LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Dušan Fortič kot partizan.

»In vsa ta leta so minila v znamenju novinarstva?«

»Da, začelo se je že kmalu v partizanih. Takrat, konec 1943., so me iz Prešernove brigade napotili na oficirski tečaj na Kojco, v sklopu Porezna, kjer so me usposobili za komandirja čete. S tega tečaja sem z odlično oceno odšel po kurirskih poteh, da se na Pokljuki pridružim Dolomitskemu odredu, tedaj že v Prešernovi brigadi. In glej usodni slučaj! Prav na novoletno noč 1943, bila je vsa posejana s kristalnimi zvezdami in žarečo mesečino, sem čisto sam prespal v snegu na Ratitovcu in čakal, da naslednjega dne s kurirji nadaljujem pot čez Jelovico proti Pokljuki. In prav to noč je močna nemška enota SS v hotelčku Poldka na Pokljuki v spanju presenetila moj bataljon. Po celonočnem krvavem boju in desetini padlih borcev je bil bataljon razbit in onesposobljen. S kurirji sem moral pri Dražgošah spremeniti smer svoje poti in se napotiti nazaj proti Primorski.

199

Dostikrat sem razmišljal, kako bi končal, če bi prispel tistega dne, kot so kurirji nameravali. Res usodni slučaj!

Ko sem čez dva dneva pripešačil do partizanske javke v vasi na Planini nad Cerknim, so me kurirji odložili na domačiji pri Lahajnerju. Tam sem se srečal z Miletom Vregom in Martinom Kokaljem, začetnikoma komaj dober mesec prej ustanovljenega Partizanskega dnevnika, edinim v okupirani Evropi delujočim protifašističnim, partizanskim tiskom.

Vesela, da se jima ponuja potrebna pomoč pri ustvarjanju dnevnika, sta me s silo zadržala pri sebi. Še istega dne sem sedel za pisalni stroj in nekaj napisal o tragičnem boju na Pokljuki. In tako sem namesto vojaške začel novo, novinarsko kariero.«

»Kakšno je bilo novinarstvo med vojno, najbrž nekaj posebnega?«

»Bilo je seveda partizansko v pravem pomenu besede, borbeno, odvisno od razmer v enotah in na terenu. Vendar že strokovno organizirano.

Večje enote, brigade in divizije so imele organizirane vojne dopisnike kot dele oboroženega sestava. Poročali so za vojaška glasila in druge publikacije. Na Glavnem štabu NOV in POS je izhajala Naša vojska. Zanimivo, da smo že takrat ustanovili novinarsko društvo. Jaz sem pisal in urejal Partizanski dnevnik, dokler je bil še glasilo XXXI.

divizije. Kasneje, jeseni I943., je postal glasilo OF za Primorsko in Gorenjsko, jaz pa sem se preselil v štab IX.

korpusa in prevzel mesto vodje tiskovne sekcije, odgovoren za vojne dopisnike enot IX. korpusa. V tej zadolžitvi sem za prvo obletnico ustanovitve IX. korpusa pripravil brošuro Leto borb ob Soči ‒ september 1943‒1944, v kateri so sodelovali vsi vodilni štaba IX. korpusa. Ob njegovi štirideseti obletnici je Goriški muzej v Novi Gorici izdal faksimilirani ponatis te brošure in je danes dragocen zgodovinski dokument.

200

Gradivo za novinarsko pisanje so bili boji, hrabrost borcev, dogajanje in razmere na okupiranem ozemlju kakor tudi novice zavezniških in okupatorjevih radijskih postaj. Partizanski dnevnik je od 24. novembra 1943

izhajal na različnih lokacijah, na pohodih in v bunkerju.

Najprej je bil tiskan na ciklostilu, od 18. septembra 1944

do 1. maja 1945 pa smo ga tiskali v pravi skriti in nedostopni tiskarni Slovenija pod Vojskim pri Idriji.

