LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

TONČKA SENČAR IN SLAVKO WEISS

Društvo izgnancev Slovenije je leta 2009, torej kar 64

let po koncu druge svetovne vojne, v Ljubljani organiziralo prvi evropski kongres izgnancev in beguncev

‒ žrtev fašizma in nacizma v letih od 1920 do 1945. V

športni dvorani Tivoli so se zbrale delegacije iz dvanajstih evropskih držav, ki jih družijo trpki, neizbrisni spomini in posledice trpljenja zaradi fašističnega in nacističnega nasilja. Iz naših koncev sta se kongresa udeležila tudi Tončka Senčar in Slavko Alojzij Weiss iz Pirana. Oba sta se sem preselila iz Štajerske in prav zato sem ju hotel posneti, da bi našim primorskim poslušalcem povedala, kakšne zgodbe so med vojno doživljali zavedni Slovenci s tistega konca. Tudi tam je bilo hudo. Med pogovorom nisem odkrival samo dveh zelo trdih življenjskih zgodb, ampak tudi novo dimenzijo primorskega eksodusa. Oba sta bila potomca emigrantov, ki so morali zapustiti dom.

A to ni bilo dovolj, ko so si na štajerskem koncu uredili nov dom, so ga morali samo zato ker so bili zavedni Slovenci, prepustiti drugim »čistokrvnejšim« priseljencem, oni pa so se znašli v taborišču. Po vojni jim je neizprosna usoda vrnila stanovanja, vendar ne njihova, ampak druga, last teh, ki so zapustili Piran. Sicer pa domovi ali stanovanja v tistih časih obnove vasi in mest, novih nad in idej niso bili tako pomembni. Njuni zgodbi nam razkrivata še marsikaj.

»Gospa Tončka, kdaj vas je prineslo na Primorsko?«

Tončka Senčar: »Na Primorsko me je zanesla velika želja po študiju. Namreč, leta 1954 sem končala učiteljišče v Novem mestu in takrat so objavili razpis za učitelja Zavoda za gluho mladino, danes je to Center za korekcijo sluha in govora. Ker sem imela nekako željo spoznati svet in tudi naprej študirati, sem se prijavila in sem bila izmed 19

kandidati in kandidatkami izbrana, da sem prišla v Portorož.«

305

»Kakšen je bil takrat Portorož?«

Tončka Senčar: »Bilo je decembra – ves je bil še v cvetju.

Ljudje so hodili – posebno otroci in mlajši – brez nogavic, čemur sem se strašno čudila. Jaz pa sem bila kar nekako zimsko napravljena, saj je snežilo, ko sem zapuščala dom in iz Ljubljane potovala na Primorsko,. Bil je idiličen na tisti prvi pogled, v cvetju. Mačice so cvetele in nisem mogla verjeti, da sem prišla, bi lahko rekla, na drug svet. In ko sem spraševala, ali bo vedno tako, so mi rekli: 'Bo do prve burje!' Te burje k sreči dolgo nisem dočakala.«

»Slavko, vi pa ste Celjan, tako ste mi rekli?«

Slavko Weiss: »Jaz pa sem Celjan, iz okolice. Oče in mati sta se preselila v Piran leta 1955. Seveda sem tudi jaz bil zraven. V Piran smo prišli zaradi dela – jaz sem finomehanik.«

»Kakšen je bil za vas Piran?«

Slavko Weis: »Za mene je bil Piran zelo lep. Bilo je čisto drugače, kot je sedaj. Ni bilo te pločevine, kot jo imamo zdaj. Bili so lepi sprehodi. Na splošno je bilo lepo …«

»Gospa Tončka, rekli ste, da ste iz Brežic, ampak samo polovica vas je iz Brežic, pol vas je s Primorskega.«

Tončka Senčar: »Ja, drži. Namreč, moja mama je bila rojena v Rakitovcu, na Kraškem robu. Pisala se je Rožac, to je zelo znan priimek Rakitovca, in njena mama je bila Žigante in so se po Rapalski pogodbi, leta 1922, ko je mama imela 11 let, s starši vred preselili v bližino Brežic, v sosednjo vas. Mama se je potem poročila …«

