LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

NEVA LUKEŠ

Begunstvo pusti poseben pečat na ljudeh, utrdi jim domoljubje, spremeni jih v borce, a ne omejene in zaplankane, saj jim odpre pogled na svet in izoblikuje svetovni nazor, veliko vidijo in osebno doživijo, da lahko uspejo, se morajo naučiti vzpostavljati stike z novim okoljem, torej komuniciranja. Ni torej čudno, da se je veliko otrok iz begunskih družin odločilo za novinarstvo.

Na Radiu Koper jih je tudi bilo nekaj. Marsikdo se je vrnil, čim bliže svojim rodnim krajem, ki so ostali onstran meje. A tudi na Radiu Trst sem jih nekaj poznal. Ne samo slovenski begunci, tudi številni italijanski optanti iz Istre in Dalmacije so se v Trstu, Milanu in Rimu uveljavili kot zelo dobri novinarji.

Poleg potrebe po ustvarjanju novih stikov je mlade begunce vodila v novinarstvo tudi želja, da bi ljudem povedali svojo zgodbo, jih opozorili pred prihajajočo svetovno nevihto. Vse to je bilo povezano z veliko ljubeznijo do materinščine in razumevanjem pomena maternega jezika, ki so jim ga prepovedali ali pa so bili 154

zaradi njega tepeni. Trst in Gorica sta bila središče slovenskih šol, tudi v Kopru so imeli svoje učiteljišče.

Predvsem pa so v teh krajih imeli izredno razvito bralno kulturo. V Gorici so tamkajšnji Slovenci zaradi novih preprek in mej ustanovili svojo Mohorjevo družbo. Na Primorskem je bilo neprimerno več bralnih, pevskih prosvetnih in kulturnih društev kot kjer koli drugje po Sloveniji. Da ne govorimo o razširjenosti časopisov, od najbolj znane Edinosti do ciklostiranih tiskovin, ki so jih širili sami mladinci, tudi moja naslednja sogovornica in njen brat. V Trstu, Gorici, Benečiji in raznih primorskih krajih je pred fašizmom izhajalo več kot 100 časopisnih glav. Večina jih je prenehala izhajati ob prihodu Italije, preostali med letoma 1923‒1930, šestnajst pa se jih je potegnilo v ilegalo, izdajali pa so jih lahko le v strojepisni ali ciklostilni tehniki. V to pa niso všteti tisti preprosti vaški časopisi, ki so jih za svoje propagandne namene izdajale lokalne in krajevne organizacije Mladine, Tigra in komunistične partije.

Prav pomena časopisov in kulturnih domov so se fašisti zelo dobro zavedali, zato so jih načrtno uničevali.

Uredništvo in tiskarno časopisa Edinost so večkrat razdejali, na koncu pa so ga prepovedali, prostore najbolj udarnega komunističnega časopisa Delo so požgali in tako onesposobili, da ni mogel več izhajati. Celo časopis Ženski svet, ki je nadaljeval tradicijo Slovenke, Jadranke in Goriške Slovenke, se je moral preseliti ali »zbežati« v Ljubljano.

Neva Lukeš je bila nekoč najbolj znan glas velikega Radia Koper, bil je tako specifičen, hripav, malo tržaški in malo štajerski. Njeno rojstno mesto ji je pač pustilo pečat, tam je pokopana njena družina. Rodila se je leta 1922 v Mariboru Antonu Lahu in Josipini Šturm iz Trsta. Nono Josip Lah je bil zborovodja in muzikant iz Dutovelj, ki je igral tudi vojaški godbi avstro-ogrske mornarice. V Sežani je ustanovil zbor Zorislava, v Trstu Pevsko društvo Ilirija, 155

pihalno godbo Narodne delavske organizacije Trst in vodil zbore v Rojanu, Rocolu in pri Sv. Jakobu pa tudi v okolici mesta. Tako je tudi po prihodu v Maribor ustanovil pevsko društvo Jadran.

Tudi Neva Lukeš bi morala postati glasbenica, zdravnica ali pa kaj drugega, vendar je že med vojno začela pisati in pomagati bratu Ervinu s partizanskim imenom Tugomir pri tiskanju ilegalnega časopisa njihove mladinske organizacije. Po vojni so jo povabili k časopisu Glas mladih, vseskozi je sodelovala tudi s Primorskim dnevnikom, kjer je imela dopisništvo Radia Koper.