Partizanski dnevnik je s svojimi številnimi izdajami v slovenskem jeziku –med drugim smo izdali tudi ilustrirano Prešernovo Zdravljico – tako kot partizanski učitelji s slovenskim poukom in igralska skupina XXXI. divizije vračal na Primorsko slovensko besedo, ki jo je fašizem dvajset let nasilno zatiral in prepovedoval: 'Qui si parla solo italiano!'«

»Zato je tudi po osvoboditvi Trsta postal Primorski dnevnik.«

»Nadaljeval je svoj narodnostno vlogo za obstoj in enakopravnost slovenskega jezika in slovenske zavesti v drugih razmerah, v prizadevanjih za enakopraven položaj in narodne pravice Slovencev v Italiji!«

»Si ti prišel s tem Partizanskim dnevnikom v Trst ali si se po vojni odpravil na katero drugo novinarsko nalogo?«

»Kot vodja kulturno-propagandnega odseka IX. korpusa sem 1. maja 1945 prišel v Trst, kasneje pa sem odšel v Ljubljano na Slovenski poročevalec. Vse to se je dogajalo zelo nenavadno, bi rekel. Pri komandantu III. armade generalu Drapšinu, kamor me je načelnica Glavnega štaba Herta Haas napotila s spremnim pismom za novo dolžnost v vojski, sem naletel na Dušana Pirjevca - Ahaca. Ker je tiste dni prevzemal mesto odgovornega urednika Slovenskega poročevalca in je potreboval partizanske novinarje, ki pa so bili še vedno pod orožjem, je generala prosil za njihovo razrešitev iz vojske. Seveda sem mu bil jaz prvi pri roki in sem z generalovo privolitvijo z njim odšel naravnost na novo uredništvo Slovenskega poročevalca v 201

prostorih nekdanjega ljubljanskega dnevnika Jutro.

Zanimivo, kajne, pa srečno, ker sem se rešil vojske in se poklicno predal novinarstvu! V tej vlogi sem za časa informbiroja ostal dobro leto v Mariboru in nato zabredel v diplomacijo, na jugoslovansko ambasado v Rimu za kulturnega in tiskovnega atašeja. Ko sem se po štirih letih vrnil domov, sem nadaljeval najprej na radiju, kasneje pa kot odgovorni urednik Tovariša, TT-ja, Ljubljanskega dnevnika in nazadnje direktor ljubljanske televizije. In čisto nazadnje TV Koper - Capodistria, ki sem jo 8. maja 1971 postavil na noge.«

»Takrat se je pojavil nov, izredno učinkovit medij, televizija.«

»Takrat, ko se je začela v Jugoslaviji televizija, sem bil odgovorni urednik Ljubljanskega dnevnika, ki je pod mojo roko dosegel vrsto novosti in izboljšav. Upoštevajoč moje izkušnje me je slovenska vlada 1963. sprejela za novega direktorja televizije. Moja zamisel je bila, da se odpre sodobnejšim, zahodnim medijskim tokovom in izkušnjam.

V ta namen sem si namesto Bojana Kardelja iz Radija Koper, ki so mi ga določili za pomočnika, raje izbral bolj svetovljanskega dopisnika RTV v Londonu Toma Martelanca. S tem se nisem zameril samo kolegi Bojanu, marveč tudi njegovemu bratu Edvardu. Pa kaj zato, televizija je ‒ po mojem mnenju ‒ več pridobila, ker je imel Tomo dosti izkušenj iz Londona, za Bojana pa bi bilo to mesto tudi zaradi njegovega rahlega zdravja pretežka obremenitev. Zamera pa je ostala!

Ljubljanska televizija je bila takrat del skupne jugoslovanske televizije, na kateri so prevladovali programi v srbohrvaškem jeziku, pretežno iz kanalov najmočnejšega partnerja iz Beograda. Na dnevnem redu je bila zaradi tega pred mano naloga osamosvajanja in poslovenjenja.«

»To osamosvajanje je potekalo prav pod tvojim vodstvom.«

»Da, takrat se je dogajalo.«

202

»Iz zornega kota političnega dogajanja je bil zelo zanimiv čas. Kako se je to odvijalo?«

