LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Primorska trdnjava v Mariboru

Primorci, ki so bežali iz Italije, so skoraj preplavili vso Jugoslavijo, v kateri so videli rešitev svojega nacionalnega vprašanja že v času razpadanja Avstro-Ogrske. Njihovo največje izseljeniško središče je bil zagotovo Maribor.

Znani primorski pevovodja Ivan Silič mi je sicer trdil, da jih je bilo v Ljubljani prav toliko ali celo več kot v Mariboru, vendar da so se v Ljubljani veliko bolj izgubili v razmeroma razvitejšem kulturnem in

narodnobuditeljskem delovanju klubov in organizacij.

Nekateri pa so mi pripovedovali, da je v Mariboru živelo pred začetkom druge svetovne vojne okrog 20.000

Primorcev, najbrž več ilegalno kot prijavljeno. To mi je 134

trdil tudi Aleksander Gruden iz Kopra, po rodu pa iz Trsta, ki je tudi sam dolgo živel v tem mestu. Ker sta bili v Mariboru zelo močna in organizirana kolonija Primorcev in dobra možnost zaposlitev, se je to mesto spremenilo v izhodiščno točko primorskega emigrantstva, po njegovem mnenju je šlo skozenj vsaj 40.000 primorskih beguncev.

Po podatkih znanega slovenskega literarnega zgodovinarja Bruna Hartmana je po prvi svetovni vojni za Avstrijo optiralo in se iz Maribora izselilo okrog 6000

ljudi, leta 1921, ob popisu prebivalstva, pa so ocenili, da se je v Maribor in bližnje kraje ob meji naselilo okrog 11.000 Primorcev. Torej Grudnova ocena za leto 1941

drži, še posebej če upoštevamo veliko mobilnost beguncev. Maribor je postal prvo pribežališče, kraj, kjer so se lahko ne preveč zaželeni revolucionarji skrili in nato uredili odhod v druge kraje.

Kustosinja mariborskega Muzeja narodne osvoboditve Mira Grašič, ki je tudi proučevala in objavljala o tem naseljevanju Primorcev, govori o veliko manjšem številu kot primorski begunci sami, vendar njeni strokovni podatki veljajo za uradno prijavljene leta 1931. V pogovor se je vključil tudi njen sodelavec Marjan Matjašič. Tako je z njima stekel pogovor v muzeju:

»Kako to, da ste se odločili za proučevanje življenja Primorcev, ki so se priselili v Maribor?«

Mira Grašič: »Primorci so nedvomno dali pomemben pečat mestu Maribor in celotni severovzhodni Sloveniji v prvi polovici 20. stoletja. Zelo težko bi govorili o konkretnih številkah, koliko ljudi s Primorske in Istre se je v tem obdobju, torej po letu 1915 in do druge svetovne vojne, priselilo v Mestno občino Maribor, v takratne okoliške občine ter v kraje ob severni slovenski narodnostni meji, v Prlekijo in Prekmurje. Na osnovi popisa v Mestni občini Maribor iz leta 1931 in drugih podatkov lahko nenatančno ocenimo, da je med 33.921 meščani vsak peti ali šesti Primorec ali Istran. V številki niso zaobjeti tisti, ki so se 135

naselili v okoliških občinah Pobrežje, Tezno, Studenci, Krčevina in ki so danes sestavni del mesta. Potem je bilo Primorcev in Istranov na območju današnje Mestne občine Maribor znatno več.«

»Primorci so se sem preseljevali v več valovih. Prvi je bil zagotovo ob začetku fašizma v Trstu, ki je kar hudo pritisnil na tamkajšnje Slovence, in pa tudi razmah svetovne gospodarske krize.«

Mira Grašič: »Primorska emigracija v mesto Maribor se je iz gospodarskih razlogov začela že pred prvo svetovno vojno in je trajala tudi med njo, ko so se primorski begunci zaradi vojaških operacij na Soči naseljevali v notranjosti.

