LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

LJUBOMIR SUSIČ

Ljubomir Susič je pristni Tržačan, potomec ljudi, ki so se v času Avstro-Ogrske, priseljevali v to svobodnjaško in odprto pristaniško mesto velikih obetov in se kot v talilnem loncu stapljali s Tržačani. Sožitje so kmalu začel kvariti razni nacionalizmi, ki so se širili z razvojem enonacionalnih držav, Italijani so začeli razvijati tudi iredentizem, številni Slovani, Hrvati, Srbi, Čehi, Slovaki in drugi, pa so se po nastanitvi radi družili s Slovenci, pa ne samo zaradi bližine jezika, ampak tudi zaradi vzvišenosti Italijanov in Avstrijcev, ki so bili že okuženi z nacionalistično nestrpnostjo. Ob uresničevanju ideje o združevanju južnih Slovanov, posebej med svetovnima vojnama, se jih je veliko opredelilo kot Jugoslovani, kasneje pa kot Slovenci. Med te bi lahko uvrstili tudi Ljubomirja Susiča, upokojenega podjetnika in znanega tržaškega protifašista, predsednika tržaškega združenja nekdanjih političnih preganjancev, ki ima prostore v Rižarni, ob krematoriju, ki je bil namenjen tudi njemu. Z

255

njim sem posnel dve oddaji, obe šele potem, ko si je nadel osmi križ, vendar se mu leta niso poznala.

Med zidovi Rižarne, kjer imaš občutek, da še vedno odmevajo grozote preteklega časa, sva razvila zelo zanimiv pogovor o njegovi izredno pestri življenjski poti, o kateri bi lahko posneli kar več filmov. Bil je eden izmed organizatorjev protifašističnega odpora v Trstu in vodja upora taboriščnikov v Buchenwaldu, kjer so mu Američani priznali čin majorja, v času hladne vojne pa je kot mediator veliko potoval med Trstom, Beogradom in Washingtonom. Susič nam bo pomagal razkrivati tančice teh preteklih časov. Sicer pa po vrsti, začnimo s Trstom, kjer se je rodil:

»Moj oče je bil Dalmatinec, moja mati pa Kraševka, jasno je v družini jezikovno zmagala moja mati, tako da smo doma vsi govorili slovensko.«

»In ste postali zavedeni Slovenci.«

»Ja, ja, ampak veste, nekoč ni bilo pomembno, ali je človek Slovenec ali Hrvat. O tem se tudi ni govorilo, takrat je bila Kraljevina Jugoslavija in tukajšnji ljudje so videli predvsem to Kraljevino Jugoslavijo.«

»Kakšen je bil Trst?«

»Tu je bilo nasilje. Spomnim se, da sem kot otrok z očetom hodil po ulici Carducci, in po njej so fašisti v posmeh vlekli pretepenega očetovega prijatelja, vsega umazanega od lastnega blata. Prej so mu dali piti ricinusovo olje in ga pretepli, nato so mu dali še strojno olje in ga vsega umazanega in smrdljivega, saj veste, kaj povzroči olje, vlekli po vsem mestu. Zelo grd spomin.«

»Kako ste se otroci znašli v tistem času?«

»Jaz sem takrat živel v družbi otrok s srbske osnovne šole.«

»Vi kot Slovenec in Hrvat v srbski šoli! Kako to?«

»V Trstu je bila to edina šola, v kateri se je lahko poučevalo v enem od slovanskih jezikov. Bila je namreč 256

pod zaščito jugoslovanskega kraljevega konzulata in pravoslavne občine, ki je takrat obstajala v Italiji, in je bila edina šola, ki je lahko delovala. Seveda so bila njena spričevala priznana samo v Jugoslaviji, ne pa tudi v Italiji.

Če si hotel nadaljevati šolanje, si moral v Jugoslavijo. Tako sem tudi jaz moral v Zagreb, da sem lahko nadaljeval šolanje na gimnaziji. Tam so me sprejeli v državnem Istrskem internatu, kjer nas je bilo sedem ali osem iz Trsta pa še nekateri s Krasa, ampak večina je bila iz hrvaške Istre. Tu smo bili Hrvati in Slovenci skupaj.«

»Kako ste govorili v Zagrebu, hrvaško ali slovensko?«

»Hrvaško ali pravzaprav jugoslovansko. Tam se je združevalo štokavsko, ijekavsko in ekavsko narečje, tako da bi vsi narodi z območja Jugoslavije, to je v Makedoniji, Srbiji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini ter Sloveniji, razumeli jezik Vuka Stefanovića Karadžića, saj je tudi on nekaj časa živel v Trstu.«

