LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

BOJAN PAVLETIČ

So ljudje, ki jih poznajo skorajda vsi, čeprav niso popevkarji, filmski igralci ali politiki, lahko so tudi profesorji, zdravniki ali iz katerega drugega poklica, a so svoj sloves dosegli z delom. Med temi je bil na Tržaškem tudi profesor Bojan Pavletič. Niso ga poznali samo njegovi učenci, ljubitelji športa in narave, ampak tudi bralci časopisov, poslušalci radia ter gledalci televizije. Svoje znanje in ljubezen do telesne vzgoje je namreč izredno rad razdajal. Povsod je bil prisoten. Nekdo je zapisal, da je imel eno predstavo več kot drugi.

Ko sem ga povabil na intervju, je praznoval 77. rojstni dan, torej upokojenec, za katerega bi vsak pričakoval, da 180

ga boš dobil doma že ob prvem telefonskem klicu, vendar sem ga kar dolgo iskal, stalno je bil v gibanju, razen ko je zbežal iz Trsta v svoj vikend na Postojnskem in se posvetil študiju in pisanju. Takrat si je vzel čas tudi za umiritev.

»Upokojitev je čudovita iznajdba človeštva, ki ti v zrelih letih končno omogoči, da lahko svobodno delaš in ustvarjaš,« mi je dejal, ko sem ga po daljšem iskanju vendarle staknil. Najprej sva se kot stara znanca spomnila starih časov, ko je za naš radio komentiral športno dogajanje onstran meje, in nato pokomentirala politične in druge spremembe, ki jih je prinesel čas. Da bi pa razumeli sedanjega, moramo spoznati preteklega, zato sem intervju z njim začel s spomini na otroška leta in na korenine, ki so že po priimku sodeč v Istri.

»Ja, po rodu smo Istrani, iz tistih krajev, ki zdaj veljajo za hrvaške, a so bili nekoč čisto slovenski, to je z območja Roča.«

»Tam še danes pojejo po slovensko.«

»Da, še pojejo po slovensko, in tudi moje ded je vedno rekel, da je Slovenec, nikoli Hrvat.«

»Vi ste pa rojeni Tržačan.«

»V Trst so se preselili že moji dedje in že moj oče se je rodil tam, nato tudi jaz in moji potomci.«

»Istra je vedno živela od Trsta in v to mesto so se ljudje stalno izseljevali, kadar je bila pač priložnost.«

»Seveda, Trst je bil točka, h kateri so gravitirali tako Kraševci kot Istrani. Trst je bil vedno kraj kjer se je lepše živelo kot doma, in tudi zato je bil zadnji eksodus, to izseljevanje, logičen.«

»Trst je bil gospodarsko in kulturno središče ne samo Slovencev, ampak vseh Istranov, vsega okoliškega prebivalstva. Ampak vi, vaša družina se je morala kmalu izseliti.«

»Torej, moji dedje in starši so se lepo vživeli v gospodarsko, kulturno in družabno življenje v Trstu, 181

vendar po mojih raziskovanjih in drobcih, ki jih zbiram, so bili tudi precej vpleteni v tigrovsko gibanje in kompromitirani, tako da se je morala vsa družina od prvega do zadnjega nemudoma izseliti v Jugoslavijo. Tako so se pač rešili preganjanja. Jaz sem šel čez mejo ilegalno s ponarejenimi dokumenti v naročju moje mame. Imel sem komaj eno leto.«

»Danes nam je bežanje pred fašizmom bolj malo znano.«

»Malo je znano, da. Danes je bolj malo znano, da so vsi tako kot naša družina bežali v neznano. Na drugi strani nas ni čakal noben odbor, nobena organizacija, ki bi nam pomagala, kot so v Italiji pomagali svojim ezulom po drugi svetovni vojni. Sami smo si morali pomagati, in to v tistih časih hude ekonomske krize, to je leta 1928, 1929. V

Sloveniji nas niso bili preveč veseli, ker so smatrali, da Primorci odjedamo kruh domačinom.«

