LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

DANA KLANJŠČEK VALIČ

Zgodovina človeštva je zgodovina vojn, a vendar tudi kulture in vedno višjih moralnih standardov. Med zadnje je spadalo tudi nenapisano pravilo, da se ob vojnah zapira v taborišča samo ujete moške, da se ti ne bi mogli vojskovati proti njim, in da jih ni treba pobiti. To, da so fašisti in nacisti zapirali tudi ženske in otroke, pa je jasen dokaz, na kakšno raven se je spustila njihova kultura.

Saj ni treba omenjati pobijanja, požiganja, mučenja, posiljevanja, pretepanja, pitja olja in vsega, kar nam pripovedujejo tile intervjuji, a ne.

Med drugo svetovno vojno je bilo po podatkih združenja internirancev v nemških, italijanskih, madžarskih in hrvaških taboriščih okrog 63.000

Slovencev in Slovenk. Najbrž niso všteti vsi primorski Slovenci z druge strani meje, ki so bili po vseh statistikah vodeni kot Italijani, so pa zajeti primorski begunci, ki so pribežali v Jugoslavijo, kot na primer naslednja intervjuvanka. Med taboriščniki je bilo kar 22.000 žensk.

Največ v Auschwitzu in Ravensbrücku, na Rabu in v Gonarsu. Iz taborišč se jih po vojni ni vrnilo približno 9000.

Preživele interniranke se vsako leto na jesen že vrsto let dobivajo na tovariškem srečanju v Portorožu. Tu sem se srečal tudi Dano Klanjšček poročeno Valič, upokojeno učiteljico slovenščine iz Ljubljane. Z možem Aleksandrom, znanim slovenskim igralcem, rada prideta na Primorsko, pa ne samo zaradi srečanj internirank ali borcev, ampak zaradi prave večkratne srčne zveze: da je igralec Aleksander Valič po rodu iz Gorice, ve marsikdo, to je že večkrat ponosno povedal in že priimek ga izda, od kod je. O njegovi ženi, tihi spremljevalki, mami in babici Dani ali Danici, kot jo kličejo nekateri, pa se ne ve nič, saj ne spada v gledališko in filmsko estrado. Čeprav 288

lahko pove še bolj pretresljivo zgodbo. , Zato spoznajmo njo in njeno življenje.

Pogovor sem začel z uvodnim radijskim vprašanjem:

»Gospa Dana Valič Klanjšek, dom ste si ustvarili v Ljubljani, tam delate in živite, tam imate potomce, v Portorož ste prišli kot turistka; se imate za Ljubljančanko, Goričanko ali Tržačanko?«

Ona pa vsa srečna in nasmejana, kot da je na izpitu dobila najlažje vprašanje: »Jaz sem predvsem Primorka, ker se čutim doma na Primorskem, in to od Trente dol do Trsta, do morja.«

»Vaši starši so z Goriškega.«

»Da. Iz Šempasa sta oče in mama. Oba sta nekaj časa živela v Trstu, ker sta se med vojno, leta 1916, poročila in potem tam živela. Ko pa je prišla Italija, je moj oče, ki je bil izredno zaveden Slovenec, takoj optiral za Jugoslavijo, ker je vedel, da ga bodo najbrž že kam odpeljali, saj je bil v zelo izpostavljeni državni službi. No, in potem sta bila najprej v Radgoni, nato pa so ga premestili v Ljubljano, kjer sem se rodila leta 1922.«

»Kakšno je bilo življenje otroka v begunstvu? Vaši starši gotovo niso imeli takega življenja kot tisti, ki imajo stalen dom.«

»Vedno smo čutili, posebno moj oče, da je bil komu v napoto, ker takrat so pravili, da prihajajo – če rečem popolnoma vulgarno – žret kruh domačim.«

»Kako ste se Primorci znašli v Ljubljani? Tam vas je bilo tudi veliko, 10.000 ali 20.000 …«

»Zelo veliko. In morem reči, da smo imeli primorsko društvo, ko sem hodila v gimnazijo, to je bila je tako imenovana Sedejeva družina (katoliško emigrantsko društvo v spomin na goriškega nadškofa Frančiška Borgije Sedeja), in tam smo se zbirali. Spomnim se še pokojnega zdravnika Bogomirja Magajne, bili so še mnogi, tako da se je primorski duh ohranjal in gojil. Vedno sem imela občutek, da smo mi, ki nosimo tega duha s seboj, 289

bolj patriotski, zavedni Slovenci kot pa Krajnci, kot smo jim takrat rekli.«

»Na ta način ste se tudi ločevali – kdo je malo bolj zaveden, kdo malo manj …«

»Veste kaj, to se je ob gotovih prilikah poznalo. Še se spomnim, ko so Nemci napadli Poljsko. Takrat so bile v Ljubljani demonstracije. Prvi smo šli mi. Potem so bile demonstracije, ko je bil sporazum Cvetković-Maček. Takrat smo tudi šli na ulice …«