»Ste otrok primorskih beguncev.«

Tončka Senčar: »Vsekakor. Oni so bežali. Mama mi je ničkolikokrat pravila, kako hudo je bilo. Tudi mi je pravila, kako so peš hodili v Trst, kako je bila sama pri birmi v Trstu, pravila mi je tudi, kako je njen oče zidal hiše v Trstu. In jaz, ko sem prvič prišla v Trst pred toliko leti, sem se samo ozirala za temi velikimi hišami in bila z mislimi pri svojem nonotu.«

306

»Ste kdaj bili v Rakitovcu?«

Tončka Senčar: »Ja, bila sem v Rakitovcu. Zdaj nameravam tja peljati tudi vnuke, da se bomo še pobližje spoprijateljili. Tudi iz mojega kraja so imeli lani organiziran avtobus, tako da so povezave med Brežicami in Rakitovcem kar žive.«

»So vas ljudje, ki ste jih srečali, ko ste prišli v Portorož, spominjali na vašo mamo?«

Tončka Senčar: »Ja. Spominjali so me gotovo po govorici, kajti mama je znala še kaj po italijansko in tisti značilni primorski dialekt je nekje še »sem pa ke« ohranila.«

»Tu ste se srečali z italijansko manjšino.«

Tončka Senčar: »Tudi z manjšino. Moji starši in sorodniki so me večkrat obiskali in nekako smo navezali stike z domačini, ki so se preselili v Trst, predvsem s tistimi, ki so bivali v tej hiši, v kateri stanujem sedaj.

Najprej so živeli v barakah, šele potem so dobili stanovanja. In lastnica nam je velikokrat pravila, kako je bilo nekoč urejeno, kaj se je vse počelo v Piranu, s čim so se ukvarjali. Imeli so celo vinograd v Luciji itn.«

»Gospa Tončka, kaj vam je prinesel čas druge svetovne vojne?«

Tončka Senčar: »2. svetovna vojna se je za nas, za celo vas in okolico začela že 24. oktobra 1941, ko smo bili vsa naša družina in vsa naša vas odpeljani v zbirno taborišče Rajhenburg, torej današnjo Brestanico. Tisti čas, bila sem šestletno dekle, imam pred seboj, kot da bi gledala na filmu dogodke tistega časa. Saj veste, kot kmečko dekle, ki do takrat nisem veliko sveta videla in sploh nisem poznala grozot, sem prvič videla vojaka v uniformi, prvič kamion, na katere so nas nalagali, prvič sem spala na slami kot naš teliček v hlevu.«

»To je bilo hudo za otroka.«

Tončka Senčar: »Zelo hudo je bilo tudi to, da smo tam v Rajhenburgu dobili t. i. svetinco, smo rekli, iz pleha z 307

vtisnjeno številko, in tisto smo morali nositi. S seboj smo lahko vzeli nekaj malega. Jaz sem takrat začela hoditi v šolo. Hodila sem en mesec in sem imela nahrbtnik in v tisti nahrbtnik mi je mama zložila najnujnejše, kar je mislila, da bo koristilo. Oče in mati in še dva brata, pa je vsak vzel, ker je lahko. Vse drugo smo morali pustiti.«

»In zakaj so vas odpeljali?«

Tončka Senčar: »Odpeljali so nas zato, ker je bila takrat politika nemškega rajha, da bi to Spodnjo Štajersko in sploh Štajersko ponemčili, kot je Hitler naročil v Mariboru:

'Naredite mi to deželo nemško!' Tudi mi, Brežice ali po nemško Rannan der Sav, smo spadali v spodnji del Štajerske in smo bili vključeni v preselitev, da bomo najprej delovna sila, in potem je vprašanje, kaj vse bi z nami delali.