Dolgo let sva bila tesna sodelavca, prava prijatelja in vseskozi na ti. Čeprav sem postal njen šef, sem se vedno obračal k nji po prave informacije iz prve roke. Njeno življenjsko zgodbo sem vsaj v grobem poznal že veliko pred tem intervjujem, vendar sem jo hotel povedati tudi drugim, in to iz njenih ust. Tako mi je začela pripovedovati:

»Ob prihodu italijanskih oblasti je naš nono Josip Lah izgubil delo in ni mu ostalo drugega, kot da gre v Jugoslavijo. Čez mejo se je odpravil s sedmimi otroki. Tu v Trstu je ostala samo ena hči. To pa ni bilo tako enostavno.

Iz Trsta do Postojne so šli peš, tam pa na vlak, na prvega, ki je šel v Jugoslavijo. Nameravali so samo v Slovenijo, v Ljubljani pa so jih dali na drug vlak. Mislili so, da gredo v kateri drugi kraj v Sloveniji, vendar so se naenkrat znašli v Slavoniji.«

Kako in zakaj v Slavonijo, mi je kasneje v pismu pojasnila njena teta Milena Knehtl, roj. Lah, ki se je te poti še spominjala. Ko so prispeli v Ljubljano, niso vedeli, kam bi šli, in so zato nekaj dni živeli v nekem vagonu, nato pa se je oče odločil, da gredo v Slavonijo. Tam se je že pred njimi nastanila mamina sestra z možem. Pri njih so živeli le nekaj mesecev, nato je na prošnjo za službo dobil pismo od okrajnega glavarstva v Mariboru. Naj se 156

zglasijo v njegovi pisarni. Naprej mi je pripovedovala Neva:

»Moj oče, ki je bil najstarejši sin, se je nato sam odpravil z vlakom v Maribor in tam poiskal nonotu službo in eno stanovanje. Nato je cela naša družina odpotovala v Maribor in tam sem se jaz tudi rodila. Kmalu smo tam postali središče primorskega izseljeništva. Naš nono je bil pevovodja največjega pevskega zbora Jadran. Zbor je imel skoraj 100 pevcev, v njem so peli tudi moj oče in oba strica, vsi so bili zelo dobri glasbeniki. Ta zbor je kasneje vodil Ubald Vrabec.«

»Primorci so takrat v Mariboru postali nosilci kulturne dejavnosti, ne samo petja, tudi gledališča, baleta. Si tam vzljubila gledališče?«

»Redno smo hodili v gledališče, Joška (Lukeša) pa sem spoznala šele kasneje v Trstu. Vendar je naša družina živela za glasbo. Moj oče je bil sicer strojevodja, vendar velik glasbeni talent, ki je igral več inštrumentov. Zame si je želel, da bi postala učiteljica glasbe, in sem študirala klavir kar dvanajst let. Maribor je bil nekaj enkratnega.

Vsestransko smo se ukvarjali z glasbo in od tudi razmeroma dobro živeli. Mama je zelo rada hodila v gledališče, jaz sem bila tudi uspešna telovadka pri Sokolu, sodelovala sem v folklorni skupini, moj brat Ervin je bil uspešen športnik. Tako smo bili zelo povezani z vsem kulturnim življenjem v Mariboru in postali v napoto tamkajšnjim kulturbundovcem.«

»To so bili nemški nacionalisti.«

»Da. Sodelovala sem tudi na raznih manifestacijah, na katerih smo se Primorci z njimi tudi spoprijeli. Moj oče je prišel za seznam tistih, ki bi jih morali likvidirati. Ko so ga aretirali in zaprli, so ga nameravali že naslednji dan ustreliti, vendar je zdravnik, ki ga je pred streljanjem pregledal, rekel, da ga ni treba, saj naslednjega jutra ne bo dočakal. Pa je preživel streljanje, vendar so ga skupaj z mojo mamo odpeljali v internacijo v Srbijo, in tam so živeli 157

v Čupriji štiri leta. Naju z bratom je mama še pred očetovo aretacijo poslala k teti v Ljubljano in sploh nisva vedela, kam sta izginila. V Ljubljani so pa Italijani prijeli in zaprli tudi mojega brata. S pomočjo neke Mariborčanke, ki je postala prijateljica nekega italijanskega oficirja, pa mi ga je kmalu uspelo rešiti iz zapora. Midva z bratom, ki nisva niti vedela, kje so najini starši, sva šla zatem v Trst k noni.«

