LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

ZORKA LEGIŠA MERVIC

Zorka Legiša iz Devina, poročena Mervic, je veliko doživela. Ko sem jo obiskal leta 2006, je imela že 84 let.

Kot otrok je morala s starši zbežati pred fašizmom v Jugoslavijo, kjer jo je v Beogradu zajel vrtinec druge svetovne vojne. Po vrnitvi v Devin je kot partizanska učiteljica obnavljala ljubezen do maternega jezika, dokler je niso zaprli in odgnali v Dachau. Tudi po osvoboditvi ni bilo samo lepo, vendar se je za svoje ideje in za pravice Slovencev v Italiji borila naprej kot občinska svetnica in aktivistka borčevske organizacije.

Devin je znan kot turistični kraj in tudi po mednarodni šoli, še vedno pa živi legenda o gradu, hudobnem princu in lepi Vidi. Tako mi je začela pripovedovati Zorka: »Princ je lepo Vido vrgel skozi okno, ona pa je obvisela na steni in 276

ni padla v morje. Da bi zakril svoj zločin, ki ga je storil Vidi, je vrgel čez njo rjuho, in če danes gledate z morja, boste videli žensko figuro, pokrito z rjuho. Ta ženski lik je lepo prepoznaven z morja, če ste v barčici. To je sicer legenda, vendar je možno, da se je res zgodilo. Tukajšnji grofi so imeli pri porokah v resnici pravico do prve noči z nevesto.

Ta uboga dekleta, ki so bila zaljubljena v svoje fante, so morale na poročno noč v grad k tistemu ostudnemu grofu, in nič čudnega ne bi bilo, da bi se katera raje vrgla skozi okno … Veste, na gradu sem videla knjigo, v kateri so te stvari zapisane, vendar si o tem ne upam govoriti,« mi je dodala še pred snemanjem oddaje.

Torej so zapisane in najbrž tudi z datumi. Nisem več hotel drezati o tej knjigi, ampak sem hotel spoznati njeno življenje, in začel sem spraševati o njenem otroštvu.

»Moj oče je bil nabrežinski kamnosek. Najprej se je preselil v Tržič, kjer je delal v tovarni Adria, od tam pa smo leta 1924, ko sem imela dve leti, odšli v Jugoslavijo.

Najprej smo šli na Štajersko, nato pa preko Hrvaške do Beograda. Tam je oče dobil delo, ker je bilo veliko lepih stavb, starih kamnitih cerkev, delal je tudi cerkev za kralja, veliko dela je bilo za kamnoseke. Če boste šli v Beograd, si poglejte te stavbe in se spomnite, da so najlepše stvari iz kamna naredile roke nabrežinskih kamnosekov.«

»Jih je bilo tam veliko?«

»Veliko, veliko Križanov, tudi veliko ljudi iz Mavhinj, iz Devinje glave, tudi z Devina samega, Štivana, od povsod so prihajali. To je bila velika kolonija. Mislim, da nas je bilo 300 ali več. Morda bi znal Udovič – Barba Vane več povedati. Tudi Istranov je bilo veliko.«

»Kako je bilo v Beogradu, kako so ljudje sprejeli begunce?«

»Zelo lepo, sploh nismo čutili, da smo begunci, pribežniki ali kaj podobnega. Živeli smo kot drugi, edina stvar, ki nas je motila, je bila, da smo morali enkrat na leto vsi na 277

Upravo grada, tako se je imenovala policijska postaja ali kvestura, kjer so nam podaljšali pravico bivanja za samo eno leto. To je trajalo 19 let, do 1943.«

»To so bila najlepša leta?«

»Da. Dobra družba smo bili Srbi, Hrvati, Slovenci in lepo nam je bilo do leta 1939. Takrat sem se vključila v Botiča, to je bil novorojeni sindikat, ki je bil bolj humanitarno združenje. Zbirali so denar za tiste, ki so morali iz Jugoslavije bežati v Francijo zaradi političnih razmer, ki so postajale vse bolj črne. Ta sindikat na začetku ni bil razredno usmerjen. Potem so začeli prihajati delavci in je začel pridobivati moč in vlogo, posebno ko so prišli Edvard Kardelj, Miha Marinko, Moša Pijade.«

»Ste te ljudi osebno poznali?«

»Da. Skupaj smo bili in smo tam delali,« nato so ji pritekle solze v oči. »Ko sta umrla Kidrič in Kardelj, je v jugoslovanskih časopisih pisalo, da sta bila člana Botiča.

