LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

RICCARDO GORUPPI

Riccardo je po slovensko Rihard, vendar je Goruppi doma in med prijatelji bolj znan z imenom Dinči, to se ga drži že od otroštva. Takrat, ko so lahko otrokom zapisovali le italijanska imena, celo Bernard ni bilo primerno, zato so mu v rojstni list zapisali Riccardo, doma pa je postal Dinči. Tudi priimek Goruppi ni ravno pravi, mi je dejal, na Proseku so doma Gorupi, njegovi predniki so se pisali Gorup, brez črke j in seveda italijanskega dodatka pi. Njega je lebič odnesel od doma šele med vojno ‒ najprej v partizane, nato pa v Dachau.

Ttako kot tisoči pa je šel ‒ skozi Koroneo in na njegovo srečo mimo Rižarne. Kako groteskno zveni, če rečem da je to še sreča ‒ če bi takrat šel v Rižarno, ne bi mogel postavljati tega spomenika.

»Pri štirinajstih, ko sem končal osnovno šolo, sem šel od doma v Trst in začel delati v ladjedelnici. Tu so gradili vojaške ladje, sama ladjedelnica pa je bila središče protifašizma, delavska trdnjava.«

»Tu ste se tudi vi izoblikovali v protifašista?«

»V ladjedelnici so delavske organizacije delovale tajno.

Tudi govoriti po slovensko je bilo prepovedano. V vasi si bil 268

bolj na varnem. Vam povem zgodbo. Na delo v mesto smo se najprej vozili z vlakom, nato pa smo morali do ladjedelnice s tramvajem. Z vlaka smo morali skočiti že med vožnjo, da smo ujeli tramvaj. Jaz sem nekega dne, ko sem tako skočil, zakričal prijatelju, naj pohiti in hitro skoči.

Na postaji pa so bili vedno fašisti, in ko so me slišali, so me hitro prijeli, pa ne samo mene, ki sem zakričal po slovensko, ampak tudi mojega prijatelja, ki ni izustil nobene besede. Odpeljali so naju v prostor v stavbi postaje in naju pretepali z rokami in nogami. Ko so naju dobro pretepli in obrcali, smo slišali enega, ki je vprašal, ali naju odpeljejo v zapor ali izpustijo. In to za dve slovenski besedi. Jaz sem se takrat hitro znašel in sem povedal, da gradimo vojaško ladjo, ki mora biti čim prej zgrajena. Ko so to slišali, so naju izpustili. Ob padcu fašizma smo mi ta mladi delavci prvi začeli razbijati Mussolinijeve slike in tiste 'fašje', s katerimi so okrasili vse prostore. Takrat so nas italijanski orožniki, ki so bili še vedno tam, poslikali pri tem početju. Ko sem to opazil, sem šel v partizane.«

»Kam ste šli v partizane?«

»Najprej sem šel v Kosovelovo brigado, najprej na goriško fronto, po nemški okupaciji pa smo se pomikali na Trnovo.«

»Kako je bilo v partizanih?«

»Kar dobro, samo en dan se je jedlo, potem pa tudi dva nič. Lakota. Za boje so nas pripravili, za lakoto pa ne. Naši komandanti so nas učili, da moramo skriti čakati Nemce, ne pa oni nas. Se pa je zgodilo, da so tudi oni nas presenetili.«

»Bolj ste se bali lakote kot bojev?«

»Ko si mlad, potrebuješ hrano in pijačo. Polente in močnika je še nekaj bilo, kruha pa smo bolj malo videli.

Ubogi ljudje iz tistih krajev, reveži, so nam dali, kolikor so mogli, vendar niso imeli kaj. Enkrat so prišli Nemci vse požgat, potem smo prišli mi vprašat za hrano.«

»Kako ste se vrnili v Trst?«

269

»V partizanih sem imel neko operacijo in po njej sem šel domov na okrevanje. So me pa doma, najbrž po izdaji, dobili Nemci, sicer brez orožja, in me zaprli. Najprej so me dali v Koroneo, tu so me štirikrat zasliševali, nato pa so me odpeljali v Dachau.«

»Kako ste doživljali to taborišče?«

»Mislili smo, da gremo na delo v Nemčijo. Ko smo prišli v Dachau, nismo videli takega prizora, kot je danes, ko je samo napis 'Arbeit macht frei', najprej smo na portalu opazili ogromno nacistično svastiko. Opazili pa smo, da to ni tovarna, vendar smo bili vseeno veseli, da smo šli iz Koronea, tam si lahko končal kot talec na strelišču ali pa v Rižarni. Pri zasliševanju so mi vsakokrat obljubljali Rižarno.«