»Kako je to sprejela vaša mati? Tako rekoč je prišla z dežja pod kap.«

Tončka Senčar: »Ja. Torej zelo hudo, moram pa reči, da so starši in drugi kar skrivali solze. Ko otrok vidi solze, joče, čeprav ne ve, zakaj, na otroka to močno vpliva, neverjeten vtis. Pred očmi imam sosedo, rekli smo ji teta Ančka, ki je pokleknila in poljubila zemljo, kot bi vedela, da se v vas nikoli več ne bo vrnila. Dostikrat pomislim nanjo.«

»Gospod Weiss, kaj se je vam zgodilo v Celju?«

Slavko Weiss: »V Celju leta 1941, malo po nemški okupatorski zavojevitvi naše Slovenije, so ob treh zjutraj že kričali: 'Heraustreten, heraustreten!' Jaz sem se prvi zbudil in sem rekel: 'Ata, nekdo kliče.' In oče je gor skočil, takrat so že s puškinimi kopiti tolkli po vratih, da smo odprli, in so nam takoj rekli, da moramo spakirati najnujnejše, kar je, in da gremo. Pobrali smo vsak svoj lonček in obleko.

Seveda je bil takoj jok in stok. Z avtobusi so nas odpeljali v Rajhenburg, v današnjo Brestanico. Nastanili so nas v neke štale tamkajšnjega gradu, ki so bile ograjene z žico.

Spredaj je bil sod ali kibla, v katero smo morali hoditi vsi 308

na stranišče, zraven pa je stal vojak stražar s puško, ki je vedno kričal: 'Schnell, schnell!'. Zjutraj smo dobili neko kavo, oče pa je moral ob tem delati vse dneve v kamnolomu. Tako sem s sedmimi leti moral namesto v šolo v pregnanstvo, čeprav moj oče ni bil politik, ampak samo čevljar.«

»Ampak potem niste šli naprej v Nemčijo, ampak so vas odpeljali na Hrvaško …«

Slavko Weiss: »Poglejte, zame so, ker imam nemški priimek, prvotno mislili, da sem Jud, vendar so, ko so delali raziskave po kolenih nazaj, od kod priimek izhaja, prišli do tega in so tudi očetu rekli, da je Nemec, pravzaprav čisti Arijec, ker so bili naši predniki z Bavarske. Oni so že davno šli z Bavarske prek Alp v Italijo. Živeli so v Gorici, stari oče pa je bil čevljar. Moj oče je bil rojen že v Italiji, jaz pa v Sloveniji.«

Zakaj so njegovi odšli iz Italije v Jugoslavijo, mi ni vedel povedati, vendar splošno znano je, da Italijani za izdajstvo svojih zaveznikov niso dobili samo slovenskega in hrvaškega ozemlja, ampak tudi avstrijsko ali nemško govorečo Južno Tirolsko. Dokler Italija ni spet postala prijateljica z nemškimi nacisti, so bili osovraženi tudi nemško govoreči prebivalci Italije, to nam je pripovedoval že Miro Kocjan, in po prvi svetovni vojni so morali čez novo rapalsko mejo tudi Avstrijci.

»Gospa Tončka, povejte, kako je bilo za otroka potovati po teh taboriščih. Vi namreč niste bili samo v enem taborišču.«

Tončka Senčar: »Potovanje v Nemčijo je trajalo k sreči le tri dni. Obljubljali so nam, da nas bodo tam čakale visoke hiše in kaj še vse, a so nas pričakale barake s trinadstropnimi posteljami, torej ležišči. To je bilo taborišče Trebnitz v Šleziji.«

»Kakšno je bilo?«

Tončka Senčar: »Delovno, kjer so starši morali delati, hoditi na kmete. Oče je recimo moral žagati led, ker takrat 309

ni bilo hladilnikov in so led razvažali po mesnicah, bolnicah itn. Vsa leta je delal v vodi in mrazu. Mama je delala na kmetiji, otroci pa smo bili tudi zaposleni, in sicer v taborišču, tako da smo pometali veliko dvorišče, ki je bilo vedno za apel ali za kaj drugega, za kakšen tek, če smo bili kaznovani, ali kaj drugega. Torej, otroci smo obešali perilo, nosili drva, skrbeli za premog, ko se je kurilo. Hodili smo na njivo pobirat krompir, korenje, in to je bilo za nas veselje, kajti takrat smo se tudi najedli korenja. Še najrajši pa smo obirali sadje, če so nas poklicali, tako da smo se do sitega najedli.«

