LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

JULE LENASSI

Jule Lenassi je po rodu Goričan in je eden izmed tistih Primorcev, ki so jih politični dogodki in razmere po prvi 221

svetovni vojni prve odgnali od doma, tiste po drugi pa pripeljali nazaj v naše kraje. Medtem pa je med begunstvom in v taboriščih preživel veliko več, kot se lahko pove v takšni krajši pripovedi. Marsikaj nam lahko pove tudi o svoji povojni novinarski poti ali o spodbujanju turističnega gospodarstva pri nas. Tako na Radiu Koper kot v portoroškem turizmu je pustil veliko sledi, za katere marsikdo niti ne ve, da so njegove. Na pot iskanja, odkrivanja in ustvarjanja ga je z vso družino odpeljal že oče, ki je bil eden izmed zavednih in aktivnih slovenskih goriških domoljubov. Njihov priimek izhaja iz Karnijskih Alp, vendar se je njihov rod že prej zlil s slovenskim, tako da sta bila oče in mama oba Slovenca. Pri njih doma so se pogosto zbirali tudi z drugimi zavednimi Slovenci.

Jule se je rodil v Gorici, vendar kako je bilo tam v času fašizma in zakaj so morali zapustiti dom, ve le iz pripovedi.

»Oče mi je bolj malo povedal, ker sem ga malo videl, je pa mama zmeraj pripovedovala, da je sodeloval s Francetom Bevkom in Antonom Ukmarjem in da so imel organizacijo, ki je bila še pred Tigrom proti fašizmu, to je bilo leta 1924 ali pa še prej. Ne vem, kako se je imenovala, to sem pozabil, vem pa samo, da je bil France Bevk v službi v knjigarni na Travniku v Gorici, in tam je bila javka za te člane, sestanke pa so imeli pri nas, ker smo imeli gostilno na solkanski cesti. Nekdo je najbrž to izdal policiji, ta pa je vse ljudi, ki so bili tam, aretirala, mojega očeta tudi, in so ga tako pretepli, da je bil pol leta v bolnišnici.

Mama ga ni smela obiskati, ker je bil pod policijskim nadzorstvom. Ko je bil oče v zaporu, so od mame zahtevali, da vrne posojilo za hišo. Kje bi lahko dobila denar? In so jo na dražbi prodali. Tako smo izgubili vse.«

»Tudi vi ste eden iz množice Slovencev, ki so morali zbežati pred fašizmom v Jugoslavijo«

222

»Mama mi je pokazala, kakšno pleteno košaro je imela.

Samo to smo imeli, kar je spravila vanjo, samo to smo imeli.«

»Kako ste šli na pot?«

»Mamin brat je prišel z vozom in nas zapeljal.«

»Koliko otrok vas je bilo v družini?«

»Samo jaz sem bil, brat Janez je prišel kasneje, že v begunstvu v Opatiji, nato Peter v Ljubljani, Ivica. Tako se je začela epopeja, a vam povem, najprej smo šli mi čez mejo, nato pa še oče, ki pa ni mogel dobiti zaposlitve. Zaveden je bil politično sumljiv, bivši zapornik, zaradi tega je dobil delo le za kratek čas in nismo mogli plačevati najemnine. Z

mamo sva preštela, da se je družina do mojega 16. leta selila kar 26-krat.«

»Takrat ste bili Primorci v stari Jugoslaviji zasovraženi, odžirali ste dobro plačane državne službe, policijske, učiteljske.«

»Ja, tako so oni to razumeli, vendar človek mora imeti službo, če hoče živeti. A ljudje niso razumeli.«

»Pa tudi protifašistične ideje ste prinašali, a ne?«

»Ja, sigurno prav mi zavedni Slovenci, ki smo na lastni koži občutil, kaj je fašizem.«

»Kod je potovala vaša družina, kaj vse je preživela?«

»Saj pravim, selili smo se od Logatca do Žirov, Ljubljane.

V Žireh sem začel hoditi v prvi razred, a samo do prvega polletja, ko smo se že spet selili, nato v Ljubljano in tako naprej.«

»Kakšno je bilo življenje mladega begunca?«

»Saj pravijo, dvakrat seliti, enkrat pogoreti, se pravi, da smo do mojega 16. leta 13-krat pogoreli.«

»Takrat pa vas je zajela vojna. Kako je bilo, kam vas je odneslo?«

»Takrat smo bili na Črnučah in ravno Črnuče so prišle pod Nemčijo, izven Italije, tako da nismo spadali v Ljubljansko pokrajino. Takrat bi moral v peti razred, ker pa 223

nismo znali nemško, smo morali vsi ponavljati pesmi z isto vsebino, kot smo jo imeli v Ljubljani in Kranju. Toliko, da smo se naučili nemško. Naslednje leto pa je moral tisti, kdor je hotel naprej študirati, ali v Celovec ali Beljak, seveda na nemško gimnazijo, ali pa je moral v vojsko.