»Kako je bilo takrat v Trstu?«

»Zelo hudo. Midva sva bila brez denarja in dokumentov, torej ilegalca. Nona naju ni mogla vzdrževati, brez prijateljev ne bi preživeli. Moj brat je bil sekretar Mladinske organizacije, ki je zajemala tudi Goriško, v njej pa so bili tako Slovenci kot Italijani. Oba sva takrat pisala za partizansko glasilo, ki so ga tiskali v tiskarni Morje tu pri Trstu, nato pa sva se preselila na Socerb. To ni bil pravi časopis, to je bil ciklostil, ki se je širil med ljudmi. Nekaj gradiva se je še ohranilo, ker smo ga v nonini stari hiški skrili v neki luknji na podstrešju. Moj brat je pisal tudi pesmi. Na zadnjem sestanku, ki ga je imel pri sveti Ani v neki kamnoseški dvoranici, je prebral pesem, ki jo je že napisal v pozdrav partizanskim četam, ki bodo prišle v Trst. Prav takrat so jim sporočili, da prihaja policija, in moj brat je to pesem skril in zbežal. Kamnosek, lastnik teh prostorov, jo je po vojni med čiščenjem delavnice našel.«

»Brata so ujeli in poslali v taborišče v Nemčijo.«

»Aretirala ga je Collottijeva policija.«

158

Težko mi je odgovarjala na to vprašanje, spomini so bili že zelo živi, kasneje sem odgovor dobil v nekem njenem zapisu: »Odpeljali so ga v ulico Bellosguardo, v tisto 'Villo triste', kjer so ga mučili. Potem so ga peljali k jezuitom, nato v zapor Koroneo, na koncu, 28. novembra 1944, pa v Mauthausen ali točneje podružnico Melk … Kot sem kasneje izvedela, so ga januarja 1945 po groznem mučenju še živega zažgali …

Neva in njen brat Ervin Lah v Trstu leta 1942.

Pred bratovim odhodom v Nemčijo sem ga za nekaj trenutkov še videla. Kljub strogi kontroli mi je tisto jutro 159

uspelo priti na kolodvor. Jetniki so bili zaprti v živinskih vagonih in le skozi line se je kaj videlo. 'Tvoja sestra, Tugomir!' sem slišala, nato sem zagledala bled in upadel bratov obraz. Prvo, kar mej vprašal, je bilo: 'Si utegnila vse skriti?' 'Sem.' Rahel nasmešek mu je preblisnil obraz. 'Pazi se in ne obupuj, saj se vrnem' so bile njegove zadnje besede.«

»Tvoj brat ni dočakal prihoda partizanov v Trst, kako pa si jih ti?«

»Z mano je bilo takrat zelo hudo, saj sem prav takrat na prav grd način izvedela za bratovo smrt. Padla sem v nezavest in ostala kar dva meseca hroma. Sploh nisem mogla hoditi. Tistega dne so me prijatelji skorajda nesli do svetega Jakoba, da sem videla osvoboditelje, partizane.«

»Potem ko si si opomogla, si takoj nadaljevala pisanje?«

»Ne, ostala sem v Jugoslovanski armadi, v pomorski obalni komandi, ki je imela sedež v Portorožu, kot podčasničarka sem bila demobilizana šele decembra 1945. Do takrat sem pomagala pri stikih z zavezniškimi enotami.«

»Kakšni so bili sestanki z zavezniki?«

»Jaz sem bila edina mlada ženska med njimi, pa mi ni manjkalo oboževalcev. So pa bili vsi zelo fer.«

»Zatem si se usmerila v profesionalno novinarstvo.«

»Na Primorski dnevnik sem prišla leta 1947. Takrat je bil glavni urednik Stane Renko, odličen novinar, ki mi je kot mladi neizkušeni novinarki marsikdaj pogledal skozi prste. Prej sem si nabirala izkušnje na dvojezičnem časopisu Glas mladih in na Radiu Trst, vendar ljubiteljsko, kjer sem začela sodelovati pri mladinski oddaji.«

