LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

NADJA PAHOR

Moji intervjuvanci imajo pogosto več imen. Starejši, ki so bili rojeni že pred fašizmom, so dobili slovensko, nato so jim ga za časa fašizma poitalijančili ali jim dali kar novo, v partizanih pa že tretje. Za Nadjo Pahor iz Trsta malokdo sploh ne ve, da je njeno prvo in pravo krstno ime Marija, Nadja je postala v partizanih. To ime ji najbrž veliko pomeni, z njim je veliko doživela in tudi pretrpela, 241

zato se je tako navezala nanj in ostala Nadja. Njen dekliški priimek pa je Gabrovec, Pahor je pridobila s poroko s slovenskim aktivistom Miroslavom ali Brankom Pahorjem.

Ko sem jo obiskal, je imela že 88 let. No, tudi na stara leta se spreminjajo imena ‒ sedaj jo v Trstu poznajo predvsem kot mamo novinarke Brede in profesorja Milana Pahorja. Nadjina življenjska pot pa se ni začela v Trstu, ampak v notranjosti Slovenije, saj je bil njen oče eden izmed tistih zavednih Primorcev, ki so pribežali v nekdanjo Jugoslavijo že takoj po italijanski zasedbi naših krajev. Življenje v pregnanstvu jo je vzgojilo v zavedno Slovenko, še bolj pa internacija na Rabu in italijanski zapori.

Prav v dneh pred intervjujem z Nadjo Pahor se je v prirejanje zgodovine vključil tudi italijanski premier Silvio Berlusconi, ki je v javnosti razlagal, da so bila italijanska fašistična taborišča v resnici počitniška letovišča. Torej ni šlo za mučenje in iztrebljanje ljudi, ampak za politični turizem. Naša sogovornica je po Berlusconijevi interpretaciji druge svetovne vojne najprej letovala na dalmatinski obali, nato si je ogledala znamenitosti Benetk, za tem pa se je šla spočit na kmečki turizem.

Po razpadu Italije je v Brkinih pomagala pri razmnoževanju partizanskega tiska, po vojni pa je sodelovala v Trstu pri uveljavljanju enakopravnosti žena.

Zato sem jo posnel prav pred dnevom žena, saj je ena izmed čedalje redkejših, ki nam še lahko povejo, kako so se ženske nekoč borile za svojo enakopravnost in kako so praznovale svoj dan. Pa ne bomo govorili samo o tem, ampak o vsem njenem burnem času, da nas lahko kot priča spomni na nekatere dogodke, ki prehajajo v zgodovino. Začnimo torej od začetka:

»Rojena sem v Verdu pri Vrhniki, moja mama je Vrhničanka, oče pa je bil begunec iz Vižovelj pri Sesljanu.

242

Tudi on je bil eden izmed tistih, ki so takrat bežali pred Italijani v Jugoslavijo, in smo se veliko selili.«

»Torej, begunstvo ste občutili tudi otroci?«

»Ne spomnim se veliko razen tega, da smo se veliko selili. Z Vrhnike smo šli na Brod ob Kolpi, potem smo nekaj časa živeli v Moravi, nato smo šli v Kočevsko Reko, kjer smo pogoreli. Moja mama je izgubila vse, kar je imela, kar je nosila s sabo, saj je komaj rešila mene in mojo mlajšo sestro, šivalni stroj in eno posteljo. Vse drugo je pogorelo.«

»Kako ste shajali?«

»Na začetku je še nekako šlo. Oče je imel star avtobus in je prevažal pošto in ljudi iz Koprivnika v Kočevje. V

kočevskem muzeju še obstaja slika, na kateri je ustavljen pred neko gostilno. Do leta 1931 smo še kar dobro shajali, potem pa, ko je oče izgubil podjetje, je nastala velika stiska. Do takrat smo živeli na Hribu pri Koprivniku, od tam smo se ponovno preselili v Mačkovec in oče je šel delat v tovarno Horaku. Ko sem imela devet let, pa so me dali k starim staršem na Vrhniko in sem potem štiri leta hodila v šolo na Vrhniki.«

»Kako je bilo, ko so v Slovenijo oziroma Jugoslavijo vdrli Nemci in drugi, tam k vam pa Italijani?«

»Takrat smo živeli v vasi Mačkovec, kjer so razen nas in še ene slovenske družine živeli sami Kočevarji, Nemci, in ti so pričakovali nemško vojsko. V tem pričakovanju so že aretirali mojo mamo, da jo bodo obesili v Kočevju, samo zato, ker je bila zavedna Slovenka in je govorila proti njim.