»Kaj pa takrat, ko so prišli Italijani?«

»Ko so prišli Italijani, to je bil za nas največji šok in največje trpljenje. Mislili smo, da je Jugoslavija močnejša, mislili smo, da je jugoslovanska vojska močna. Da pa bo vojska v sedmih dneh razpadla in da bodo Italijani lahko takojci prišli v Ljubljano, to nam ni niti na kraj pameti padlo. In jaz sama sem čutila, da se moramo upreti. To sem nosila v sebi in iskala možnost povezave samo zato, da se upremo.«

»Ampak veliko je bilo tudi tistih, ki so šli takoj z Italijani …«

»Ja!«

»Kako ste Primorci gledali na to?«

»To je bilo za nas izdajstvo! Bilo je izdajstvo, da so nekateri slovenski predstavniki šli naravnost naproti Italijanom, jih sprejeli. Ban Natlačen in župan Adlešič pa sta se šla poklonit v Rim in se zahvalit, da je tak kulturni narod prišel tudi v naše kraje. Za nas je bilo to nekaj najhujšega.«

»Italijansko okupacijo ste zelo hudo občutili tudi na svoji koži.«

»Ja, res je. Ravno sem maturirala in seveda sem takojci našla stik z Osvobodilno fronto, se povezala z njo, predvsem z mladinsko sekcijo, in sem delovala na terenu, kjer smo stanovali, to je na Kodeljevem v Ljubljani. V tej mladinski organizaciji Osvobodilne fronte so mi takoj 290

zaupali vodstveno vlogo. Najbrž to že ni moglo ostati skrito, tako da so 31. julija 1942 prišli italijanski vojaki, obkolili našo hišo in vdrli.«

»Vas je kdo izdal?«

»Ja, izdal me je …« vendar imena ni povedala. »To pa dokazuje listina, ki sem jo dobila po vojni. Neka moja prijateljica je delala v arhivu, kamor so šle vse sodne knjige, in tam je napisano.«

»Kakšni so bili italijanski zapori? Kaj so počeli ti ljudje s tako veliko kulturo?«

»Še prej bi rada nekaj povedala … Ko so me aretirali, ko so prišli k nam, so naredili preiskavo. Žal je bil med vojaki tudi eden, ki je znal slovensko. Neki 'maresciallo' je vodil skupino. In ko so premetavali, so našli časopis, ki ga je hranil moj oče, s slikami bazoviških žrtev. In ko je ta človek zagledal slike, je takoj zahteval od mojega očeta, ker je vedel, da sem bila jaz premlada, naj pokaže legitimacijo, tisto 'lascia passare' (prepustnica), kot je bila takrat. In oče jo je pokazal in on pravi: 'Ja, pa vi ste Italijan!' Ker je videl, da je bil moj oče rojen v Šempasu, oni so imeli tam napisano San Basso preso Gorizia. Moj oče pa nazaj: 'Jaz nisem Italijan! Jaz sem Slovenec!' On je rekel: 'Vam bom dal klofuto!' Prav 'schiaffo' je rekel. Moj oče nazaj: 'Vi meni eno, jaz vam dve!' Takoj v zapor in tako so zaprli tudi njega. In ko so nas odpeljali v belgijsko kasarno, so očeta dali v eno samico, mene v drugo, in tam sem ves čas premišljevala, kako bi ga rešila. Spomnila sem se, da bi bilo najboljše, če rečemo, da so slike bazoviških žrtev zapuščina mojega strica, to pa je bil stric, ki se je ponesrečil, ko je plezal v severno steno Grintovca in padel ter se še zelo mlad ubil. Zapuščino pa je dobila moja mama. In zjutraj, ker me je moral tisti italijanski vojak peljati na stranišče, sem mu rekla, ali bi lahko očetu skozi lino samo dobro jutro voščila. In on je rekel lahko in jaz sem hitro očetu rekla: 'Oče, časopis je od strica Bertota.« In oče je to razumel, tako da sva oba govorila, da časopis ni 291

