LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

SREČKO ČEBRON

Spomladi 2007 sem v Izoli obiskal Srečka Čebrona, ki je prav takrat čakal častitljivi 95. rojstni dan, pa ne samo zaradi tega, ampak da bi kaj več izvedel o tistih hudih časih, ki jih je preživljala njegova generacija. Tudi on je moral od doma, najprej v Francijo, nato v Kraljevino Jugoslavijo. Vojni dogodki pa so ga kot aktivista OF in borca Gregorčičevega bataljona ponovno pripeljali v njegovo Vipavsko dolino. Julija 1942 je kot partizan odšel na Primorsko in prevzel nalogo sekretarja okrožnega komiteja za vipavsko okrožje. Kot aktivist OF je po tamkajšnjih vaseh organiziral zbiranje pomoči za partizane, prirejal shode, konference in mitinge. Ljudem na Vipavskem pa je ostal v spominu kot velik rodoljub in borec za pravično družbo, zato so mu Ajdovci po osvoboditvi podelili naslov častnega občana.

Konec vojne je dočakal na Tržaškem in potem je ob morju tudi ostal. Dom si je ustvaril v Izoli, kjer je postavil mizarsko podjetje Mala Oprema ‒ njihova lesena ohišja za radijske in televizijske aparate so prišla skoraj v vsako našo hišo. Pogovor pa začnimo o njegovih Brjah v času velike gospodarske krize in porajajočega se fašizma, kakšno je bilo takrat življenje:

»Pod Italijo, pod fašizmom je bilo stanje tako, da so ljudje iskali zaposlitev zunaj. In sicer, največ jih je šlo v Argentino, meni se zdi, da okrog 70. Od tistih 70 so se vrnili samo štirje. Vsi drugi so ostali tam. Spominjam se, ko mi je eden iz Brij, ki je delal v Trstu, rekel, da mu je neki človek, ki je bil menda komunist, povedal, da Italija daje tem ljudem več možnosti, da grejo iz države in čim bolj daleč, ker računa, da se ne bodo več vrnili na svoje domove, ker če se vrnejo, bodo ostali Slovenci tu, tam pa se bojo zgubili.«

»To je bila ena od oblik raznarodovalne politike.«

213

»Tako, tako. In zelo uspešna.«

»Kako ste se počutili, ko ste bili mladenič?«

»Mladenič, da, ampak sem že kar politično gledal na stvari in so me zanimale, sem tudi razmišljal o tem in se strinjal z mnenjem, da je italijanska politika tako usmerjena.«

»Da je to fašizem … «

»Fašizem!«

»In tudi vas je potem odnesla pot … «

»Tudi jaz sem najprej mislil iti v Argentino, sem celo že imel potni list, potem pa je Italija – bilo je jeseni leta 1930 –

dala dovoljenje, da lahko gremo v Francijo, in starši so me pregovorili, da je bolje tako, rekli so celo, da se lahko od tam vrneš peš, iz Amerike pa ne! In je bilo res …«

»Kaj ste delali v Franciji? Kako je bilo?«

»Obupno je bilo. V Francijo je bilo težko priti, prišel si lahko le zvit način. Z mano je šel en starejši z Brij in ta je znal italijansko, jaz bolj slabo, samo par besed sem znal.

Ko sva prišla na švicarsko-francosko mejo, sva dala potna lista, češ da greva v Francijo, in so nama ju zavrnili, da ne moreva. Francozi naju niso hoteli sprejeti in Švicarji so nama napisali, da sva lahko tam le štiri dni, potem morava izginiti nazaj. Moj spremljevalec pa je rekel: Grem na italijanski konzulat vprašat, kaj naj narediva.' In na konzulatu so mu rekli: 'Če hočeta priti v Francijo, si kupita listek za Belgijo in vaju bodo pustili čez mejo! Ko prideta v francosko mestece Thionville, takrat izstopita. Tam ni kontrole.' Tako sva tudi naredila.«

Da sta prišla do prijatelja, ki je že več let delal v Franciji, sta imela še več zapletov, vendar s pomočjo drugih sta ga našla.