»Kako je bilo v Dachauu in kako se je končalo, je veliko napisanega in povedanega. Kako pa je bilo, ko ste se vrnili?«

»Ko sem prišel domov na Prosek, prej sem bil še tri mesece v bolnišnici na okrevanju, so že začele delovati naše organizacije. Od takrat se še vedno borimo za naše pravice in za naše spomenike. Mi smo v vsaki vasi postavili spomenik in uredili grobnice partizanov.«

»Vasi okrog Trsta so plačale visok krvni davek, vsaka vas je imela tudi po več deset mrtvih.«

»Večinoma imamo po dvajset, trideset, štirideset padlih partizanov in drugih žrtev fašizma in nacizma.«

»Kako ste se vključili v normalne življenjske razmere?«

»Veste, pod Američani smo imeli velike probleme in smo se morali še naprej boriti za naše pravice. Mi smo se hoteli priključiti Jugoslaviji, ker Italija takrat še ni bila demokratična država, še vedno se je čutilo fašizem, in mi se smo vedno bali, da se lahko vrne na oblast. Vsi smo iz teh krajev in tu so nas zapirali in preganjali kot italijanske državljane. Bali smo se fašizma in iskali smo pravice.

Tako smo organizirali borčevske organizacije po vaseh in tudi združenje v Rižarni. To je bil naš najpomembnejši 270

spomenik in tu smo vsako leto 25. aprila pripravljali osrednjo proslavo v spomin na konec vojne in osvoboditev tega taborišča. Združevali smo se vsi protifašisti, ne glede na stranke. Tako je Rižarna po dolgotrajnem prizadevanju 15. aprila 1965 postala državni spomenik. To se ni zgodilo že leta 1945, ampak šele, ko je bil predsednik republike Giuseppe Saragat. Po vojni je angloameriška uprava tu uredila zatočišče za politične begunce z vzhoda, zatem so jih izselili in občina je začela obnovo, ki smo jo predlagali deportiranci, inštitut za zgodovino in judovska skupnost.«

»V Trstu je veliko optantov in ezulov, so sprejeli spomenik?«

»Mislim, da. To je žal resnična zgodba. V Rižarni niso pobijali samo Tržačanov, ampak tudi Istrane, Slovence, Hrvate in Italijane pa tudi Jude. Od 3000 do 5000. Preden so Nemci v Rižarni uredili krematorij, so bili v stavbi zaprti Judje, ampak ne v celicah, te so bile zgrajene kasneje, oni so jih zbirali za transport v Auschwitz. Krematorij so naredili kasneje, aprila 1944. Prvič so zažgali talce, Slovence, Italijane in Istrane, ki so jih 3. aprila pobili na Opčinah. Prvo poskusno obratovanje, če uporabimo njihov izraz, je bilo prav s temi 71 trupli. Nato so začeli sežigali po dvajset žensk in po dvajset moških na dan. Sposobnost krematorija pa je bila šestdeset trupel na dan. Tako je krematorij deloval do 28. aprila 1945. 29. aprila so ga minirali in vrgli v zrak, da ne bi pustili za sabo nobene sledi. Po vojni so stavbo očistili, da bi uredili avtobusno postajo. Krematorij, ki so ga razstrelili, je bil pod današnjim podom. Peč je bila predelana, prejšnja je bila namenjena sušenju riža in kasneje ogrevanju kasarne, ki je bila v teh stavbah.«

»Ali ni točnejših podatkov, koliko so jih zažgali?«

»Žal ne. To je ocena na osnovi nekaterih podatkov.

Večina so bili Slovenci, nato Hrvati in Italijani, v manjšem številu pa Judje. Točnih podatkov po narodnosti pa ni.