Oblasti so zanje pripravile begunska taborišča. Iz takratnih časopisnih vesti izvemo o prvi taki primorski koloniji v mariborskem predmestju Krčevina. Časnik Marburger Zeitung je objavil voščilo cesarju Francu Jožefu za god s podpisom: Rojaki s Primorske.

Naseljevanje Primorcev v Maribor lahko razdelimo na dve obdobji. Takoj po prvi svetovni vojni in v nekaj naslednjih letih se je v Maribor naseljevalo predvsem uradništvo in izobraženstvo, ki je moralo zapustiti Primorsko in Istro zaradi pritiska italijanskih zasedbenih oblasti, in to že pred nastopom fašizma. Za prve primorske emigrante so bile ob prihodu v Maribor in v severovzhodno Slovenijo življenjske razmere in možnosti zaposlitve zelo obetavne. Maribor je po prvi svetovni vojni zapustilo določeno število Nemcev, zato je v mestu primanjkovalo ljudi nekaterih poklicev, predvsem uradništva. Trdna slovenska zavest in jugoslovanska politična usmeritev sta Primorcem odprli pot v državne službe in intelektualne poklice. Veliko Primorcev se je v Mariboru zaposlilo pri policiji, postali so mestni uradniki. Svojo poklicno pot so v Mariboru nadaljevali tudi kot obrtniki in trgovci. Dobro so se uveljavili tudi v odvetniških, zdravniških in drugih svobodnih poklicih v Mariboru.

136

V Mariboru so bili Primorci dobro organizirani. Med seboj so si pomagali. Prvo društvo primorskih emigrantov v Jugoslaviji na splošno je bilo mariborsko društvo Jadran.

Nastalo je iz intimne človeške potrebe, domotožja.

Ustanovitev društva Jadran je bila bistvena tudi za preostale Slovence na tem predelu Jugoslavije. Društvo je bilo pomembno nacionalno žarišče. V prvem obdobju je Jadran deloval na čitalniški način. Prirejal je pevske večere, predavanja in podobno. Pevski zbor društva Jadran je postal v tridesetih letih sinonim izredno kakovostnega pevskega zbora. Pod vodstvom Josipa Laha in skladatelja Ubalda Vrabca je nastopal v vseh večjih jugoslovanskih mestih – v Beogradu, Skopju, Zagrebu, Novem Sadu, Ljubljani, Celju, Ptuju, Murski Soboti.

Primorci v Jadranu so svoje delovanje doživljali kot visokokulturno in narodno poslanstvo.

Zelo močan val emigracije se je pojavil leta 1923, ko je v Maribor in severovzhodno Slovenijo prišlo največ učiteljev Primorcev. V prvem obdobju, do leta 1929, se Primorci priseljujejo v Jugoslavijo in tudi v Maribor zaradi političnih in nacionalnih pritiskov ter preganjanja italijanskih oblasti.

V tridesetih letih 20. stoletja v Maribor prihajajo delavci, propadli obrtniki in obrtniki, ki so izgubili dovoljenja, ker jim jih oblasti niso več podaljšale. Kmetov Primorcev je bilo relativno malo, naseljevali so se predvsem v okolici, zlasti ob severni meji. Število pribežnikov, Slovencev in Hrvatov iz Primorske in Istre, se je povečalo po letu 1935, ko se je Italija zapletla v vojno v Etiopiji in v špansko državljansko vojno. Mladi Primorci so se hoteli izogniti služenju v italijanski vojski in so v precejšnjem številu prihajali tudi v Maribor. Po prihodu so imeli največ težav pri iskanju zaposlitve in pridobivanju jugoslovanskega državljanstva.«

137

Zbor Jadran v Mariboru leta 1926, njegov ustanovitelj Josip Lah sedi v sredini s prekrižanimi rokami. Foto: iz zbirke Muzeja narodne osvoboditve Maribor

»Iz Trsta in okoliških krajev so bežali predvsem narodno zavedni Slovenci in tu so našli tudi možnosti svojega udejstvovanja.«

