LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

DUŠAN FORTIČ

V primorski zgodovini niso igrala pomembne vloge samo večja obmorska mesta, ampak tudi manjša iz notranjosti, iz grap in predalpskega sveta. Med te zagotovo sodi tudi Idrija, mesto rudarjev, kulture in primorskega izobraženstva. Iz tega kraja je po rodu tudi Dušan Fortič, novinar in prvi direktor koprske televizije.

Tudi on je že kot otrok spoznal fašizem, življenje begunca, čas vojne in obnove. Na Primorsko se je prvič vrnil kot mlad partizan, nato pa kot direktor nove televizije. Očitno je tudi njega življenjska šola begunca, saj se je moral pogosto navajati na novo okolje, naučila vzpostavljati stike z ljudmi tudi v zahtevnejših novinarskih srečanjih.

Sedaj, ko je že leta upokojen, vso energijo posveča borčevski organizaciji in ohranjanju idealov, za katere si je prizadeval in boril vse življenje.

Pogovor, ki sem ga snemal leta 2006 kot praznično oddajo ob obletnici OF, je potekal tudi v tem znamenju.

Dolga leta sva bila sodelavca na Ulici OF, zato sva kljub razlikam v letih že zdavnaj prešla na ti. Čeprav vhoda na radio in televizijo stojita vsak na svoji strani ulice, sva bila, vsaj glede navezanosti na naš prostor in ljudi, našo zgodovino in stalni boj za razvoj koprskega radia in televizije, vedno na isti, skupni strani. Zato se tudi tej temi nisva mogla izogniti. Zakaj, pa bomo vsaj malo začutili že v uvodnem pogovoru o njegovih mladih letih v Idriji.

»Idrije se spomnim kot svojega doma, velike hiše z veliko dejavnostjo, to sta bili elektrarna in žaga za hlodovino.

Elektrarna je dajala elektriko in luč Idriji, vse dokler je Italijani niso razlastili.«

»Elektrarna je bila vaša, to je bila dejavnost vaše družine?«

»S to so začeli že moji predniki, moj stari oče in moj oče.«

195

»V družini ste bili vedno napredni, vaši predniki so se ukvarjali z elektriko, vi pa z elektronskim medijem, s televizijo torej.«

»Da, dobro rečeno. Drugi del mojega spomina na Idrijo pa je osnovna šola, ki mi je kot otroku vsiljevala tuj jezik.

Vendar sem ji lahko tudi hvaležen, ker me je nehote naredila za zavednega Slovenca. To pa je bilo nekako tako:

Bil sem v drugem razredu osnovne šole, ko je učiteljica vodila ves naš razred na igrišče v Mejco izven mesta. Ko nas je uredila v dolgo vrsto, je za čelo kolone izbrala mene in mi dala v roke italijansko zastavo. Seveda sem se po otročje počutil ponosnega, da bom z zastavo v roki korakal čez mesto. Pa se je izšlo drugače. Pred našo hišo, mimo katere smo korakali, je stal moj oče … . In ko sem se vrnil domov, me je vzel v roke in me temeljito našeškal: 'Da si boš zapomnil. Ti si Slovenec in tuje zastave ne boš nikoli več nosil!' Od takrat sem se zavedel, da sem res Slovenec!

Da bi se tako tudi razvijal, me je oče leto kasneje poslal v Ljubljano, da sem na Vrtači nadaljeval šolanje v slovenski šoli. Sprejeli so me kot svojega pri mojem stricu, znanem slavistu, profesorju dr. Ivanu Prijatelju.«

»Če se vrneva v Idrijo, potujčevanje si doživljal prav v mestu, ki ima tako bogato slovensko tradicijo in kulturo.«

»Da, Idrija je imela prvo slovensko gledališče, prvo realko, dala je veliko uglednih imen slovenske kulture in znanosti. Spomnimo se prve protestantske skupnosti z vsemi obogatitvami življenja in slovenstva Idrijčanov.

Skratka, v tej Idriji se je po italijanski okupaciji in fašizmu 1920. leta naenkrat pojavila tuja šola, pouk v tujem jeziku.

Zamisli si, kako je bilo to nasilje sprejeto v povsem slovenskem mestu.