»Vaši pa so prišli še z dojenčkom v naročju … «

»Star sem bil eno leto, ko smo prišli čez mejo, in oče je iskal službo že od prvega dne. Prvo delo je dobil šele v Šibeniku, kjer je igral violino v kinu. Takrat so bili še nemi filmi in ni bilo zvoka, on pa je dogajanje na platnu spremljal z violino. Po poklicu je bil učitelj, zelo velik muzikant, ljubitelj glasbe. Nato smo se preselili v Ljubljano. Ker tudi tu ni dobil pravega dela, smo šli naprej na Štajersko, tam se je po pripovedovanju ljudi prej dobilo delo. Štiri leta je opravljal delo inkasanta za elektriko, šele nato je s pomočjo nekaterih primorskih emigrantov dobil redno namestitev kot učitelj v Majšperku v Halozah in se tako vrnil v šolništvo.«

»Kako je rasel mali Bojan?«

»Mali Bojan je rastel kot vsi Bojančki, če niso lačni, če jih ne zebe, če jih nič ne boli. Mi vseh tragedij tistega časa, težav naših staršev nismo poznali, bili smo siti. Otroci smo se igrali in smo normalno hodili v šolo, bili smo del sistema, miljeja, okolja, bili smo majhni Štajerčki, če lahko 182

tako rečem, čeprav Primorci. Začel sem hoditi v šolo v Sv.

Lovrencu na Dravskem polju, kjer smo stanovali, tam sem naredil prva dva razreda, potem smo šli v bližino Ptuja, potem je bil premeščen na Hajdino, živeli smo na Bregu, z Brega smo šli v center Ptuja in tam sem začel hoditi v gimnazijo. Tako na kratko povedano.«

»Danes ste znani predvsem kot vsestranski športni delavec v zelo širokem pomenu besede. Ste se že kot otrok začeli ukvarjati s športom?«

»Veste, s tem športnim delavcem je tako, bolj kot notranji klic je bil to klic povojnega Trsta, da je treba nekaj narediti za manjšino, ki je bila tako strahovito prizadeta pod fašizmom. Moj oče je bil leta 1921 zadnji, ki je položil slovensko maturo, na moji maturitetni nalogi po vojni pa je številka 1. To se pravi, da med mojim očetom in mano ni bilo niti enega samega šolanega šolnika. To praznino je bilo treba zapolniti na raznih področjih, in ker je vendarle bilo nekaj starih prosvetarjev, da tako rečem, v športu pa nikogar, sem se odločil za to vejo in sem potem pač tukaj poprijel. Vprašali ste me, ali sem se že kot otrok ukvarjal s športom. No, že v prvem razredu osnovne šole v Sv.

Lovrencu na Dravskem polju smo imeli sokolsko gibanje.

Naš voditelj je bil učitelj Šegula, ki nas je prihajal s Ptuja učit, mislim, da je bil to moj prvi stik s športom. Moram pa priznati, da športa takrat še nisem znal ceniti, ker se je bilo veliko lepše igrati na paši kot pa izvajati proste vaje in delati nenaravne obvezne gibe, ki so jih zahtevali od nas.«

»Vaša mladeniška leta, čas gimnazije, pa so vezana na vojno?«

»Ja, to je res, vojna je brutalno prekinila moje otroštvo, mojo zgodnjo mladost. Prva dva razreda gimnazije sem opravil na Ptuju. To je bila odlična gimnazija, imeli smo odlične profesorje, med njimi so bili Ingolič Šifrer, risanje nas je učil Mihelič. Vojna je izbruhnila aprila, ko sem hodil v drugi razred, in seveda je bilo takrat konec vsega. Ljudi so začeli preganjati, tudi mi smo bili na gestapovskem 183

seznamu, očeta so poslali v taborišče, s sestro, ki je bila mlajša od mene, in mamo smo zbežali v Ljubljano k očetovim staršem, k nonotom. Takrat je naša družina že drugič izgubila vse, kar smo imeli, prvič, ko smo zbežali iz Trsta, in drugič, ko smo zbežali iz Štajerske v Ljubljano, torej spet pod Italijane. V Ljubljani sem nadaljeval šolanje na prvi državni gimnaziji. Ta je bila že pred vojno znana kot izrazito uporniška, nismo hoteli pozdravljati s fašističnim pozdravom, nekateri se iz upora proti okupatorju tudi italijanščine niso hoteli učiti, pa da ne govorim o raznih akcijah, ki smo jih izvajali. To je bila šola, ki je dala veliko partizanov, če se ne motim, jih je kar 80

padlo v vojni, si lahko predstavljate, kakšna šola je to bila.

