LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

LELJA REHAR SANCIN

Nekdanji tržaški gledališčniki so po prvi svetovni vojni, po prebegu, postavljali pokonci mariborsko gledališče, balet, časopise in druge kulturne dejavnosti. Marsikateri od teh beguncev ali vsaj njihovi otroci so se po drugi svetovni vojni vrnili v Trst, še več, v Trst so prihajali tudi tisti primorski pregnanci, ki so jim jugoslovanske šole in ideje OF razširile pojem domovine. Med temi tudi Lelja Rehar Sancin, nekdanja gledališka igralka, profesorica 166

tržaške šole za prevajalce in publicistka, ki je takrat, ko sem jo leta 2008 obiskal, kljub častitljivim letom še redno pisala za Primorski dnevnik. Rodila se je že davnega leta 1922 v Mariboru, kamor so se njeni starši umaknili pred italijanskim nacionalizmom in porajajočim se fašizmom.

Pogovarjala sva se seveda o usodi primorskih domoljubov, vojnih in povojnih časih, obudila spomin na radijski oder prav na začetku naše radijske igre, na njenega moža Modesta Sancina, ki je dal poseben pečat tržaškemu gledališču, pa tudi na njenega očeta Radivoja Reharja, literata in novinarja iz ugledne družine na Vipavskem:

»Ja, moj oče je bil novinar, in sicer je začel zelo zgodaj dopisovati v Edinosti in razne druge liste. Poklicno se je s tem začel ukvarjati v Mariboru, kamor je prišel že leta 1919, ker je po Vipavskem zbiral podpise za plebiscit. Zato so ga Italijani začeli takoj preganjati in se je potem ustalil v Mariboru, kjer je bil novinar najprej pri Taboru, potem pri Jugoslovanu in nazadnje pri Večerniku. Potem je bil sicer nekaj let tudi brez službe, ker je bila gor precejšnja kriza.

Takrat je začel sam izdajati literarno revijo Piramida, vendar od tega se ne živi. Tudi moja mama je iz Vipave, iz ene najstarejših vipavskih družin, ene zelo znanih, v kateri so imeli celo vipavskega poslanca, poleg tega je bila v sorodu z znanim pianistom Antonom Trostom. Stari oče pa je bil doma iz Idrije in znan daleč naokrog. Bil je med ustanovitelji kmečkih posojilnic. On je ustanovil prvo posojilnico med Postojno in Gorico, v Vipavi oziroma na Slapu pri Vipavi, kjer je služboval. Takrat še ni bilo političnih razprtij in je pri tem sodeloval tudi vipavski dekan. Pozneje so v Vipavi ustanovili še eno posojilnico, ena je bila liberalna, druga klerikalna.«

»Vi ste potem rojeni v Mariboru.«

»Ja, jaz sem rojena v Mariboru, eno leto za bratom, leta 1922, 1921. pa sta se mama in oče poročila.«

»Tudi vaši so morali po svetu … «

167

»V družini moje mame je bilo šest otrok, od tega jih je pet odšlo v Jugoslavijo. Iz Ljubljane pa se je pravzaprav vrnila ena teta, ki je bila bančna uradnica, zato da niso starši ostali sami. Ona je bila edina, ki je ostala v Ljubljani, medtem ko jih je pet ostalo v Jugoslaviji.«

»Takrat je bil Maribor pravi primorski center.«

»V Maribor je prihajalo največ Primorcev, ker je bilo pravzaprav najbolj izpraznjeno mesto. Odšlo je precej Nemcev in uslužbencev, ki so bili v službi v Avstriji, zato je bilo tam veliko delovnih mest in možnosti zaposlitve. Ni pa bilo stanovanj. Jaz sem se rodila v podnajemniški sobi, ker stanovanja moji starši niso dobili. Imela sem že več kot eno leto, ko smo ga šele dobili.«

»Imate kakšne spomine na Maribor?«

»Sedem mesecev sem imela, ko me je stara mama odpeljala iz Maribora v Vipavo, tako da sem skoraj vso predšolsko dobo preživela v Vipavi. Nekajkrat sem šla nazaj, ampak so me vedno strašili, kako bo v Mariboru hudo, da sem tako jokala, da so me morali pripeljati nazaj.