Partizani so po osvoboditvi Trsta v prvi celici v Rižarni 271

našli 20.000 osebnih izkaznic. Sem so prišle iz raznih zaporov, najbrž da bi jih zažgali v peči. Nato so jih prenesli v Ljubljano.«

»Kakšna je Rižarna danes?«

»Rižarna je pomemben spomenik. Lani si jo je ogledalo 80.000 ljudi, večinoma študentov, ki so prišli iz raznih krajev. Včeraj je bilo tu kar 1100 obiskovalcev. Najprej jim orišemo razmere pod fašizmom, kako je bilo pri nas, zakaj so postavili taborišče, povemo, kdo so bili ti, ki so tu pobijali, da so prišli celo iz uničevalnih taborišč Treblinka, Sobibor in drugih. Krematorij so postavili zato, da bi zatrli vstajo tukajšnjega prebivalstva.«

»Pazniki so bili Italijani pa tudi mesto je vedelo, kaj se tu dogaja. Je kdo reagiral?«

»Nihče se ni odzval, le škof Santin se je postavil za nekatere ljudi.«

»Kaj je ostalo od Rižarne?«

»Manj kot pol, to, kar vidite v rdeči opeki, ostalo je delo arhitekta. Novi visoki zidovi so iz betona, postavljeni tako, da dobiš občutek, da greš skozi vhod le noter, ven pa skozi dimnik. Celice pa so originalne, tu so bili tisti, ki so čakali na smrt. Razlika med Rižarno in običajnimi taborišči je ta, da se tu ni umiralo od lakote, ampak pred strelskim vodom ali pa z obešenjem, nekateri pa kar zaradi udarca s posebnim kratkim bičem s svinčeno kroglo po glavi. Pred vrati peči so se morali skloniti, nato jih je nekdo s tisto kroglo po glavi, da je nesrečnik kar padel skozi vrata v peč. Nekateri še živi. Pripravili so tudi kamion, da bi z izpušnim plinom iz motorja množično zastrupljali ljudi. Na srečo so prej zbežali pred prihajajočimi partizani.«

O tem mi je več iz prve roke, kot se reče, povedal Franc Šircelj iz Izole, sicer Brkin. Bil je eden izmed zapornikov, ki so pred vrati krematorija v vrsti čakali na milostni udarec s posebnim bičem ali kijem s kroglo po glavi.

Svojo zgodbo mi je pripovedoval dvakrat, ohranil pa se mi je samo en zapis:

272

»Bil sem partizan Istrskega odreda, Nemci pa so me dobili 18. novembra 1944 v Čeljah. Prej sem bil ranjen, potem sem po zdravljenju v bolnišnici Zalesje nosil pošto.

Gnali so me peš do Rjavč, kjer so imeli kamione, na katerih so bili že drugi ujetniki in tudi eno dekle, nato pa so nas odpeljali v Rižano.«

»Kako je bilo, ko ste prišli?«

»Prišli smo ponoči, po polnoči. Najprej so nas zaprli v veliko sobo, ki so ji rekli soba smrti, zjutraj pa so nas razporedili po celicah. Te so bile vsaj po mojem občutku dva metra dolge in meter ali še manj široke in približno meter osemdeset visoke. V vsaki je bil pograd za dve osebi, jaz sem bil večinoma sam, so pa bili v nekaterih tudi po trije. Notri je bila kibla, ki pa je bila bolj prazna, saj če nisi jedel, je nisi mogel niti napolniti.«

»Kaj ste bili po narodnosti?«

»V teh celicah, v bunkerjih, smo bili v glavnem samo Slovenci, od Italijanov so bili samo dva Tržačana in en vojak, ki se ob razpadu Italije ni predal Nemcem in so ga ujeli v Brkinih. Ko sem bil jaz v celicah, smo bili v enem našem oddelku skoraj samo Slovenci, Judje pa so bili zgoraj nad nami v enem velikem prostoru. Oni so imeli boljše razmere za življenje, vsaj hodili so lahko in bili v družbi.«

»So vas pretepali, mučili?«

»Mene dvakrat. Zasliševali so me v gornjem nadstropju in pri tem so me pretepali, najprej po kolenih in po vezeh, nato pa po hrbtu, kjer se mi še poznajo posledice. To mi je pustil bič, bikovka. Hoteli so izvedeti kaj o partizanih, saj so odkrili mojo rano. Izgovarjal sem se, da sem bil ranjen ob vrnitvi iz italijanske vojske, a niso verjeli. Tako sem prišel pred krematorij.«

»Kdaj ste izvedeli, da je v Rižarni krematorij?«

»Prvi mesec sploh nisem vedel, kaj je tu. Smrad smo vohali, slišali smo glasen radio in hrup motorjev. Takrat so prižgali kamione, ampak nismo vedeli, zakaj. Kaj se 273

dogaja, nam je povedal Jože iz Pavlice. Kot zapornik je skrbel za njihove konje in je tako hodil ven iz oddelka, on nam je enkrat vse povedal. Nekaj so jih že mrtve pripeljali s tistimi svojimi furgoni, menda so jih kar s ciankalijem pobijali, potem pa so izginjali še ljudje iz naših celic. Očitno je morala peč delati s polno paro, in kolikor je manjkalo žrtev, so pobirali ljudi iz naših celic. Do tega sklepa sem prišel šele kasneje, ko sem izvedel, kaj se dogaja.