»Kakšno je bilo takrat novinarstvo?«

»Vse je bilo še v znamenju aktivizma, vsi smo bili brez izkušenj. Takrat sem začela študirati medicino, vendar sem se preusmerila na novinarstvo. Smo se pa kljub slabi strokovni podkovanosti dobro odrezali. Ljudje so nas brali 160

in spoštovali. Kamorkoli sem prišla, so me vedno zelo lepo sprejeli.«

»Danes se o tistem novinarstvu govori kot o obdobju hudih cenzur. Imaš kakšen tak spomin?«

»Sploh se ne spomnim, da bi me cenzurirali moji kolegi uredniki, smo pa imeli večkrat probleme z zavezniško vojaško upravo, ki z našim pisanjem seveda ni bila zadovoljna, vendar mi smo imeli našega Staneta Renka, ki je bil zelo sposoben, pogumen in se ni podrejal vplivom.«

»Kaj je motilo zavezniško upravo?«

»Da smo pisali, kako je naša partizanska vojska osvobodila Trst, naše pisanje o političnih razmerah v Jugoslaviji, to našim zaveznikom ni bilo všeč. Ko pa sem začela delati za Radio Koper, so me začeli v zavezniški vojaški upravi zelo lepo sprejemati. Vojaški poveljnik in guverner angloameriške cone Trsta generalmajor Winterton je postal celo prijateljski do mene. Ob odhodu iz Trsta se je oglasil pri meni in se mi zahvalil za korektno delo. Pri tem je dejal, da sem bila dobra novinarka, ki se je prilagodila novim razmeram in krepila dobre odnose.«

»Neva, kako se je začelo z Radiem Koper?«

»Na koprski radio sem prišla 20. januarja 1952. Imela sem že nekaj izkušenj, vzpostavljene vire informacij in začela sem delati s polno paro. Tako sem se navezala na delo, da nisem poznala ne petka ne svetka. Radio sem zasipala z vestmi z vsega območja, kjer živi slovenska manjšina, od Trsta do Kanalske doline, pa še spremljala ostalo dogajanje iz vse severne Italije. Nato sem začela delati še redno tedensko oddajo, ki se je najprej imenovala Rojaki v zamejstvu, nato pa Sosednji kraji in ljudje.«

»S temi oddajami si postala znana tudi zaradi posebnega glasu, ki ni bil preveč radijski.«

»Na začetku je bilo veliko pripomb na moj glas in izgovorjavo, pa so mi za učiteljico in lektorico določili Majdo Skrbinšek. Nekaj časa sem hodila na te vaje, potem sem se pa naveličala in rekla, ali me sprejmete kot novinarko, 161

tako kot sem, skupaj z mojim glasom, ali pa ne delam več teh oddaj. Ja, moram reči, da je moj glas bolj pomagal moji priljubljenosti kot pa škodil. Še sedaj po dolgih letih upokojitve me prepoznajo po glasu. … Seveda je bilo pomembno predvsem to, da sem spremljala celotno življenje slovenske manjšine od politike naprej.«

»Kaj je bilo najbolj hudo, največji problem pri poročanju?«

»Italijanski nacionalizem. Nacionalisti so tudi mene grdo gledali, fašisti pa celo napadali. Med temi tudi Menia, ki je bil takrat še mlad fant. Na fotografiji nekega ameriškega novinarja z neke demonstracije na trgu Goldoni sva se znašla skupaj, kot da sem jaz njegova pristašica, saj se mojega magnetofona, s katerim sem snemala dogajanje, ni videlo.«

»To še ni bilo tako hudo, saj te je celo predsednik njegove neofašistične stranke Almirante objel in poljubil na nekih demonstracijah.«

Neva se je ob obuditvi spomina najprej prisrčno nasmejala, nato pa dodala: »To pa je bilo tako. Almirante je bil znan oboževalec žensk in nekatere Tržačanke so prav norele za njim, tako da so ga med govori čakale, da bo prišel z odra. Na nekem zborovanju pred cerkvijo sv.

Antona so ga ženske, ki so se prerivale in kričale, skorajda preglasile, tako da sem se morala preriniti v prvo vrsto za oder, če sem hotela kaj slišati. Policija, ki je varovala dostop, me je pustila naprej. Takrat pa so dobili sporočilo, da bo zbrane napadla skupina levičarjev. Ko so ga obvestili, je v trenutku končal govor, poslal ženskam poljub in stekel po stopnicah naravnost proti meni ‒ najbrž je mislil, da sem ena izmed tistih njegovih najbolj vročih privrženk, pa je kar planil name, me objel in poljubil. Jaz sem bila tako presenečena, da sploh nisem mogla reagirati. Policaji so od presenečenja skorajda padli na tla.