Ko pa sem imela šest let in je bilo treba v šolo, je bilo v resnici treba ostati v Mariboru. In potem sem v Vipavo hodila za počitnice.«

»Kakšen je bil Maribor?«

»Jaz sem prva generacija, ki je bila že rojena v Jugoslaviji. To se pravi, da je bil naš odnos do Slovenije oziroma takrat bolj Jugoslavije precej nacionalističen.

Čutili smo namreč, da imamo pravico do slovenskih šol, do izražanja v slovenščini, do slovenskih časopisov, in smo bili na to ponosni. Zato smo tudi govorili – kolikor je bilo mogoče – lepo, torej s čim manj narečja. V Mariboru smo –

lahko rečem, da tudi Primorci – prevzeli melodijo mariborskega govora, nikakor pa ne vsega ostalega.

Nikdar nismo govorili kot drugi mariborski Nemci, Slovenci ali tudi okoličani. In ta moja generacija – ne glede na Maribor, Celje ali Ljubljano – je podobno govorila in se 168

podobno izražala. Tako da še danes moja generacija v Sloveniji govori neprimerno lepše kot današnji Slovenci.«

»Za vas je bil materni jezik svetinja?«

»Za nas je bil materni jezik več kot svetinja. Jaz sem prišla iz Vipave in sem – logično – govorila po vipavsko, ne vem pa, koliko časa, ker so me takoj popravljali, tako da sem hitro opustila, kar je bilo vipavskega.«

»V času vaše mladosti se je začela zelo grda vojna.

Zagotovo ni bilo lepo … «

»V Mariboru je bilo sploh zelo zelo hudo. Bila sem tam, ko so vkorakali Nemci. Najbolj sem ogorčena nad tem, da danes povsod piše, kako so mariborski Slovenci oziroma Mariborčani pozdravljali nemško vojsko, kar absolutno ne drži, čeprav to piše v vseh publikacijah. Namreč, pred prihodom nemške vojske so mariborski Nemci prevzeli oblast v mestu. Izdali so celo razglas, v katerem so povedali, da ne sme biti ob prihodu nemške vojske nihče na cesti, da morajo biti vsa okna zaprta, vse rolete spuščene in se bo v vsakem primeru, če se bo kdo kjerkoli pojavil, nanj streljalo. To je objavljeno celo v neki knjigi, ki govori o narodnoosvobodilnem boju v Mariboru. Takoj naprej pa je fotografija Gosposke ulice, kjer ljudje pozdravljajo vojsko, ampak to je bilo nekaj dni pozneje.

Tisti dan v resnici ni bilo na cesti nikogar. Jaz sem gledala ta prihod vojske, ker sem stanovala poleg frančiškanske cerkve v Zadružni gospodarski banki, ki takrat logično ni delala. In ker smo se bali letalskih napadov, so nam dovolili, da smo spale z mamo v prvem nadstropju. Tam še danes stojijo veliki stebri, za katerimi sem stala in gledala prihod te vojske. Na cesti ni bilo nikjer nikogar!

Nemci so v Mariboru zelo dobro vedeli za vsakega zavednega Slovenca, posebej za primorske begunce. Moj oče je takrat veliko pisal o Primorski, o tamkajšnjih razmerah in o izseljevanju Primorcev, skoraj vsak dan je kaj objavil v časniku Večernik. Najprej so prepovedali objavljanje njegovih člankov, nato pa so ga poskušali 169

aretirati, a jim ni uspelo. Oče se jim je pravočasno umaknil, zato so zapečatili stanovanje in na njegovo glavo razpisali nagrado.«

»Takrat ste odšli v Ljubljano?«

»Bila sem prvo leto študentka na ljubljanski Univerzi.

Prej sem maturirala v Mariboru.«

»Kakšne so bile razmere v Ljubljani?«

»V Ljubljani smo bili Mariborčani zelo razočarani, samo jokali smo zaradi te zasedbe, medtem ko so se v Ljubljani pravzaprav veselili, da so se otresli Nemcev in da so prišli Italijani. Tako da Ljubljana ni občutila te zasedbe, vsaj na začetku ne. Pozneje je bilo drugače, ampak od začetka so Ljubljančani gledali zelo optimistično na vse skupaj, prav zaradi prihoda Italijanov, ne pa Nemcev.«

»Ljubljančani so torej lepo sprejeli Italijane … «

»Ne, ljudje, vodstvo jih je šlo celo čakat, kot vemo. Marko Natlačen, ki je tudi sam Vipavec, jih je šel celo čakat.