Potem pa so te kraje okupirali Italijani in Kočevarji so se izselili. V vasi smo ostali samo mi Slovenci.«

Kdo so Kočevarji ali kočevski Nemci? To so nekdanja nemško govoreča skupnost, ki je živela na Kočevskem, na nemškem jezikovnem otoku. Svoj jezik, bavarsko narečje kočevarščino, so ohranjali več kot 600 let. Ob okupaciji so se morali vsi Kočevarji zaradi sporazuma med Hitlerjem in Mussolinijem preseliti v Posavje v domove in kmetije izgnanih Slovencev. Nemci so namreč z 243

zasedenega ozemlja nasilno izgnali v Nemčijo ter Srbijo približno 20.000 Slovencev. Kočevarje so naselili tudi v hišo Tončke Senčar, ki nam bo svojo zgodbo pripovedovala kasneje. Po vojni so morali skoraj vsi Kočevarji zapustiti Slovenijo oziroma Jugoslavijo.

»So bili kočevarski Nemci zelo hudo proti Slovencem?«

»Ojoj, zelo, zelo. Ampak to šele potem, ko je prišel v Nemčiji na oblast Hitler, prej smo složno živeli. Moja mama jim je tudi šivala in kakšno njihovo dekle učila šivati, bili so normalni odnosi, potem so oni postali kulturbundovci in nato je bilo čisto drugače.«

»To je bil vpliv nacionalizma, ki je Nemce prepričeval, da so več vredni od drugih, da so nekaj več?«

»Da, da so nekaj več.«

»Ko so prišli Italijani, ste končali v zaporih?«

»Tako se je zgodilo. Ko se je začela roška ofenziva, ko so mimo nas vozile kolone vojakov, se je naša družina umaknila v gozd, misleč, da bomo na varnem, a so nas prav tam našli in zaprli. Pobrali so nam vse, kar smo imeli s sabo, tudi krave in prašiče, ki smo jih hoteli skriti. Po enem tednu so nas izpustili iz zapora. Ker pa so našli fotografijo, na kateri sem bila slikana s partizani, ki so prihajali k nam v vas, so naju s sestro ponovno aretirali in poslali na Rab.«

»Kakšen je bil Rab, kako je bilo v taborišču?«

»Taborišče je bilo narejeno na hitro. Na polju so zagrebli vse kanale med njivami, in ko je prišel prvi jesenski naliv, je bilo taborišče poplavljeno. Ko smo se ponoči zbudili, smo bili že napol v vodi.«

»Ni bilo barak, živeti ste morali v šotorih?«

»V šotorih, da, smo bili.«

»Kakšne so bile razmere?«

»Zelo slabe so bile, veliko nas je bilo. Med ofenzivo so v Čabru pobrali kar cele družine, tu so bili tudi otroci, zelo lačni so bili. Vsi smo bili.«

244

»Kdo so bili pazniki, fašisti ali navadni vojaki?«

»Vojaki, navadni vojaki.«

»Kako so se obnašali do vas?«

»Mene so določili med tiste, ki so lahko pomagale otrokom.Ko je prišlo kaj hrane, smo jim jo razdelile, dvakrat so celo dovolili, da smo jih lahko peljale na kopanje v zaliv …«

Počasi mi je odgovarjala, kot da jo je bremenil drug spomin, kot da izbira besede, ki ne bi preveč prizadele poslušalca. To sem že večkrat opazil tudi pri drugih, ko je pogovor nanesel na grde stvari, na mučenje ljudi.

Nadja je nadaljevala: »Ma … to je trajalo malo časa.