»Vedno sem bil izpostavljen pritiskom, če lahko tako rečem izrednemu zanimanju za novi medij! Največji pritisk so bili mediji in za njimi slovenska javnost, ki so daleč prehitevali s svojimi zahtevami glede na takratne objektivne možnosti novorojenega medija. Gledalci so zahtevali več razvedrilnih oddaj, filmov, zabavne glasbe, slovenskih informacij itd., medtem ko sem se bolj zavzemal za zahtevnejši kulturni in informativni program. Za boljše razumevanje in stike z gledalci sem uvedel tedensko osebno oddajo TV pošta, v kateri sem odgovarjal na vsa kritična pisma, pritožbe in pripombe, skratka se prepiral in pomirjal. Oddaja je imela kar dober odziv! Drugi pritisk je izvajala politika. Lahko trdim, da nisem nikoli iskal direktiv, hodil na CK ali druge forume spraševat za navodila ali podporo. Sebi v podporo sem vsako leto izdal obširno brošuro za programsko politiko naslednjega leta –

in čakal na pripombe. A jih je bilo vedno premalo.«

»Tega niso prebrali, in če je strokovno napisano, si niso upali nasprotovati, se pa je takrat politika že sproščala.«

»Politika je zelo širok pojem in se predstavlja v najrazličnejših hotenjih in interesih. Moji stiki z njo so bili bolj na ravni današnje civilne družbe. In teh ni bilo malo!

Naj mimogrede omenim, da sem si med drugim zamislil in izpeljal ustanovitev društva za naravo in okolje, nekakšno zeleno listino. Namesto da bi ustanovitev potekala v dvorani, sem jo organiziral v glavnem televizijskem studiu pred skritimi TV-kamerami, ne da bi se udeleženci tega zavedali. Kako sproščeni so bili, brez treme in strahu pred kamerami. Moja vnema je bila uveljavljati nove ideje in zamisli, skladno z novimi možnosti televizijskega medija.

Tretji pritisk je bil kolektiv s svojimi zahtevami, dostikrat vzpodbudnimi, a tudi takimi, ki so prehitevale stvarne možnosti. Omenim pa lahko, mimogrede, da me je ob mojem prihodu v hišo takoj obiskal sekretar osnovne 203

partijske organizacije in mi v razgovoru naravnost zabičal, da bom moral delati tako, kot bo organizacija od mene zahtevala. Prejšnjega direktorja Poharja da so oni spravili proč, ker ni bil poslušen. Mene pa ne boste, sem mu odgovoril, jaz bom deloval samostojno po svoji vesti in pravilih. In sem mu pokazal vrata!

Dobrodejno pa so tako kot pri vprašanju o skupnih jezikovnih jedrih delovali slovenski pisatelji in se zavzemali za čim hitrejšo slovenizacijo. Da bi pospešil proces slovenizacije programa, sem podprl uredništvo kulturnega programa z uglednimi kulturniki. Omenjam Cirila Zlobca, Toneta Pavčka, Janeza Menarta, Sašo Vugo, Jovito Podgornik ter sodelovanje z nekaterimi drugimi zunanjimi kulturnimi osebnostmi, zlasti Matejem Borom in Josipom Vidmarjem.

Vse pritiske je 15. aprila 1967 pomirila uvedba slovenskega TV-dnevnika, čeprav še niso bili izpolnjeni vsi potrebni pogoji za njegov začetek. In kljub temu je bil to prelomni dogodek za slovensko televizijo in slovensko javnost. Predsednik SAZU Josip Vidmar ga je na otvoritvi, ki sem jo predstavil osebno, ocenil kot obogatitev narodne zavesti. Tudi druge ocene in komentarji so pritrjevali

'izredno pomembnemu koraku' nove najbolj komunikativne in učinkovite javne tribune, ki da bo vsak dan bolj slovenska. V prvi vrsti je bil njegov začetek odsev in odziv na jugoslovanske notranjepolitične procese, ki so se kot težnja po samostojnejši vlogi republike in naroda odločneje odvijali v odnosih med republiko in federacijo na vseh področjih življenja in razvoja. Bil je – lahko rečem ‒

pomladanski glasnik osamosvajanja od jugoslovanskega unitarizma in beograjskega centralizma. Zato tudi niso izostale kritike iz Beograda, ki so imele slovenski TV-dnevnik za dokaz razbijanja Jugoslavije.«