»Torej tako, kot se je združevanje jezikov dogajalo v Italiji?«

»Da bi postavili en jezik, kot so uredili v Nemčiji, Franciji in Italiji, tako je tudi Kraljevina Jugoslavija hotela postaviti skupni jezik. Izjema je bila samo Slovenija, ki je imela avtonomijo in je ohranila svoj jezik, slovenščino, in za to se lahko zahvali Korošcu.«

»Kako ste mladeniči, mladi intelektualci, gledali na vprašanje jezika?«

»Sploh nismo razmišljali o tem. To je bil poseben zgodovinski čas, čas fašizma in protifašizma, nismo se ločevali po nacionalnem kriteriju. Bili smo skupaj v strankah, ki so bile protifašistične in proti nacizmu, in skupaj smo bili za Anglijo in Francijo, ki sta se borili proti fašizmu. Potem so se pojavili kulturbundovci, to so bili najbrž Hrvati po rodu, ki pa so se počutili Nemce, in ustaši, hrvaški nacionalisti, ki so se opredelili za fašizem in nacizem. Potem je obstajal še neki nacionalni jugoslovanski duh, to so bili v glavnem profesorji, ki so 257

študirali v Franciji, Nemčiji, na Dunaju in ki so ob vrnitvi v Jugoslavijo prinesli anglofonskega ali frankofonskega duha. To se je na primer poznalo tudi pri nogometu, eni so imeli obrambno linijo siegfried, drugi pa smo imeli maginot, tako da si že v kolegialni igri čutil dva tabora. Ta nasprotja so se počasi stopnjevala, dokler ni v komunistični partiji vodenja prevzel Tito in jo začel organizirati. On je bil zelo sposoben. Propagando je razvijal s pomočjo španskih borcev, tako da smo se mi nehote vključevali v politiko. Da povem zanimiv primer: ko me je oče pripeljal v internat, mu je ravnatelj rekel, da ne znam dovolj dobro hrvaško in da potrebujem strokovno pomoč. Oče je seveda privolil in plačal dopolnilno učenje, jaz sem pa dobil inštruktorja, ki je bil član sekretariata Skoja Jugoslavije. Moj oče pa tudi mi nismo vedeli, da je bil direktor internata borec oktobrske revolucije, tako smo vsi, ki smo prihajali iz teh naših krajev kot narodnjaki, počasi, počasi postali simpatizerji in nato člani skojevskih celic. Tako sem tudi jaz postal član celice Skoja 5/b, četrte realne gimnazije v Zagrebu. Bili smo organizirani po razredih in nato v internatu. Že tu smo se borili za samoupravljanje internata. To je bil torej že del revolucionarnega boja za oblast. Kot član Skoja si bil takrat že usposobljen za reševanje vseh problemov, za vodjo torej. Tudi jaz.«

»Takrat se je začela vojna in ste se iz Zagreba vrnili v Trst.«

»Najprej smo šli v Bjelovarski Kotar in tam sem bil po partijski liniji vključen v partizane. Tam je bila na skrivaj v nekem močvirju ustanovljena prva partizanska enota sploh. Tu pa so nas vse iz Istrskega internata po nalogu iz partije poslali 'na teren' v svoje domače kraje v Istro, na Goriško in v Trst. Tako sem prišel v Trst, da organiziramo odpor, čeprav še nismo slišali za OF. V Trstu smo morali najprej čakati na povezavo z Ljubljano. Naša zveza je bil član centralnega komiteja in glavnega partizanskega štaba Oskar Kovačič.«

258

»Tudi on je bil eden izmed primorskih beguncev.«

»Da, tudi on je bil begunec, doma z Mosta na Soči. Njega so v Jugoslaviji zaprli v zapor v Sremski Mitrovici in tam je prišel v stik s Titom in drugimi revolucionarji. Za sabo je imel že eno dolgo izkušnjo. Nato je prišel v Trst, v Barkovljah smo se zbrali na sestanku z njim sami tržaški skojevci, in sicer Ernest Arbanas, Aleksander Modrica, Danilo Peric in jaz. To je bil tudi prvi organizacijski sestanek prve celice OF na Tržaškem, ki se je nato začela širiti.«

»So se v to organizacijo vključevali samo Slovenci oziroma Slovani ali tudi Italijani?«

»Mi smo takrat dobili tudi direktivo, da se povežemo z italijansko komunistično stranko oziroma z italijanskimi protifašisti, vendar so bile zelo neprimerne razmere.