Tu nismo dobili samo veliko znanja, ampak smo tudi razvili narodno zavest in prepričanje, da se je treba upreti okupatorju. V Ljubljani sem preživel štiri vojna leta, šolo pa sem končal v Trstu, kjer sem na zasebni šoli maturiral kot učitelj, saj je bila potreba po šolnikih zelo velika, in sem se odločil za ta poklic, tako kot moj oče. No, potem sem še v Veroni nadaljeval na usmeritvi za telesno vzgojo, za šport.«

»Kako je bilo ob vrnitvi v Trst, kakšna prilika je bila to?«

»Takole bom rekel, moja vrnitev v Trst je bila šokantna.

Zadnje mesece sem bil v naši partizanski vojski. Ko sem se vrnil domov, da vam ne pripovedujem, kako smo bili takrat oblečeni in obuti, ušivi in tako naprej, nisem imel kaj obleči. Očeta so takoj po osvoboditvi, že prvi teden, poslali v Trst organizirat slovensko šolstvo, jaz sem šel za njim takoj, ko so me demobilizirali. To je bilo oktobra ali novembra, država je potrebovala študirane ljudi. Mama mi je prebarvala moj nemški vojaški plašč, ki sem ga prinesel iz vojske, in sem se odpravil v Trst. Ker se je že bližala zima, sem imel na glavi tudi titovko, saj je bila to edina kapa, ki sem jo imel, in ko sem prišel na mejo tukaj pri Sežani, pride en angleški vojak in mi nekaj reče, zavpije, a ga nisem razumel. Še naprej je vpil name, in ker ga nisem razumel, mi je kar z roko zbil titovko z glave. Veste, po 184

vsem tem, kar smo prestali, da smo bili zmagovita vojska, pa pride en tuj vojak in ti zbije kapo, ki ni samo zaščita pred mrazom, ampak predvsem simbol pripadnosti, a ne, to je bil tak šok, ki ga še dandanes nisem prebolel. To je bil moj prvi pozdrav ob vrnitvi na to stran meje.«

»Najbrž so prvemu šoku sledili še drugi?«

»Za nas je bilo hudo, da smo Trst izgubljali, to ni bila bolečina, ki je enkrat šla mimo, ki je minila. Še zmeraj smo verovali, da Trst bo naš, da bomo na mirovnih konferencah zmagali, da nam ga ne morejo vzeti, da bo ta Primorska naša. Morate razumeti, da sem vse svoje otroštvo preživel v prepričanju, že od takrat, ko si me je oče posadil na kolena in mi pripovedoval pravljice, in ni nikoli rekel, če se bomo vrnili, ampak ko se bomo vrnili. To je bilo gotovo, da se mi vrnemo v Trst. O tem mestu mi je govoril v samih superlativih, postal je pojem o rajskem mestu, dobil sem čudovito sliko tega mesta, in ko sem se vrnil, sem rekel, to je moje mesto, tukaj sem rojen.«

»To je bila vrnitev v raj?«

»Vrnitev v raj in konec tistih, ki so nas preganjali.

Vendar smo iz dneva v dan doživljali, da nismo nič ukazovali, da nismo mogli nič narediti, da smo bili nemočni

… Nato so se pokazale še napake, ki smo jih sami počeli in so naše razmere še slabšale, tako da življenje za nas povratnike iz Jugoslavije res ni bilo lepo.«

»Zaradi razmer v Trstu ste se torej odločili za svoj nov način boja za slovenstvo?«

»Veste, nekateri pravijo, da se nasilje ne izplača, to ni res, nasilje se še kako izplača, in moram reči, da je fašizem dobro, zelo strokovno opravil svojo nalogo in je krepko načel, zmanjšal naše življenjske sile, tako da ko smo se primorski begunci vrnili v Trst, smo našli zelo slabe razmere. Poglejte, ko sem se vrnil, sem moral v šolo, ki so jo ustanovili Angloameričani. Naredili smo velikansko napako, da nismo hoteli sodelovati z njimi in so zato oni na šolah zaposlovali nasprotnike partizanstva in socializma, 185

našega gibanja. Teh pa niso imeli samo za drugačen pogled na svet, za drugi svetovni nazor, za antikomunizem, ampak enostavno za nepriznavanje naše nove državnosti.