Natlačna so moji sorodniki po neki liniji celo med študijem vzdrževali in podpirali. Bil je tudi zelo velik prijatelj z mojim stricem, ki je potem šel v Ljubljano in mu rekel: 'Veš, Marko, zdaj sem zadnjikrat pri tebi, ker to, kar si naredil, da si šel čakat Italijane, tega ti ne bom nikdar odpustil.' In tudi ni nikdar več šel k njemu.«

Marko Natlačen, ban dravske banovine, po rodu iz Manč pri Vipavi, je bil vodilni politik Slovenske ljudske stranke (SLS) in ljubljanskih oblasti. 11. aprila 1941 se je sam obrnil na Nemce, naj zasedejo Slovenijo in jo naredijo za nekakšen protektorat, a v Ljubljano je prišla italijanska okupacijska vojska in jo je šel pozdravit z mladimi dekleti v narodnih nošah in cvetjem v rokah.

»Kako pa ste vi, primorski Slovenci, gledali na to dogajanje, na ta odnos, na sprejem Italijanov v Ljubljani?«

170

»Torej, primorski Slovenci so na splošno gledali na to zelo negativno oziroma niti ne vem, kako bi temu rekla … «

je odgovorila z razburjenim glasom.

»Vi ste se kmalu vključili v Osvobodilno fronto.«

»Vključevali smo se po osebnih zvezah. Jaz sem se vključila prek svojega sorodnika, ki je bil že prej član partije in – kar sem kasneje izvedela – Kardeljev sodelavec. Vzgojena sem bila precej nacionalistično, bila sem zelo aktivna in agilna sokolica, zato mi je takoj od začetka rekel: 'Zdaj imaš svojo Jugoslavijo, pridruži se rajši nam.' Ampak o komunizmu – čeprav je bil moj brat skojevec – sem zelo malo vedela. Takrat sem se začela za te stvari malo bolj zanimati, proučevati zgodovino in ideologijo. Že takoj sem se vključila v Osvobodilno fronto.

Tukaj imam tudi pripombo glede na sedanje tolmačenje, ko govorijo o protiimperialistični fronti, torej, o protiimperialistični fronti nisem nikdar slišala nič, poznala sem samo Osvobodilno fronto.«

»Kakšna je bila vaša vloga v organizaciji Osvobodilne fronte?«

»Širjenje tiska, zbiranje prispevkov. Medtem ko sem bila od začetka zelo agilna, sem potem popustila iz različnih razlogov. Po letu 1942 pa nisem bila več aktivno vključena.«

»Vseeno ste končali v zaporu.«

»V zaporu sem bila konec decembra 1943, začetek 1944, ko me je slovenska policija aretirala že po prihodu Nemcev. Ta stvar ni nikjer objavljena. To niso bili domobranci, to je bila uradna policija. Zaprta sem bila prav na policijski postaji, na policiji, domobranci pa so imeli zapore v srednji tehnični šoli. Pravijo, da je bilo dosti hujše pri njih, a tudi v teh policijskih zaporih je bilo izredno hudo, ker so neusmiljeno pretepali. Samo en mesec sem bila noter in medtem so dve nečloveško pretepli, ena je bila sestra Toneta Tomšiča, druga pa je bila tudi tržaška Slovenka, na kateri ni bilo od nog do vratu niti ene krpe 171

bele kože. Med temi, ki so pretepali, sta bila tudi dva, ki sta prebežala iz Maribora, iz naše šole. … In ta dva sta potem emigrirala v Ameriko. Ko so me sošolci potem vprašali, kako bi pogledala tiste, ki so emigrirali v Ameriko, če bi se pojavili na naših obletnicah mature, sem rekla: 'Z vsemi bi govorila, razen s tema dvema.' Ta dva sta res nečloveško pretepala.«

Veliko vprašanj se mi je še pojavljalo ob pogovoru z Leljo, vendar radijski čas je zelo omejen in moral sem pohiteti, da bi lahko zastavil še veliko drugih in zelo zanimivih, zato sem hitro sklenil to obdobje vojne z glasbenim prehodom in povprašal, kako je bilo ob koncu vojne.

