LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Renata v sokolski uniformi

»Družili ste se tudi v primorskih društvih.«

»Kasneje se je ustanovilo društvo Nanos, ki je bilo, kot že ime pove, izrazito primorsko, a jaz sem bila večinoma pri telovadnem društvu Sokol. Igrala sem tudi odbojko, tedaj smo bile celo državne reprezentantke.«

»V društvu Sokol ste telovadili pa tudi zapeli ste radi.«

»Ja, predvsem sokolske pesmi, kot smo jim rekli.«

»Ali ste se med odraščanjem v Mariboru počutili kot priseljenka ali vas je mesto vzelo za svojo?«

»Vedno sem se počutila Primorka in tudi družili smo se v glavnem samo s Primorci. Tudi moj mož je Primorec, iz Avč na Goriškem, tudi sestra Marija je našla moža med mariborskimi Primorci, bil je z Rojana v Trstu. Bili smo tako primorsko zavedni, da nam še na misel ni prišlo, da bi se poročile s kom, ki ni primorskih korenin. A žal so tudi 148

nekatere tržaške družine podlegle vplivu nemškutarjev in simpatizirale z Avstrijci. Za ohranitev trdnega narodnostnega prepričanja je bilo treba veliko notranje moči.«

Za boljše razumevanje Renatine ugotovitve o nagibanju nekaterih Primorcev k severnim sosedom je treba dodati, da so se Slovenci v Trstu in Gorici zelo dobro razumeli z Avstrijci, ti so bili bolj naklonjeni Slovencem kot Italijanom, ne smemo pozabiti na tradicionalno sovraštvo med Avstrijci in Italijani še iz časov habsburškega osvajanja italijanskih pokrajin in prve svetovne vojne.

Marsikdo od Slovencev, ki je bil razočaran nad Beogradom in Ljubljano, je vsaj do Hitlerjevega anšlusa Avstrije, do spoznanja nacizma, še vedno obujal spomine iz časov narodnega preporoda in prosperitete Trsta in drugih primorskih krajev. Tu v Mariboru pa so bili blizu Avstrije oziroma Koroške, kjer so Slovenci doživljali isto usodo kot v Benečiji. Tu so se srečali z novo dimenzijo domoljubja in seveda tudi fašizma.

»Primorci v Mariboru ste bili zelo povezani, med sabo ste si zelo pomagali, tudi živeli ste drug ob drugem, podobno kot Judje.«

»Zelo smo držali skupaj in se medsebojno podpirali.

Spomnim se, da smo se obiskovali samo s Primorci, tržaškimi znanci. Otroci smo hitro našli družbo, za naše starše pa je bil tak obisk tržaški otoček sredi tujine.

Ženske so lahko poklepetale v tržaškem dialektu, moški so pomodrovali. Prav pred kratkim sva s hčerko obiskali gospo Pitamic, prav tako rojakinjo iz okolice Maribora.«

»Bili ste pridni in delavni, iznajdljivi vsak po svoje, ustvarili ste si nove domove. So bili Primorci uspešni na raznih delovnih mestih? Ste morda poznali koga od teh?«

»Primorci so v Mariboru zasedali zelo pomembna delovna mesta. Bili so tudi župani, gledališčniki …

Spominjam se igralca Nakrsta, ki mi je ostal v lepem spominu. Leon Štukelj, najbolj znan kot naš olimpionik, je 149

zapisal, da so ravno Primorci prinesli slovenstvo v Maribor.«

»Obiskovali ste takratno meščansko šolo. Ali so vas tam kako posebej vzgajali, je bila njihova vzgoja v naprednem duhu, morda narodno obarvana?«

»Mislim, da nas niso nič posebej obravnavali. Je pa takrat šolo vodila ravnateljica, ki je bila močno klerikalno usmerjena in mi je zaradi moje aktivnosti pri društvu Sokol, s katerim sem tik pred malo maturo odšla na zlet v Beograd, kar ponagajala pri zaključevanju šolanja. V

jasnem spominu mi ostajajo obiski s šolo pri generalu Maistru ob njegovih rojstnih dnevih, ko nas je nagovoril s svojega balkona. Vsekakor je bil močna in opazna osebnost, čeprav je zadnja leta preživel ohromljen in na vozičku. Bila sem na njegovem pogrebu, bil je veličasten, moj brat Rudi je bil celo v častni straži.«