Večina ljudi tega sindikata je šla v OF in nato v hribe.«

»Ste bili v sindikat včlanjeni vsi primorski begunci in pregnanci?«

»Ne, ne vsi. Smo pa bili vsi organizirani v društvu, ki se je imenovalo Istra, Trst, Gorica – I.T.G. Imeli smo tudi značke z napisom I.T.G.«

»Ste imeli tudi srečanja, družabne večere, razgovore?«

»Da, stalno. Vsako leto smo imeli komemoracijo za Bidovca, Marušiča in za naše padle tovariše. To so bile velike svečanosti, prodajali smo sveče, bili so govori, nastopi pevcev. Društvo je bilo zelo aktivno, imeli smo pevski zbor, folklorno skupino, gostovali smo po raznih mestih po Jugoslaviji in širili našo idejo Istra, Trst, Gorica.«

»Kako vas je gledala policija, takrat ni bila preveč naklonjena levičarskemu gibanju.«

»Do leta 1939, do prvih napadov Nemcev, je bilo še dobro, nato pa je sindikat začel protestirati, šel je na ceste, in 1. maja so zaprli naše aktiviste. Takrat smo še 278

protestirali proti nemški okupaciji Češke in Poljske. Nato je bilo vedno slabše in Botič je moral v ilegalo. Čeprav se nismo smeli javno zbirati, smo se znašli in se srečevali v slaščičarni, velikokrat smo šli na izlete, recimo v Košutnjak. To je krasen naravni park, gozdič, in tam smo imeli veliko zborovanje. Policija je to izvedela in nas napadla, 14 članov Botiča je bilo ustreljenih, veliko so jih peljali v zapor. Tisti, ki smo mogli, smo zbežali, vsi drugi pa so na žalost nastradali.«

»Kako je bilo ob napadu na Jugoslavijo?«

»25 marca sta ministra Cvetkovič in Stojadinović podpisala pakt z Nemčijo, Italijo in Japonsko in že ponoči so se ljudje zbrali na glavnem trgu na Terazijah. Jaz sem na tem velikem trgu tudi delala in sem bila tam. Ogromno se nas je zbralo, tudi člani Sokola so bili na konjih. Nato je general Marković dal ukaz, naj vojaki sodelujejo z ljudstvom, proti so bili žandarji. Nismo se bali, vojska je prišla s tanki na ceste in je oborožena branila ljudi pred žandarji. To so bile znane demonstracije 27. marca.«

»Potem je sledil preklic pakta in napad, bombardiranje.«

»Potem je bilo vse mirno, ampak 6. aprila, že ob sedmih zjutraj, ko smo vstali, da bi popili kavico, so začele leteti bombe. Niti vedeli nismo, kaj se dogaja, saj tudi alarma ni bilo, da bi nas opozoril na napad. Kar naenkrat so priletele ščuke, kakšnih 300 jih je bilo skupaj, tako da se je nebo prav stemnilo. Tistega dne je bilo v Beogradu 30.000

mrtvih. Hiše so bile porušene ali zažgane, padale so namreč rušilne in zažigalne bombe. Mi smo zbežali iz mesta, cele reke ljudi so bežale iz Beograda proti vasem, saj smo v mestu vse izgubili. Mi smo šli h kmetom, ki smo jih poznali, in tam je moj oče delal v kamnolomu. To je bila velika jama, katere gospodar je bil Italijan iz Padove. Tu smo živeli, dokler ni Jugoslavija kapitulirala.«