Samo dva meseca sem bila tam, medtem pa so našli zapisnik, ki sem ga pisala na sestanku, in zaradi tega sem bila obsojena na šest let ječe.«

»Z Raba ste šli v ječo?«

»Najprej na sojenje v Ljubljano, po obsodbi sem šla prestajat kazen v Benetke.«

»V Benetke v zapor?«

»V Benetke. Zapor je bil na otoku Giudecca, upravljale so ga sestre, nune.«

Takrat sem malo menjal barvo glasu in z nasmehom pripomnil. »Bili ste malo na Rabu – malo pa v Benetkah.

A zato je rekel Berlusconi, da ste bili na letovanju.«

Nadja je pritrdila s sproščenim smehom.

»Gospa Pahor, nadaljujva pogovor o tistih grdih stvareh. Kakšen je bil zapor v Benetkah?«

»Imel je večje prostore, kot sobane. Politične zapornice pa nismo bile ločene, ampak pomešane s kriminalkami, smo pa se vseeno držale bolj skupaj. Morale smo šivati na roko, ažur. Ker smo malo sabotirale delo, so nas paznice nahrulile in nam rekle: »Non siete Slave, ma siete schiave!«

(Niste Slovenke ampak sužnje!) Uprle smo se in zahtevale, da se opravičijo, ena se sicer je opravičila, vendar smo bile naprej glasne in uporne. Opazovale so, katera je bila 245

najbolj uporna. Tako je bila moja sestra, ki je bila še mladoletna, obsojena še na štiri leta in je ostala v Benetkah. Jaz sem bila nato premeščena v Fosonbrone.«

»Torej so bile paznice v zaporih nune?«

»Da, v obeh zaporih, v Benetkah in v Fosonbroneju so bile nune. V Fosonbroneju je bil zapor drugačen, tu so bile celice samice takšne, da je vsaka zapornica živela v svojem prostoru.«

»Ste bile politične jetnice ločene od kriminalk?«

»Da. Ko sem bila jaz tam, nas je bilo 122 političnih. Zelo dobro smo bile organizirane, notri so bile namreč tovarišice, ki so imele že zunaj izkušnje z organizacijo.

Izdajale so celo tajni časopis, ki je bil pisan na toaletnem papirju. Ta je bil v primerjavi z današnjim malo bolj trden in gladek, na njem pa so objavljale, kakšne so razmere zunaj, teorijo iz Kapitala in razno znanje iz drugih ved, in vse to smo se potem naučile na pamet. Tako smo se izobraževale in jaz sem se tudi veliko naučila.«

»Gotovo ni bil tiskan časopis, ampak ročno pisan. Kako ste ga razmnoževale?«

»'Tiskarke' so bile tri tovarišice, ki so dosegle, da so bile v celici skupaj in so to ročno pisale. Nekega dne so nune, medtem ko smo bile na sprehodu po dvorišču, preiskale celice in zasegle vse svinčnike. Zatem smo zapornice šest dni gladovno stavkale. Po tej stavki so nas razdelile na šest skupin, tako da nismo mogle vse skupaj na dvorišče.«

»Kako ste širile časopis?«

»Ja, med sprehodomna dvorišču.«

»Kakšno je bilo življenje v tem zaporu?«

»Tudi življenje je bilo dobro organizirano. Ko so prišli paketi, smo jih enakopravno razdelile in zvečer kaj pojedle, saj večerij ni bilo. Zjutraj je bilo samo nekaj tekočine, ena kava, in potem je bilo kosilo, za večerjo pa nič. Zapornice, ki so bile odgovorne za ekonomat, kot smo rekle, so včasih 246

tudi kupile nekaj hrane, tako smo dobile tudi kuhano čebulo, a jaz je nisem mogla jesti.«

»Tako dobro ste bile organizirane, da ste uredile tudi dodatno prehrano.«

»Da, ni je bilo dosti, ampak je bila. V tem zaporu je bila tudi knjižnica in smo si lahko sposodile knjige in brale.