»Ljubljanska ali nacionalna televizija je bila že sama po sebi možnost hitrega uspeha, uspešni pa ste bili tudi 204

potem s koprsko televizijo. Kako pa se je zgodil prehod na Koper?«

»Že zgodaj sem v skladu z ustavnimi pravicami manjšin o enakopravnosti položaja in jezika uvedel v programu ljubljanske TV posebno oddajo za italijansko narodnost Costiera, Obala. Ta oddaja je bila začetek nove televizije v italijanskem jeziku, ki se je nato razvijala kot drugi eksperimentalni, TV-barvni program iz Ljubljane in končno kot TV Koper-Capodistria z menoj kot direktorjem. Njena prednost je bila, da je svoj barvni program oddajala z Nanosa na svojem 27. kanalu, ki je tako pokrival vse večji del sosednjega italijanskega prostora. Ker je bil tudi za gledalce v Italiji nekaj novega in drugačnega zaradi zanimivih oddaj in objektivne informacije TV-dnevnika, je kmalu osvojil velik del Apeninskega polotoka in si pridobil oceno tretjega italijanskega programa. Pomembna pridobitev za Slovence v Italiji pa je bila uvedba slovenske informativne oddaje Odprta meja in novega programa v slovenščini z njihovim aktivnim sodelovanjem. Koprska TV

je s tem postala v celovitem pomenu narodnostna postaja.

Ne gre pa ji odrekati njenih velikih možnosti in uspehov na pridobitnem finančnem tržišču, ki je bil bogat z deviznimi prihodki matične hiše.«

»S svojim narodnostnim značajem, medsosedskim sodelovanjem in tržnimi uspehi je koprska TV dosegla izreden uspeh. Kako ste to dosegli, samo barve zagotovo niso bile dovolj?«

»Res je, barve so bile atrakcija. Italijanska RAI še dolgo ni prešla na barvni program, ker je vlada dala prednost razvoju bele tehnike. Kasneje je sprejela manj kakovosten sistem secam, mi pa smo s PAL-sistemom prisilili njihovo tehniko, da se je končno tudi ona, kot vsa Evropa, odločila za PAL. Filmi, ki smo jih predvajali, so bili v nasprotju z RAI-jevimi novejšega datuma in privlačnejši. Prenašali smo tudi večino mednarodnih športnih prenosov. V ospredju smo bili z drugačnostjo in sproščenostjo v nasprostju z 205

okostenelostjo našega konkurenta, kar je potrjevalo vse večje število gledalcev.«

»Podobno kot prej Radia Koper.«

»Saj Radio Koper je bil v tem pogledu naša izvidnica.

Tako kot je osvojil sosednje italijanske pokrajine, na primer Romanjo, in postal njihov najbolj priljubljen radio, je tudi televizija osvojila določene prednosti in postala tretji program.«

»Tako radio kot televizija sta prikazovala tudi drugo sliko dogajanja v svetu, poslušalcem in gledalcem sta na področju informacij ponudila drugi zorni kot.«

»Informacija ni bila samo svojevrstna propaganda jugoslovanske politike miroljubne koeksistence in neuvrščenosti, ampak tudi zbliževanja evropskih interesov.

Na primeru položaja in pravic italijanske narodne skupnosti pri nas smo bili zgled sožitja in demokratičnega reševanja manjšinskih vprašanj. Spominjam se mojega razgovora o manjšinskih vprašanjih z rektorjem Lomonosove univerze v Moskvi, ko mi je ob obisku na koprski TV prepričano zatrjeval, da so manjšine peta kolona sosednjih držav. Ne pozabimo, da živi v Evropi skoraj tisoč manjšin!«

»In po tem je z Odprto mejo, s slovenskimi oddajami, postala tudi povezovalec dveh narodov in dveh manjšin.«

»Da, najprej se je uveljavila kot postaja za italijansko manjšino, manjšino kot objektom, in šele kasneje kot subjektom v aktivni vlogi v interesu manjšine. Po isti poti se je uveljavljal tudi slovenski program za Slovence v Italiji. TV Koper - Capodistria se je končno postavila na noge kot narodnostna postaja obeh manjšin.

Postaja RAI v Trstu kljub vladnemu zakonu iz leta 1975, ki jo je zavezoval za uvedbo TV-oddaj v slovenščini, še leta ni imela teh slovenskih oddaj. Koper je bil priznano njihova postaja!«

»Takrat nam je tudi na Radiu Koper uspelo uresničiti delitev frekvenc, pripravili smo celodnevni slovenski 206

program in postali najbolj poslušan radio pri naših rojakih. Tudi v tem je televizija delno šla po tej poti.

