LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

RIŽARNA IN TABORIŠČA

Koncentracijska taborišča so vse od tistih časov, ko so zavojevalci vanje zapirali zajete ljudi, da bi jih zbrali in prodali kot sužnje ‒ tiste, ki so jih nameravali iztrebiti, so namreč takoj pobili. Po koncu suženjske dobe so razvijali nove oblike izkoriščanja in uničevanja ljudi. Pri tem so se že pred fašizmom posebno izkazali Italijani v Libiji, pravo

»industrijsko« obliko iztrebljanja ljudi v taboriščih s krematoriji pa so si izmislili Nemci. Nekdanji zaporniki 251

jim rečejo kar po nemško »lager«. Nacisti so koncentracijska taborišča, ki so bila predvsem delavna za sodobne sužnje, najprej zgradili za nasprotnike režima, to je za komuniste, socialdemokrate, druge uporne levičarje in kriminalce, nato so v skladu s teorijami o čisti arijski rasi in manjvrednih rasah zapirali in uničevali osebe odklonskega vedenja, homoseksualce, Jude oziroma osebe judovske vere in Jehovove priče, ljudi »neprimernih ali manjvrednih ras«, med katerimi so bili Slovani, Romi in drugi. Največja nemška taborišča so bila Dachau, Mauthausen, Auschwitz, Buchenwald, Oranienburg …

V Italiji so zapore najprej zapolnili s svojimi političnimi tekmeci in nasprotniki fašističnega režima, za njimi pa so bili najbolj številni Slovenci in drugi Slovani.

Najpomembnejša italijanska taborišča iz časa druge svetovne vojne, kjer niso šteta tista ob osvajanju kolonij v Afriki, pa so Rab, Gonars, Visco, Fraschette di Alatri, Cairo Montenotte, Monigo …

Takrat so v taborišča množično zapirali ljudi tudi drugje po svetu. Naši ljudje so okusili tudi madžarska in hrvaška taborišča. Krvniki iz Jesenovca so še prekašali svoje učitelje iz Italije in Nemčije. Japonci sploh niso zaostajali za njimi … Tudi v drugih državah so bila taborišča, dobro so znana Stalinova, bolj malo pa ameriška za japonske priseljence, skoraj nič pa tista povojna zavezniška ob reki Ren, v katerih je počasne smrti umirala zajeta nemška armada.

Druga svetovna vojna je po raznih podatkih terjala več kot 50 milijonov življenj, po podatkih Wikipedie 60

milijonov mrtvih in 35 milijonov ranjenih ter še 3 milijone pogrešanih. Zaprtih je bilo 45 milijonov ljudi, 20

milijonov otrok je ostalo brez staršev, bilo pa je tudi 10

milijonov prisilnih delavcev. To so seveda samo gole številke, njihove zgodbe, tudi te, ki so opisane v tej knjigi, pa so še bolj zgovorne.

252

Med mesta z najbolj žalostnim imenom spada tudi Trst, pa ne samo zaradi krematorija v Rižarni, ampak zaradi številnih zaporov v mestu in okolici, ki pa so bili namenjeni predvsem Primorcem. Za časa fašistične Italije je bil v Trstu najbolj zloglasen sodni zapor Koroneo, ki ga je z notranje strani spoznalo več deset tisoč Slovencev.

Sicer pa je skoraj vsako mesto imelo svoj zapor, v Kopru je bila to največja stavba v mestu, ki je združevala dva bivša samostana s pomožno mučilnico v Semedeli. V

Gorici so imeli podoben velik zapor v ulici Barzellini. Da bi bolje obvladali uporne Slovence, je fašistična Italija v Trstu ustanovila poseben policijski inšpektorat, podobnega kot za Sicilijo. Tukajšnjega je vodil maresciallo Giuseppe Gueli, ki se je prej proslavil v Albaniji, njegov pomočnik pa je bil zloglasni Gaetano Collotti. Po razpadu fašistične Italije je formalno deloval v sklopu Salojske republike, vendar neposredno v povezavi z nemškimi okupacijskimi silami. Svoje zapore in mučilnice so najprej imeli v Vili Triste v ulici Bellosguardo, nato pa v neprimerno večji kasarni v ulici Kolonja. Pomožne prostore z bolnišnico so imeli tudi v jezuitskem samostanu.