njegov, ampak od strica Bertota, in potem so ga po štirih mesecih izpustili.«

»Omenili ste še, da so v tem zaporu tudi mučili …«

»Ja, mučili, prav fašisti. 'Ta črni', kot smo jim rekli. Jaz sem k sreči ušla temu, ker me je italijanska vojska aretirala in takoj obsodila. Imela sem srečo. S tistimi pa, ki so jih fašisti prijeli, pa je bilo zelo hudo, še posebno če so mislili, da imajo funkcije v Osvobodilni fronti. Mučenje je bilo tako perverzno, tako sadistično, da lahko človek samo reče: 'O tem, kar so počeli, smo brali mogoče pred 1000

leti.'«

»Je težko povedati?«

»Ja, to je težko povedati. Tega ne bi mogla povedati tudi zaradi tovarišic, ki so to preživele, ker vsaj dve sta še živi, preostale pa so umrle.«

Prosila me je, naj ugasnem snemalnik. Ob spominih na to, kar je bolj slišala iz sosednjih celic, kot pa videla, ni mogla več pripovedovati. Med snemanjem je prišel v sobo tudi njen mož Aleksander, ki se je prej umaknil. Pa dobro, da je prišel. V oporo jo je objel okrog ramen in je kmalu prišla k sebi ter mi ob izklopljenem snemalniku in podpori moža začela pripovedovati, kako so mučili uboge ujetnice. Čeprav je uporabljala izbrane besede, ki ne povedo grobe in resnične zgodbe, je bolje, da tega sramotnega izživljanja predstavnikov »dvatisočletne kulture človeštva« ne opisujem. Omenjala je tudi imena nekaterih, ki so bile v mučilnici. Pomislil sem: »Če so te ženske po vojni dobile vpliv, če so to izvedeli njihovi očetje, bratje, možje, potem razumem njihovo kasnejše obnašanje.«

Dano Klanjšček Valič je rešila hitra obsodba vojnega sodišča.

»Mene pa so poslali na sodišče in tam sem bila obsojena pred vojnim sodiščem na deset let zapora, nato so me odpeljali iz ljubljanskih zaporov v Benetke v kaznilnico Giudecco. Tam so nas dali, ker nas niso hoteli priznati kot 292

politične ujetnice, ampak kot banditke, k italijanskim zločinkam. To je bilo nekaj groznega. Me, taka nedolžna dekleta, smo prišle k najhujšim taticam, na dno Italije, na dno …«

»Vaše paznice so bile nune?«

»Tukaj so bile 'šuore', nune, in so nas kar naprej silile moliti in so nas vsak dan vozile dol v cerkev v molilnico.

Potem ko je začel neki duhovnik zmerjati naše starše, da kako so vzgojili svoje otroke, smo se uprle in rekle: 'Ne gremo več v cerkev, ne gremo več k maši!' In nekega jutra so prišli po mene in še po tri druge in so nas odpeljali v Padovo. Tam so nas dali k italijanskim prostitutkam.

Ostale smo dva meseca v eni sobi, nato so nas preselili v Perugio. V Perugii pa je bilo že več naših, in sicer so bile vse zelo uporne in niso hotele hoditi v cerkev ne delati.

Tako so dali posebej en trakt samo za Jugoslovanke. In ta trakt je bil seveda najslabši, najbolj vlažen, najbolj temačen, ampak bile smo same skupaj. Tako. Bilo je zelo veliko Slovenk, veliko Dalmatink pa Črnogork.«

»Kako so se vedli do vas, zapornic?«

»Vse ženske kaznilnice so vodile nune, ker to so kaznilnice za italijanske kriminalke. Nas so samo dali zraven in moram vam povedati, da v Perugii z izrednim spoštovanjem. One so ugotovile, da nismo nobene kriminalke, videle so, kakšno tovarištvo je med nami. Mi smo na primer imele tako ustvarjen kolektiv, da je vsaka, ki je dobila paket, tega samo pogledala in ga dala ekonomki, ki smo jo postavili. V celici nas je bilo namreč 30. Torej je bilo stanje pošastno, ampak s takim tovarištvom, da smo si delile vse do zadnjega. Tudi če je ostal od paketa en piškot, je počakal, da se je delilo.

Drugače pa so bili zelo težki pogoji. Namreč, kaznilnica Perugia je na hribu in vode je zmanjkovalo. Včasih smo rekle, da smo se s pljunkom vode umile , pile in prale.