Spominjam se, da semv tisti celici brala celo Zločin in kazen v italijanščini, in to s pomočjo slovarja, saj sicer ne bi veliko razumela.«

»Slišal sem že, da so bili zapori najboljša šola za naše revolucionarje.«

»Da, točno tako. Ta v Fosonbroneju prav gotovo. Jaz sem imela 20 ali 21 let in prej nisem imela politične vzgoje.«

»Gospa Pahor, na srečo je kmalu razpadla fašistična Italija in s tem se je pojavilo upanje na konec vojne. So vas izpustili iz zapora?«

»Septembra 1943 nas nune niso več pustile iz celic na dvorišče. Sumile smo, da nas držijo zaprte, da bi nas predale Nemcem. S posredovanjem Rdečega križa iz Ljubljane so nas vendarle spustile in novembra 1943 sem prišla v Ljubljano.«

»Z dežja pod kap – tam so bili Nemci.«

»Da. Ker sem bila v zaporu povezana z neko tovarišico iz Ljubljane, se pri vrnitvi nisem ustavila na Vrhniki, ampak sem šla naravnost v Ljubljano. Tam sem srečala teto in ta me je spravila domov. Na Vrhniki sem ostala šest tednov, nato pa sem dobila delo služkinje pri ljubljanskem lekarnarju, ki je imel lekarno na Miklošičevi. Imel je tudi velikansko knjižnico in enkrat, ko sem razvila daljši razgovor z njim in je opazil, da sem se iz tistega našega zaporniškega časopisa tudi nekaj naučila, mi je dal prebrati Zolajevo knjigo Germinal. V Ljubljani sem se kmalu povezala z aktivisti in začela v Tehniki pomagati ciklostirati Slovenski poročevalec, julija 1944 pa sem šla v partizane na Ostrožno Brdo in tam sem bila spet v Tehniki, ta je bila v nekem v bunkerju.«

247

»Kako je v Brkinih- tu ste prišli med Primorce, ste se počutili dobro?«

»Da, kar dobro je bilo. Ostrožno Brdo je bilo kar velik partizanski center. V naši skupini so bili sami fantje, jaz pa edino dekle. Vendar nismo vzdržali dolgo časa v tistem bunkerju. Začele so se hajke in mi smo morali preseliti tehniko na Javornik, gor nad Knežak.«

»Kaj ste takrat tiskali v partizanskih tehnikah?«

»Razne stvari, od formularjev pa do časopisa. Imeli smo majhen pisalni stroj in tam sem se naučila tipkati.

Prepisovala sem rokopise, nato pa smo to, kar sem natipkala, na matrico razmnoževali s ciklostilno tehniko.

To je bil neki stroj, ki je od zunaj izgledal kot zabojček, ki je imel v sredi valj, na njega se je pripelo matrico in dodalo črnilo, to pa je pronicalo skozi matrico na papir.«

»Nekdo je moral vrteti kljuko, da je z njo poganjal ta mehanizem?«

»To kljuko sem pa vrtela jaz …«

»Kako ste razpošiljali tiskovine in časopis?«

»To so na določena mesta raznašali kurirji, tudi v Ljubljano, in od tam so spet drugi širili naprej.«

»Tam gor v Brkinih in v hribih je bilo vendarle bolj sproščeno in veselo, ste tudi kaj zapeli ali zaigrali.«

»Spominjam se teh mitingov in seveda smo peli, predvsem borbene pesmi Nabrusimo kose in neke ruske, ki so jih priredili. Na mitingih je bila seveda tudi harmonika.«

»Bolj ko se je bližal konec vojne, bolj veseli ste bili in ob koncu ste prišli v Trst?«

»Da. Naša tehnika je spadala pod južnoprimorsko okrožje. Jaz sem bila povezana z Izidorjem Grmekom, ki je bil sekretar tega okrožja, in sem se morala javiti v Trstu.

Ko je prišla osvoboditev, sem bila v Stranah pod Nanosom.