Koprski radio in televizija sta ustvarjala program skupaj s Slovenci iz zamejstva. Medijske hiše običajno pošljejo v tujino, tudi k svoji manjšini, dopisnike kot neke vrste odposlance, v koprskem primeru pa so radio in televizijo pomagali razvijati in širiti prav manjšinci sami. Tako je tudi v Trstu zrasla agencija Alpe Adria, a ne?«

»Na mojo pobudo! Hotel sem, da postane vir televizijske informacije ne samo za koprske potrebe, da pa hkrati informira tudi ves italijanski prostor o Slovencih v Italiji, o njihovem življenju in problemih. Italija je bila namreč zanje dobesedno gluha in slepa.«

»Dušan Fortič, veliko sva že povedala o vzponu, ampak tudi o padcu, ki je sledil nekaj let kasneje, ko so ugasnili koprske oddajnike po Italiji, bi morali kaj povedati. Kako si ti gledal na te premike?«

»Jaz sem bil predsednik programskega sveta televizije in sodelavec manjšinskih dejavnikov v Trstu, družbe Ponteco (Most sodelovanja), ki je z lastno mrežo oddajnikov in pretvornikov omogočala in širila prenos in vzdrževanje koprskega TV-signala v Italiji. Poleg tega je imela svoj marketing in je zagotavljala devizne prihodke v sodelovanju z ustreznimi poslovnimi agencijami D. P. iz Milana, agencijo RAI Sipra-Publicitas in nazadnje Fininvest Silvia Berlusconija. V Trstu sem po italijanski zakonodaji skrbel za povezavo koprske televizije z njenim zaledjem v Italiji in vzdrževal stike z direkcijo RAI, predvsem pa z vrhom italijanske državne politike in administracije, od katere sta bila zakonsko odvisna obstoj in prenos koprskega TV-signala v Italiji. Posebej se hvaležno spominjam predsednika poslanske zbornice Flaminija Piccolija in podpredsednika Lorisa Fortuno, ki sta me razumela in sta mi koristno pomagala. Finančno najbolj donosno pa je bilo sodelovanje z Berlusconijem, ki je bil zainteresiran za prenos koprske TV prek njegove TV-mreže 207

in je zato zagotavljal milijardne devizne donose iz virov ekonomske propagande. Njegove televizije namreč takrat niso imele pravice za prenose evrovizijskih programov, tudi najbolj privlačnih športnih dogodkov, ki so bili tudi najdonosnejši. Naj mimogrede omenim, kako velik je bil Berlusconijev interes za sodelovanje s koprsko TV. Toliko, da me je na razgovor povabil v svoj v dvorec Arcore pri Milanu in mi v ta namen poslal svoje osebno reaktivno letalo v Ronchi pri Trstu in seveda tudi nazaj.«

»Je bilo sodelovanje z Berlusconijem pozitivno?«

»Pa še kako! Širil je koprski TV-signal v Italiji, slovenski manjšini zagotavljal znaten finančni delež, blagajni RTV

Ljubljana pa milijardne devizne prihodke.«

»Zakaj je bilo treba ukiniti vse to, razprodati?«

»Z osamosvojitvijo Slovenije, ko bi bila koprska TV še koristnejša za interese samostojne države kakor tudi za Slovence v Italiji, novi voditelji niso hoteli upoštevati njene vloge v novih razmerah. Kako koristna je bila v tem poslanstvu, se je potrdilo še zlasti v vojni za osamosvojitev, ko so bile na Nanosu z bombardiranjem uničene oddajniške napeljave in prekinjene zveze z zahodnim svetom. Takrat je koprska TV z oddajniško postojanko in napravami omenjene manjšinske družbe Ponteco na Konkonelu nad Trstom v sodelovanju z oddajniškim sistemom koprskega radia na Belem Križu nad Piranom prevzela posredovanje TV-informacij o dogajanju v vojni in nadomestila proti zahodu prekinjene zveze.