Življenje brez doma v okupirani državi je postajalo nevzdržno. Sem so prišli Nemci in na oblast so prišli njihovi 279

kolaboracionisti. Obubožani primorski begunci so prišli z dežja pod kap, zato smo se odločili, da se vrnemo v domači Devin.«

»V Devinu je bilo takrat gotovo boljše življenje, kraj je bil vsaj cel, ni bil porušen.«

»Mi smo bili že navajeni na mestno življenje. V Devinu je bila cesta polna prahu in kamenja, po njej je hodila živina, napajališče je bilo sredi vasi. Bil je kmečka vas.«

»Ampak slovenska.«

»Ja, ja, samo slovenska, razen karabinjerjev.«

»Kljub dvajsetletnemu fašističnemu terorju so se Slovenci obdržali.«

»Da, res je.«

»Zrasli ste v velikem mestu, v Beogradu, ampak zraven Devina je drugo veliko mesto, Trst. Kakšen je bil v primerjavi z Beogradom?«

»A, Trst je bil zame majhno mesto, Beograd je velik, in ne samo to, tudi odprt je bil. Tam je bilo življenje drugačno, tam je bilo vse moje, vsi so bili prijatelji, tovariši, v Trstu pa ni bilo nič mojega, na srečo pa sem dobila službo. Trst ni takrat pomenil nič.«

»Se je čutila vojna?«

»Gotovo. Takoj ko smo se leta 1943 vrnili, so prišli k meni, ko sem bila v Portiču, in me povabili k sodelovanju.

To je bil neki Hrvat Rudi Legovič iz Tržiča in rekel mi je:

'Zorka, treba da pomagamo tovarišem!' Takrat še nisem dobro vedela, kaj je to organizacija OF. V Beogradu sem seveda pomagala, ampak tam smo delali 'za šumske', za tiste v gozdu.«

»Kako ste prišli v to organizacijo?«

»Takrat so se vračali tudi drugi begunci iz Križa, Rojana, Barkovelj. Veliko povratnikov je bilo v Trstu in tu so se krepile vezi. Jaz, čeprav sem zrasla v Beogradu, sem se še vedno počutila Slovenka. Po Legoviču sem spoznala še Miro Rijavec, in vzpostavili smo povezavo med Devinom in 280

Tržičem. Srečevali sva se s kolesi, njej so rekli Mora, meni Bjonda. Nato je prišel k nam v Devin vzpostavljat stike Ervin Lah, brat Neve Lukeš, in smo tudi pri nas v Devinu ustanovili mladinsko protifašistično organizacijo. Ta organizacija iz Trsta je bila po 8. septembru najbolj dejavna in najbolj uspešna, tudi pri ustanavljanju šol.

Vodil jo je Vidko Šiškovič, pomembna aktivistka je bila tudi Morana …« nato so ji pritekle solze: »Včeraj sem brala, da je umrl Igor Dekleva … Z njim sem kontaktirala prek Dušana Košute iz Križa, ki je kasneje postal predsednik ANPI.«

»Kako vas je zaneslo med partizanske učitelje?«

»A eko! Imeli smo odbor OF in v njem so bile same lepe punčke, sedem deklet, vse aktivne kurirke. Delale smo ponoči, imele smo kolo, lonček z barvo in čopiče ter začele pisati letake, nekatere smo dobile tudi od Devetega korpusa, te smo trosile ali metale čez zid. Veliko smo delale ponoči.