V Perugii sta bili z mano še Marinka in Roza Ribičič, torej sestra in mama Mitje Ribičiča. Oni so tudi za časa 293

fašizma zbežali od doma. Rozin oče je bil pisatelj Josip Ribičič. Rozo so zaradi bolezni izpustili iz zapora prej kot nas. Z nami je bila tudi Pepca Maček, sestra Ivana Mačka -

Matije, ki je bila takrat že poročena z Edvardom Kardeljem, a so jo poznali samo po dekliškem priimku.

Veliko znanih je bilo v tem zaporu, tudi prva Novljanova žena Mica Ambrožič, ki je kmalu po vojni umrla.«

»Kako je bilo ob kapitulaciji, so vas izpustili iz zaporov?«

»Mislile smo, da bomo lahko šle, vendar nas direktor ni hotel pustiti. Rekel je: 'Raje vas postrelim, kot da vas izpustim!' In zgodilo se je, da so prišli Nemci. V bližini je bil tudi moški zapor. Moške so takoj odpeljali v Dachau, nas pa je prišel iskat gospod Durjava, njegova hčerka je bila tudi zaprta v Perugii. On je to zelo spretno napravil. To je organizirala Osvobodilna fronta, ampak on je prišel kot poslanec Rdečega križa z vsemi nemškimi pečati, tako da se je direktor, ki je bil zelo surov, ustrašil in nas izpustili.

294

Manjša skupina bivših zapornic v Benetkah. Prva z leve Marinka Ribičič, nato Tončka Durjava, tretji gospod Durjava (s klobukom) naslednja zraven njega pa Dana Klanjšček.

Ko mi je dala fotografijo, ki je nastala v Benetkah, kjer so morale čakati, da popravijo od letalskih bomb poškodovano progo, mi je rekla:

»Tu na sliki smo vse okrogle, kot da bi se nam v zaporu lepo godilo, ampak ni bilo tako. Preden so nas izpustili, ko smo bile prav shirane, so nam najbrž dajali v hrano kakšne posebne dodatke, da smo naenkrat postale vse zabuhle.« … »In tako so nas spravili na vlak in počasi smo se peljali proti Postojni. Imela sem zelo slab občutek in sem rekla gospodu Durjavi: 'Tukaj bi šla dol z vlaka in šla v partizane.' On je rekel: 'Nemogoče. Jaz odgovarjam še za šest drugih, ki bi jih takoj ustrelili!' Najbrž Pepco Kardeljevo, Zorko Peršičevo pa eno Majcnovo, ki so bile 295

obsojene na dosmrtno ječo. 'Ne bo hudega,' je rekel, 'prideš v Ljubljano in boš šla v partizane.'«

»Ni bilo tako …«

»Ne, zvečer sem prišla v Ljubljano, zjutraj so mi že belogardisti prišli v hišo. Belogardisti, ne Nemci. Moram povedati še to. V Postojni je na naš vlak k vsakemu vhodu, v vsak vagon prišel domobranec s puško in ti so nas spremljali do Ljubljane. V Ljubljani – bila je že noč – sem šla domov. Zjutraj ob 10. so me že belogardisti prišli aretirat. Moj oče je samo rekel: 'Kaj si prišla domov?

Tvojega brata so tudi že zaprli …' Namreč, mojega brata, ki je imel 17 let, so zaprli za božič leta 1942. Italijani so naredili racijo na božični večer, saj so vedeli, da so ljudje doma. Takrat so tudi mojega brata zaprli in ga poslali v taborišče Visco blizu Gonarsa. Njega so tudi takoj, ko je prišel domov, zaprli belogardisti . Mene so zaprli v šempetrsko kasarno.«

»Ta je bila njihov zapor?«

»Da. In tam so nas zasliševali. Moram povedati en dogodek. Neki večer me pridejo iskat v ta zapor policaji in me peljejo na glavno policijo v Ljubljani. In ko vstopim, tam notri zagledam sošolko Ivico Tomšič, vso pretepeno, ležečo na trebuhu. Potem vidim našega slugo s poljanske gimnazije Gombača. Sem rekla: 'Kako to, da vas je toliko s poljanske gimnazije?' 'Ja,' pravi, 'sestanek smo imeli.'