Že prej pa so šefi ljubljanske RTV, lahko rečem, da zaradi nevoščljivosti, ker drugega ne morem razumeti, odvzeli Kopru pravico do evrovizijskih prenosov, ki jih je Berlusconi v celoti plačeval tudi za vse jugoslovanske televizije. Groba kršitev te pogodbene postavke o evrovizijskih prenosih je imela za posledico zmanjšanje dotedanjih programskih izmenjav in priliva finančnih sredstev. In ko je italijanski parlament po dolgoletnih 208

razpravah sprejel tudi zakon, ki je vsem zasebnim televizijam – tudi Berlusconijevim ‒ priznal pravico do lastnih neposrednih TV-prenosov, kar smo mu mi dotlej edini omogočali, smo izgubili še to prednost. In njegov interes za sodelovanje z nami se je zmanjšal. Za Berlusconijev Fininvest je bil to dovolj trden razlog, da po izteku stare pogodbe, ki je veljala tri leta, nova ne pride v poštev. Izklopil je svojo TV-mrežo in Koper se je vrnil v stare meje svojega dometa v sosednji italijanski prostor.

Po osamosvojitvi pa so strankarski voditelji države obravnavali koprsko TV in slovensko manjšino izrazito iz ideoloških pozicij in so preprečevali, da bi v novih razmerah ohranila svojo prisotnost na območju Furlanije -

Julijske krajine in Benečije. S tem pa tudi v slovenski Benečiji, ki je ostala brez slovenske besede. Manjšinska Ponteco je za ohranitev prisotnosti Kopra predlagala novemu vodstvu RTV in RAI ustanovitev skupnega specifičnega manjšinskega TV-kanala v duhu evropske odprtosti in pomena manjšin. Za uresničevanje teh ciljev pa mešano družbo VAL, ki bi s preostalo prenosno mrežo in marketingom ohranila prisotnost TV Slovenije in obeh koprskih TV-programov. V Ljubljani so zavrnili tudi tako rešitev.«

»Če malo razmislimo o takratnih kritikah, da so naši programi onstran meje vmešavanje v italijanske notranje zadeve, bi lahko tudi z drugega zornega kota še kako potrebovali nekdanji Radio in Televizijo Koper ali točneje njuno prisotnost po vsej Italiji, tako z ekonomskega kot tudi s čisto političnega vidika.«

»Točno. Prisotnost Kopra v Italiji ni bila nikoli vmešavanje v italijanske notranje razmere. Nasprotno, italijanska politika jo je obravnavala kot naravno povezavo svoje manjšine z matičnim narodom, pa tudi sosednjo Slovenijo. To je bila obojestranska pridobitev, ki bi bila še danes lahko v prid slovenskim interesom, medsebojnemu spoznavanju in sodelovanju.«

209

»Italijanski poslušalec ali gledalec razume namreč samo italijansko, pri nas pa skorajda vsi razumemo tudi italijansko. Zanimivo je, da tudi mi na svojem območju lahko spremljamo več deset italijanskih televizijskih postaj in večina še ohranja znanje jezika sosedov, medtem ko na oni strani celo zamejski Slovenci marsikje, pa ne samo v goratih predelih, ne morejo dobiti niti enega slovenskega programa.«

»Še v Trstu nas ne vidijo več, čeprav je bil prej z manjšinsko TV-mrežo skoraj v celoti pokrit. Še nekaj bi rekel: odprta meja ni samo odprava mejnih prehodov, ni samo prosto gibanje prebivalstva in blaga! Odprta meja z obema medijema se je uveljavila tudi kot del skupnega kulturnega prostora, v katerem sodelujeta oba večinska naroda in njuni narodnosti ter tako širita mostove medsebojnega kulturnega odpiranja, bogatitve in sodelovanja. To sta dosledno uresničevala naš radio in televizija.«

»Vse življenje si posvetil novinarstvu, veliko časa si posvetil našim zamejskim rojakom, odpiranju meje –

sedaj po upokojitvi pa vse sile posvečaš Zvezi združenju borcev za vrednote NOB. Zakaj si se odločil, da preostanek energije posvetiš prav tej organizaciji?«