V odboru OF smo dobile okrožnico Franceta Bevka, da se ustanovi partizanske šole. Me smo zatem sklicale starše in jim povedale, da imamo namen odpreti šolo. Prišla je večina Devinčanov, ki so imeli šoloobvezne otroke, in to je bil kot roditeljski svet, a nismo imeli ne slovenskih učiteljev in niti šole. Šolo je zasedla nemška mornarica, v gradu sta bili komanda SS in podoficirska šola za domobrance, bilo jih je vse polno. Eden od staršev, ki je bil zelo korajžen, je šel k Nemcem in rekel, da potrebujemo prostor za šolo, in so nam res odstopili učilnico v stari šoli. Notri je bila tudi njihova mornarica in pri vratih je bil vedno stražar. Tako da smo potem tudi mi mimo njega hodili v šolo.«

»Torej ste slovenski ilegalci, partizanski učitelji, učili z dovoljenjem in z vednostjo Nemcev?«

»Tako je bilo pri nas.«

»Vi ste postali učiteljica?«

»Starši so me izbrali na tistem sestanku, na katerem smo se pogovarjali o odprtju šole, in rekli, da bom jaz 281

učiteljica, čeprav sem se branila, saj tega nisem nikoli počela. Ni mi ostalo drugega in 17. januarja so v šolo pripeljali 48 slovenskih otrok in 11 italijanskih. To so bili otroci iz mešanih zakonov, ki so bolj slabo govorili slovensko.«

»Kaj ste poučevali?«

»Poučevala sem tisto, kar sem dobila od OF. Imeli smo tudi nadzornike, ki so hodili po šolah in nam pomagali ter prinesli material. Kurirke pa so nam nosile to, kar so tiskale partizanske tiskarne, kot na primer Učiteljski list, Slovensko slovnico in drugo, kar smo lahko prenesli otrokom.«

»Pa so Nemci to vedeli?«

»Ne, sicer bi jih ujeli, nobenega nadzornika niso prijeli.

Mogoče pa so … učiteljice in kurirke so dobili.«

»Prej ste omenili, da je bila v Devinu tudi šola za domobranske oficirje.«

»Da, tu je bil tudi kapetan Peter Horn, ki je nalašč nenapovedano prihajal v šolo in celo spraševal otroke.

Otroke smo na to opozorili in niso nič sumljivega povedali.«

»Kaj je otrokom pomenila slovenska šola?«

»Mislim, da jim je pomenila vse. Nismo imeli težkih predmetov, kot so zgodovina, zemljepis, predvsem smo se učili pisati in govoriti slovensko, veliko smo peli, celo na dvorišču smo na ves glas peli slovenske pesmi, tako da so nas tudi drugi ljudje prišli poslušat. Tako smo bili vsi veseli in zadovoljni, saj je bila to njihova šola.«

»Katere ste peli?«

282

»Narodne pesmi, Barčica po morju plava, Izidor ovčice pasel in take.«

Zorka Legiša in učenci partizanske šole v Devinu

»Ste bili plačani za delo?«

»Da, od staršev, ki so dajali prostovoljne prispevke; to, kar so mogli, enkrat več, drugič manj. Meni to ni bilo pomembno, zame je bilo važno, da bodo otroci čim več znali slovensko. Tudi tisti italijanski otroci še danes govorijo z mano po slovensko. Dvajset let se je pri nas učilo samo italijansko, od dekreta leta 1923 do naše partizanske šole leta 1943. Tako je vse lepo teklo do 28.

avgusta 1944.«

»Takrat so vas SS-ovci prijeli in odpeljali v Trst?«

»Da, prav ko smo po pouku peljale otroke na morje, da se malo okopajo. Za mano so prijeli še drugih pet deklet.

Najmlajšo, 16-letno Ido, so potegnili iz morja, kjer se je 283

kopala. Skupaj smo se znašle pred palačo SS na Trgu Oberdan, kjer so v bunkerju mučili ljudi. Bale smo se, da nas bodo dali v tisti bunker, a nato je prišel esesovec in rekel, da gremo v Koroneo. Tam je bil že oče ene naše punce.«

»Koroneo je bil olajšanje.«

»Veliko, veliko. Ker so tam predvsem zasliševali, mene kar trikrat. Vedno sem trdila, da nimam nič s partizani, da jih nisem nikdar videla, da samo poučujem in da me je kdo prijavil, da delam za partizane, samo iz hudobije, ker imamo Slovenci spet našo šolo, samo zato, da bi jo zaprli.«