Francozi so bili premagani, Sovjetska zveza je izgubljala, Nemci so povsod zmagovali. Ko smo mi začeli govoriti, da se je treba upreti, so nam rekli, da smo nori. Takrat so bili skoraj vsi prepričani, da bosta Hitler in Mussolini zmagala.

Kljub takim razmeram smo mi, to je Osvobodilna fronta in Fronte unico per la lotta contro l'oppressione (italijanska frontna protifašistična organizacija), vseeno začeli organizirati vstajo. Posebej dobro smo izkoristili priložnost ob tržaškem procesu proti Pinku Tomažiču in tovarišem, saj je ta vzbudil v slovenski in tudi italijanski protifašistični javnosti veliko pozornosti. Mi smo tiskali letake in jih delili ljudem. Ljudje so se v času procesa zbirali pred sodno palačo in mi smo delili dvojezične letake OF. Pripravili smo jih okrog 20.000 in jih razdelili po Trstu in tudi po Krasu. Takrat se je v akcijo vključevala mladina iz organizacije Pinka Tomažiča, naj omenim samo Vojko Šmuc in Zoro Perello. To smo izvedli zelo učinkovito, nobenega niso prijeli. To je bil že dober znak, da je upor proti fašizmu možen. Za oborožen odpor z orožjem je bilo sicer še zgodaj, vendar med člani Komunistične partije Italije, ki so bili slovenskega rodu, smo že začeli zbirati 259

prve fante, ki so se nato priključili partizanskemu odredu, ki je prišel na Nanos. V tej enoti so bili tudi Primorci, ki so prej pred fašizmom zbežali v Jugoslavijo in so se zdaj vračali. Bitka na Nanosu pa je bila že demonstrativni boj, iz katerega se je sicer razumelo, da se 50 ljudi ne more zoperstaviti dva tisoč italijanskim vojakom, je pa pustila sporočilo, da se je začela partizanska vojna.«

»Že kmalu po začetku vojne ste bili aretirani. Kako se je to zgodilo?«

»Najbrž je policija izvedela od sorodnika Zore Perello, da je Oskar Kovačič prinesel iz Ljubljane osnutek statuta, Osvobodilne fronte za Primorsko. Ta statut je dal meni, da bi ga dopolnil in prevedel v italijanščino, vendar dokumenta niso dobili, saj so ga moji starši skrili na podstrešje in kasneje zažgali z nekaterimi drugimi dokumenti. Policija je za ta statut vedela ali vsaj nekaj slišala, ni ga pa nikoli dobila.«

»Kako je bilo na procesu?«

»Torej, moram reči, da je bilo težko. Vzdržala sva edino midva z Oskarjem Kovačičem, celo na soočenju sva vztrajala, da se ne poznava. Kljub mučenju. To se je poznalo tudi na procesu septembra 1942, saj je bila obtožnica zelo splošna zaradi organizacije partizanskih enot, ne pa organizacije OF.«

»Vi ste bili obsojeni in ste prišli v zapor, nato pa v taborišče?«

»Obsodili so nas in nas dali v različne zapore. Mene so poslali v San Gimignano. Kmalu sem začel organizirati zapornike, to so opazili, zato so me premestili v jugoslovansko skupino. Ta je bila že organizirana in je nisem mogel 'pokvariti s komunističnimi idejami'. Tu smo pričakali padec fašizma v Italiji. Takrat so bili s posredovanjem Rdečega križa izpuščeni vsi razen mene in še enega Ljubljančana. Midva sva bila za njih preveč nevarna.«

»Vas so torej predali Nemcem?«

260

»Ne. Kasneje so s posredovanjem hrvaškega Rdečega križa spustili tudi mene. Nato sem bil po navodilih OF tudi jaz vključen v dejavnost Rdečega križa. Tu sem prek pošte, ki sem jo prejemal in odpiral, vzdrževal tajno zvezo med Londonom in našim glavnim štabom. Pri Rdečem križu v Trstu se je torej začela igra, o kateri ne bi še rad govoril.

Veste, so igre angleških obveščevalnih služb, igre jugoslovanskih, igre italijanskih služb pod direktivo in upravo angleških, redko kdo v Trstu pozna to stvarnost. …

Je pa že minilo 50 let in lahko bi kaj zanimivega napisal ter izdal. Marsikaj je še skritega.«

Ne bi bil novinar, če ne bi poskušal izvedeti kaj več o tistih 50 letih, in ko mi je obrazložil, sva nadaljevala pogovor o tem, kako so ga aretirali Nemci.

»V Trstu me je aretiral SS in od tod sem šel v taborišče.