»Najprej bi spomnil na to, da še vedno doživljamo odkrite primere potvarjanja resnice o narodnoosvobodilnem boju, dejanja revizije zgodovine in celo revizije zgodovinopisja. Vse to služi rehabilitaciji sodelovanja z okupatorjem in njegovih zaveznikov, opravičevanju narodnega izdajstva. Sodelovanje z okupatorjem naj bi bilo, po trditvah zagovornikov kolaboracije, legalno, okupacijska oblast pa, spet po njihovem, po mednarodnem pravu zakonita in sodelovanje z njo obvezno. Upor proti zakoniti okupacijski oblasti je po mnenju nekdanjega državnega tožilca Antona Drobniča celo kaznivo dejanje! Nič ni potemtakem čudnega, da danes nekateri politiki desnice vrednotijo domobranstvo 210

kot slovensko vojsko v interesu slovenskega naroda. Kdor danes v demokratični Evropi, ki temelji na protinacifašistični zavezniški zmagi, zagovarja sodelovanje z okupatorjem, oporeka in blati osvobodilni boj, opravičuje in poveličuje to, kar je po Danteju najhujši zločin –

izdajstvo!«

»Ob vseh poskusih revizije, raznih napadih ste posebej na udaru prav vi borci na Primorskem. Prav tu se najbolj čuti vpliv propagande italijanskih medijev in njihovih desničarskih krogov.«

»Da, tukaj se soočamo z dejstvom, da Italija še do danes ni obračunala s svojo fašistično preteklostjo in vojnimi zločini svoje okupatorske vojske. Noben italijanski državnik, ki je doslej uradno obiskal Slovenijo, se ni – tako kot nemški predsednik vlade Brandt žrtvam nacistične morije na Poljskem ‒ nikoli poklonil nedolžnim slovenskim talcem, ki so jih morile fašistične krogle! Nič se ni potemtakem čuditi, da krivci zločinov nad nedolžnimi obtožujejo žrtve njihovih zločinov. Še posebej pa določeni krogi italijanske politike in skrajne organizacije istrskih ezulov obtožujejo slovenski in hrvaški narod za poboje Italijanov v Istri samo zato, ker so bili Italijani. Takim obtožbam so namenili celo državni praznik fojb in eksodusa, in to prav na dan podpisa pariške mirovne pogodbe 10. februarja 1947, s čimer izražajo tudi nasprotovanje zanje krivični odpravi rapalske meje. O

fašizmu pa popolnoma nič!

Na naši strani je Združenje borcev sprejelo dan podpisa Pariške mirovne pogodbe kot dan miru in sožitja, spominski dan na žrtve fašističnega nasilja, osvoboditve in združitve Slovenske Primorske in Istre matični domovini!

Ob tem velja še posebno poudariti, da italijanska vlada še danes ni objavila uradnega poročila slovensko -italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o slovensko italijanskih odnosih 1880–1956, sprejetega leta 2000. Zakaj?«

211

»In če se spet vrneva na našo stran, kako priti do pomiritve med sprtima stranema, da se ne bo povzročalo škode pri mladih generacijah?«

»S pomiritvijo se po mojem še in še manipulira! Pomiritev smo v resnici že sprejeli. Predsedstvo Republike Slovenije je marca 1990 sprejelo izjavo o narodni in državljanski pomiritvi, škofovska konferenca jo je pozdravila in Zveza borcev jo je sprejela za svojo.«

»Napenjanje tem iz preteklosti je še bolj sprlo ljudi ali vsaj določene kroge ob meji ‒ to posebno čutijo naši zamejski rojaki onstran meje. Prav borci veliko delate za to sožitje. Na kaj je treba opozoriti?«

»Odgovor je zelo aktualen: na protifašizem, ki je bil in je tudi danes sila, ki na obeh straneh meje in v sodobni Evropi povezuje prizadevanje za demokratični napredek na osnovah odporništva in sožitja. Kriza, ki jo doživljamo, ni samo finančna in gospodarska. Je tudi socialna, politična in moralna. Priče smo odkritim nameram revizionizma in izbrisa vrednot osvobodilnega, protifašističnega boja iz sfere javnosti; doživljamo skrajno desničarska, ksenofobna, nacionalistična, fašistična gibanja tudi na volitvah v nekaterih evropskih državah.

Protifašizem je zatorej aktualen zaradi vrednot, ki jih je z bojem ustvaril in jih mora za sedanjost in prihodnost ohraniti tudi s prenosom na mlajše generacije! Za Slovence v zamejstvu naj bi bil protifašizem tudi porok za utrjevanje njihovega narodnostnega položaja, enakopravnosti in človeških pravic. Ugledni tržaški pisatelj Claudio Magres je na račun sodobnih razmer zapisal: »Prisiljeni smo spet postati protifašisti!«

212