Mira Grašič: »Predvsem je zanimivo oblikovanje slovenske nacionalne identitete v Mariboru, o kateri smo površno menili, da je bila z Maistrovim vojaškim posegom sama po sebi zagotovljena. A nikakor ne. Če je general Rudolf Maister z vojaško akcijo pridobil Sloveniji in Jugoslaviji Maribor in precejšen del slovenske Štajerske, posredno pa tudi Prekmurje, so Primorci in Notranjci s svojim kulturnim, gospodarskim in političnim delovanjem ustvarili v času Kraljevine Jugoslavije trdno slovensko 138

gospodarsko in kulturno osnovo ter nacionalno zavest v Mariboru.

Primorci, navajeni ostrih nacionalnih spopadov z Italijani na Primorskem in v Istri, s sposobnostjo in smislom za delovanje v narodnostnih organizacijah, so za mariborske Slovence po prvi svetovni vojni pomenili znatno okrepitev, za mariborske Nemce in nemškutarje pa so bili dejavnik, ki ni zasedel samo izpraznjenih, nekdaj le za Nemce rezerviranih mest v gospodarstvu, politiki in kulturi, temveč tudi uspešen konkurent gospodarski, politični in kulturni dejavnosti mariborskih Nemcev.

Primorci so gospodarsko prehiteli marsikaterega Nemca in nemškutarja. V Maribor prihajajoči so bili po poklicni strukturi enakovredni Nemcem, ki so Maribor zapuščali.

Primorci prvega vala so tako lahko zasedli vitalne funkcije v upravi, policiji, kulturi, šolstvu, na sodišču, v zdravstvu, brez katerih bi Maribor težko zadihal v slovenskem duhu.

Kakor koli že, s priseljenimi Primorci je mesto dobilo tisto množico, ki se je bila pripravljena zavestno in tudi izzivalno na ulici kazati slovensko »in južnjaško neposredno«, brez kompleksov manjvrednosti, kar je spodbudno delovalo na Slovence domačine ter primerno vplivalo na počutje mariborskih Nemcev.

Maribor je bil v tistem obdobju industrijsko cvetoče mesto. A tudi kulturno in izobraževalno središče za več kot polovico v takratni Jugoslaviji živečih Slovencev. Prav priseljeni Primorci in Istrani so mu omogočili, da je svojo vlogo opravljal dobro in kakovostno.«

»Tudi v državne službe?«

Mira Grašič: »Izgon primorskih Slovencev iz državnih služb po italijanski zasedbi Trsta, Primorske in Istre ter njihov prihod v Jugoslavijo, še posebej v Maribor, se je izkazal, če lahko tako rečem, 'kot delo božje previdnosti'.

Ključne položaje v sodstvu, državni in občinski upravi, v šolstvu so zasedli nacionalno zavedni in jugoslovanski državi lojalni uradniki. Kot primer zaščite ugleda države in 139

nacionalne pokončnosti bi opisala primer iz leta 1938,ob odhodu vlaka z mariborske železniške postaje, ki je v avstrijski Gradec peljal nekaj sto Hitlerjevih simpatizerjev.

Ker so se že pred odhodom vlaka pozdravljali z nacističnim pozdravom in dvigom roke, obmejna policija ni dovolila odhoda vlaka, dokler tega niso nehali.«

»Maribor je bil takrat še precej pod vplivom nemške kulture.«

Mira Grašič: »Mislim, da je bil Maribor in del prebivalstva predvsem pod vplivom avstrijskega Gradca.

Nastanek Jugoslavije in državna meja na severu sta Maribor odtegnila dotedanjemu gospodarskemu, političnemu in kulturnemu vplivu, ki je prihajal s severa.