»Ampak vi ste imeli srečo, da ste ostali s starši.«

Tončka Senčar: »Ja, to je res. Ostali smo s starši. Ampak stalno so nas selili iz lagerja v lager, bila sem v štirih taboriščih ob poljski meji. Stalno smo morali delati pri kmetih. Kakšne načrte so imeli z nami? Ko smo pozneje malo študirali to zgodovino in politiko tretjega rajha, ko smo se vračali na opustošeni dom, smo prišli do zaključka, da zelo grde. Najprej so uničevali in uničili veliko ljudi v koncentracijskih taboriščih, no, mi otroci pa naj bi pozneje postali delovna sila, in vprašanje je, kaj bi se z nami godilo. Vsekakor bi bili njihovi hlapci, dekle, služabniki.«

»Torej ste bili neke vrste sužnji.«

Tončka Senčar: »Ja, vsekakor, ne sužnji kot nekoč, ampak ljudje brez pravic, oropani lastne osebnosti. Otroci smo bili okradeni otroštva, veselja, nikoli nismo poslušali pravljic, ki jih matere, babice pripovedujejo svojim otrokom, in okradeni smo bili šolanja, kar je najhuje. Jaz sem šele po vojni začela hoditi v prvi razred.«

»Ste bili tudi tepeni?«

Tončka Senčar: »Ja, tepeni smo bili. Kot veste, kjer je več otrok, zmerom kaj pride, da se kaka šipa razbije, kar je tudi prav, ker so otroci živi, in ker nismo želeli izdati, kdo je to naredil, nas je pač lagerführer ali pa tisti, ki je bil dežuren, da nas je stražil, nagnal na veliko dvorišče, kjer 310

smo morali bosi tekati toliko in toliko krogov, pozimi bosi

…«

»So se izživljali nad vami?«

Tončka Senčar: »Ja, vsekakor. Vedno, ko si srečal lagerführerja – to je vodja oddelka ‒, si ga moral pozdraviti in dvigniti desno roko in reči: 'Heil, Hitler!' Moram reči, da sem bila ubogljiva, kajti če nisi tega naredil, ti je dal klofuto. Ampak moj brat, tri leta mlajši od mene, tega kljub mamini prošnji: 'Naredi to, da ne boš tepen.,' ni nikoli naredil in jih je res dobil, še pa še.«

»Predvajali so vam tudi posebno glasbo, vrteli filme …«

Tončka Senčar: »Torej, strašno. Predvajali so nam samo marše, prvi film v življenju sem seveda videla tam. Pa kako so bil zviti. Najprej so nam pokazali otroški film.

Nikoli ne bom pozabila pravljice Lonček, kuhaj! Vsi smo bili navdušeni, nihče česa takega še ni videl in doživel, ampak to je bilo prvič in poslednjič. Potem pa so nam vedno prikazovali vojaške filme, in sicer take, v katerih nemški vojak ni bil nikoli zadet, ni padel, in če ga je kaj zadelo, je bil samo malo ranjen in že spet je bil zdrav. Torej, strašno močno so nas vzgajali v sovraštvu do drugih narodov, do drugih vojska, ki so bile z njimi.«

»Je kakšen lep spomin?«

311

»Ja, ko smo dobili darila Rdečega križa. Enkrat je bila na kupčku oblačil tudi lepa bela svilena oblekica, kakršne še nisem videla. Prav na rahlo sem se je dotaknila in spreletel me je poseben občutek. Začela sem jo gladiti, otipavala sem gumbke, rokavčke. Ko sem jo nekaj časa tako gledala in občudovala, mi je mama rekla, ali je ne bom pomerila. Kar poskočila sem od veselja in jo stisnila k sebi, da sem občutila vso svilnato mehkobo in celo njen posebni vonj. Pomerila sem jo, zelo mi je pristajala, kot da bi bila narejena zame, počutila sem se kot princeska ali kraljična v pravljici. Čeprav ni bilo nikjer v sobi ogledala, sem kar videla, kako mi pristaja. V tistem trenutku sem bila najsrečnejši človek na svetu. Ko sem jo oblekla, so me celo fotografirali, da bomo fotografijo poslali domov 312

sorodnikom, da bodo videli, kako dobro se nam godi …

Kakšna propaganda.«

Tončka Senčar v beli oblekici, taborišče Trebnitz, avgusta 1942.