»Torej, ta prijatelj z Brij nama je 'skomandiral' delo.

Težko je šlo, ampak je izvedel, da v rudniku na severu Francije še sprejemajo na delo, ker je bila tudi tam že kriza.«

214

»Tam ste delali kot rudar … «

»Samo šest tednov. To je bilo težko delo, za mladega še težje, ampak v rudniku na upravi, v knjigovodstvu je bil Slovenec in on je potem ustanovil kulturno društvo in pevski zbor. Bil sem mlad in dober pevec in je vprašal: 'A ne moreš peti bolj visoko?' In sem rekel: 'Dokler bom delal v rudniku, ne bom mogel.' 'A,' je rekel, 'dobro!' in je

'skomandiral', da sem prišel v mizarsko delavnico zunaj rudnika, in tam se potem bil.«

»In tako vas je petje, dober glas … «

» … rešilo rudnika.«

»Katere pesmi ste peli?«

»Oh, zanimivo: Tam, kjer beli so snežniki, holmci mali in veliki, tam izvira bistra Sava, teče Soča, Krka, Drava …«

»Tudi v Franciji se je poznala kriza in tam ste Primorci delali predvsem na črno?«

»Na črno. Smo rekli: 'Mi nimamo pravega dovoljenja za bivanje v Franciji in nas bodo en dan 'pohopali' in poslali v Italijo.' Tega smo se zbali, ker nas je bilo potem pet iz Brij, in smo se odločili, da gremo v Jugoslavijo, preden bi se kaj takega zgodilo, preden bi nas s silo odposlali.«

»Pot vas je vodila v Ljubljano. Kakšna je bila Ljubljana pred drugo svetovno vojno? Kakšen vtis je naredila na vas?«

»Svobodo, ki je prej nisem imel. Izredno vesel sem bil, ker je bilo vse slovensko, kamorkoli si prišel, in zelo fajn ljudje so bili, prijazni, in nisem imel nobenih težav. Potem sem bil v prosvetnem društvu Tabor, to je bilo primorsko posvetno društvo, ki ga je vodil Fran Venturini. Tam smo prepevali … Buči, buči, morje Arijansko.«

»To je bila pesem, ki vas je družila, Primorce …«

»Ja, ja. To je bilo vseslovansko in nas je navduševalo, da smo res s srcem prepevali.«

»Torej ste se v Ljubljani hitro znašli?«

215

»V tem mestu sem se zelo hitro znašel. Stric, ki je bil tam

– to me je tudi napotilo v Ljubljano –, mi je dobil delo, čeprav sem bil slab, komaj izučen za mizarja pa nikoli zares mizar. Nisem bil vešč poklica, ampak sem dobil pri nekem obrtniku delo za nekaj časa, potem sem bil brezposeln, potem sem delal v tovarni Remec, sedanjem Stolu, potem so tam dajali ljudi na cesto, potem pa sem padel v popolno brezposelnost in se prebijal brez vsakega denarja.«

»To je bil čas svetovne krize.«

»Zima leta 1931, takrat se je začelo zame … Potem pa nisem dobil prave zaposlitve nikjer.«

»Takrat ste postali proletarec.«

»Pa zelo lačen!«

»Vzdušje je že nakazovalo začetek vojne?«

»Ja. Ker je bilo veliko Primorcev brezposelnih, smo se potem potepali, razgovarjali, pogovarjali, sledili smo dogodkom, pričakovali, da se bo kaj spremenilo v Italiji, da bomo lahko šli domov … To so bili stalna želja in težnja in pričakovanje.«

216

Primorci pa ne bi bili pravi Primorci, če ne bi kljub gladu radi peli in se družili v kulturnih kubih, kjer so se lahko naužili vsaj kulture in utrjevali svojo narodno zavest. Srečko Čebron se je kot pevec kmalu vključil v primorsko emigrantsko društvo Svoboda in kulturno skupino Mlada Soča. Obiskoval je tehnični tečaj oblikovanja in risanja na Tehnični srednji šoli Ljubljana in v Mizarstvu Antik restavriral staro pohištvo.