Po kratkem premoru so ponovno privreli spomini:

»Moj oče je moral, še ko smo živeli v Trstu, v naglici, v pičlih 48 urah, zapustiti Trst, mi pa smo odšli za njim čez nekaj mesecev, popolnoma brez vsega. V Trstu smo pustili vse, stanovanje, vso opremo. Uboga mama, na pot v neznano je šla s kovčkom in štirimi otroki.«

»Ste kdaj dobili kakšno odškodnino?«

»Ne, nismo.«

»Danes se v naših in italijanskih medijih pogosto omenja izplačevanje odškodnine, predvsem Italijanom in Avstrijcem. Vi niste še nič dobili?«

»Niti ničesar več ne pričakujemo.«

»Kako je bilo med vojno, ko so v Maribor prišli Nemci?«

»Izseljenska zgodba se je ponovila. Odšli smo z drugim transportom, v živinskih vagonih v Bosno. Najin prvorojenec Rastko je imel enajst mesecev, prejšnji večer je shodil.«

»Nemci so imeli natančne sezname priseljenih Primorcev, zavednih Slovencev, in so vas izselili.«

150

»Res, Nemci so dobili od mariborskih kulturbundovcev popolne sezname, koga je treba izseliti. Prvi so bili izobraženci, torej kulturniki, učitelji, profesorji, duhovniki.

Preprosto so zgodaj zjutraj potrkali in nam dali nekaj minut, da se pripravimo na odhod. Uspelo mi je pograbiti le nekaj stvari iz omare, jih povezati v culo, in že smo šli.

Tudi tokrat smo vse pustili za sabo. Že drugič. In tudi za to ne bomo dobili nobene odškodnine.«

Zgodba o tej izselitvi in kalvariji, ki ji je sledila, je še daljša. Njena hči jo je že zapisala in objavila. Pri teh letih je tudi intervju utrudljiv, zato sem sklenil, da postavim še zadnje vprašanje: »Se še vedno čutite Primorka?«

»Seveda, zelo.«

»Tudi vaša hči?«

»Ona pa še bolj,« mi je odgovorila, se obrnila proti hčeri in se prav z zadovoljstvom nasmehnila.

Opazil sem, da je med materjo in hčerjo tista lepa vez, ki je zelo globoka, ki izhaja iz korenin ljubezni. Nado Ravter sem kot kolegico, znano novinarko Večera, že srečal, vendar prej nisem vedel, da je po rodu Primorka, po govoru sem jo imel za Štajerko, zato sem jo kar previdno vprašal: »Kaj se ti čutiš, za kaj se opredeljuješ?«

»Tudi jaz sem absolutno Primorka,« mi je prav odločno pritrdila Nada. »Rojena sem ob koncu vojne v Sarajevu, v izseljeništvu, vse življenje živim v Mariboru, vendar nisem Štajerka, sem Primorka. Najmočneje to čutim, ko pridem na Primorsko, saj se mi zdi, kot da sem prišla domov. Tam hodim lahkotneje, kar poletela bi, in tam čutim, kako se moji geni odlično prilegajo Primorski in upirajo Štajerski.«

»Kaj je tisto, kar te ohranja kot Primorko?«

»Najverjetneje zavest staršev. Ob tem ima velik pomen primorska zgodba, ki je v slovenski nekaj posebnega. V

novejši zgodovini ravno zaradi teh posebnosti enačenje pokrajin nikakor ne more vzdržati. Primorska zgodba je moja zgodba, je zgodba Čedermacev, mojih staršev, dedov in pradedov. Zelo zelo sem ponosna na to, da imam tam 151

korenine. Primorska zgodba še tudi zelo živo obstaja v Mariboru.«

»Se pogosto vračaš?«

»Seveda, zelo rada grem tja, tudi službeno, na Goriškem mi je izredno všeč. Pa tudi ko prestopim slovensko-italijansko mejo, ko pridem v Trst, me prevzame občutek, kot da sem prišla domov. Nimam pa tega občutka, ko pridem v Avstrijo, čeprav živim komaj 18 kilometrov od meje.«

»Trst torej še živi v tebi.«

»Trst ostaja v meni, četudi poznam njegove črne in boleče točke, ki zadevajo zlasti slovensko zgodovino.