Prihod Primorcev, vajenih ostrih političnih spopadov z italijanskimi nacionalisti, v katerih so nastopali kot enakovredni sogovorniki, je v Mariboru in v severovzhodni Sloveniji zelo radikaliziral življenje. Neizbrisen in neprecenljiv je delež mariborskih Primorcev pri rasti mariborskih kulturnih institucij med obema vojnama. Že na začetku, med letoma 1921 in 1926, je Primorec Valo Bratina umetniško usmerjal mariborsko gledališče ter ga povezoval z moderno svetovno in domačo dramatiko. Še poseben pečat so mariborskemu gledališču dali igralci iz Primorja, na primer Elvira Kraljeva, Ciril Velušček, Just Košuta, Rado Nakrst ter igralec in režiser Jože Babič. Med prvimi gostujočimi dirigenti mariborskih opernih in operetnih predstav je bil slovenski skladatelj, Primorec Viktor Parma. Tudi prvi redno nameščeni dirigent je bil Istran Hrabroslav Vogrič. Med opernimi pevci in pevkami so bili Slava Mezgečeva in tenorist Belizar Sancin ter basist Karlo Kamušič. Izredno pomembno vlogo so Primorci odigrali v Glasbeni matici kot profesorji ali ravnatelji glasbene šole. Med njimi so bili Vasilij Mirk, Karol Pahor, Ubald Vrabec, Oskar Dev, Josip Lah. Primorci so bili tudi med pobudniki organiziranega likovnega življenja v Mariboru po prvi svetovni vojni. Tako je prvo razstavo leta 1920 pripravil Tržačan Viktor Cotič. Bil je tudi med 140

ustanovitelji kluba mariborskih likovnikov Grohar, v tridesetih letih pa je med ustanovitelji novega kluba Brazda. Nekaj časa sta v Mariboru delovala grafika Franjo Stiplovšek in kipar Niko Pirnat. Med slovensko pomembnimi literati, ki so v tem obdobju ustvarjali v Mariboru, so bili Primorci Rudolf Golouh in Radivoj Rehar, med pesniki pa Tržačan Janko Samec. Radivoj Rehar je bil tudi urednik v Mariboru izhajajočega dnevnika Mariborski večernik Jutra.«

»Takrat so kmetije propadale.«

Marjan Matjašič: »Tako je, in takrat je mnogo primorskih kmetov prodalo svoje imetje. V okolici Maribora so kupili kmetije ter tukaj nadaljevali kmetijstvo. V 30. letih je bežala predvsem mladina, ki ni hotela služiti v italijanski vojski, zlasti potem, ko je Mussolini začel vojno z Abesinijo.

Veliko mladih Primorcev je prišlo v Maribor in se zaposlilo v tekstilni industriji. Mesto ni samo privabljalo Primorcev in jim dajalo dela, ampak je bilo tudi središče za usmerjanje Primorcev v druge kraje po Sloveniji in Jugoslaviji. Od tukaj so odhajali tudi v Argentino. V mestu so se dobro organizirali in si med seboj pomagali.«

Mira Grašič: »Gospodarska kriza in stalen prihod novih beguncev iz Primorja so določali delovanje vseh primorskih organizacij, še posebej društva Nanos. Z različnimi družabnimi srečanji, poleti s primorskimi veselicami, jeseni s primorskimi trgatvami, so zraven družabnosti poskrbeli za pridobitev znatnih finančnih sredstev za podporo brezposelnim rojakom. Zanimiva je obrazložitev vodstva Nanosa: 'Društvo priredi veselico, ker ga v to sili beden položaj naših beguncev. Zima je pred durmi in nujno je bilo, da se kaj ukrene. Nismo se ustrašili ogromnih stroškov, ki jih taka prireditev zahteva … Prepričani smo, da odziv mariborske javnosti ne bo majhen. Imamo dolžnost, da skrbimo za one, ki se zatekajo k nam v osvobojeni domovini. Mnogim smo že pomagali preskrbeti jim kruha, a mnogo, mnogo jih še čaka. Naša sredstva so 141

izčrpana in moramo misliti na nova. Živimo v dobi, ko le skupno in solidno delo vodi do uspeha. Zavedamo se, da svetovna gospodarska kriza ne prizanaša naši domovini.