V šoli se je še čutilo hude posledice potujčevanja iz časa fašizma. Prišli so otroci in mladina, ki so vedeli, da so slovenskega rodu, zavedni in ponosni na to, da so pripadniki svobodnega naroda, a slovenskih učiteljev sploh niso razumeli. Prve tedne, prvi mesec so morali profesorji uvesti predmet petje, ker mladina ni znala niti ene slovenske pesmi, in tako približati jezik. Skoraj vsi pogovori med učenci so potekali v italijanščini. Absurd je bil, da sem se moral na slovenski šoli jaz učiti italijansko, če sem hotel razumeti sošolce, kakšno šalo, ker je niso znali povedati po slovensko. Tako je bilo. Odpor do slovenstva je bil občuten v mestu, kjer so otroci hodili samo v italijanske šole in so živeli v tem okolju, tako da je fašizem že obral sadove. Na podeželju pa so še znali govoriti slovensko..«

»V gimnazijo ali drugo višjo šolo nisi mogel, če se nisi opredelil za Italijana, a ne?«

»Tako je bilo, da, in če se spomnim sošolcev, se v slovenski šoli sploh niso počutili dobro ali normalno, ker so še vedno živeli v strahu, kaj se bo zgodilo, če jih bo kdo slišal govoriti po slovensko. Strah je šel v podzavest, že samo slišati slovensko besedo, za katero si bil prej kaznovan, je bil za njih kljub svobodi že majhen šok.«

»Kako pa ste začeli spodbujati športne dejavnosti?«

»V Trstu smo imeli velikanske prvomajske nastope, to v bistvu niso bile le športne prireditve, bile so politične, in z njimi smo hoteli dokazovati, da smo Slovenci tukaj množično prisotni. Nastopi so bili res veličastni in seveda smo se vsi vključevali vanje ali kot telovadci, vaditelji ali organizatorji. Ob prvem maju je bila popolna mobilizacija vsega, kar se je dalo mobilizirati. Glavni tehnični vodja je bil Miloš Strgar, ki se je kasneje preselil v Koper. Tu sem 186

dobil prvi kontakt s tem gibanjem, ki je bilo v osnovi gotovo športno. Ker smo poskušali na vseh področjih dokazovati, da smo Slovenci v Trstu, da je Trst slovenski, so v tem športnem sklopu organizirali tudi posebno športno zvezo telesno-kulturnih društev in tam smo organizirali športne dejavnosti. Takrat so se zgodili za današnji čas nepojmljivi absurdi, da je recimo nogometna ekipa Ponciana nastopala v prvi jugoslovanski nogometni ligi, ker so jo avtomatično politično uvrstili noter, Triestina pa pri italijanski ligi, ki ni bila niti za četrto ligo, ampak so jo politično vključili v prvo.

Tu sem jaz nekako začel prihajati v stik s športom na raznih področjih, v planinstvu, smučanju, atletiki in drugod. Razmah dejavnosti pa je s prihodom Italije v Trst zamrl. Zavladal je preplah, strah, kaj bo, ko se je Italija vrnila. Mi smo se bali, da bodo naredili to, kar so Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini, kjer so zatrli vsako slovensko misel, a ne.«

187

Odbojkarska ekipa srednješolk in Bojan Pavletič kot trener, Trst 1948.

»Tokrat to ni bilo mogoče, nasproti je bila nova močna država Jugoslavija. Na Tržaškem pa je bilo zelo veliko zavednih Slovencev, takih kot vi, ki so znali prebujati in organizirati mladino.«

»Veste, mladina zahteva gibanje, mladina zahteva akcijo, mladina zahteva družbo in si jo poišče sama, če ji nihče nič ne ponudi. Takrat je grozila velika nevarnost, da se bo slovenska športna mladina začela vključevati v italijanska športna društva. Oni so jih vabili, seveda pod pogojem, da se tam popolnoma italijanizirajo. In iz strahu, da se to ne bi zgodilo, smo sklenili, da organiziramo svojo lastno športno organizacijo. Delo smo zastavili na popolnoma drugačnih temeljih, ne strankarsko političnih, 188

ampak na narodnostnih. Obnavljanje slovenskega športa smo zastavili kot nadaljevanje sokolskega gibanja, ki so ga tu zatrli po propadu Avstrije leta 1918. Sprejeli smo načela iz tistega obdobja in posebej izpostavili tista iz prvih let italijanske okupacije od 1920. do 1925., ko je bilo konec političnih sporov med Slovenci in so se enotno tudi v kulturi in drugih dejavnostih podali v boj za svoje pravice.