Izgleda, da je bil na tem sestanku izdajalec, in so vse zaprli. Ampak pove mi tudi to: 'Zdaj zaslišujejo gor profesorja Švajgerja.' To je bil moj profesor slovenščine, zelo dober profesor, zelo zaveden človek. In čakamo …

Polnoč je že minila, njega še ni … In ko ga pripeljejo, na njem ni bilo koščka bele kože, tako je bil pretepen in ves krvav.«

»Kdo so bili policaji? Slovenci?«

»Slovenci. In rekel je samo: 'Ustrelili me bodo.' In res so ga peljali v Begunje, ga predali Nemcem in tam so ga ustrelili. Po vojni sem šla na njegov grob v Begunjah.«

296

Poljansko gimnazijo je takrat vodil ravnatelj Marko Bajuk, ki je na šoli podpiral tudi Erlichove stražarje in organiziral vohunjenje o politični usmeritvi učencev. To priča tudi pripoved dr. Brede Pogorelec, kot jo je opisala Mojca Smolej. (Izsek: www.delo.si)

»Kakšna je bila vaša usoda?«

»Mene so peljali gor in tam zagledam brata, ki sem ju poznala iz gimnazije, in sem videla širok usnjen pas prek mize, s tisto zaponko, ki je imela oster klin, s katerim so pretepali. Takoj mi je bilo jasno, da so tako rekoč učenci pretepli svojega profesorja. No, in tam me začne zasliševati, pravi: 'Ti se lahko rešiš, če boš priznala, da te je neki Tominec zapeljal v Osvobodilno fronto, da ti nisi hotela, ampak te je on …' Nakar sem rekla, kar sem na vseh zasliševanjih trdila, da nisem nikjer sodelovala, da sem takrat študirala, ker sem maturirala, itn. Odgovoril je:

'No, dobro, boš šla pa v lager.' In tako so me odpeljali v Ravensbrück.«

»Ravensbrück je seveda nova zgodba, a hudo je bilo najbrž že na poti v to koncentracijsko taborišče …«

297

»Ja, resnično. Odpeljali so me v najhujšem mrazu. Peljali so nas s kamioni, najprej do Šentvida. Tam so nas natovorili na živinske vagone, nas natrpali notri. Mraz pa je bil tak, da je škripalo pod nogami, ko smo šli od tistega kamiona do vlaka, , kar se še danes redko zgodi. To je bila strašna zima leta 1943/44. Vozili so nas pet dni, pet dni stisnjene, natrpane, brez vsega. Zvečer smo prišli Fürstenberg, v bližini Ravensbrücka. Hodili smo ponoči.

Spominjam se samo kamnite ceste, po kateri smo hodili, in potem smo zagledali velika črna vrata in gor je bil napis Arbeit Macht frei. Odpeljali so nas v velik prostor, kjer so bili tuši, kot neka kopalnica, prazen prostor. Nenadoma so luči ugasnile in se prižgale šele ob štirih zjutraj. In tedaj so Nemke, esesovke, ukazale, da moramo po vrsti skozi vrata, in videla sem Rusinjo, ker so spredaj priključili tudi Rusinje, zelo lepo Rusinjo, ki je prej imela prekrasne črne valovite lase, in ko je šla mimo, je bila na golo ostrižena. In takrat sem hitro, ker sem še imela prtljago s seboj –

seveda smo potem morali vso tam pustiti –, vzela škarje in si ostrigla dolge lase do ušes, tako da sem bila vsaj tega ponižanja prikrajšana, da me niso ostrigli na balin. Ko so opravili, so nam dali lagersko črtasto obleko, cokle in ruto in nas poslali ven.

Najprej smo morale biti v karanteni 14 dni. Vsak dan so nas vozili v neki blok, kjer so bili kobajagi zdravniki, esesovci, in tam smo se morale do golega sleči, iti mimo njih in oni so si to ogledovali. Me Slovenke smo bile vse mlada dekleta in smo prav ponosno šle mimo in se nismo čisto nič sramovale. To se je ponavljalo. Zobozdravnik je pregledal zobe, in če je bilo le malo kariesa, je takojci pulil.

Kar brez injekcij. Morale smo biti gole, tiste esesovke pa so uživale, ko so, potem ko smo prišle ven, na široko odprle vsa okna v hudem mrazu, da smo zmrzovale. No, in po karanteni so nas razdelili, kajti Ravensbrück je bil poln.