Ostal sem živ. Najbrž mi je pomagal ambasador Neodvisne države Hrvatske, ki mi je rekel, da bo sedaj on meni pomagal, nato pa, ko bomo mi zmagali, bom jaz njemu.

Mene so aretirali in obtožili, da sem komisar odreda VDV.

Po tem sem sklepal, da mojega delovanja sploh ne poznajo, in sem med zaslišanjem vse negiral. Takrat so me odredili za Rižarno. Ta hrvaški veleposlanik pa je dosegel, da sem bil iz tistega bunkerja na Trgu Oberdan po štiridesetih dneh premeščen v Koroneo in nato s prvim transportom poslan v Buchenwald. Tako sem ostal živ.«

»Ampak tudi v Buchenwaldu so umirali.«

»Da, veliko so umirali. Na srečosem bil premeščen v blok 40, v drugo nadstropje stavbe. To je bil boljši blok, kjer je bila pravzaprav elita nemške komunistične partije.

Tu smo bili še Jugoslovani, španski republikanci in Rusi.

Tu sta bila zaprta tudi dva člana Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije iz Ljubljane, ki sta poznala Oskarja Kovačiča, in tako smo lahko vzpostavili še boljši stik. To je bilo torej neke vrste višje ilegalno politično vodstvo taborišča in jaz sem bil vključen v skupino.«

»Ste bili v Buchenwaldu predvsem politični zaporniki?«

261

»V glavnem politični in Judje. Tu so bili tudi kriminalci, ki pa so pomagali SS. Oni so bili še slabši. Oni so ubijali, pretepali in izvajali drugo nasilje v lagerju (taborišču).«

»Kako ste preživeli?«

»Ker sem bil v ilegalni organizaciji za nekaj zadolžen. Če imate zadolžitev, ste namreč močnejši od drugih, imate močnejšo psihološko podporo, in ta naloga vas drži pokonci. Jaz sem imel notranjo moč, ta je bila moja skupina ilegalcev, ki je pripravljala napad na SS-ovce. Bili smo vojaško organizirani, strogo zaupni, zbirali smo orožje in se pripravljali na osvoboditev.«

»Kako ste se osvobodili?«

»Vedeli smo, da nas mislijo vse likvidirati in da naj bi se to zgodilo na 'maršu smrti', zaradi tega je naša uprava mednarodnega komiteja izdala nalog, da pod nobenim pogojem ne gremo iz taborišča, niti s silo ne. Američani, general Patton, so se zaustavili v Erfurtu in so bili le še 30

kilometrov od Buchenwalda. Mi smo vedeli, da se osvoboditev bliža, le še vzdržati moramo. Izvedeli smo tudi, da so SS-sovci dobili ukaz, da nas likvidirajo, to pa je bil tudi nam ukaz za udar. Mi smo takrat napadli njihove karavle. Vse tiste, ki so dvignili roke, smo razorožili in zasedli položaje. Ujete SS-sovce smo zavarovali, da jih drugi iz taborišča, ki niso bili organizirani, ne bi pobili iz maščevanja. Odločili smo se namreč, da bomo delovali kot prava vojaška enota, ki spoštuje Ženevsko konvencijo o vojnih ujetnikih.«

»Prav vi, trpinčeni zaporniki, ste spoštovali konvencijo, ko je šlo za vaše ječarje?«

»Da, spoštovali smo jo, z njimi smo ravnali kot z vojnimi ujetniki in jih nato predali Američanom.«

»Kakšno je bilo snidenje z Američani?«

»Jugoslovane so že prej sprejeli kot zavezniško vojsko, kot partizansko vojsko. Na glavah smo imeli titovke z zvezdo in orožje. Tudi formalno smo delovali kot pravi taboriščni bataljon, imeli smo vodstvo, to pa je mene 262

imenovalo za komandanta bataljona. Drugi so bili razoroženi.«

»Titovke ste si sami naredili v taborišču?«

»Da, pripravili smo si titovke in tudi časopis Naš glas smo natisnili po osvoboditvi.«

»Nato ste šli v Prago?«

»Za to se moramo zahvaliti Američanom. Ker so nas sprejeli kot vojno enoto, so nam dali na razpolago kamione s šoferji. Meni so dali dokumente kot komandantu za prehod čez mejo v sovjetsko cono. S kamioni so nas prepeljali čez sovjetsko linijo do Plzna, tam so nas sprejeli Rusi, Rdeča armada, in nas pripeljali v Prago, kjer so nas naselili v domu kralja Aleksandra, ki ga je SS uporabljal kot svojo kasarno. Mi smo kot vojna enota prišli pod sovjetsko komando. Nato smo kot jugoslovanska enota šli čez Madžarsko do Jugoslavije, kjer smo bili demobilizirani, in sem se vrnil v Trst.«