Večino sošolcev so že vpoklicali, jaz sem bil po rasti tako majhen, da sem bil na naboru trikrat zavrnjen, zmeraj premajhen, da bi nosil puško, ki je bila prevelika zame, tako da sem nadaljeval šolanje.«

»Potem ste končali v delovnem taborišču?«

»Ja, čisto na koncu, že v zadnjem letniku, jeseni 1944

sem naredil eno neumnost. Moj prijatelj, ki je že šel v partizane, mi je pravil, da je treba sabotirati tudi šolo. V

kemiji sem bil dober, pa sem se spomnil, da premogov prah, če ga suhega nasuješ v peč pa zažgeš, eksplodira. In sem v šoli to naredil, da je peč razneslo prav takrat, ko sem bil jaz dežuren. Ko jo je razneslo, smo fantje že zunaj kadili, nisem se pa spomnil, da bodo takoj pogruntali, kdo je bil dežuren. Tako sem končal v nemških taboriščih do konca vojne.«

Med pogovorom sva naredila kratek predah za glasbo, ki je v radijski oddaji sprostitev in dopolnilo. Zaželel si je poslušati pesem Tango usode. Tega so jim stalno vrteli v nemškem taborišču, čeprav je bila njihova usoda popolno nasprotje strastnemu plesnemu motivu. To je bila že bolj iztočnica za pogovor o njegovem novinarskem delu, ki je bilo povezano z glasbo in radiem. Po vojni je kot mlad fant, ki je znal pisati, prišel v službo na Radio Slovenija v Ljubljani, od tod pa je nadaljeval pot nazaj na Primorsko.

»To je zelo zanimivo, takrat sem bil na Radiu Ljubljana, Mitja Vošnjak je bil šef programa in me je nekega dne leta 1949 poklical in rekel: 'Jule, ali bi šel v Koper v službo?'

Debelo sem ga pogledal, saj to je bila takrat tujina, svobodno tržaško ozemlje. 'Tam gradimo radio in potrebujejo novinarja, ki zna italijansko,' mi je pojasnjeval.

Meni se je to zdelo lepo, vendar sem potreboval potni list.

224

Šla sva v Slavijo pod pasažo, ob 11. uri sva šla tja, in ob enih sem že imel potni list, popoldne sem se peljal proti Kopru.«

»Kakšen je bil Koper?«

»Zdel se mi je fantastično lep, že takrat je bil tak čist zrak. Na Belem križu je ATI že pripravljal anteno, v Kopru pa je bil samo direktor Danilo Milič, ki je pripravljal ustanovitev novega radia, on nas je poklical tja. Tehniki so že delali, mi pa niti pisarne nismo imeli. Na začetku sem dobil pisarno na vojaški upravi Cone B. Potem je prišel Oskar Polak in postavil tehniko tega radia. Brez njega radia ne bi bilo, on je bil genialni izumitelj, ki je staro šaro usposobil za program. Radio je začel oddajati na predvečer 25. maja, Titovega rojstnega dne. Milič je bil tudi Tržačan, eden izmed nekdanjih beguncev. Potem je prišel še Oskar Venturini, njegova žena Danica, za glasbo je skrbel Demšar, enih deset nas je bilo na začetku. Radio je začel oddajati v treh jezikih, slovenščini, italijanščini, hrvaščini.«

»Kaj ste oddajali?«

»Predvsem poročila s Tanjuga, a smo začeli ugotavljati, da nas Trst prekaša. Tanjug je bil zelo zakasnel, in potem smo dobivali tako imenovane HEL-trakove z raznih agencij.

Hitro se je razvijalo. Ja, to je bilo fino. Mimogrede, ali veste, da nas je San Marino prosil, ali bi mi oddajali za njih?«

»Zakaj je bil vaš program tako priljubljen in je lahko presegal takratne meje, takratno »železno zaveso« iz tankov?«

»Po mojem prav zato, ker smo pokazali, da nočemo imeti meja med prebivalci in da nam je vseeno, ali naši poslušalci govorijo slovensko, italijansko ali hrvaško.«

»Takrat ste si prav vi izmislili oddajo Glasba po željah, to je čestitke in pozdrave poslušalcev po radiu.«

»Ja, z Oskarjem Polakom. Mi smo poslušali tudi radio Trst, oni so imeli podobno oddajo, Ljubljana pa ne.«

225

Radio ni poznal meja in tudi iznajdljivost Lenassija in Polaka je bila tako rekoč brezmejna. Takrat še ni bilo veliko plošč, redki magnetofoni pa so snemali na žico, zato so glasbeniki in celo zbori nastopali kar v živo. Jule in Oskar sta zato hodila v kino in snemala filmsko glasbo.