Še več! Že od prvih dni italijanske vojaške okupacije 1918. in rapalske zasedbe 1920. leta se je s fašizmom stopnjevalo nasilno raznarodovanje s prepovedjo slovenskih osebnih imen in javne uporabe slovenskega 196

jezika. Zavedne Slovence, ki so se temu upirali, so neusmiljeno preganjali, mučili, pretepali in na posebnem fašističnem sodišču obsojali na najvišje kazni – tudi smrtne! Obveljal je zakon genocidnega nasilja, ki se mu je tudi moj oče, zavedni tigrovec, uprl in bil skupaj z družino pregnan v Jugoslavijo.«

»Idrija jih je motila tudi kot delavsko mesto, a ne?«

»Iredentistični voditelj, fašist in Mussolinijev osebni svetovalec za vprašanja Julijske krajine in poitalijančenje vzhodnih meja Italo Sauro (v Trstu ima njegov oče, nič slabši iredentist, ugleden spomenik) je svoj fašistični nauk izpovedoval z zahtevo za razlastitev in pregon Slovencev in Hrvatov iz njihovih krajev. Po njegovem bi morali strokovne delavce in rudarje preseljevati daleč od kraljestva, kmečke družine v vzhodno Afriko. Drugi fašistični voditelj in ideolog Angelo Scocchi pa je trdil, da za poitalijančenje ne zadošča vsiljevati italijanskega jezika, potrebna je radikalna sprememba etničnega sestava prebivalstva! Kot primer je navajal rudnik v Idriji, kjer do 1919. leta ni bilo nobenega Italijana, in zahteval obvezno zamenjavo slovenskih rudarjev z italijanskimi. Poleg tega je terjal razlastitev 500 slovenskih hiš. Fašistična ideologija je veljala za vso okupirano Primorsko in Istro in se je tudi uresničevala. Eden od čaščenih italijanskih pesnikov D'Annunzio je razglašal, da mora vsakemu italijanskemu naboju ustrezati en mrtev Slovenec ali Hrvat! To je kultura okupatorja.«

»Si se tudi sam ukvarjal s kulturo?«

»Z drugačno in kasneje, seveda! Medtem ko so fašisti vrsto zavednih Idrijčanov pošiljali v izgnanstvo na jug Italije in na otoke, v konfinacijo, kot se je temu reklo, je bil mojemu očetu kot jugoslovanskemu državljanu dosojen izgon iz države. Ko se je namreč oženil s hčerko iz premožne idrijske družine Kogovšek in se kot elektroinženir posvetil napredku družinskega 197

gospodarstva, elektrarne in lesne industrije, je namreč vztrajal v Italiji kot jugoslovanski državljan.«

»Kam ste šli?«

»Najprej v Maribor, kot večina primorskih beguncev. In če se povrnem v sedanji čas, ko italijanska vlada po več desetletjih s posebnim zakonom ponuja nekdanjim italijanskim državljanom, slovenskim Primorcem ali rojenim pod Italijo, uradno pridobitev italijanskega državljanstva, kaže, kot da se vračajo stari časi. Zanimivo, kako tudi jaz, vseskozi jugoslovanski, slovenski državljan, danes ustrezam pogojem omenjenega zakona. Rojen sem bil pod Italijo, obiskoval sem italijansko šolo in tudi poziv na nabor v italijansko vojsko 'leva militare' sem za časa okupacije prejel na naslov v Ljubljani. Izpolnjujem, torej, vse pogoje, da postanem državljan Republike Italije. Pa celo moj sin in verjetno tudi njegovi bi po meni lahko pridobili italijansko državljanstvo.«

»Kdaj in kako si se vrnil na Primorsko?«

»Na Primorsko sem prišel po partizanski poti. Ta se je začela v Ljubljani z vključitvijo v vrste Osvobodilne fronte, nato z odhodom v partizane v Dolomitih, iz Dolomitov na Gorenjsko, od tam pa na Primorsko in končno 30. aprila 1945 v Trst. Po osvoboditvi spet v Ljubljano, nato po toliko letih nazaj na Primorsko oziroma v Koper, kjer sem zdaj že več kot 30 let.«

198