»Koliko časa ste bili v zaporu?«

»Samo tri tedne. Potem so me odpeljali v taborišče v Nemčijo, v Dachau.«

»Tam je bilo najbrž izredno hudo?«

»Ja, zelo hudo. Za dve naši tovarišici je bil hud tudi Koroneo, ne Koroneo, ampak tisti bunker, v katerem so zasliševali in pretepali. Veste, obesili so jih za noge, z glavo navzdol, in nato tepli s tisto žajglo s svincem na koncu, in to do nezavesti. Prijateljici smo dajali mokre cunje, da smo ji zaustavili krvavitve. Neki drugi iz našega odbora so izžgali podplate z elektriko, tako da ni mogla več stopiti na noge in smo jo morale nositi na potrebo.«

»V Dachauu je bilo hudo kot v tem bunkerju?«

»Veste, v Dachauu je bilo hudo na druge načine. Morale smo se sleči in iti na kopanje v vrsti druga za drugo. V

baraki, kjer so bile cevi z luknjicami, so bile tudi klopi, na katerih so sedeli vojaki in gledali, kako smo se nage kopale, pa so začeli spuščati enkrat vrelo vodo, in si zavriskal, potem so spuščali mrzlo vodo, in si zavriskal.

Vsakokrat, ko si zavriskal, so se smejali. Imeli so tudi pse.

Če si kaj zagrešil, so jih nahujskali nate, ali če si bil mrtev ali napol mrtev, so te morali drugi ujetniki odnesti in poriniti v peč.«

»Ste vi videli tisto peč?«

284

»Ja, ja.«

»Gospa Legiša, kako se je končala zgodba iz Dachaua?«

»Slišali smo topove, ki so bili vse glasnejši, in vedeli smo, da se nam bliža fronta. Nato je tako grmelo, da se je baraka tresla. Tam so bili veliki boji. Nekega dne so izginile kapó, to so bile naše stražarke, ki so bile slabše kot esesovci. Stražarji so izginili, vrata so bila odprta. Niti nismo razumeli, da smo svobodni, da je to res. Ko so prišli Angleži, smo bili mlajši že zunaj, na poti domov. Takrat so Angleži vsevprek bombardirali in smo se bali, da nas zadenejo. Zato smo večkrat hodili ponoči in raje po gozdu kot po cestah. Povsod je bilo veliko mrtvih zaradi bombardiranja. Osem dni je trajalo naše potovanje do italijanske meje.«

»Kako je bilo v Devinu, ko ste se vrnili?«

»Tu so bili še Nemci. Po prihodu sem se ulegla na posteljo in dvignila noge, da mi jih je mama obvezala, ko sem skozi okno videla Nemce, kako mečejo puške po njivi, kjer je danes ambulanta. Tu so čakali Američane, saj so se zelo bali partizanov. V naši vasi so Nemce razorožili kar domačini, ženske in dekleta. Na njivo, kamor so metali orožje, so jih pripeljala kar dekleta.«

»Devin je nato prišel pod angloameriško zavezniško oblast, tu je bila Cona A.«

»Angleži so bili zelo nesramni, obnašali so se, kot da bomo njihovi sužnji, prav nesramno. Prav grdo so gledali na ljudi, ki so se po stari navadi zbirali v vaški gostilni.

Celo s puškami so streljali v zrak.«

»Zakaj so streljali?«

»Za nič, za nič. Nihče ni govoril proti njim niti nič storil.