Izpostavljali smo slovenstvo, ne pa strankarske politike.

Takrat smo v Trstu prvič ustanovili društvo, ki naj bi bilo opora vsemu nadaljnjemu razvoju slovenskega športa, kar se je pokazalo kot prava odločitev. To je bilo športno združenje Bor. Imeli smo velikansko srečo, da nam je ostal od prvih prvomajskih nastopov lep štadion 1. maj, ki je bil odkupljen prav za tiste nastope. Za poizkus, da bi to razširili tudi na podeželje, smo potem razvijali nekakšno majhno zamejsko olimpijado, ki smo ji rekli športni dan, kasneje športni teden. Rezultati so bili fenomenalni, mladina se je množično pridružila, pa ne samo pri nastopanju in tekmovanju, ampak pri organizaciji in celo reševanju materialnih težav. Iz akcije, iz teh aktivnosti, športnih iger so potem zrasla vsa slovenska športna društva v zamejstvu. Danes imamo na tisoče slovenskih športnikov, in če se ne motim, 70 slovenskih športnih društev, in to je dobra osnova, da se naša mladina ne izgublja preveč v italijanskem miljeju.«

»Zelo dobro seme, ki je odlično obrodilo, v športu se je zbrala mladina, ki je niso pritegnila kulturna društva, pa tudi tisti, ki so hoteli biti kar vsestransko aktivni.«

»Mladina je predvsem odklanjala delitev na osnovi svetovnonazorskih opredelitev. V združenju ni bilo opredeljevanja, ni bilo propagande za nobeno politično gibanje, samo ohranjanje slovenstva. Ta sistem športnega združevanja je bil kot nalašč za tako usmeritev mladine.

Moram reči, da smo imeli srečno roko, in še danes imamo veliko zadoščenje v tem, da smo skozi šolo športa spoznali širše vrednote, kjer nam ni šlo samo za športne rezultate, 189

ampak tudi za etične vrednote. Torej je bila to tudi ena vrednota in boj za slovenstvo.

Vpeljali smo tudi neko novost v slovenskem športu, vključili smo se v CONI, torej v italijansko športno gibanje.

Prej smo se družili samo Slovenci med sabo, italijanska športna društva pa se z nami niso hotela srečevati. Sprejeli smo tudi pravilo, da bomo povsod, kjer bomo nastopali, tudi v notranjosti Italije, v Modeni, Palermu, vedno pozdravili slovensko, a ta pozdrav je postal velika ovira.

Ko je naše društvo prišlo na igrišče in pozdravilo po slovensko, so italijanske ekipe iz protesta zapustile igrišče in niso hotele igrati. Razmere so se hudo zapletle, saj je naša ekipa brez boja napredovala v višjo ligo, dokler na italijanski strani niso uvideli, da tako ne gre več naprej, in so prisilili italijanske ekipe, da so z nami vseeno igrale.

Tako smo postali zmagovalci v boju za slovenski jezik, za naše pravice.«

»Ob takih priložnostih ste tudi zapeli slovensko?«

»Da, tudi kakšno partizansko.«

»Vrhunec združevanja športnih društev pa je bila ustanovitev Zveze slovenskih športnih društev v Italiji.«

»Da, to je res. Prej nismo imeli formalnega skupnega odbora, vsako leto smo spravili skupaj odbor za te športne igre, ki sem jih omenil, in ta je pač deloval mesec ali pa dva, kot je bilo treba, potem pa je seveda položil obračun opravljenega dela in se je razšel. Nato smo spoznali, da bi vendarle morali imeti skupno organizacijo, kajti tudi v našem slovenskem športu so se pojavljala vprašanja, ki so bila pomembna in jih ni nihče reševal. Prepuščena so bila društvom. Pojavila se je potreba po skupni organizirani obliki delovanja, ki bi na primer sestavila pravila obnašanja naših ljudi tako v odnosu do italijanske večine, do matične domovine kot tudi med seboj in reševala druga vprašanja. Tako smo tisti, ki smo se poznali že v odboru za skupne igre, dali pobudo za ustanovitev športne zveze.