Moja številka je bila 26.886. Torej toliko jih je že bilo, veliko jih je seveda tudi pomrlo. Oni so imeli še pomožne lagerje, kamor so iz Ravensbrücka pošiljali interniranke, 298

kot so Oranienburg, Bergen-Belzen. Mene in še dve Slovenki so poslali v Grueneberg, to je bil lager med Berlinom in Ravensbrückom, nekje na sredi.«

»To je bilo delovno taborišče?«

»Da, in sicer smo morale delati v tovarni streliva.«

»Koliko ur ste delale?«

»Iz barak, kjer smo bile nastanjene, so nas zapodili že ob štirih. Zunaj smo se morale postaviti v vrste, da so nas prešteli. To je navadno zelo dolgo trajalo, stale smo po eno uro, nakar so nas v koloni odpeljali v tovarno. Delale smo od šeste zjutraj do šeste zvečer. Po tistem so nas zopet odpeljali v lager in tam smo dobile neko brozgo za jesti in hitro spat. Seveda je bilo vse to, kar bom pripovedovala, pospremljeno s psi, s psovkami, z batinami in včasih tudi s krepkimi palicami.«

»Kaj je bilo za vas najhujše v lagerju?«

»Najhujše je bilo ponižanje, to, da smo padli z nivoja človeka na žival. To so hoteli – dvigniti sebe, samo svojo arijsko raso, vsi ostali, posebno Slovani, pa smo bili za njih živali. In to so dokazali s tem, da so nam dali številke, da so nas za vsako stvar tepli, spuščali na nas pse. Sploh nismo obstajali kot ljudje, ampak kot živali, ki jih lahko tepeš, ki jih lahko brcaš, jih lahko ustreliš, ubiješ, kar hočeš. Še poseben občutek ponižanja smo imele ženske.

Ne bom na primer pozabila, kako je nekoč, ko smo se iz tovarne vračale v koloni proti lagerju, ena Poljakinja, ki je težko hodila zaradi slabih cokel, nekje zaostala, in so jo pazniki, tisti esesovci, ki so nas spremljali, zatožili, da je hotela bežati. Zaradi tega smo morali vsi iz lagerja ven in stati okoli nje, ko sta jo komandant in še ena ženska pretepala, brcala … to smo morali gledati. Nato so jo vrgli še v bunker, kjer je do kraja pretepena tudi umrla in končala v krematoriju. Te metode lahko izvaja samo fanatik, ki se čuti nadrasa.«

»Ta fanatik je tudi naredil krematorij. Ste videli krematorij?«

299

»Ja. Moram še to povedati. Vsak večer, ko smo se vrnile iz tovarne in šli v lager, so stali pri vratih esesovci in z baterijami šli od obraza do obraza. In če so videli, da je katera onemogla, je morala iz vrste. Takoj smo vedele, da je to Himmel transport, kot smo temu rekle, v krematorij.

Samo zato, ker so bile izčrpane.«

»Kako se je končala zgodba vašega taborišča?«

»V taborišče je potem prišlo še 30 Slovenk, tako da nas je bilo malo več. No, in ko so se Rusi že približali, so nas poslali iz Gruenberga v Ravensbrück za tri dni, nato pa iz Ravensbrücka na marš smrti. Šest dni smo morali hoditi v koloni sredi ceste, ob strani pa so pred Rusi bežali na zahod Nemci, civilisti, da bi padli v roke Angležem in Amerikancem, ne pa Rusom. Imeli so nas za neke vrste zaščitnico pred angleškimi letali, ki so bombardirala. Če bi tisti iz letal videli v sredi kolono, ne bi streljali. Moram pa povedati, da je bilo grozno. To je bilo nekaj tako hudega.

Slovenke smo si pomagale že v lagerju, povsod nas je samo tovarištvo reševalo. Jaz sem na tem maršu celo vročino dobila, ker smo nekonašo bolno interniranko imeli na nosilih. Nosila smo kar same naredile. In še to moram povedati, da so esesovci vsako, ki bi kakor koli zašla s ceste ali pa hotela pobegniti, ustrelili.«

»Zato je to bil marš smrti.«

»Zato. Zato je to bil marš smrti.«

»Nemci so se bali, da bi prišli v roke Rusom prav zaradi tega, ker je bilo v vaših taboriščih ogromno Rusov in Rusinj. In bali so se maščevanja. Medtem ko Američank in Američanov v teh taboriščih ni bilo.«

»Ne, ni bilo. Bilo pa je zelo veliko Ukrajink, zelo veliko Rusinj … Moram pa povedati, da so Nemci takoj streljali rdečearmejke. Rdečearmejk v taboriščih niso obdržali, redko katero so, navadno so jih streljali.«