»Konec sem dočakala v Ljubljani.«

»Kako je bilo? Kakšno je bilo vzdušje?«

»Vsi so bili navdušeni ob prihodu partizanov, ker so pravzaprav vedeli, da se je končala vojna, in to je bilo glavno. Nikogar nisem srečala – razen tistih, ki so emigrirali –, ki bi bil takrat proti. Vzdušje je bilo izredno in je potegnilo s seboj pravzaprav vse.«

»Pot vas je potem zopet pripeljala na Primorsko.«

»Iz ljubljanskega urada za prehrano sem prišla na Primorsko, v sedanjo Pivko, takratni Šempeter na Krasu, kjer so potrebovali nekoga, ki zna italijansko. V obalnih mestih – Koper, Izola, Piran – tako rekoč ni bilo Slovencev.

Vsa oblast je bila takrat v rokah Italijanov, sicer komunistov itd., ampak vseeno Italijanov. Poslovanje je bilo vse v italijanščini, tako da smo dobivali vse dopise iz Kopra, Izole in Pirana samo v italijanščini in je bilo treba tudi italijansko odgovarjati. Tam sem bila od začetka uradnica, potem sem prevzela blagovni odsek in sem vodila vso distribucijo hrane za Cono B in delno tudi Cono A, v kolikor smo podpirali Trst.«

»Kako ste prišli v Trst?«

»Najprej sem šla v Postojno, kjer sem se ukvarjala z ljudsko prosveto, organizirala prosvetna društva po vaseh, 172

od tam pa sem šla ponovno študirat. Manjkal mi je namreč zadnji diplomski izpit, ker so Nemci Univerzo med vojno zaprli in ni bilo mogoče diplomirati. Manjkal mi je še en semester, zato sem šla ponovno študirat, ampak na igralsko akademijo, in sem leta 1947 vzporedno diplomirala tudi na Univerzi. Potem pa sem prišla kot študentka igralske akademije med počitnicami leta 1947 v tržaško gledališko-radijsko skupino, kjer smo nastopali in smo imeli zelo veliko oddaj. Igralci so si želeli biti pri svojih družinah, saj se je večina samih preselila v Trst, tako da so, razen Košute in mojega moža Modesta Sancina, med počitnicami šli skoraj vsi domov. Te je bilo treba nadomestiti in študentje akademije smo tako nadomeščali člane v radijski oddajah.«

»Ste svojega moža Modesta Sancina, ki je bil prav tako primorski emigrant, spoznali že prej ali šele v Trstu?«

»Modesta Sancina sem spoznala že med vojno kot igralca, ampak ne osebno. Osebno sem ga spoznala v Postojni, kjer je gostovalo tržaško gledališče. Od začetka mi je bil zelo zelo antipatičen, ampak zaradi tega, ker nisem prenesla operet, v katerih je nastopal med vojno.

Zdel se mi je zelo neumen, zaradi tega sem bila zelo skeptična pri prvem srečanju z njim. V pogovoru pa sem kmalu ugotovila, da ni tako neumen, kot se mi zdi, in sva se celo ujemala v pogledih na ljudsko prosveto, tako da sem bila takoj na njegovi strani, proti svojim postojnskim kolegom, ki so se tudi temu posvečali. Dol v Trst sem prišla leta 1947 prav na njegovo povabilo na tržaški radio.«

»Bil je humorist, komedijant, izredno vesel človek.

Ljudje so ga izjemno radi sprejemali, prav drli so na njegove predstave.«

«Ja, jaz pa sem bila nasprotno zelo resna in šale nisem poznala in razumela, ne znam se smejati, znam biti samo resna. Je pa bil potem tudi edini človek, ki sem se mu lahko od srca nasmejala.«

173

Lelja Rehar Sancin v gledališki opravi.

Ozračje v Trstu, ob meji, v Italiji in tudi povsod pri nas so hitro zastrupili zaostreni odnosi med nekdanjimi zavezniki. Na mejah se je kopičila vojaščina, grozila je nova vojna, na srečo, to lahko rečem, se je razvila samo hladna. Nekdanji zavezniki so postali sovražniki, sodelavci zaveznikov pa so se spremenili v tuje vohune.

To se je toliko bolj poznalo ob meji. Po vojni so se dogajale tragedije, marsikdo je tudi nastradal. Nekatere so obsodili na kolaboracijo z Anglo-Američani ali izdajstvo. Podobno se je zgodilo tudi z Leljinim očetom.