Njun posnetek Mame Juanite je postal eden največjih hitov. Lenassi je imel veliko idej tudi o tem, kako pospešiti razvoj kulturnega in zabavnega življenja in turističnega gospodarstva, zato ga je zaneslo iz novinarstva v turizem.

Če bi pri radiu dobil stanovanje, bi mogoče ostal, vendar: »Potem sem se poročil, imel otroka, živeli smo v majhnem podstrešnem stanovanju v Čevljarski ulici v Kopru. Bilo je tako nizko, da smo morali hoditi s sklonjeno glavo, poleti pa izredno vroče.«

»Pa je bilo zaradi odseljevanja Italijanov veliko prostih stanovanj?«

»Ja, že, ampak strašno slabih. Naj vam povem, ko so v Piranu popisovali stanovanja, je bilo samo eno s tekočo vodo. Osebno sem v Piranu še videl napise, da se po 6. uri zjutraj ne sme več zlivati v morje vsebine posod, ki so jih uporabljali za potrebo v nočnem času. Nobene kanalizacije ni bilo, šele župan Ferligoj jo je začel urejati.«

»Bili ste iz begunske družine, ki je bežala iz Italije.

Zakaj pa so Italijani bežali z jugoslovanskega dela tržaškega ozemlja?«

»Povem vam, tisti z italijanske stani, ki so jih vabili in prepričevali, so jih enostavno zaslepili. S tem so hoteli narediti svetovni škandal, sporočiti svetu, da se tu zaradi komunizma dogaja nekaj groznega in tako naprej. V

resnici jim pa nihče ni hotel nič slabega narediti. Spomnim se, kako so me spraševali, kaj naj naredijo, in sem jim govoril, naj ostanejo tu, kjer so doma. A so nasedli in odšli in potem so bili dolga leta v taboriščih na drugi strani meje pri Škofijah. Ostali so reveži, čeprav so jim obljubljali 226

marsikaj. Marsikomu je bilo žal, to vem, ker so mi potem povedali.«

»Pa niste mogli prepričati ljudi, naj ne nasedajo propagandi?«

»Mi nismo mogli razumeti, zakaj. Nobenega nasilja ni bilo nad njimi, skrbeli smo za dvojezičnost, za to kar prej mi Slovenci nismo imeli, a oni so nasedali propagandi.«

»Kot novinar ste se začeli zavzemati za razvoj turizma, torej za gospodarski razvoj in odpiranje mej.«

»Že v Ljubljani sem se boril proti gradnji Litostroja v mestu. Težka industrija ne sodi v mesta, ampak turizem.«

»Turizem je bila takrat še zelo čudna beseda.«

»Čudna, zelo čudna.«

»Tu se je pa prijela.«

»Ker je bil piranski župan Ferligoj po poklicu gostinec in je imel smisel za to. Poglejte, kakšno fino idejo je imel: vedel je, da občina nima denarja za razvoj turizma, tudi država ne, vendar ga podjetja imajo. Če jih pokličemo in jim damo stavbe, ki razpadajo, zastonj v uporabo, jih bodo obnovili s svojim denarjem in imeli tam počitniške domove.

Tako smo potem, ko sem prišel tja delat, pridobili veliko turističnih postelj.«

»Kaj pa stari hoteli?«

»V njih je bila v času STO vojska, tu v Portorožu in tudi v Ankaranu. Takoj ko je postalo jasno, da bo to ozemlje slovensko, pa se je začelo tudi te hotele obnavljati kot turistične objekte.«

»Kakšne ideje ste imeli o razvoju turizma? Bili ste nosilec številnih idej.«

»Na začetku smo malo drugače predstavljali turizem, seveda za ljudi, za počitnice, ampak vseeno smo hoteli postaviti kakovost, kulturen turizem, ne samo množičnega valjanja ljudi po plažah. Začeli smo z raznimi prireditvami, danes pozabljajo, da smo že takrat imeli oslovske dirke.

Potem smo imeli Portoroško noč. To je bila res velika 227

prireditev. Dopoldne je bil sprevod otrok z balončki, koliko jokanja je bilo, ko jih je zmanjkalo, zvečer pa miss Portoroža in ognjemet.«

Jule Lenassi je bil poln idej, vendar jih je znal tudi uresničiti. Samo omenimo glasbene festivale, šahovske turnirje, zastavil je tudi delo turistične organizacije in bil njen prvi direktor, pomagal je pri začetku igralništva.