Zavedamo pa se tudi, da je v našem narodu dovolj odporne sile, da to krizo premaga. Premaga pa jo le v najtesnejšem sodelovanju vseh plasti. V zgodovini primorske emigracije bo zavzemal Maribor vidno mesto in prepričani smo, da si to mesto tudi po pravici zasluži, prepričani smo, da nas Maribor ne bo pozabil. S tem, da pomaga nam, pomaga tudi sebi.«

»Slovenski rodoljubi, primorski in štajerski, so stopili skupaj tako v času generala Maistra kot v drugi svetovni vojni.«

Marjan Matjašič: »Seveda, ta združenost ne velja samo za Maribor. Primorci so bili tudi drugje na Štajerskem in v Prekmurju. Tam so bile dve ali tri večje kolonije. Med prvimi odporniki proti nemškemu okupatorju so bili poleg Štajercev prav Primorci. Seveda so bili tudi med prvimi partizani in prvimi talci.«

»Begunci iz Primorske so prišli brez vsega. Doma so pustili vse imetje ali pa jim je bilo veliko pokradeno, sem so prišli kot reveži in so se morali znova uveljaviti.«

Marjan Matjašič: »Nekateri so dolgo živeli kar ob železniški postaji, na stranskih tirih v vagonih, dokler si niso v mestu našli bivališč. Kmalu so se znašli, saj so se združevali v klube in društva ter si pomagali med sabo.

Imeli so dobrodelne akcije, zbirali so denar za brezposelne in podobno. Primerjali bi jih lahko z judovsko skupnostjo v Združenih državah Amerike, ki funkcionira podobno kot lobi; skrbi za svoje ljudi, a se niso zapirali pred svetom.

Pomagali so tudi drugim, ne le primorskim rojakom. Bili so izredno iznajdljivi. Velikokrat po letu 1930, ko Katoliška cerkev ni hotela ali smela opravljati spominskih maš za padle junake v Bazovici, so prosili za obred srbskega popa v Mariboru in imeli mašo v pravoslavni cerkvi.«

142

»Prej smo omenjali društvo Jadran, ki pa ni bilo edino.

Za njim je nastalo še društvo Nanos.«

Mira Grašič: »Društvo Nanos je bilo mlajše, ustanovljeno leta 1932. Vanj se je vključevala predvsem mladina iz drugega priseljenskega vala. Društvo je bilo znano po tem, da je takoj po ustanovitvi pripravilo cikel predavanj o položaju Slovencev v Italiji. Ta predavanja so na mariborsko občinstvo naredila izredno močan čustveni vtis.«

»Kdaj sta društvi prenehali delovati?«

Mira Grašič: »To se je zgodilo s prihodom nemškega okupatorja in tudi arhiva obeh društev sta bila najverjetneje takrat uničena. Primorci so namreč vedeli, da bodo zaradi svoje pokončne narodnostne drže med prvimi na udaru. V množičnih deportacijah Slovencev poleti 1941

iz Štajerske v Srbijo in NDH so bili tudi Primorci.«

Marjan Matjašič: »Ob tem je treba še dodati, da sta si sprva obe društvi, Jadran in Nanos, bili v laseh, saj je Jadran z nevoščljivostjo gledal na izredno aktivnost novega društva. Po letu 1938, ob grozeči nacistični nevarnosti, sta združili moči v novem društvu Kolo, ki je imelo zadnji nastop pred prihodom okupatorja 3. aprila 1941 v Unionski dvorani. To je bil eden izmed zadnjih kulturnih dogodkov pred prihodom nacistov v Maribor.«

»Mnogo Primorcev in Tržačanov se je začelo vračati v svoje kraje že med vojno, kot partizani, še bolj pa po vojni.«

Marjan Matjašič: »Da, nekateri so po vojni odšli nazaj na Primorsko, velika večina pa se je že zelo privadila štajersko-primorskega življenja v Mariboru. Zato se je po vojni vrnila in imela zelo pomembno vlogo.«

»Ampak danes niso več tako organizirani.«

Marjan Matjašič: »Seveda ne. Danes so tu njihovi vnuki in pravnuki, ki se zavedajo svojih primorskih korenin. A primorski vpliv se precej ohranja tudi v kulinariki.

