LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

PREKOMORCI IN NJIHOVA PESEM

Vetrovi imajo svoj glas, za burjo pravimo, da zavija ali žvižga. Lebič poka in bobni, ta, ki je nosil primorske fante z jugozahoda čez morje spet v domače kraje, v boj, pa je pel. Če velja resnica, da je bilo partizansko gibanje ljudsko, ker to dokazuje njegova izvorna pesem, ki je ponarodela, česar seveda ne moremo reči ne za belo gardo in tudi ne domobrance, potem toliko bolj velja za primorski odpor fašizmu. Ta je rasel na naboju dveh desetletij zatirane slovenske besede in seveda pesmi. Ob strogi prepovedi slovenske besede so izjemoma dopuščali samo nabožno pesem v cerkvi, pa še je znan primer, da so znanega cerkvenega zborovodjo Lojzeta Bratuža leta 1936 v Podgori pri Gorici takoj po koncu maše, kjer je dirigiral pevskemu zboru, zajeli in ga v bližnji zgradbi prisilili k pitju bencina in strojnega olja. Zaradi posledic zastrupitve je slaba dva meseca kasneje umrl v goriški bolnišnici. Nekdanji župan Doline Edvin Švab, ki je pel pod taktirko Frana Venturinija, mi je povedal zelo 317

zanimivo zgodbo o tem, kako je nastala znana uporniška pesem Bazoviška, iz katere je kasneje Simoniti razvil primorsko himno. Melodija za verz »in maščevana bo Bazovica«, kasneje pa »Vstala Primorska« je povzeta po pesmi »Ti o Marija«. Venturini jo je napisal zato, da bi jo lahko peli v cerkvi, kjer je pri maši vedno stal karabinjer, ki je pazil na to, kaj pojejo. Kakšna drzna upornost! Torej ni zgolj naključje, da smo na Primorskem imeli dve brigadi, ki sta nosili ime po pesnikih Simonu Gregorčiču in Srečku Kosovelu, na oni strani gora, na Gorenjskem, so imeli Prešernovo, najbolj znani partizanski zbor pa je nosil ime po Srečku Kosovelu, to so bili primorski prekomorci.

Prve prekomorske enote so se začele zbirati v Afriki iz italijanskih enot, ki so jih zajeli Angleži, pravo množico primorskih fantov pa so zajeli ali točneje osvobodili ob razpadu fašistične Italije. Če hočemo bolje spoznati prekomorce, moramo najprej spoznati posebne bataljone.

Italijani so jih imenovali Battaglioni speciali. O njih je Sara Perini z Opčin najprej napisala diplomsko delo, nato pa še izdala knjigo. Iz daljšega pogovora z njo, ki ga bom objavil ob koncu knjige, preberimo v tem delu le izsek o posebnih bataljonih. Tako mi je pripovedovala:

»Battaglioni speciali so posebni bataljoni, enote, čete, ki jih je od leta 1940 ustanavljala fašistična Italija.

Mladoletne Slovence in nekatere Hrvate, ki se še niso mogli vojskovati v redni vojski, ker so bili mladoletni, so odvažali

– če lahko tako rečemo – z našega ozemlja v južno Italijo.

Največkrat so jih prihajali iskat ponoči. Trkali so na vrata –

vsi se izredno spominjajo tega trenutka, kako so prišli ponoči, kako so šli starši odpret vrata, kako so spraševali po otrocih in so jih odpeljali. Po navadi so jih odpeljali v zbirni center, na kakšen 'distretto militare' (sedež vojaškega okrožja), in jih potem v živalskih vagonih razvažali po Italiji. Treba pa je povedati je, da posebni bataljoni niso bili locirani samo v Italiji. Zasledili smo primere tudi v severni Afriki in v Grčiji.«

318

»Ti mladi fantje so bili seveda brez pušk ali so imeli lesene, ker jim niso zaupali orožja, in te kasarne so bila v nekem pogledu boljša koncentracijska taborišča.«

»Tako, da. Jaz jim rečem dečki, ker so bili res 14-, 15-letni, tako da so bili v kasarnah brez vsakega orožja.

Nekateri se spominjajo, da so imeli le lesene puške, kot ste prav povedali. Po navadi so imeli kakšno lopato, ker so delali in se niso vojskovali. Imeli pa so različne kasarne.