Primorsko emigrantsko društvo Svoboda Ljubljana, leto 1934, Srečko Čebron v zadnji vrsti, zadnji desno.

Življenje primorskih emigrantov je bilo trdo in tudi nevarno, posebno tistih, ki so se izpostavljali tudi v politiki, saj so hitro končali v zaporu. Vendar je najhuje za njih šele prišlo spomladi leta 1941 z vdorom italijanske vojske.

217

»To pa ja. To je bil najhujši poraz zame … Videl sem prvo skupino, ki je prišla v mesto. Nekdo jih je vodil in so zasedli bansko upravo.«

»Kdo jih je vodil? Je bil Slovenec?«

»Slovenec, ki je vedel, kje je banska uprava. Primorci pa smo bili frapirani, česa takega nismo nikoli pričakovali.«

»Kako ste se izvedeli za Osvobodilno fronto in kako ste se vključevali?«

»Kot sem rekel, smo se Primorci politično zelo angažirali, tako da smo dobro sledili dogodkom in spremljali, kar se je dogajalo, tudi obsojali smo te vodilne Slovence, ki so sprejemali Italijo in se zahvaljevali Mussoliniju, da nas je odrešil.«

»Na to ste gledali kot na izdajstvo?«

»Vsekakor.«

»Kako to, da ste se vrnili na Primorsko?«

»No, kot pravim, sem se politično zanimal, in ker je bilo to, kar sta delala ban in škof, zame izdajstvo, sem izvedel za ustanovitev Osvobodilne fronte. To je bilo konec aprila 1941 in že v začetku junija sem dobil povezavo in tudi povabilo na prvi sestanek. Tam se nas je zbralo pet. Bil je en star komunist in je rekel: 'Že 19 let sem komunist, ilegalno.' In ko je končal politični govor, nam je povedal situacijo, potem me je vprašal, ali bi hotel sprejeti nalogo –

da bi nosil ilegalno literaturo nekim osebam. Rekel sem:

'Ja.' Med temi osebami je bil tudi Oton Župančič. Potem smo imeli razne akcije, tudi rezanje telefonskih žic, da sem že spadal med tiste, ki jih je treba zelo kaznovati, če ne kar likvidirati.«

»Povejte, kako ste prišli na Primorsko?«

»Sam sem izrazil željo, da bi šel na Primorsko, in potem je bilo treba dobiti ponarejen potni list, in to je trajalo precej časa. Še posebno zato, ker so Italijani februarja 1942 postavili žico okrog Ljubljane, in tudi tehnike, ki so 218

bile zunaj tega, so prekinile delo, tako da sem šel namesto februarja – mislil sem, da bo hitro – šele julija.«

»Gospod Čebron, kakšne so bile vaše Brje po toliko letih, ko ste se vrnili? Kakšna je bila Vipavska dolina?«

»Imenitna. Ljudje so bili tako imenitni, in sem take ljudi doživel spet kmalu po vojni, ko sem bil v Goriških brdih.

Bili so, kako bi rekel, prisrčni, zavedni, navdušeni, pripravljeni pomagati.«

»Vas so izvolili za predsednika narodnoosvobodilnega odbora … «

»Predsednika okrožnega odbora OF. To je bila moja funkcija na Vipavskem, izvoljen sem bil v začetku decembra 1942 na Vrhu nad Branikom.«

»Kaj ste počeli kot predsednik?«

»Predvsem je bila moja naloga, da usposabljam organizacijo. V vsaki vasi smo imeli odbor OF. Stalna naloga je bila zbirati hrano za partizane pa tudi druge potrebščine, obleko, sanitetni material, ki so ga potrebovale bolnišnice.«

»Takrat je bilo v vaših krajih že veliko partizanov. Bili so že na Nanosu.«

»Par mesecev pred mano.«

Razmere pa so bile tako hude, da je moral tudi v Trnovski gozd, kjer je postal borec XVIII. partizanske brigade. Posebno ponosno je povedal, da je bil dva meseca tudi v Gregorčičevem bataljonu:

»Ja, seveda. Torej, Gregorčič je bil mojemu očetu stric.