Določene primorske jedi so prevzeli Štajerci. Na primer 143

mineštro, joto,razna peciva, ki jih prej na Štajerskem niso poznali, pa uporabo olivnega olja in podobno.«

»Zaradi vpliva italijanskih medijev je tudi pri nas pogosto slišati, da se pogosto govori o t. i. istrskih ezulih, ki so bežali iz Jugoslavije v Italijo. Veliko je tudi govora o fojbah. O preseljevanju in bežanju Primorcev v takratno Jugoslavijo pa je zelo malo znanega. Najbrž bo treba to še precej izpostaviti.«

Mira Grašič: »Ob tem je treba vsekakor reči, da nas drža predstavnikov slovenske države znova in znova razočara. Ko nam tujci na primer očitajo fojbe, ne zmorejo vsaj kulturno opozoriti, da smo bili tudi Slovenci v tistem času velike žrtve italijanskega fašizma. Zaradi njega so Primorci bežali v Jugoslavijo in Južno Ameriko, propadlo je ogromno slovenskih kmetij, obrtnikov. Med vojno pa je bilo zelo veliko človeških žrtev. Trpele so generacije Primorcev.«

Osebno sploh nisem prepričan, da večina slovenskih politikov pozna to kalvarijo primorskih beguncev, pri nekaterih pa imam občutek, kot da je v obrambi naših ljudi, ki so ostali odrezani od svoje meje, sploh nočejo uporabiti – preveč rdeče barve je v tej zgodovini. Da ne govorim o mlajših kolegih novinarjih, iz lastnih izkušenj lahko zatrdim, da velika večina ne ve za ta eksodus lastnega naroda, so pa že veliko slišali o eksodusu Italijanov iz naših krajev, o eksodusu Italijanov je marsikdo celo pisal ali pa ga vsaj omenjal. Tako politika kot tudi zgodovinarska stroka se danes vrtita bolj okrog Ljubljane kot Trsta in drugih nevralgičnih točk polpreteklega časa. Ko sem tri znane slovenske zgodovinarje tega časa spraševal, da mi kaj več povedo o usodi 10.000 avstro-ogrskih vojakov slovenske narodnosti, ki jih je po koncu prve svetovne vojne zajela Italija in odpeljala v taborišča blizu Verone in Aleksandrije ‒ o tem, kar mi je pripovedoval moj nono, kar je on videl in doživel ‒ so mi začudeno odgovorili, da o tem ni nobenih virov in strokovnih dokazov. Torej, da v 144

tistih taboriščih niso načrtno puščali umirati tisoče zaradi lakote in bolezni. Sem pa te podatke zasledil v magistrski nalogi Cvetke Petelinšek z naslovom Socialno-zgodovinski oris pogojev in posledic priseljevanja Primorcev na Štajersko v času med svetovnima vojnama, Maribor 2001 (z navedbo virov). V tem delu lahko najdete strokovno dopolnitev gornjega intervjuja pa tudi nešteto imen Primorcev, ki so se uveljavili v javnem in kulturnem življenju štajerske prestolnice, kot na primer gledališke igralke in igralci Elvira Kraljeva, Valo Bratina, Just Košuta, Rade Pregarc, Ema Starc, Rado Nakrst, Danilo Turk - Joco, režiser Jože Babič in drugi, številni glasbeniki, poleg Josipa Laha in Ubalda Vrabca še Vasilij Mirk, Karol Pahor, Oskar Dev, baletniki, novinarji in še bi lahko naštevali, tudi starši Iva Daneua so pribežali s Krasa.

Mogoče se lahko še kaj popravi, sem si ponovno rekel in začel po Mariboru iskati znane ljudi, ki bi mi povedali, kje dobim še kakšno starejšo Primorko ali Primorca, ki bi mi kot priča časa povedal svojo zgodbo.