Tudi veliko predlogov za ime je bilo, končno smo se 190

zedinili, da obudimo k življenju naše slovansko športno druženje, ki je bilo za časa Italije ukinjeno, mislim, da leta 1927. S tem smo tudi hoteli poudariti, da smo nadaljevalci tiste politike, pogledov, gibanja Slovencev, da ni nič novega, da smo tukaj od vedno, da je bilo to samo prekinjeno. Tako smo sprejeli ime samo z majhno spremembo, namesto slovanskih smo rekli slovenskih športnih društev v Italiji. Združenje je imelo v začetku porodne težave, ampak je popolno zaživelo, in danes lahko rečem, da zelo uspešno v slovenskem zamejskem športu.«

Eden izmed prvih pomembnih sestankov v pripravi na ustanovitev tega športnega združenja je bil tudi na Radiu Koper, ko smo ob širitvi našega slovenskega programa namenili več prostora rojakom in poročanju o njihovi športni dejavnosti. Takrat smo ob rednem sodelovanju profesorja Bojana Pavletiča v naši oddaji Sosednji kraji in ljudje pritegnili k sodelovanju tudi športnega poročevalca Borisa Simoneto, s katerim smo zasnovali skupno oddajo Naš športnik.

Za predah med pogovorom sem profesorju zavrtel siglo njegove rubrike Športni kotiček. Ves ganjen je dejal:

»Take mladostne romantične ljubezni se nikoli ne pozabi. Z veseljem in prijetnimi občutki se še spomnim časov sodelovanja z Radiem Koper, ko sem bil še vez med našimi športniki in tem medijem na drugi strani meje.

Oddaje so bile zelo poslušane, ljudje so radi slišali kaj o sebi, o naših športnikih. Nekoč se ni toliko poročalo o športu, tudi naš Primorski dnevnik ni namenjal toliko pozornosti športu kot sedaj, tržaški radio pa je bil nacionalno in idejno podrejen. Sodeloval sem tudi s tamkajšnjim radiem, a sem imel občutek, da delam v koloniji, kjer so nam ukazovali, kaj smemo in koliko smemo. Edini pravi medij, ki je lahko več poročal, je bil Radio Koper, in nam je dal možnost, da smo povedali, kar smo mislili, da je za povedati.«

191

»V arhivu imate zagotovo bogato zbirko ne samo člankov, ampak tudi virov in dokumentov, saj ste proučevali zgodovino športnega udejstvovanja Slovencev v Trstu oziroma jo še še proučujete«

»Šport ni samo tekma, šport je zelo pestra dejavnost.

Medtem ko se je v Sloveniji veliko pisalo o zgodovini športa, sokolskem gibanju, pa je tu pri nas le malo zbranega gradiva. Leto 1918 nas je tako rekoč odrezalo.«

»Je pa bilo v Trstu pred letom 1918 zelo pestro tudi na področju športa.«

»Tudi zame je bilo to pravo odkritje. Mesece in mesece sem preživel v arhivih in prebiral, da tako rečem, na tisoče raznih publikacij. Sokolsko gibanje je bilo v Trstu gotovo najvidnejši in najbolj cenjen družbeni element in nosilec tedanje družabnosti. Sokol je bil pravzaprav le v manjši meri telovadno društvo, imeli so številne plesne prireditve, svoj orkester, pevski zbor, Sokol je imel gledališče in čitalniške večere in tako naprej. Vse to je delal v najstrožjem središču Trsta. Jaz sem v zadnji knjigi o Sokolu presenečeno ugotovil, koliko krajev v mestu, v središču Trsta, je imelo ali še ima sokolsko znamenje. To gibanje je bilo zelo bogato. Naj vam povem, da so na tradicionalne sokolske plese, kot na primer za novo leto ali pa na pusta, prihajali tudi ljudje z Dunaja, plemiči, oficirji in celo generali avstrijske vojske v gala uniformah. To so bile velike stvari, ki so ostale skrite, o katerih nismo vedeli, zato sem hotel prikazati to bogato obdobje sokolskega gibanja v svojih knjigah. In še pišem. Pa še nekaj, mi častimo naše bazoviške junake, o njih veliko govorimo, poznamo jih kot žrtve, tigrovce, vendar ne vemo, nikjer ni bilo zapisano, da so bili izvrstni športni delavci, tekmovalci, delali so v raznih športnih društvih v Rojanu, pri Svetemu Ivanu so imeli pomembne funkcije, bili so nosilci sokolskega in kasneje športnega gibanja. Lojzeta Spacala vsi poznamo kot velikega slikarja, ne vemo pa, da je bil zelo dejaven športni delavec, podobno Dorče Sardoč.