»Prišli ste takrat, ko so partizani že odšli, ko so Trst prevzele angloameriške oblasti. Kako je bilo v Trstu?«

»Za nas je bila tu čudna situacija. Američani so imeli veliko denarja in obnašali so se tako, kot da ga ne morejo potrošiti. Prebivalci pa so morali delati in se preživljati, tako da razen naših družin ni nobenega brigalo, da smo se vrnili. Hitro smo se morali znajti v novih razmerah in ustvariti normalen odnos do novega življenja.«

»Izhajate iz razmeroma premožne družine.«

»Da, ampak moj oče je našel trgovino prazno in ni dobil nobene pomoči.«

»Kako ste se vključili v normalno življenje Trsta?«

»V normalno življenje Trsta se nisem vključil. Ne. Imel sem pa drugo srečo, naključje je hotelo, da me je nekega dne poklical iz Züricha neki Američan, imena ne bom povedal. In zakaj me je poklical, takrat v Buchenwaldu so me Američani priznali kot vojaka in poveljnika in mi izdali dokument, ki so ga podpisali ameriški kapitani in 263

polkovniki posebnih služb. V tem dokumentu, ki ga imam še doma, piše, da sem organizator partizanov od prvega junija 1941. Imeli so me torej na seznamu že od takrat.

Nato so me poklicali v Zürich in so mi prebrali moj življenjepis, ki je bil boljše napisan, kot bi ga lahko sam.

Predlagali so mi, da postanem povezava med Jugoslavijo in Združenimi državami Amerike. Začudil sem se vsemu temu, premislil sem in se posvetoval, in oboji so mi rekli, da je to koristno in da kot oseba ustrezam nalogi.

Američani sicer niso imeli radi komunistov iz Buchenwalda, vendar smo se o sodelovanju zelo jasno dogovorili in postavili parametre, do kod grem lahko jaz in do kod oni. Tako sem bil večkrat klican v ZDA.«

»In ste posredovali v odnosih med Jugoslavijo in Ameriko?«

»Torej posredoval … koristno … zelo v korist Jugoslaviji.«

»Je še prezgodaj, da bi povedali, na katerih področjih ste pomagali, sodelovali?«

»Mislim, da bi bilo dobro, da bi lahko razkril dogodke iz leta 1944, ki so vplivali na dogajanje leta 1945 in naprej na odnose med Italijo, Jugoslavijo in Slovenijo do danes, kar še vedno vpliva na sedanji čas, izhaja pa iz tistih časov. Pri tem moram povedati svoje mnenje, da so Američani zelo enostavni ljudje, to, kar se z njimi dogovoriš, in to, kar z njimi podpišeš, lahko uresničiš stoodstotno brez kakršnih koli zapletov.«

»Torej še ni čas za javnost, je še prezgodaj, da bi nam povedali?«

»Veste, so stvari, ki držijo 99 let. Kadar se dogovorite in podpišete dogovor, ki se ga oni še vedno držijo, se ga morate tudi vi.«

»Gospod Susič, vi ste predsednik združenja nekdanjih političnih preganjancev – kaj počne vaša organizacija?«

»Moj cilj je pomladiti naše vrste in začel sem preusmerjati vse borčevske organizacije v eno protifašistično zvezo, ki bi mladino spodbujala, da se 264

včlani, in ji ponudila eno politično smer ki bi bila za vse generacije še naprej koristna.«

»Kakšno je vaše sporočilo mladini?«

»Naj ostanejo protifašistični, demokratični in politični, da se vržejo v politiko, da prevzamejo mesta v politiki in iz nje izrinejo današnje politike, ker ti niso več politiki. Ti imajo svoje osebne programe in v okviru več osebnih programov delajo, oblikujejo programe političnih strank, množice pa temu žal sledijo. Mladina mora začeti delati interes države, na tej osnovi je Amerika postala velika država.«

»Torej zaupate v mladino?«

«Da. Mladina je sicer že izgubila eno časovno obdobje, zato se mora sedaj boriti še za nazaj, da si izbori prostor tudi v tistem času, ki so ga prepustili starim politikom, ker se prej niso zanimali za nove politične poglede o demokraciji, pluralizmu, konkurenci, boju mnenj, o zaupanju v samega sebe, ne v druge.«

Ljubomir Susič in Riccard Goruppi s praporom ANED. Foto A.