»Mojega očeta so aretirali v začetku leta 1948, in sicer se je potem na procesu izkazalo, da je špijon oziroma da dela za obveščevalno službo. V resnici pa je bil zadnja leta pred vojno povezan z Anglijo. Ne vemo točno, s kom, ker še 174

niso odkrili arhivov, kjer bi lahko spoznali, kakšna je bila njegova vloga. Vsekakor so mu po vojni ponovno ponujali, naj o tem sodeluje in poroča. Kar je povedal, ni moglo biti nič pomembnega, zaradi tega, ker ni imel nobenega dostopov do informacij. Lahko je poročal samo o tem, o čemer so ljudje govorili, kar so bile skoraj da babje čenče.

Kljub temu je prišel v zapor in proti njemu je bil uveden proces skupaj z nekaterimi drugimi, s katerimi pa konkretno ni imel nobene zveze. Bil je tudi obsojen, najprej na dosmrtno ječo, kar je na mojo družino in name izredno negativno vplivalo, tako da je bil to za nas, ko smo bili še vsi navdušeni nad koncem vojne, pravzaprav zelo hud udarec.«

»Vaš oče je potem, ko je prišel iz zapora, prišel na Radio Koper in tam delal kot novinar.«

»Še nekaj let po zaporu je bil v Ljubljani brez zaposlitve in možnosti zaslužka. Na koncu pa so ga le poslali v Koper, na koprski radio, kjer je dočakal tudi upokojitev.«

»Vi ste takrat prišli na radio Trst. Kakšen je bil? Kaj ste delali?«

»Prišli smo v gledališko radijsko skupino, ki je imela na tržaškem radiu zelo veliko oddaj, razne otroške, veliko dramskih tekstov, humoristične, ki jih je vodil Božo Podkrajšek. Tudi on je prišel dol v radijsko skupino s svojo ženo Vero in sta tudi nastopala in imela humoristične oddaje.«

»Vas je pa že prej zaneslo na radio Koper.«

»Da, ko sem postala članica tržaškega gledališča, sem bila potem tam štiri leta igralka, potem pa smo iz političnih razlogov opustili sodelovanje s tržaškim radiem.

Pravzaprav smo jih čez noč pustili na cedilu, ker so bili po mnenju našega političnega vodstva nesprejemljive njihove oddaje, njihovi politični pogledi na razne dogodke itd., včasih tudi protijugoslovanski. Zaradi tega je nekje prišlo do dogovora, da opustimo to sodelovanje. Posebno takrat, 175

ko se je v Kopru osnoval koprski radio, smo pričakovali, da bomo dosti več sodelovali s Koprom kakor s Trstom.«

»Kako je bilo potem na koprskem radiu?«

»Morali bi nastopiti takoj na začetku, ampak se to ni zgodilo. Nato je koprski radio naslovil pismo na tržaško gledališče in nas prosil za sodelovanje. Pričakovali so, da bomo zelo tesno sodelovali, da bomo imeli zelo veliko oddaj, ker slovenski del koprskega radia ni imel na razpolago nikogar, ne igralcev ne nikogar, in zato so od nas pričakovali veliko več sodelovanja. Tudi sami smo pričakovali več, a žal je bilo preveč preprek, ki so nastajale zaradi prevozov. Organizacija koprskega radia je bila zelo pomanjkljiva, sami so izbirali tekste, deloma smo jih tudi mi predlagali, ampak prepisovali so jih v Kopru.

Neštetokrat nam je kdo prinesel tekste, šele ko smo čakali na ladjo, ki nas je pripeljala v Koper, in smo ga šele na radiu prvič brali in študirali. Tako da ko smo prispeli, je bilo treba naravnost v oddajo. Oddaje so bile v živo, trakov v Kopru takrat še niso imeli, tako da smo bili nekako preplašeni, ko smo stopili pred mikrofon, ker nismo bili niti dobro pripravljeni. Pri dramskih tekstih smo na primer imeli trinajst igralcev in samo dva mikrofona in vse je šlo v živo. Morali smo se prestavljati pred mikrofon glede na tekst, ko si govoril, in se odmakniti za korak, da je pri stopil drugi. Poleg tega ni smelo pod nobenim pogojem trpeti delo v tržaškem gledališču. To se pravi, da si smel v Kopru nastopati samo, ko si bil v Trstu prost.«