Nekatere so vozili drugam, v Koroneo ali pa Nemčijo.«

»Ko se govori o Rižarni, se kot krvnike omenja samo Nemce, a bili so tudi ljudje drugih narodnosti.«

»Glavni so bili Nemci, vendar so bili z njimi tudi ljudje z vzhodnimi potezami, mi smo jim rekli Mongoli, to so bili kolaboracionisti iz Rusije. Kasneje so bili z njimi tudi Italijani. Pazniki so bili Italijani. Tudi italijanske oficirje sem videl. Eden je na nas kričal, da nas bodo postrelili.

Tudi pri zasliševanju je sodeloval Italijan, ki pa je bil oblečen v nemško uniformo. Slovensko ni govoril nobeden od njih.«

»Kako ste prišli pred peč?«

»Neki večer okrog desete ure me je paznik izvlekel iz celice in me peljal proti peči. Če so te prišli iskat po deseti uri, si vedel, kam greš. To sem že prej ugotovil, da se tisti, ki gredo ob tem času, ne vrnejo. Ja, trd sem postal od strahu. Ko sva se spuščala po stopnicah, sem že zaslišal udarce in glasove. Potem sem prišel v skladišče, tu so nas slekli do golega. Postavili so me v vrsto, da grem pred tisto luknjo, proti kateri so vodili ljudi pred mano. Luknje nisem neposredno videl, ker so mi jo zakrivale stopnice, in nisem prav videl, kaj se dogaja, sam pa slišal udarce in glasove.

Ko sva ostala samo še dva in bi morala priti na vrsto, so naju hitro zapodili nazaj v bunker. Bil je neki alarm. Tako sem ostal živ.«

»Kako ste se rešili iz Rižarne?«

»Najprej so nas dali v drugo nadstropje, nato pa na kamion, na granate in letalske bombe, ki niso eksplodirale.

274

Tako so nas peljali proti Avstriji. Enaindvajset nas je bilo in vsi razen italijanskega vojaka smo bili Slovenci. Pri Vidmu je kamion nekaj zadelo ali pa je naletel na mino in se prevrnil. Jaz sem imel srečo, da me je vrglo na kup gnoja. Padel sem na levo stran, tisti, ki so padli na desno, so umrli pod bombami. Nas so potem v Tolmezzu postavili za žičnate ograje. Čez ograjo je neko noč najprej priletela štruca kruha z listkom, da nas bodo osvobodili, nato so res čez padla drevesa, po katerih smo splezali in zbežali.

Zatem so nas italijanski partizani peljali do Gorice.«

Tako mi je pripovedoval Franc Šircelj.

Na koncu pogovora z Arbanasom, Goruppijem in Susičem sem jih povprašal še o prihodnosti. Se bo spomin na Rižarno ohranil, na vse, kar se je zgodilo nekoč, in na to, kar nam pomeni danes? Goruppi je bil bolj skeptičen: »Mi smo vedno starejši, vedno manj nas je, zato vključujemo mlade, vendar imajo mladi veliko svojega dela in svojih problemov, treba jih je razumeti.«

Kopija kija, s katerim so žrtev udarili po glavi, preden so jo porinili v peč v Rižarni. Stalna razstava v Rižarni. Foto N. Rolih 275

Susič je bil in ostaja izvrsten strateg in organizator:

»Rižarna je muzej in državni spomenik, torej država mora zagotoviti njegov obstoj. Da bo ostala tudi v spominu, je več možnosti. Kot predsednik nekdanjih političnih preganjancev sem postavil komite, v katerem so znani politiki, ki delujejo na občinskem ali višjem nivoju. To je edini način, da bom lahko jaz, ki sem že star, nekega dne odstopil in predal vodenje enemu od mlajših. Ti mladi bodo namreč iz političnih razlogov potrebovali tradicijo boja proti fašizmu in nacizmu, NOB, in bodo tudi v Trstu potrebovali politični simbol, da ga vzdržujejo ohranjajo in da se o njem govori.«

Arbanas verjame v globino spomina: »Spomin je treba ohranjati tudi zato, ker prav on vzpodbuja rast dobrih idej človeštva, kot sta enakost in pravičnosti. Te bodo potrebovali tudi v prihodnosti.«