LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

ERNEST ARBANAS

Življenjska pot Ernesta Arbanasa je potekala vzporedno s Susičevo, velik del sta je prehodila skupaj.

Tudi on se je rodil v mešanem tržaškem zakonu, oče je bil po rodu iz Dalmacije, mama pa tržaška Slovenka, eno nono je imela v bližnjih Dekanih. Tudi pri njih je jezikovno zmagala mama, pa ne samo zaradi tega, ker je bila mati, ampak ker je bil takrat v Trstu od slovanskih rodov daleč najmočnejši slovenski. Ker so tako Slovenci kot drugi južni Slovani videli svoje upanje v ohranitev maternega jezika in naroda na splošno v združitvi v okviru nove monarhije Jugoslavije, so tudi oni vpisali svojega malega Ernesta v srbsko pravoslavno šolo, po tej pa so ga poslali v Zagreb, v Istrski internat.

Pošiljanje otrok na šolanje v Jugoslavijo je bilo za tista fašistična leta, ko sta šla v Zagreb tudi Ernest in Ljubomir, korajžno dejanje staršev. To je pomenilo enako kot poslati otroke v trajno begunstvo. Fašistična Italija namreč jugoslovanskih šol sploh ni priznavala, če bi se njihovi otroci vrnili, bi imeli priznano samo osnovno šolo, saj tudi srednje srbske šole niso priznali. Torej so otoke pošiljali v tujino, da bi jih izobrazili in istočasno umaknili pred fašističnim terorjem ‒ da bi jim prihranili tisto, vsaj tako je bilo videti, neizbežno poitalijančenje in pobarbarjenje z idejami fašizma. Tudi v Jugoslaviji takrat ni bilo prave demokracije, vendar je bilo v Zagrebu vseeno varnejše. Tam so že leta 1927 ustanovili slovensko društvo, v katerem so se družili slovenski begunci in izseljenci. Kako pa je bilo v Istrskem internatu?

»Tam smo se začeli politično oblikovati. Kot Susič sem začel tudi jaz in sem se z njim tudi vrnil v Trst. Tu pa so me fašisti kmalu prijeli in zaprli v Koroneo, nato pa so me poslali na sojenje v Rim, na posebno sodišče, kjer smo bili leta 1942 obsojeni zaradi podpore drugi državi. Za neke vrste izdajstvo, bi lahko rekli. Po zaporih sem bil od leta 266

1941 do konca vojne. Ko je razpadla Italija, me namreč niso izpustili, ampak so se kar predali Nemcem. Takrat sem bil v zaporu Castelfanco, v Emiliji, od tam so me spet odpeljali v Trst, v Koroneo, nato pa naprej v Dachau.«

»Na začetku je bilo to delovno taborišče?«

»Dobil sem kramp in sem moral kopati. Bil sem mlad in sem imel voljo in moč, da se izvlečem, bili smo polni idej in prepričanja, da se bomo rešili, in to nas je ohranjalo, čeprav je bilo zaporniško življenje zelo trdo. Zbudili so te zelo zgodaj in moral si na zborno mesto. Poravnali smo se po pet v vrsto in nato so nas klicali oziroma preštevali. Če koga ni bilo, so začeli od začetka, in tam smo stali v vsakem vremenu.«

»Kaj pa je bilo najbolj hudo?«

»Lakota. Voda z repo ali peso, ki so nam jo dajali, je bila brez maščob, brez vsake moči.«

»Ste pa vzdržali do konca.«

»Da, najprej se je okoli Münchna slišalo topove, nato pa se je bližalo. Takrat je nastala prava zmeda, vse je tekalo gor in dol po taborišču. Začela so se maščevanja in videli smo strašne stvari. Direktorja taborišča so našli Rusi in ga linčali.«

»Ste kaj slišali o notranjih izdajah med zaporniki? Pri nas so bili tako imenovani dachavski procesi.«

»Ko smo bili v taborišču, nismo o tem nič vedeli, kasneje, ko smo prišli ven, pa smo nekaj slišali.«

»Kako je bilo, ko ste prišli domov?«

»Doma so bili vsi veseli, da sem se vrnil, moja sestra in mama sta bili tako srečni. Potem pa je nastal problem, kako priti do dela in zaslužka. No, znašel sem se.«

»Kako to, da ste se začeli zanimati za Rižarno?«

»Vključil sem se v organizacijo nekdanjih deportirancev in preganjancev, in tu smo začeli. Pobudo za ohranitev oziroma obnovitev smo dali mi v našem lokalnem odboru.

Takrat je bila Rižarna še v ruševinah, jaz sem bil 267

predsednik odbora in sem v govorih to večkrat poudarjal.

Neki arhitekt pa je že pripravil program za popolno obnovo, vendar denarja za to nismo imeli.«

»Kaj pa občina, je imela posluh za projekt?«

»Da, takrat je občina naredila razpis za ta spomenik in sprejela predlog arhitekta Romana Boica, ki je predlagal to, kar vidimo danes. Želel je tudi, da se v obnovljenem delu uredi prostore za organizacijo nekdanjih deportirancev, preganjancev in partizanov.«