»Razmere za delo so bile torej na koprskem radiu neprimerno težji kot tržaškem.«

»Bile so skoraj nemogoče. Najhujši pa je bil prevoz nazaj. Tja smo se že nekako pripeljali z ladjo, ampak za nazaj je bilo običajno tako pozno, da javnega prevoza ni bilo nobenega več in smo bili v bistvu odvisni od radijskih avtomobilov, ki pa so bili vedno na terenu. To se pravi, da smo neštetokrat tudi eno uro, dve čakali, da se je s terena vrnil avto, ki nas je potem – če je imel dovoljenje, da je 176

smel v Trst – potegnil do tja. Če pa tega ni imel, nas je peljal samo do Škofij, kjer je bil takrat obmejni blok. Naprej smo šli tudi peš.«

»Takrat je meja postala realnost in potem ste se odločili za Radio Trst ali gledališče … «

»Meja je bila realna že prej . Vsakokrat, ko smo prihajali v Koper in se vračali, smo morali prestati telesno preiskavo, tako da stvari niso bile tako preproste, že takrat ne. Meja je ostala, kot je bila, ampak v teh razmerah in pod takimi pogoji, kakršni so bili, je bilo nemogoče sodelovati. Recimo, na Silvestrov večer je šla novoletna oddaja v živo, iz Trsta so šli v Koper trije igralci, za nazaj pa je bila strahotna burja, in edini avto, ki je bil na razpolago, je lahko šel samo do Škofij. Od tam so morali igralci peš. In nekomu je prišlo na misel, da bi šli čez hrib v Žavlje in ne okoli hriba, ker takrat še ni bilo predora. Tam jih je tako zanašala burja, da so se morali stiskati skupaj, da jih ni podrla. Ko so prišli v Žavlje, so zamudili zadnji avtobus, ki je vozil v Trst, tako da so morali naprej peš. Da bi kdo v Kopru poklical taksi, je bilo popolnoma nemogoče, saj nismo imeli denarja, avta pa v tržaškem gledališču takrat ni imel nihče.«

Po številnih pripetljajih in letih brezposelnosti je moralo tudi tržaško gledališče zmanjšati število zaposlenih. Lelja se je z moževo pomočjo vrnila na tržaški radio in tam pripravila številne oddaje.

»Ko sem bila odpuščena v gledališču, to je bilo že leta 1953, nisem nikjer dobila zaposlitve, čeprav sem se trudila na vse mogoče načine. Ponujala sem se celo, da bom šla porihtat pisarne, pa so mi rekli, da za to nimam kvalifikacije.«

»Kaj pa vse številne oddaje, ki ste jih potem pripravili za Radio Trst, in številni članki, ki ste jih napisali za Primorski dnevnik? To je bilo vse honorarno delo?«

»Za Primorski dnevnik ni bilo prav dosti, bilo je bolj priložnostno, medtem ko sem na radiu vedno več 177

sodelovala, ampak ne kot igralka. Tako da sem pravzaprav nastopala samo v folklornih oddajah, narodopisnih, kjer smo bili samo štirje, in to je bilo nekje zunaj gledališča. To je lahko obstajalo samo do smrti mojega moža leta 1964. Drugače pa sem že kmalu začela prevajati, tako da imam okrog 80 prevodov dramskih del.

Prevajala sem tudi pesmi za radio in poleg tega sem začela pripravljati oddaje – najprej narodopisne, potem o naših krajih in ljudeh … Sodelovala sem pri kulturnih dogodkih, obletnicah tedna, obletnicah meseca … Skupno sem pripravila od 650 do 700 oddaj za tržaški radio in to sodelovanje mi je sploh omogočalo preživetje.«

»Bili ste tudi znana predavateljica na prevajalski šoli v Trstu.«

»Z jezikom sem se konkretno začela ukvarjati na tečajih slovenščine za Italijane, tam sem namreč začela spoznavati, kaj tem ljudem dela preglavice, in sem ugotovila, da so to iste stvari, ki povzročajo težave pri pisanju tudi našim Tržačanom. Pravzaprav gre za iste napake. Da bi jih odpravljala, sem morala začeti primerjati italijanščino s slovenščino in se ukvarjati s temi razlikami.