Mi smo bili en čas izolirani in potem so mene določili, da grem v Trst. Če si hotel v Trst, si moral imeti dovolilnico, in jaz sem jo imela. Z nekim kamionom sem se nato pripeljala 248

do Opčin in nato s tramvajem v Trst. Dve liri je takrat stala vozovnica.«

»Kdaj je bilo to, takoj po osvoboditvi?«

»V Trst sem prišla 9. maja.«

»Kakšen je bil Trst?«

»Takrat je bila tam še naša vojska, vse je kazalo, da bo Trst naš, ampak to se ni zgodilo. Dvanajstega junija je vojska odšla iz mesta.«

»Se je tam govorilo pretežno slovensko ali italijansko?«

»Pretežno italijansko, ampak so se vsi trudili govoriti slovensko, vsaj dokler je bila vojska tukaj. Kdor je le znal in ni pozabil jezika v času fašizma.«

»Ste nato tu nadaljevali tiskarniško delo?«

»Ne, potem sem postala uradnica in nisem več tiskala.«

»No, v Trstu ste našli svojega moža, spoznali ste vašega Pahorja, in ustvarili družino.«

»Da, z Brankom sem se poročila decembra 1947, to je bilo njegovo partizansko ime, krstno pa Miroslav. Nisva imela niti stanovanja. Najprej sva živela v majhni sobi, ki jo je imel, potem sva dobila sobo na Opčinah pri aktivistki Katri Čebulec.«

»Od kod je bil vaš mož?«

»On je bil iz okolice Gorice, iz Dola pri Doberdobu, zaselka Palkišče. Prav tam pred njegovo hišo je sedaj velik spomenik padlim.«

»Kako ste se znašli v Trstu?«

»Precej dobro, jaz se nisem čutila, da sem na tujem, ne.«

»So se poznale korenine vašega očeta?«

»Najbrž. Kljub številnim težavam sem se dobro znašla.

Leta 1948 se je rodil sin Milan, takrat nisem bila več aktivistka, ampak sem delala na konzulatu, hči Breda se je rodila dve leti kasneje, in potem sem dobila stanovanje, ki ga je imel konzulat v ulici Bisegni.«

249

»Bili ste znana aktivistka ženske organizacije AFŽ

oziroma UDI, mar ne?«

«Da, to je bilo prej, preden sem šla delat na konzulat.

Veliko sem hodila po vaseh in delala v ženski organizaciji, tako da sem ob osmem marcu pogosto govorila na teh slavnostih. Ta dan so ženske zelo slovesno praznovale. Za to priložnost smo organizirali prireditve, na katerih smo imele najprej govor, sledila je družabnost. Ženske so z velikim veseljem hodile na ta praznovanja, ker so čutile, da je to njihov dan, in so bile zadovoljne, da lahko enkrat same nastopajo kot osebnosti.«

Nadja Pahor na govorniškem odru ob manifestaciji žena proti nuklearnim eksperimentom (v času množičnega preizkušanja atomskega orožja)

»Kakšen je bil cilj vaše organizacije?«

»Emancipacija ženske, ki se je začela prav z njihovim delovanjem v NOB.«

»Takrat ste dobile tudi volilno pravico.«

250

»Da, po vojni smo v Trstu prvič volile na referendumu 2.

junija 1946 za kraljevino ali republiko. Nam se je takrat zdelo popolnoma samoumevno, da gremo na volitve enakopravno tudi ženske.«

Nato sva še malo poklepetala o tistih časih, ki jih nekateri bolj malo poznajo, drugi pa jih hočejo spremeniti. Ponosna je na svoja otroka, ki sta ostala zvesta idejam, za katere se je borila njena generacija.

Prav zadovoljna je, da še skuha kosilo za Bredo, ki ima kot novinarka bolj malo časa. Posebno pa jo veseli, da se je sin Milan kot zgodovinar zelo poglobil prav v ta prelomni čas, ki ga je doživljala in ga kot borka tudi sama sooblikovala. Pri oseminosemdesetih, ko še vedno bere časopise, z razočaranjem spremlja spreobračanje zgodovine: »Na žalost se je treba še naprej boriti proti desničarskemu nasilju, ki hoče takratno dogajanje postaviti na glavo.« Tudi ne verjame v skorajšnjo spravo med Slovenci in Italijani, saj je še med seboj ne moremo doseči.

»Kako je s slovensko besedo v Trstu, vedno manj se jo sliši?«

»To je naša rak rana,« mi je odgovorila Nada Pahor.