Doma smo bili ponosni nanj.. Še posebno jaz.«

»Ste takrat, ko ste bili v njegovi enoti, kdaj to tudi povedali?«

»Vsem sem povedal in mislim, da sem jaz tudi najbolj zvest njegovemu sporočilu v pesmi Soči, kjer poziva Slovence na boj proti Italijanom.«

»Katero imate poleg te še posebno radi?«

219

»Tista, ki se mi zdi najpomembnejša, Eno devo le bom ljubil, tej je bil on zvest in jaz. Zakaj? Ker je to domovina.

Ta ljubezen je ostala pri Gregorčiču in pri meni.«

»In to je ljubezen do domovine.«

»Tako. Že od mladosti pa še zdaj mi je domovina prva stvar!«

»Gospod Čebron, vendarle je bilo konec vojne morije.

Takrat ste se s svojo brigado borili prav za Trst.«

»Gotovo. Tako se spomnim veselega trenutka. Jaz nisem bil osvoboditelj Trsta, ampak Opčin, ki smo jih osvobodili za Trstom, saj so Nemci tu držali svoje postojanke zelo čvrsto.«

Opčine so bile osvobojene šele dva dneva za Trstom.

Tam so bili tako hudi boji z Nemci, ki so se borili za prodor proti Avstriji, da Srečko in njegovi sploh niso izvedeli, da je Trst že svoboden.

»Kakšen je bil Trst tisti dan, ko ste prišli?«

»Brezbrižen do nas.«

»In potem? Kaj ste počeli partizani in aktivisti, ki ste prišli?«

»Zavzeli smo neke naloge – promet in kontrola prometa, to.«

»Kako ste se srečevali z ljudmi v mestu?«

»Imeli smo prepoved, da se pogovarjamo s komer koli.

Bilo je zelo omejeno. Samo tisti, ki so res imeli službene dolžnosti, tisti so se družili, se pogovarjali in sodelovali.«

»Potem ste morali Trst zapustiti. Kako je bilo?«

»Obupno. Ko smo se umikali na Opčine, smo protestirali tako, da smo streljali v zrak.«

»To je bilo žalostno.«

»Žalostno in jezno.«

Po bojih je bil Srečko Čebron leta 1947 z ženo poslan v Dekane, kjer sta bila eno leto učitelja. Srečko je potem opravljal manjše politične naloge v Kopru, kamor se je z 220

družino preselil 1949., leta 1954 pa v Izolo. Tja, v Istro, so ga poslali kot člana okrožnega odbora OF:

»Rekli so mi: 'Ti boš šel v Izolo.' In tako sem prišel sem.«

Ker je bil mizar in ker v Izoli ni bilo delovnih mest, so ga zadolžili, da tam postavi mizarsko podjetje. Ker je bilo majhno in ker so delali majhne izdelke, so mu dali ime Mala oprema, a kmalu je bilo zaposlenih že 100 ljudi.

Znani so postali po ohišjih za radijske in nato televizijske naprave. Delali so jih za vso jugoslovansko elektronsko industrijo, EI Niš. Podjetje je gradil in vodil do upokojitve.

»Gospod Srečko Čebron, v kratkem boste dopolnili 95

let. Lahko poveste, kako ocenjujete ta čas? Veliko sprememb je bilo.«

»Ta čas, od moje mladosti do sem, se mi zdi, da sem aktivno delal, uspešno, da sem zadovoljen, zlasti med NOB – kot rečeno, sem se zgodaj vključil v aktivno delo, bil sem z ljudmi, znal sem jim dopovedati, za kaj gre, in poslušali so me, prav radi so me poslušali. Tako da sem bil vedno uspešen, kadar sem prišel med ljudi in kadar sem postavil naloge, ki jih ima organizacija OF.«

»Danes je že precej let na vaših ramenih. Kako jih prenašate?«

»Lepo … haha … dobro!«

»In ta čas, današnji, kako tega ocenjujete?«

»Ta je pa najlepši! Brez skrbi živim … Imam odlično urejeno družino, bom rekel ožje sorodstvo, so zaposleni, pridni, študirajo radi itd. Otroci, vnuki, vse to je Zelo zelo sem zadovoljen.«