»Vas so osvobodili Američani, Angleži?«

»Veste, kako je to bilo … Ko smo po šestih dneh tega marširanja prišli do gozdička, so esesovci rekli, naj se 300

ustavimo. Utrujene smo popadale po tleh. Čez nekaj časa smo opazile, da esesovcev ni več, izginili so kot duhovi, in nenadoma smo bile same. In kaj zdaj? V bližini je bila neka lopa. Rekle smo: 'Pojmo tja, da se uležemo.' Jaz sem želela samo spati, samo spati, in sem se ulegla, čeprav sta tukaj prišli fronti skupaj, ruska in ameriška. In ponoči je bilo strašno bombardiranje, ampak jaz sem samo spala, nismo me brigale krogle, nič, samo spati, spati … In zjutraj sem se nenadoma zbudila zaradi tišine. Krasno jutro.

Modro nebo. Tišina. Nikjer nikogar. Ko smo šle ven in si ogledovale, kaj in kako, nenadoma pridirja na konju kozak, kozak v tisti pelerini, in reče: »Djevuške, svaboda!«

In smo vedele, da je 'kanec vajne', konec vojne. Meni je še dal časopis Rdečaja armija, ki ga imam še zdaj doma za spomin. In je rekel: 'Kmalu bodo prišli naši.'

Potem je odšel. Šel je na nemško kmetijo in dobil suho meso, podobno kot naš pršut, in nam ga prinesel, da smo jedle. Nato smo čakale … in nenadoma so prišli na lesenih vozovih Rusi, utrujeni vojaki. Me smo vse srečne skočile tja, mahale, ampak se niti niso dosti zmenili za nas in so odšli proti zahodu. Tišina. Nakar se zaslišijo tanki, prihajajo Angleži in Amerikanci na tankih, ki pa gredo na vzhod, ker so se križali. In me enako vesele skočimo tja, mahamo, nihče se ni zmenil za nas. Hehe … Oni so gledali naprej. Verjetno so bili vsi v pripravljenosti, ker se je takrat še ogromno esesovskih skupin klatilo po gozdovih. To je bil najbrž vzrok, pa tudi utrujenost. Pa zagotovo so srečali več takih skupin jetnikov, ki so jih pozdravljali.«

»Konec vojne. Vrnili ste se v Ljubljano. Kakšna je bila Slovenija po vojni?«

»Torej, po vojni človek ne more opisati, kaj je svoboda.

Ta svoboda je neka taka sreča, da si potem misliš, da moraš res veliko pretrpeti, da lahko tako srečo občutiš. Ko sem prišla domov, brata še ni bilo.

Brat je prišel iz Dachaua samo umret. Ni imel še 20 let, ko je umrl. No, in potem ko sem bila v Ljubljani, sem jaz 301

vseskozi mislila študirati, ker me je psihiatrija zelo zanimala in sem se vpisala na medicino. Vendar je takrat prišla Marinka Ribičič in rekla: »Veš kaj, Dana, Gorica, Primorska še ni osvobojena. Mi pa tam potrebujemo ljudi, Primorce, ki znajo tudi nekaj italijansko. A bi prišla?

Potrebujemo načelnico za prosveto.' In jaz mlado dekle sem se odločila, pustila medicino in šla v Gorico, v Cono A, v ljudski dom. Prevzela sem funkcijo načelnice za šolstvo in smo ustanavljali slovenske šole po Goriškem.«

»To je bilo zelo pomembno delo. Ponovno postavljati slovenske šole, četrt stoletja potem, ko je bila slovenščina prepovedana.«

»Ja, res je bilo, in zato sem se odločila, da grem. Seveda pa je bila rdeča nit vsega priključitev, borba za priključitev Gorice in Trsta … Ne morem pozabiti primorskih ljudi, ki so prišli od blizu in daleč in vzklikali in zahtevali, da se Primorska priključi Jugoslaviji, pa Gorica in Trst.«

»Pred kratkim smo praznovali praznik združitve Primorske z matično domovino. Vendar s pariško pogodbo tega nismo dosegli, prav Trst in Gorico, tisto, za kar ste se borili, smo izgubili … «

»To je žalostno, to je žalostno. Upala sem, da bo vsaj Gorica priključena, ker tako naravno spada k primorskemu zaledju in ker je bila vseskozi slovenska. V Gorici so na primer letovali avstrijski bogataši, ki so si postavili male gradiče kot vikende, drugače pa so bili Slovenci in Furlani.