Bili so prevzetni, kot so še danes. Kolonialisti.«

»Slovenci ste imeli v teh krajih svobodo kot nekoč v času fašizma?«

»Ma, manj. Poslušajte, jaz sem šla delat na pokrajinski odbor prosvetne komisije, od tam so me poslali, ker sem 285

bila tudi aktivistka partije, v slovensko gledališče. Ubogi Just Košuta, ki je bil stari igralec in je bil nekako odgovoren za gledališče, je moral hoditi za vsako predstavo prosjačit angleško upravo, da mu jo dovoli.«

»No, v vasi pa ste vseeno peli po slovensko, tudi pred Angleži.«

»V Devinu smo imeli lep zbor, in nismo peli angleških pesmi, ampak naše, partizanske. Tudi na gostovanja smo hodili v Nabrežino in Tržič.«

»Kako je danes v Devinu?«

»Težko ga je primerjati z nekdanjim. Takrat so tu živele samo slovenske družine. Tu so doma priimki Legiša, Mervic, Bernardič, že od nekdaj. Danes se skoraj ne poznamo več na cesti, toliko je novih ljudi, drugih ljudi.«

»Predvsem Italijanov?«

»Ja, seveda, seveda. Tu so naredili hiše tudi nekateri Slovenci, ki imajo denar, tako kot po vsem Krasu, vendar je več drugih. Moramo pa ostati prijatelji in živeti v miru.«

»Dolga leta ste bili občinska odbornica, za kaj ste se borili?«

»Da bo lepše v vasi, da bo več luči, da bo več cest, za vse to, kar potrebujejo naši ljudje za boljše življenje.

Dvanajst let sem bila predsednica EKA, to je bila občinska podporna ustanova, ki je veliko pomagala ljudem, pomagala sem tudi gorski skupnosti in borčevski organizaciji.«

»Tudi pišete.«

»Zbrala sem mapo fotografij in pišem, kaj smo doživeli v času fašizma, pa o naši šoli, da bi to razdelili našim otrokom v osnovnih in srednjih šolah, da bi enkrat razumeli, da niso bile samo fojbe, ampak da je bil fašizem, dvajset let terorja, da smo ogromno pretrpeli in žrtvovali za svobodo, za našo slovensko besedo, za našo šolo.«

»Zdaj se govori o pobudi, da bi se Slovenija in Italija spravili na fojbah, kaj menite o tem?«

286

»To me žali, kot žali vse nas. Če bi vi videli, kaj sem zbrala o 20 letih fašizma, bi lahko razumeli, Italija je imela Rab, Gonars. Nemčija je vsaj plačala odškodnino tem, ki so bili v taborišču, kaj pa Italija? Je treba vse pozabiti?

Seveda je treba živeti v miru in soglasju, vendar bi morala Slovenija najprej od Italije zahtevati, da se opraviči, da prizna, kaj je počela pri nas v času fašizma in med okupacijo, da so požigali domove, pobijali ljudi, otroke, ženske, moške … In šele potem lahko govorimo o prijateljstvu. Ampak Italija do danes ni priznala ničesar, ni se opravičila in pokesala, zato nad temi predlogi nisem navdušena.«

»Se s priseljenimi Italijani dobro razumete?«

»Ja, ampak si želimo tudi prijateljstva in za to tudi delamo. Ne sovražimo jih, morda oni nas, vendar mi njih ne.«

»V Devinu še vedno živi stara legenda o lepi Vidi, Italijani pa govorijo o dami Bianchi. Je bila lepa deva ali lepa Vida Slovenka ali Italijanka?«

»Ma, če se imenuje Vida, je bila Slovenka, a ne!«

Potem me je prosila, naj ugasnem magnetofon, in mi začela pripovedovati o tem, s čimer sva začela, in sicer da je bila po vojni v gradu in da je videla dokument oziroma knjigo, v kateri so dokazi, da so tamkajšnji gospodje nekoč res izvajali svojo pravico, imenovano »jus primae noctis«. O tem se seveda težko govori, a če so zabeležili datume, neveste, ki so prespale na gradu, in dejanja, potem se lahko sklepa tudi o rezultatih teh dejanj, hitro se lahko izračuna tudi možne potomce, ki pa imajo tudi pravico dedovanja. Ob tem sem se zamislil. Ali niso bile revolucionarne razlastitve ali agrarna reforma pravična delitev premoženja med domnevno ogoljufane zunajzakonske dediče? Imajo tu živeči domačini, Slovenci, vso pravico do gradu?

287