192

Zdelo se mi je pomembneje ovrednotiti tudi to, bolj kot same športne rezultate.

»Torej je bila športna dejavnost izredno pomembna šola narodne zavesti in sploh ohranjanja slovenstva.«

»Moramo vedeti, da nismo imeli višjih slovenskih šol, imeli smo samo osnovne, in kdor je hotel študirati, je moral v italijanske ali nemške šole, in seveda tam, hočeš nočeš, si bil izpostavljen vplivu njihove kulture in zgodovine. Tako naš mladi človek ni imel opore za ohranjanje nacionalne pobude, ki je bila tako potrebna v boju za ohranitev slovenstva v Trstu. Prav sokolsko gibanje pa je omogočalo naši šolajoči se mladini, da je to razvijala. Si predstavljate, kako ponosni so bili, ko so v sokolskih uniformah paradirali na konjih po Trstu s sokolsko zastavo in sokolsko godbo na čelu. To zveni anahronistično, ampak česa podobnega in za današnji čas tudi učinkovitega nismo več sposobni narediti.«

»Kako bi se dalo nekaj tistega vzdušja, nekaj tiste zavednosti prenesti v sedanji čas ob upoštevanju novih razmer, novih idej skupne Evrope in časa sploh? Interesi narodov so drugačni, vendar nekaj zavesti nam najbrž še vedno manjka?«

»Jaz najbrž nisem pravi naslov za to vprašanje. Sodim v generacijo, ki je sama kreirala svoj čas, to pa ni več čas moje generacije, mi se ne znajdemo več. To je čas televizije in informatike, to je čas, ki ga mi samo opazujemo od zunaj, zato zelo težko presojamo, kaj bi lahko naredili. Mi smo se v svojem odločno postavili proti nekaterim pogledom starejše generacije, izpeljali svoj boj, naredili svoje in smo uspeli. Tako bi morale tudi današnje generacije narediti nekaj za svoj čas.«

»Mladina bi morala najti primerno rešitev?«

»Tako je, kakšno pa je težko reči. Glede na to, da imamo v Trstu samo eno slovensko gimnazijo in da sem 43 let učil na tej instituciji, bi lahko rekel, da je vse slovensko izobraženstvo šlo skozi moje roke, da jih vse poznam, a ne 193

vem, kaj bi danes lahko rekel tem mladim generacijam, ki so popolnoma drugačne od naše. V našem času je biti Slovenec pomenilo vrednoto. Zakaj vrednoto? Ker smo bili zelo čisti, neokrnjeni, Slovenci smo bili tu vsaj v svojem okolju ali organizaciji v ogromni večini. Jaz se sicer nisem strinjal s tem, vendar, če se je takrat slovensko dekle poročilo z Italijanom, je to mejilo na nacionalno izdajstvo.

Ko smo ustvarjali ta slovenski šport, smo imeli vsaj 90 ali celo 95 odstotkov otrok iz slovenskih zakonov, danes jih je že več kot polovica iz mešanih zakonov. Nekateri so celo iz italijanskih družin. Kako naj zdaj tem otokom vbijam v glavo slovensko zavest, če je njegov oče pripadnik tistega naroda, ki tega ne čuti? To so novi momenti.«

»Za konec reciva še kaj o vašem delu in življenju po upokojitvi. Veliko delate, predvsem pišete?«

»Res je čudovita iznajdba ta penzija, človek ima zagotovilo za eksistenco in si svoboden. Lahko rečeš, karkoli hočeš, napišeš, karkoli hočeš, greš kamorkoli te je volja – seveda če imaš zagotovljeno eksistenco in če si zdrav. Saj te penzije niso tako velike, ampak kupil sem si računalnik in istočasno pišem tri ali štiri knjige, pesmice. V

največje zadovoljstvo pa mi je narava, kupil sem si tudi podeželsko hišo in vrtnarim, kosim, kopljem, zidam, sam opravljam vsa obrtniška dela in v tem vedno bolj vidim smisel naše eksistence. Poosebljam se s svojim dedom po mami, kmetom Kraševcem, ali pa po očetu Istranu, ki sta morala za svojo eksistenco trdo garati, jaz se pa danes temu maščujem, ker delam to, kar me veseli. Zraven si mislim, kako bi bil moj ded zadovoljen, če bi se njemu tako godilo, da bi delal iz veselja, ne pa iz življenjske nuje.«

194