Če bi imeli takrat fotoaparat in posneli ta prizor, bi s fotografijo, kako neki fašist poljublja titoistko, res dobro 162

zaslužili. To so mu njegovi tudi povedali. Ko je imel čez štirinajst dni v hotelu Savoja srečanje s pristaši, je posebej naročil varovanje, da ne bi na prizorišče prišla tudi jaz in povedala, kako me je poljubil.«

»Pustimo te zgodbe, tebe pa so res iz srca sprejemali povsod tudi v najbolj oddaljenih krajih Benečije, kjer se je takrat koprski radio zelo dobro slišal.«

»Tam so me vsi, tudi politiki in duhovniki, sprejemali kot posebnega gosta. Tudi monsinjor Gujon me je povabil na kosilo, čeprav je bil vedno brez denarja. Zame je vedel tudi Gladio, to je posebna tajna polvojaška organizacija za obrambo meje pred vzhodnim blokom. Stalno sem bila pod nadzorom, kadarkoli sem se dogovarjala za obisk v Benečiji, sem v telefonskem aparatu slišala tisti klik, in nato so me spremljali po vsej Benečiji. En avto je vozil pred mano, drugi pa zadaj. V nekem lokalu na cesti proti Čedadu, kjer sem se ustavila, da bi popila kavo, mi je lastnik rekel, naj brez zamere zapustim njegov lokal, ker so mu prepovedali, da bi mi postregel.«

Nekaj podobnega se je pripetilo tudi meni. En teden potem, ko sem bil leta 1979 imenovan za urednika slovenskega programa in sem se z Nevo Lukeš dogovoril za sestanek s predstavniki Slovencev v Benečiji, me je ob prehodu meje na Škofijah italijanski karabinjer vljudno povabil na pogovor z »maresciallom«, to je njihovim šefom.

Ta mi ni vljudno ponudil stola in me je povpraševal, kam grem in s kom se bom srečal. Povedal sem mu, da grem na obisk k naši akreditirani dopisnici v Trstu, potem pa kaj naokrog.

Zanimivo, a ne. Prej sem že najmanj tisočkrat prečkal mejo in me ni nikoli nihče vprašal, kam grem, ampak samo kaj nesem. Tokrat pa me je povabil na pogovor sam maresciallo. Nato sem nadaljeval pot.

V Trstu se je prisedla še Neva in zapeljali smo na zgornjo kamionsko cesto, ki vodi proti notranjosti Italije.

Na krožišču pred Opčinami smo se ustavili zaradi 163

prometa. Gledal sem naokrog in videl karabinjerja, ki nas je opazil, potegnil iz žepa blokec in nekaj zapisoval ter takoj skoraj stekel k telefonski govorilnici. Neva mi je razložila, da nas spremljajo. V Čedadu smo se na sedežu pokrajinske slovenske krovne organizacije SKGZ

pogovarjali o novi oddaji, ki naj bi jo začeli v kratkem pripravljati posebej za Benečijo, Rezijo in doline, v katerih še živijo Slovenci, pa tudi o možnosti postavitve posebne zasebne lokalne radijske postaje, do katere bi mi pripeljali kakovostnejši UKV-signal, s katerim bi lahko ta postaja kombinirala lastni program. Tega kasneje nismo mogli realizirati, pa ne zaradi Gladia ali italijanske zakonodaje, ampak zaradi nekaterih nekdanjih šefov oddajne tehnike v Ljubljani, ki so zaradi lažjega dostopa do oddajnika na Kaninu ukazali premestitev na nižje mesto in s tem tamkajšnje zamejske poslušalce prikrajšali za sprejem slovenskega radia.

Po pogovoru smo šli skupaj na kosilo v neko slovensko gostilno. Med potjo so mi povedali, da jo je lastniku po dolgem času vendarle uspelo odpreti, zaprli pa so jo, ker naj bi se v njej zbirali narkomani. Dejstvo pa je, da se je takrat začel v njej zbirati nov slovenski pevski zbor, ki je začel vaditi, da bi nastopil na reviji Primorska poje.