Prevzema me beseda rojak, saj vem, da je mnogo mojih ljudi od tam doma. Prevzemajo me nazivi ulic, Via Mulin Grande, via Panorama, tam sta živeli moja mama in moja teta. S Trstom se počutim večno povezana, čeprav ga obiščem bolj poredko.«

»Bi se preselila v Trst, če bi vam vrnili stanovanje?«

»Najverjetneje bi ostala v Mariboru, saj imam tu sorodnike, prijatelje znance, vse življenje sem že tu, bi pa imela zelo dober občutek, da imam dom tudi tam, kjer se prav tako počutim doma.«

»Ali obstaja možnost, da vam stanovanje vrnejo?«

»Ne, niti slučajno ni te možnosti. Priznali niso niti požiga Narodnega doma v Trstu in ne bodo priznali niti teh pravic.

Zelo glasni so o optantih, ezulih in podobnem, naša vlada pa to sprejema. Dokler bo tako, se krivice ne bodo popravile. Naši predstavniki sprejemajo italijansko zgodbo.«

Takrat, ko sem to snemal, je velik del Slovencev veliko pričakoval od vstopa v Evropsko unijo. Nada in njena mati si seveda nista delali utvar, da je lahko v Trstu še kaj njihovega, tako kot so italijanski ezuli računali, da jim bodo vrnili domove v Istri. Za njiju in za nešteto drugih primorskih beguncev ter njihovih potomcev, ki so 152

razkropljeni po vsem svetu, ni bil sklenjen noben španski kompromis in oglejski dogovor. O njihovi kalvariji se ne piše, se ne govori, se ne snema televizijskih oddaj in filmov. Njihovih predstavnikov že dolgo ni več v naši javnosti, naši politiki in državniki se z njimi ne srečujejo, politiki na njihov račun ne nabirajo glasov, tako kot na primer v Italiji. Pri nas, večini Slovencev je še vedno skrito veliko hlapčevstva, da spominjanje na to, kar so nam naredili še nedavni gospodarji, ne bi prinašalo glasov, saj velik del vedno bolj razdvojenega naroda sploh ne more razsoditi, kdo je bil med vojno na pravi strani, tisti, ki so bili s tujci, ali oni, ki so se jim uprli.

Po dolgih letih, ko sem ta radijski intervju prirejal za objavo v knjigi, sva se z Nado Ravter ponovno srečala – v Izoli.

»Pred desetimi leti sem kupila stanovanjce tu v Izoli in nekako uslišala svoje gene, ki jih tako vleče na Primorsko.

Kadar le morem, grem v Izolo, iz Maribora je le dobri dve uri z avtomobilom.«

»Postajaš vedno bolj prepričana Primorka?«

»Čudno je, a nekako sem vsak dan bolj ponosna na svoje korenine. Mama je umrla pred dobrima dvema letoma v svojem 94. letu, oče je umrl trinajst let pred njo.

Šele po njegovi smrti sem našla v Tolminskem zborniku iz leta 1975 omenjenega kot mladega tigrovca. V knjigi Marjana Terpina Jekleno srce, posvečeni tigrovstvu Stanka Kamenščka, sem ga spet našla. Stanko Kamenšček je pripovedoval, da je v Avčah formiral tigrovsko celico 'potom prijatelja, študenta Dušana Gorjupa, sina učitelja, ki je bil zelo zaupen in navdušen član'. Vedno sem le bežno vedela, da je oče prišel v Jugoslavijo, ko je dopolnil 18 let, in da so ga Italijani vpisali v vojaški register, seveda je pobegnil in se na pot podal ponoči z vodičem, mejo pa naj bi bil prestopil nekje na Gorenjskem. V tej knjigi sem izvedela za poti, po katerih so se tigrovci umikali. Tudi moj oče. V knjigi sta hkrati kot člana njegove celice omenjena tudi njegova 153

sorodnika, ki pa sta z družinama zbežala daleč proč, v Urugvaj. Tri knjige, ki mi jih je poklonil avtor, sem nesla trem potomcem očetovih sotigrovcev v Montevideo.

Napisala sem stran o tigrovstvu in jo v španskem prevodu vstavila k strani 55, ki govori tudi o njihovih očetih. O vsem tem niso imeli pojma, niso vedeli, zakaj jih je naplavilo na južnoameriško obalo.

Vsa ta imena, ki sem jih iz pripovedovanj sicer poznala, in njihove kasnejše usode daleč od doma, vse to me je ganilo. Zdaj sem še bolj ponosna na svoje primorske korenine.«