Italijanov ni bilo. Ti so prišli šele po prvi svetovni vojni iz Kalabrije.«

»Gospa Dana, kje ste dobili priimek Valič? Kje ste spoznali svojega Aleksandra?«

»Hehe … Moža sem spoznala v Gorici. Veste, kako je bilo. Bil je v tržaškem gledališču in jaz sem organizirala turnejo, njihovo gostovanje v Kanalu, Kobaridu, Bovcu, in oni so prišli. V Gorici pred ljudskim domom se je ustavil njihov kamion in jaz sem jih spremljala. Takrat sva se spoznala, nekako je preskočila iskrica in potem sva se še 302

dobivala. On je še bil v Trstu, jaz v Gorici, šla sem tudi dol v Trst, ko so bile demonstracije. In potem leta 1947, ko je Italija zasedla Gorico in Trst, sva se oba vrnila v Ljubljano in tu sva se leta 1948 poročila.«

»Sedaj je prišel poslušat najin pogovor tudi vaš mož. Pa ga vprašajmo. Gospod Aleksander, kakšna je bila vaša Dana, ko sta se spoznala, se poročila?«

Aleksander Valič: »Ja … bila je lepo mlado dekle, zelo prijetno in – kar je bilo takrat zame strašno važno –

delavno za slovenski narod, to se pravi za Primorce v Gorici in okolici.«

»Vi ste tudi Primorec po rodu.«

Aleksander Valič: »Ja, prav iz Gorice, stare Gorice, kot pravimo.«

»Eden izmed potomcev beguncev, ki so morali zbežati pred Italijani, ne?«

Aleksander Valič: »Ja, to je bil moj oče in imel je srečo, da je zbežal deset minut prej, preden bi ga kar ustrelili.

Zagotovo bi ga, ker je prišla vojska, ne samo policija. Hoteli so ga uničiti, ker je bil prehud Slovenec. Pobrali so mu vse, a on je k sreči ušel.«

»Združili sta vaju podobni usodi, usodi otrok beguncev, ki so dali to hudo vojno skozi.«

Aleksander Valič: »Seveda. Seveda.«

»Daleč je že od tistih časov, ko sta se spoznala. Je bilo lepo vajino skupno življenje?«

Aleksander Valič ves nasmejan, s srečnim obrazom, ki ga niti najboljši gledališčnik ne more zaigrati: »Ja. Še danes sva prijatelja, jaz zaljubljen, ona najbrž že ne več, ker me vidi tako starega pa osivelega. Ona pa je, poglejte, še kar naprej in naprej mladenka. Jaz jo imam še vedno rad …«

»Vi tudi?«

»Tudi, tudi … haha … Moram povedati, da sva letos praznovala 61. obletnico poroke.«

303

»Gospa Dana, tudi vi se vsako leto udeležite srečanj internirank v Portorožu. Zakaj?«

»Ker nas vežejo. To obdobje, ki ni vsakdanje, je res bilo tako, da nas je povezalo s tovarištvom, trpljenjem in tisto srečo po svobodi.«

»Je kot neke vrste terapija, bi rekli danes, po vsem hudem.«

»To pa. In vse se zelo rade vidimo in srečamo, žal pa nas je vedno manj, kar je čisto fiziološko pri teh letih, vendar se nas še vedno okoli 100 dobiva v Portorožu.«

»Kaj si ob tem poveste?«

»Velikokrat si bolj pripovedujemo o sedanjih dogodkih, kajti preteklost je težka, je stresna. Raje govorimo o tem, kako živimo danes, kako je z našimi vnuki.«

»Pa vaši vnuki oziroma generacija vaših vnukov poznajo vašo zgodbo, poznajo zgodbe vseh vas, kaj ste doživeli?«

»Ja. Prav zanimiva je neka družina, ki cela prihaja na to srečanje. Letos so prišle štiri generacije, prababica, babica, hčerka in vnukinja.«

»Ampak vseeno doživljamo spremembe, poskuse spremembe te zgodovine, revizijo …«

»Ja, to nas žalosti. To nas zelo žalosti in bojimo se, da to uničuje patriotstvo, da ne more slovenski narod imeti domoljubja, če se bosta slavili domobranstvo in izdajstvo, na drugi strani pa zaničevalo vso borbo slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, da je ohranil slovenski jezik.«

304