Pod oblekico se je skrivala »svetinca« s številko 5261.

»Ste imeli srečo? Se je vsa družina vrnila iz taborišča?«

Tončka Senčar: »Ja, preživeli smo, čeprav je bilo zadnja leta veliko bombardiranja in smo morali pogosto v zaklonišče, ampak smo preživeli. Vrnili smo se julija 1945

na opustošen dom, kajti na naš dom so naselili Kočevarje, in preden so oni šli in tudi drugi, tam mimo je namreč šla vsa ustaška fronta in vse, kar je prodiralo proti Avstriji, vsi ti so se zadrževali v naših hišah, so uničili še tisto, kar je ostalo. Kurili so kar sredi sobe ali kuhinje itn., tako da smo šest mesecev živeli pri mojem stricu, ki je imel kolikor toliko urejen dom in nas je vzel pod streho, da smo si lahko potem uredili našega.«

Tončka se je potem, kot je že povedala, preselila v Piran, kjer je postala znana učiteljica, še sedaj jo vabijo na šole, da mladim pove svojo življenjsko zgodbo. Leta 2011 se je celo udeležila mednarodnega festivala pripovedovalcev zgodb v avstrijskem St. Pöltnu pri Dunaju, kjer je ta zgoda o beli oblekici prav odmevala. O

ogrlicah, ki jih je videl mali Slavko, pa je težko govoriti otrokom. Prav pa je, da ostane zapisano.

»Slavko, vas so peljali na Hrvaško, smo rekli, v Jesenovec?«

Slavko Weiss: »Ja. V Rajhenburgu je nemški oficir rekel mojemu ateju, da je Nemec in da gremo za Nemčijo, moj oče pa mu je odgovoril: 'Nisem Nemec, sem Slovenec!' in zaradi teh besed so nas potem v Rajhenburgu predali ustašem, kjer so nas strpali v živinske vagone, vsaj takrat se je tako reklo, živinski tovorni vagon, in od tam je kompozicija zaprta brez hrane in vode šla vse do Jesenovca.«

313

»Tam je bilo zelo znano zloglasno ustaško taborišče.«

Slavko Weiss: »Tako je, ustaško, in tam so bili ustaši v črnih uniformah. Ker pa do Jesenovca nismo mogli priti –

vsaj govorilo se je, kot je meni znano, da je bilo že preveč zasedeno –, so nas preusmerili in nas dali v zbirni center v Stari Gradiški. Od tod so nas drugi dan odpeljali v Slavonsko Požego, v ustaško taborišče. Tu so bile majhne barake. Ležali smo na tleh, na malo slamice na zemlji.

Takšno je bilo naše življenje.«

»Kaj ste počeli oziroma kaj so počeli z vami?«

Slavko Weiss: »Z nami niso nič počeli, kajti v Slavonski Požegi sem bil največ 14 dni, in to je bila sreča. Prišel je ustaški oficir in izbral mojega očeta in mamo in še moji sestri z mano vred, pa nas je odpeljal na Garešnico, na svoje posestvo, kjer smo morali delati, pasti krave itn.«

»Je bilo v taborišču veliko Slovencev?«

Slavko Weiss: »Pretežno so bili samo Slovenci. No, iz Garešnice so nas pa dali v ustaško taborišče v Petrinjo, kjer smo bili na ležalnikih, za silo zbitih iz desk, kjer so nas zadrževali in tako rekoč niso vedeli, kaj bi z nami.