»Tu je bila že med obema vojnama igralnica. Italijani so jo poznali in iskali možnost, da bi igrali, ampak se to dolgo ni dalo urediti. To je pa premaknil Spinelli, njemu je treba čestitati. Uspelo mu je prepričati Italijane, da smo podpisali dobro pogodbo. Tej igralnici pa se imamo zahvaliti za nadaljnji razvoj, tudi za Avditorij, za marsikaj.«

»Takrat je bilo dobro sodelovanje med igralnico in lokalno skupnostjo, pri čem je igralnica pomagala?«

»Pri Avditoriju, marini, letališču.«

»Povsod ste bili zraven z idejami, tudi pri letališču, a ne?«

»Svojčas sem služil vojsko pri letalstvu, in če je kateri prijatelj priletel na tisti travnik, sem ga prosil, da naju je s hčerko zapeljal malo naokrog. Spomnim se, da jo je potem mama vprašala, kako je bilo na letalu, in ona je odgovorila: 'Čisto fajn, edino morje je bilo zelo postrani.'«

»Vaš brat je znani kipar Janez Lenassi, ste mogoče tudi zaradi tega vključevali kulturo v turistično ponudbo?«

»Ja, ja, nočem se hvaliti, ampak vam bom povedal, kako je bilo. Janez je šel na simpozij kiparjev v Avstrijo in mi je navdušen povedal, kako lahko te kiparske stvaritve pritegnejo turiste. Tudi dunajske turistične agencije so začele pošiljati turiste na ogled kiparjev pri delu. Ob tem sem se vprašal, zakaj tega ne bi počeli tudi pri nas.

Ferligoj je bil takoj za, tako da smo bili trije, ki smo ustanovili formo vivo.«

»Kaj bi kot novinar danes poudarili na področju turizma?«

228

»Predvsem to, da mora vsaka stvar imeti smisel, torej tudi množični turizem, kar danes pomeni, da pride toliko ljudi, ki popivajo in razbijajo; tega nam ni treba. Dobiti moramo bogate ljudi, ki veliko trošijo in veliko pustijo, tako da bomo tudi mi kaj imeli od tega. O tem sem se že nekoč prepiral z arhitektom Mihevcem, ki ni naredil parkirišč. On je trdil, da denar prinaša množični turizem z avtobusi in da je to prihodnost portoroškega turizma, jaz sem pa trdil, da taki turisti plačajo samo doma, tu pa na steklenici mineralne vode, ki jo morajo dodatno plačati, delajo črtice.

Mi potrebujemo tiste svobodne turiste, ki bogato trošijo.«

»Pri delu ste bili dokaj uspešni, bili ste tudi direktor turistične organizacije v tem lepem Portorožu, kjer je ogromno lepih in velikih vil, vi pa živite v skromnem stanovanju v stolpnici.«

»Nikdar se nisem boril za svojo plačo, vedno sem mislil, da šefi vidijo, če dobro delaš, da ti dajo večjo plačo.«

Jule Lenassi je res puščal sledi povsod, kjer je delal, marsikje se ga še z veseljem spominjajo, saj je bil rad v družbi, dokler je še lahko hodil. Tudi po objavi tega pogovora so mi nekateri rekli, da je bil res poln idej in izredni garač, vendar gredo leta mimo, ob snemanju jih je naštel že 83. Pod tem, kar je naredil njegov brat Janez, povsod piše kipar Janez Lenassi, pod idejami Juleta Lenassija, ki so še žive in še danes vabijo v Portorož, pa nikjer ne piše avtor Jule Lenassi.

229

Jule Lenassi, 2008. Foto A. Žnidarčič Življenjske poti primorskih emigrantov se srečujejo tudi na sečoveljskem letališču. Eden izmed tistih, ki so spodbujali gradnjo letališča, je bil tudi Jule Lenassi, s prvim letalom pa je pristal prav tako primorski emigrant Drago Gabriel, ki nam bo več povedal kot naslednji intervjuvanec, pred tem letališčem pa stoji kip enega največjih slovenskih pilotov, legendarnega Josipa Križaja.

Tudi on je bil primorski emigrant iz Koprive na Krasu.

Najprej je bil izredno uspešen pilot italijanskega kraljevega letalstva, a je moral zaradi političnega pritiska fašistov zbežati v Jugoslavijo. Vključil se je v organizacijo Tigr in se kot prostovoljec javil za pilota republikanskih zračnih sil v španski državljanski vojni, prvi vojni proti fašizmu. Po povratku je ob začetku druge svetovne vojne padel v nemško ujetništvo a mu je uspelo zbežati in se pridružiti sovjetskemu vojnemu letalstvu, od tod pa je prišel v jugoslovansko partizansko eskadriljo. Umrl je ob še nepojasnjeni nesreči ob strmoglavljenju v pobočje Snežnika leta 1948.

230