Gostilna je bila znana predvsem po dobri hrani. Po kosilu je k nam stopil lastnik in nekaj šepnil na uho enemu od naših gostiteljev. Ta je odšel z njim do ljudi pri šanku oz.

blagajni. Po krajšem pogovoru se je vračal in pospravljal denarnico. Jaz sem mu ob vrnitvi rekel, da sem jih jaz vabil na kosilo. Pa je rekel: »Gostilničar je rekel, da smo njegovi gosti in da nas on časti.«

»Kaj pa denarnica v roki?« sem pripomnil.

»Tisti zraven niso hoteli denarja, ampak moje dokumente, pa tudi vaša imena in kdo ste, sem moral povedati,« mi je povsem normalno odgovoril, kot da je to vsakdanja praksa.

164

Ko sem to zgodbo pripovedoval nekemu kolegu s Primorskega dnevnika, mi je ta povedal, kako so se zafrkavali s temi policaji: »Jaz sem svoj avto vedno parkiral pred hišo prijatelja ali znanca, nato pa šel ven skozi zadnja vrata ali okno. Tako sem bil svoboden.

Nekdo, ki je moj avto stražil eno noč in en dan, mi je drugič rekel, naj mu drugič raje povem, kdaj se vrnem, da bo prespal doma pri ženi.«

Vrnimo se na pogovor z Nevo Lukeš. Njeno življenje je povezano tudi s stalnim slovenskim gledališčem, ne samo zaradi ljubezni do umetnosti, zagotovo bolj zaradi ljubezni do gledališkega igralca Joška Lukeša, njenega moža.

»Kako sta se dobila?«

»Joško je po očetu Čeh, rodil in živel pa je v Mariboru, vendar midva se tam nisva poznala. Po vojni je prišel v tržaško gledališče, tu pa se je tako vživel, da je kmalu postal najbolj zaveden zamejski Slovenec.«

»Malo tudi po tvoji zaslugi, a ne?«

»Da, verjetno. Joška sem spoznala na Radiu Trst, kjer je delal neko oddajo. Ker je moral nekaj prevesti iz Italijanščine, on pa tega ni znal, so mu rekli, naj vpraša za pomoč mene, ki sem tudi Mariborčanka. Tako sva se spoznala. Izredno je bil navdušen nad novinarstvom, jaz pa nad gledališčem, tako da sva si veliko pomagala in se ujemala. Bil je tudi praktičen z magnetofonom in mi je pomagal pri snemanju. Spomnim se prvega snemanja oddaje v Jamljah, kjer so ženske pripravljale neko prireditev, jaz nisem znala spraševati, one pa so mi odgovarjale s kimanjem glave … Če ne bi bilo njega, bi ostala brez oddaje. Potem pa je kar samo steklo. Tudi zaradi Joškovega dela in predajanja gledališču sem se še bolj predala novinarstvu. Bila sem povsod in ob vsaki uri.

Nekoč smo računali, da sem posnela okrog tri tisoč intervjujev.«

165

Neva je najbolj ponosno povedala, kako jo je nekoč, ko je spremljala obisk Tita, ta povabil na vlak, tako da je lahko z njim in Jovanko edina posnela ekskluzivni intervju. Skupaj z znanim fotografom, legendo Primorskega dnevnika Mariem Magajno, sta v Sežani čakala na vlak, s katerim se je peljal Tito s spremstvom, a jih miličniki niso pustili zraven. Ko je Tito skozi okno to opazil, je vprašal, kdo sta ta dva, ki se tako prerivata, in so mu povedali, da sta zamejska novinarja, nato je osebno zahteval, da ju pustijo v njegov vagon.

Ob vsakdanjiku slovenske zamejske novinarke, ki se je vsak dan spopadala z drobnimi, a pomembnimi dogodki, s tistimi, ki jim lahko rečemo tiha asimilacija, se je namreč Neva rada sprostila s pomembnejšimi temami ali intervjuji z znanimi ljudmi. Rada se pohvali tudi z intervjujem z Enricom Berlinghuerjem ali pa pove, kako je snemala pogovor z Vido Tomšič kar v javnem stranišču, pa tudi kako jo je suveren republike San Marino povabil na pogovor in jo prosil, da v oddaji Glasba po željah objavi čestitko ob sinovem rojstnem dnevu. To so bile samo novinarske poslastice, njej najbolj ljubi sogovorniki so bili njeni poslušalci, ki so jo radi poslušali in tudi pohvalili.