Tam smo se srečali z bratom mojega očeta, ki je bil poklicni fotograf in nas je slikal.«

»So bili samo ustaši ali tudi Nemci?«

Slavko Weiss: »To pa so bili … saj Nemci so me po eni strani rešili. To so bili ustaši, pa Nemci, Čerkezi, Italijani, vsemogoče sorte kolaboracionističnih vojsk je bilo.«

»Kako so se ustaši in preostali vedli do zapornikov?«

Slavko Weiss: »Ustaši so bili grozni. Spomnim se enega, ki je kar prišel noter, vzel bajonet in tolkel z njim: 'Ako mi ne pobedimo, ćemo vas Slovence sve poklat!' (Če ne zmagamo, bom vse Slovence poklali!) In preden so se 8.

maja začele borbe v Petrinji med našo narodnoosvobodilno vojsko in temi kolaboranti, ustaši, domobranci, smo bili obveščeni, naj čim prej pobegnemo, ker nas bodo naslednjo noč vse poklali. Točno poklali!«

314

»Slišalo pa se je, da so s Srbi še neprimerno huje ravnali, da so kar rezali vratove in iztikali oči …«

Slavko Weiss: »Ja, to so ustaši delali, ja. To sem videli.

Imeli so tako nanizane oči (z roko je nakazal ogrlico) in za en par so dobili odlikovanje.«

»Najhuje je bilo, ko se je bližal konec vojne, takrat so vedeli, da bodo izgubili in da se lahko zgodi, kar so vam govorili, da vam bodo prerezali vratove … Veliko pa so jih vzeli s seboj kot zaščitnico, da jih partizani ne bi napadali, obstreljevali, bombardirali, ko so se premikali proti Nemčiji oziroma Avstriji.«

Slavko Weiss: »Seveda, seveda. V vozovih. Ustaši, ko so videli, da je konec vsega, so se med sabo tepli, nagnali so ljudi na vozove in jih peljali čez Zagreb, prek Slovenije, jaz sem ušel in se rešil. Zgodovina pa pravi, da so jih potem tukaj naši pobili, ampak jaz menim, da so bili tako krvavi pod kožo in po rokah, da se niso hoteli predati, in so nastale take borbe, da je veliko ljudi padlo. Veliko je bilo tudi nedolžnih, ki niso bili nič krivi, in tistih, ki so bili krivi

… Najbolj pa je nastradal nedolžen, civilni narod, ki so ga imeli za zaščito.

315

Slavko Weiss v Petrinji leta 1943 kot najmanjši otrok drži očeta za roko.

Moji sestri sta tudi bili v dolgi koloni, ampak sta že dan prej med nekim napadom zbežali k partizanom. Midva z mamo sva bila obveščena, da morava zbežati, ker nas bodo pobili, in sva med nekim streljanjem zbežala.

Prebijala sva se skozi mesto, skozi fronto med samimi kroglami, če bi vsaka zadela, ne bi bilo nobenega živega na svetu … In sva srečno prišla na partizansko stran.

Uspelo nam je priti čez celo fronto, čez celo blokado.

Ranjen sem bil v desno nogo, eno leto je bila kot hroma, ampak zdaj je že v redu. Preživeli smo največje gorje.«

»Kaj se je zgodilo s tistimi, ki so ostali za zaščitnico?«

Slavko Weiss: »Nisem bil zraven, ne vem. Nisem videl, ampak po pripovedovanju, po tem, kar sem slišal, so nastradali na naši slovenski zemlji.«

»Menda so vse zmetali v Dravo …«

Slavko Weiss: »Ah, ne vem … Je pa po Dravi plavalo še pa še trupel, kar sem tudi videl. Saj se tega ni dalo skriti.

To so pa delali … kar naenkrat te je zmanjkalo, te ni bilo 316

več. Saj so tudi mene lovili, a me niso ujeli, pa sem bil star sedem let. Moje otroštvo je bilo popolnoma uničeno. Nič nismo dobili nazaj. Še dandanes nimamo povrnjene škode.

Upam, da se bo dalo še kaj rešiti, da nam bodo priznali pa da bomo tudi mi zadovoljni, ker tega, kar se je naši generaciji godilo, ne želim nobenemu več na svetu. Lakote, trpljenja in vsega ponižanja.«

»Ste pa imeli v koloni tudi srečo, da je prišlo do napada.«

Slavko Weiss: »Seveda, seveda. Srečo sem imel, da smo jim ušli. Ker tisti, ki jim ni ušel, je šel s kolono naprej do Drave.«