LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

RENATA GORJUP IN NADA RAVTER

Med prvimi begunci, ki so pribežali izza rapalske meje v Maribor, je bila tudi Renata Gorjup, rojena Jug, po rodu Tržačanka. Takrat je bila le nebogljeni sopotnik staršev, ki so zapustili svoj dom tudi zaradi upanja v lepšo prihodnost otrok. Konec prve svetovne vojne, ki bi moral prinesti veselje in razcvet, je primorskim Slovencem prinesel razočaranje. Njen oče je bil avstro-ogrski policist, pa še Slovenec povrhu, dvojno osovražen od Italijanov; če bi ostal v Trstu, bi zagotovo končal v zaporu, razen če ne bi javno zanikal svojega rodu, se vpisal v fašistično stranko in začel preganjati svoje sonarodnjake. A je bil 145

preponosen na svoj rod, da bi se jim klanjal. Za take sta bili palica in olje, pa še javno sramotenje. Kako so se novi od zmagoslavja opiti oblastniki obnašali do njenega očeta, sama tega takrat še ni mogla opaziti, kaj šele si zapomniti. Kako hudo mora biti, da se človek z družino, s štirimi malimi otroki, odloči za beg v neznano!

Renata se je rodila med prvo svetovno vojno leta 1915

v Trstu. Ko je prišla z družino v Maribor, je imela štiri leta. Zelo rosna mladost za spomine na tiste čase. Ko sem jo obiskal v njenem stanovanju v središču Maribora, jih je imela že šestinosemdeset. Kaj vse se je zgodilo v tem času, skorajda stoletju, kakšni zgodovinski premiki in katastrofe. Mogoče pa se je vendarle kaj vtisnilo v sveže otroške možgane, sem upal in začel spraševati po prvih spominih.

»Ko smo prišli v Maribor, smo se najprej naselili v enosobnem stanovanju v Smetanovi ulici, v kateri je bilo veliko nemškutarjev,« se spominja.

»Ta beseda nam Primorcem ni dobro poznana. Kdo so to bili?«

»To so bili mariborski Avstrijci, lahko bi rekla celo Staroavstrijci, a žal tudi Slovenci, ki so podpirali Avstrijo in Nemčijo in simpatizirali z njima. Z njimi se nismo razumeli.

Kaj razumeli, bili smo na dveh različnih bregovih, nismo se družili, imeli smo vsak svoja društva, športna in kulturna, in bolj ko se je bližala vojna, huje je bilo.«

»Iz Trsta ste bežali pred fašizmom in prišli v drug nacionalizem, v nacizem. Kako je bilo takrat v Mariboru, kako se spominjate tistih dni?« Če kot novinar vztrajaš pri iskanju odgovora, moraš malo počakati, res da so spomini na otroštvo prekriti z goro drugih informacij, vendar so čisti in priplavajo na vrh.

»Bila sem še otrok, a se dobro spominjam, da so nas preganjali na vsakem koraku. Oče, sicer Primorec iz Volč, nas otrok v začetku ni pustil na dvorišče, ker smo znali samo italijansko, in nas je doma učil slovensko. Če si se 146

pojavil na dvorišču, ti je hitro lahko priletel kamen v glavo.

Nekega dne, ko sem stopila iz stanovanja na hodnik, v vežo, sem dobila v glavo gnilo jabolko. To veliko pove.«

»Torej Primorci niste bili priljubljeni?«

»Ne, nismo bili. Rekli so nam Čiči, kar je bila zmerljivka, čeprav ima izvor v Čičariji, predelu Istre. Pozneje smo se preselili v večje stanovanje, saj je bila družina velika, mama pa je bila vajena večjih prostorov v Trstu. Čeprav nismo bili bogati, smo imeli tam lepo stanovanje v Via Mulin Grande 2. Bežno se ga še spomnim. Dolgega hodnika in težkih, rdečih zaves. Ob nekem obisku v Trstu sem ga celo šla pogledat.«

Ob tem sem se spomnil na nekatere starejše Italijane, ki sem jih opazil, kako si po Kopru z mlajšimi ogledujejo stari del mesta, opazujejo stare zidove, kažejo na okna in pripovedujejo. Kako blizu so si usode preprostih ljudi.

Renata se je kot otrok, čeprav tujka, hitro vživela v otroške družbe in organizacije mladih, saj je bilo v Mariboru že veliko Primorcev.

»Družili smo se predvsem v športnem društvu Sokol, kamor me je, ko sem imela štiri ali pet let, pripeljala moja šest let starejša sestra Marija. Društvo je bilo slovensko, a ker je bil Maribor izrazito nemškutarsko mesto, je bila v društvu večina Primorcev.«

»Kaj je bil vaš oče po poklicu?«

»Policist. To delo je opravljal že v Trstu, ko je bila še Avstro-Ogrska. Po prihodu v Maribor je bil policist na meji v Šentilju. Na splošno je bilo v Mariboru veliko tržaških policistov, ki so jih Slovenci prijazno sprejeli, nemškutarji pa jih niso marali.«

147