Nemški esesovci so imeli še dodatno mučilnico v tako imenovanih bunkerjih na Trgu Oberdan, nato pa so začeli za svoje potrebe preurejati še staro Rižarno v Sv. Soboti, kjer so imeli ogromno peč za sušenje riža.

Prostore v nekdanji Rižarni so najprej uporabljali za zbirni zapor za operacijsko cono Jadransko primorje, iz njega pa so pošiljali Jude, Slovence, Hrvate in italijanske protifašiste v Auschwitz. Po prihodu zločinske ekipe iz zloglasnega uničevalnega taborišča Treblinka, ki jo je vodil Odilo Globocnik, so peč za sušenje riža predelali v krematorij, ki je deloval podobno kot tisti v Treblinki, Auschwitzu, Majdanpeku … V tej peči, ki so jo nacisti tik pred prihodom partizanov razstrelili, so zažgali od 3000

do 5000 v večini Slovencev pa tudi Hrvatov in nekaj manj Judov in Italijanov, točna številka zaradi uničenja 253

dokumentov ni znana. Peč pa ni imela take zmogljivosti, kot so si želeli, zato je skozi vrata Rižarne odšlo v razna koncentracijska taborišča okrog 25.000 ljudi. Tu so sežigali predvsem tiste, ki niso prenesli zasliševanja in drugega trpinčenja v zaporih in mučilnicah. Številne so tudi obesili in ustrelili, pred koncem vojne pa so priredili poseben zaprt tovornjak za množično zastrupljanje z izpušnim plinom.

Skozi najhujše mučilnice in zapore vicemarescalla Collottija je šlo še okrog 5000 ljudi. V zaporu Koroneo je bilo po podatkih Albina Bubniča samo med letoma 1943–

1945 več kot 20.000 zapornikov, 11.000 pa jih je imelo oznako politični. Koliko jih je bilo prej v dvajsetih letih fašizma, ni znano. To seveda ni bil edini zapor v Trstu.

Nekatere so vozili tudi v koprski zapor, tu so bili zaprti tudi bazoviški junaki. V knjigi Koprski zapori piše, da je bilo tu med vojno zaprtih najmanj 5000 političnih preganjancev. V teh zaporih je bilo zaposlenih na tisoče ječarjev, vsi pa so bili Italijani, Tržačani in Istrani, službo so obdržali tudi med nemško okupacijo, pa še nove

»preverjene Istrane«, ki so bežali pred partizani, so zaposlovali. Ti so skupaj z Nemci po mestu ponosno vodili kolone jetnikov do železniške postaje. Po podatkih, ki jih je na internetu objavil milanski ANED, je od 42 vlakovnih kompozicij, ki so z območja Italije odpeljale deportirance samo v taborišče Dachau, kar 30 odpeljalo s tržaške železniške postaje (večina vlakov iz Trsta pa je šla za Auschwitz, koliko, pa nisem dobil podatkov). Zakaj prav iz Trsta skoraj trikrat več kot iz vse Italije? V Trstu pa trdijo, da o tem niso nič vedeli, da je bilo to samo delo nemških nacistov, katerih žrtve so bili predvsem Italijani.

Večina še danes noče verjeti, da je bil Trst eno od najbolj groznih nacifašističnih legel na svetu.

Rižarna je sedaj nacionalni spomenik, ki si ga vsak dan ogleda vedno več obiskovalcev. V njem ima prostore tudi združenje nekdanjih političnih deportirancev, taboriščnikov iz Italije (ANED), v katerem so med najbolj 254

delavnimi in prizadevnimi za ohranitev spomina trije naši sogovorniki, nekdanji aktivisti OF, partizani, politični preganjanci in taboriščniki Ljubomir Susič, Ernest Arbanas in Richardo Goruppi ‒ trije v fašizmu in nacističnih taboriščih prekaljeni tovariši. Preden spregovorimo o Rižarni, pa spoznajmo njihove življenjske zgodbe, ki so se srečevale v Trstu, zagrebškem internatu Istra, na rimskem procesu in v taboriščih, po vojni pa pri obnovi spomina na Rižarno, ki je žalostni dokaz, kako lahko fašistična ideologija spremeni nekoč svobodno multikulturno pristaniško mesto v mesto sovraštva, smrti in žalosti.