To me je potem pripeljalo tudi do visoke šole za prevajalstvo in tolmačenje, kamor me je uvedla in pripravila do tega, da sem sploh tja prišla, moja dolgoletna 80-letna prijateljica in profesorica na liceju Darja Auerspergova, ki me je nagovarjala in prosila za zaposlitev na tej šoli. Do takrat je poučevala samo ona, v tretjem letniku pa sta bili potrebni dve. Na tej šoli sem poučevala 16 let in še eno brezplačno, in sicer zato, ker sem bila stara že nekje 64 let, ko sem delala v Rimu izpit, da sem lahko potem postala stalna predavateljica. In šele takrat sem smela poučevati do 70. leta. Ko sem dopolnila 70 let, sem imela tudi 16 službenih let, 15 pa je bila minimalna doba za pokojnino.«

»Kdo so bili vaši učenci? Predvsem Slovenci ali Italijani?«

178

»Učencev smo imeli sorazmerno malo, v glavnem so bili takrat Slovenci. Italijanov je bilo zelo malo, bil je tudi kašen poitalijančen Slovenec. Slovenščine namreč ni nihče jemal tako resno oziroma ni pričakoval, da bo z njo lahko dobil zaposlitev. Prvič so bili naši študentje informirani o tem, da je slovenščina zelo pomembna, v Evropskem parlamentu, kjer smo bili dvakrat gostje, enkrat v Strasbourgu, enkrat v Luksemburgu. Tam smo imeli okroglo mizo in je naša študentka vprašala, kakšen smisel ima učenje slovenščine. Tiskovni predstavnik, ki ni bil Slovenec, je rekel, da je to izredno pomembno zaradi tega, ker prevajalcev za angleščino, nemščino, francoščino imamo, kolikor hočemo, in jih ne bo nikdar zmanjkalo, bodo pa potrebovali prevajalce za manjše jezike, posebno za slovenščino in srbohrvaščino. Takrat je bila še Jugoslavija, s katero bomo že jutri, je rekel, podpisali sporazum in bomo nujno potrebovali tudi prevajalce za sodelovanje z njimi.«

»Za konec spregovoriva še o tem, kako italijanska večina v Trstu gleda na slovenščino, na slovenski jezik. S

kakšnimi problemi ste se srečevali?«

»Italijanska večina v Trstu se za slovenščino zelo malo zmeni in je ne ceni, ne spoštuje, misli, da je popolnoma odveč in nepotrebna. Na večernih tečajih slovenščine za Italijane sem imela v 23 letih približno 1600 slušateljev, ki so bili, razen desetih, petnajstih, v prvi generaciji vsi poitalijančeni Slovenci, a so želeli nekje zopet pridobiti znanje slovenskega jezika, včasih iz sentimentalnih razlogov, pogosto pa zaradi službe.«

»Kaj pa italijanska večina? Kako se je obnašala do vas, do tistih, ki ste gojili slovenski jezik? Ste imeli kakšne probleme?«

»Jaz osebno ne, ker se z njimi nisem srečevala, razen kolikor je bilo treba službeno ali na tečajih, in tam so bili odnosi zelo pozitivni, ker so ljudje, ki so prihajali, zelo pozitivno gledali na to, tako da sem bila nad nekaterimi 179

zelo presenečena. Ko se je vpisoval univerzitetni profesor in je potegnil iz žepa Kosovela, je rekel: »To je moj najljubši pesnik!« Sam se je učil slovenščine že prej in začel brati Kosovela, ker ga je kot nekatere druge pritegnila dvojina, ampak to so bili intelektualci, tudi pomembni. Nekateri so se slovenščine potem dobro naučili in jo danes govorijo. To so torej Daniele Bonamore, Patrizia Vascotto in še nekateri drugi, ki so bili na začetku tudi moji tečajniki.«

»Kaj pa Slovenci, manjšina v Trstu, imajo pravi odnos do jezika ali ga zanemarjajo?«

»Manjšina ima po eni strani pravi odnos, naredi pa dosti premalo, da bi svoj jezik tudi izboljšala.«

»Ste optimistka glede Slovencev v zamejstvu? Se bodo mladi obdržali kot Slovenci?«

»Nisem optimistka zaradi tega, ker opažam, da nikjer na naših prireditvah ni več mlajših od 50 let, na vse prireditve večinoma prihajajo starejši, mladih je izredno malo, tudi zato, ker je vsak dan več mešanih zakonov.«