Nekateri so bili v koncentracijskih taboriščih, na primer v južni Italiji, drugi pa nameščeni po cerkvah, v samostanih, skratka kjer koli so dobili prostor, tja so jih dali. Dogodilo se je celo, da so jih dali v šotorske tabore, tako da jih je bilo po 500, 600 v teh šotorih, in tam so prebili cela leta.«

»Rekli ste, da ni gradiva, ampak v vaši knjigi je zbranega ogromno. Imate skoraj več opomb in pripomb, literature, virov itn. kot glavnega teksta. Ogromno fotografij, ki pričajo o dogajanju, vidi se otroke v uniformah.«

»Ja, slike … Imela sem veliko srečo, ker so mi ljudje, ki sem jih intervjuvala, dajali in posojali slike, ki včasih povedo veliko več kot beseda. In na žalost, ja, bilo jih je ogromno. Mislim, da je po zadnjih študijah prišlo na dan, da jih je bilo več kot 40.000. Od tri do pet let so bili v teh četah brez dela.«

»No, nadaljevanje knjige je bilo na neki način napisano že prej, v seriji knjig pokojnega Alberta Kluna, to so knjige o prekomorcih partizanih, ki so se bojevali na vseh mogočih bojiščih.«

»Ja, knjige, ki ste jih omenili, so bile tudi moj začetek.

Albert Klun je vso to stvar začel in zbiral in pustil v Pokrajinskem muzeju v Kopru. Tam dobimo veliko materiala v zvezi s prekomorci in jaz sem recimo šla eno stopničko nazaj, da bi videla, kdo so bili in ali so sploh bili ti mladi v prekomorskih brigadah. Veliko jih je šlo v prekomorske brigade, predvsem tisti, ki so bili nameščeni v južni Italiji, ker je jugoslovanska misija po razpadu 319

fašizma hodila od čete do čete in vabila, da se pridružijo partizanskim četam. Velika večina mladih je šla v prekomorske brigade. Obstajata še drugi struji ali poti posebnih bataljonov. Eni se skušajo vrniti domov, nekaterim uspe, nekaterim ne, nekatere ujamejo Nemci, nekateri končajo v taboriščih, na njihovi poti zasledimo veliko razliko v vojni sreči. Tisti pa, ki so bili na severu Italije, ker tudi tam smo imeli posebne čete, končajo v južni Franciji, sicer kot zavezniške čete, ampak še vedno so posebni bataljoni, še vedno se ne borijo in jih poimenujejo, kot piše v naslovu knjige, Slav company.«

»To so bili Primorci v ameriški vojski, tisti Pattonovi, ki je osvobajala Francijo in nato Nemčijo?«

»Ne, Slovenci v posebnih četah angleške in ameriške vojske, celo francosko-angleške, niso osvajali, tam so samo delali, sploh se niso borili. Niso imeli pušk, tudi tam so bili zaprti v kasarnah ali koncentracijskih centrih, imenujmo jih tako.«

»Američani, Angleži jim niso zaupali …«

»Ne, niso bili enakopravni. Niso imeli možnosti, da bi se vključili v ameriške čete. Bili so v posebnih četah, razmeščenih po kasarnah, ki so bile izven kasarn ameriške vojske, in vedno so bili skupaj samo kot Slovenci.«

»In zakaj ni bilo zaupanja?«

»Mislim, da se je stvar že malo obračala na politiko in v to, kako se bo vse rešilo po vojni na našem teritoriju. V

spominih se ponavlja to, da jim niso zaupali, ker je Tito postal premočan. To se pojavi že po letu 1943. Na primer na začetku leta 1944 so jih premestili iz severne Italije najprej na Korziko, potem v južno Francijo. Že takrat se je začelo nihanje, tehtnica se je že nagnila, ker so se bali.«

»To je bil že začetek hladne vojne, ki se je začela z jaltskim dogovorom, da bodo teritorij Jugoslavije prerezali na pol in si ga bodo razdelili, pa je Tito to vendarle preprečil …«

320

»Tako. Mislim, da je bilo prav zaradi tega. To se je kazalo ob koncu vojne, ko se je velika večina vračala v Trst, a se do konca leta 1945, nekateri se celo do začetka 1946., niso mogli vrniti. Vsi, ki so bili v Slav company v južni Franciji, se spominjajo pisanja peticij, da bi jim dali možnost vrnitve, in ta zadeva se je vlekla, vlekla in vlekla še sedem, osem mesecev po vojni. Nekateri se celo spominjajo, da so se bali, da bodo ostali tam, saj bi z vrnitvijo porušili nova razmerja.«

Po podatkih Alberta Kluna je bilo v sklopu 7. ameriške armade na francoski fronti okrog 6000 Slovencev (skupaj z zajetimi na Sardiniji). V oddaji iz leta 1995 o tako imenovanih Sardincih, ki so ostali brez statusa borcev oziroma vojnih veteranov, ki se razen mojega uvodnega teksta žal ni ohranila, mi je prav o odnosu zaveznikov pripovedoval tudi prekomorec Avgust Valenčič. V

spominu mi je ostalo njegovo veselje, ko je v Franciji po vojni slišal Radio Trst, govorili so partizani, in to slovensko.