoblikovala že 16. novembra 1944 v londonskem predmestju. V vojaškem taborišču Edinburg v Angliji se je konec julija 1944 zbralo 2700 Slovencev, ki so ustanovili slovenski bataljon in se v okrilju češke osvobodilne armade odpravili v Gravino v Italiji. Jedro V.

prekomorske brigade so sestavljali štajerski, gorenjski in koroški fantje, nasilno mobilizirani v nemško vojsko. Ob ustanovitvi je brigada štela 3200 vojakov. Prekomorci so bili organizirani tudi v posebnih tehničnih enotah ‒

tankovskih brigadah, artilerijski brigadi, letalskih in mornariških enotah.

I. tankovska brigada je bila ustanovljena 16. julija 1944 v Gravini. Med 3000 tankisti, ki so se zvrstili v tej 327

brigadi s štirimi bataljoni in vsemi spremljajočimi enotami, je bilo več kot 1500 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov.

II. tankovsko brigado so ustanovili 6. oktobra 1944 v Kolomnu v Sovjetski zvezi. V sklopu artilerijskih enot je delovalo 16 divizijonov z več kot 50 baterijami. V njih so bili pretežno primorski Slovenci.

I. letalski polk jugoslovanske armade so sestavljali I.

letalska eskadrilja, ustanovljena 22. aprila 1944 v Afriki, II. letalska eskadrilja, oblikovana 1. julija 1944 tudi v Afriki, ter mehanična letalska četa, ustanovljena v Foggii.

Delovali so še I. letalski mladinski bataljon, padalski bataljon, oba ustanovljena 15. oktobra 1944 v Gravini, in letalski odred NOVJ in RAF v Alžiru.

Mornariške enote NOVJ so nastale novembra 1943 v Monopoliju. Mornarjev prekomorcev je bilo okrog 700, od tega polovica slovenskih Primorcev in Hrvatov iz Istre.

Prekomorci so bili razporejeni tudi v manjše enote: I.

odred NOV na Bližnjem vzhodu, I. alžirski bataljon NOVJ, dva prometna bataljona, minometni bataljon, jugoslovanski bataljon Stalingrad, bataljon NOVJ v Sassariju, bataljon Antonio Gramsci, bataljon KNOJ, bataljon v Traniju, pomožni bataljon in 5. dopolnilni bataljon, slovanske čete na Korziki in v južni Franciji in številne druge.

Poleg bojnih nalog je vsaka enota imela svojo politično in obveščevalno aktivnost, saniteto in bogato kulturno dejavnost. Prekomorca sta bila tudi znani tržaški glasbenik, ustanovitelj in dolgoletni vodja tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič in profesor na Glasbeni matici Oskar Kjuder. Tudi on je bil eden izmed tistih, ki so poleg skladatelja Rada Simonitija najbolj zaslužni za primorsko slovensko pesem. Čeprav je bil po izobrazbi violinist, je postal harmonikar. Tržaška plonarca ali katera koli druga harmonika je bila v partizanih pravi inštrument ‒ nadomestila je godbo na 328

pihala ali škotske dude. Postavil se je na čelo kolone in zaigral. Oskar Kjuder mi je pripovedoval čudovite zgodbe o svoji življenjski poti. Čeprav je bil glasbenik, je kot prekomorec prehodil eno najtežjih poti, kot partizan je jurišal celo bos po snegu, ob desantu na Drvar pa je bil s Titom. Z njim je preživel pekel bombardiranja in ga videl, kako je ranjencu izpiral rane. To so zgodbe, ki si zaslužijo posebno knjigo.

Primorske brigade niso bile samo odločilna udarna moč jugoslovanske vojske pri osvobajanju Jugoslavije, ampak po svoje tudi prva prava primorska vojska, prava ljudska vojska, ki se je borila tudi s svojo pesmijo. Ta vojska je imela celo svoje šole ali tečaje jezika, saj je morala nadoknaditi vse, kar so fantje zamudili v času fašizma.

329

Na roke napisan in razmnoževan učbenik maternega jezika.

Dokumentacija A. Kluna, Pokrajinski arhiv Koper.