LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Prvi spomenik žrtvam fašizma

V prvem večjem valu slovenskih političnih beguncev je šlo iz tržaških tovarn več delavcev tudi na Jesenice, kjer so po vojni potrebovali dobre metalurge. Očitno pa iz Trsta in drugih primorskih krajev niso bežali samo delavci težke industrije, ampak celo najboljši slaščičarji.

Znano je, da je leta 1922 začela v Lescah delovati danes najbolj znana slovenska tovarna čokolade, ustanovil jo je tržaški Slovenec Adolf Zavrtanik. Najbrž so prav kovinarji in slaščičarji sporočali svojim rojakom, da na Gorenjskem potrebujejo tudi druge delavce in obrtnike. Tako lahko že leta 1930 zasledimo v Kranju zelo močno kolonijo primorskih Slovencev, ki so zbežali pred fašizmom.

Najboljši dokaz, da so bežali zaradi političnih razlogov, je, da so na starem kranjskem pokopališču že leta 1930, kmalu po ustrelitvi Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča, postavili prvi spomenik prvim žrtvam fašizma, na katerem so najprej zapisali Vladimirja Gortana, nato pa še imena štirih bazoviških junakov.

Ko sem v Kranju poizvedoval po Primorcih, ki bi mi lahko kaj povedali o tem spomeniku, so mi njihovi potomci povedali, da je že prekasno, da od takratnih 127

prvih priseljencev ne bom dobil več nikogar, ki bi vedel kaj več iz prve roke, oni pa so sicer ponosni, da so primorske krvi, vendar so mi za pogovor priporočali kustosa Gorenjskega muzeja Franceta Benedika in enega izmed prvih organizatorjev vsakoletnih spominskih proslav Aleksandra Ravnikarja. Tu namreč že dolga leta družno z rojaki s Tržaškega vsako leto ob obletnici ustrelitve bazoviških junakov pripravljajo posebno spominsko svečanost. Dolga leta je na teh prireditvah skoraj redno pel tudi kranjski Obrtniški zbor Janez Bleiweis. Ko sem vodjo tega zbora Milana Bajžlja vprašal, kako to, mi je povedal, da zato, ker so v tem zboru pred leti peli tudi številni Primorci, ki so bili ugledni kranjski obrtniki.

S Francetom Benedikom sva se na pogovoru dobila prav v Prešernovem gaju, nekdanjem mestnem pokopališču, kjer so poleg grobov Franceta Prešerna in Simona Jenka pa nekaterih drugih ohranili tudi piramido primorskim junakom. Ustavila sva se pred spomenikom in začela pogovor najprej o tem, kako to, da so ga že tako zgodaj postavili.

Franc Benedik: »Po sodnem procesu v Trstu, ko so bili usmrčeni prvi tigrovci, je v Kranju že delovala prva močna skupina primorskih emigrantov, ki so bili združeni v društvu Sloga. Že mesec po njihovi usmrtitvi na Bazovici so na tem kraju, kjer je danes betonski spomenik, postavili začasen lesen spomenik v obliki piramide. Zanimivo je, da je kranjski dekan Škrbec, ki je bil zelo klerikalno usmerjen, dovolil, da se postavi ta spomenik na starem kranjskem pokopališču že leta 1930, vendar na tem neuglednem delu, kjer je bila shramba ali 'totencamra', prav po teh dogodkih.«

»Koliko je bilo takrat Primorcev v Kranju?«

»V društvu Sloga, ki je bilo zelo dobro organizirano, je bilo več kot dvesto članov. Imeli so svoj pevski zbor ‒

Primorci so bili na kranjskem znani kot zelo dobri pevci, 128

njihovi potomci pa so dandanes zelo dejavni pri vseh zborih. Še danes jim priznavajo to odliko.«

»Ti ljudje so zbežali pred fašizmom?«

»Neposredno so bili ogroženi od fašizma. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja in sredi tridesetih so imele takratne jugoslovanske oblasti do njih izrazito negativen odnos, tu v Kranju pa so razmeroma hitro dobili zatočišče in tudi delo.«

»Kaj so delali, s čim so se ukvarjali?«

»Mojstri in obrtniki so hitro dobili delo, veliko emigrantov pa je dobilo tudi državne službe, posebno veliko v žandarmeriji pa tudi pri železnici.«

»Tudi kamnosekov je bilo nekaj?«

»Ne samo kamnosekov, ampak predvsem zidarskih mojstrov. Vse stavbe, ki imajo klesane temelje, so delo primorskih emigrantov, ki so čudovito klesali kamen.«

»Zanimivo pa je, da so postavili lesen spomenik.«

»Ja, prvotno je bil lesen, saj ljudje v tistem obdobju niso imeli nikakršnega kapitala, da bi zagotovili kakovost življenja samim sebi, kaj šele, da bi naredili dražji spomenik. Po enem letu so se odločili, da bi tisto leseno piramido ali bolje rečeno steber iz štirih hlodov, obit z deskami in napisom, zamenjajo z betonsko piramido. V

enem letu so zbrali denar in naredili tole piramido z odbitim vrhom, ki naj bi simbolično pomenil, da je vrh odsekala fašistična oblast, vendar naše korenine so trdne in široko razvejene.«

»Skupaj z verigami naokrog je še zelo simbolično.«

»Veste, ti fantje so imeli v sebi globoke nacionalne korenine in so se tega zavedali; če bosta dva odšla, bomo trije prišli. Bili so zelo zavedni in s tem niso spodbujali samo sebe v sklopu društva, ampak so dajali moč tudi Gorenjcem in jih seznanjali s tem, kaj je fašizem in kaj počne s Slovenci v Italiji.«

»Oni so bili tudi pobudniki odpora na Gorenjskem.«

129

»Da, priznati moramo da se je pretežni del primorskih emigrantov, ki so živeli tu, takoj vključil v odpor proti Nemcem. Dobro so vedeli, da sta fašizem in nacizem enako sovražna do Slovencev, saj so Nemci takoj sprejeli raznarodovalne ukrepe, tako da so se Primorci vključevali v odpor in tudi prve partizanske enote že poleti 1941.

Recimo oba Bička sta sodelovala v dražgoški bitki in po enem od njih, Henriku, se imenuje Bičkova skala.«

»Primorci so pri tem spomeniku že pred vojno organizirali spominska srečanja.«

»Da, pred vojno so pri spomeniku pripravljali srečanja samo primorski emigranti. Splet okoliščin je bil, da je leta 1941 zaveden slovenski šolnik Stanko Završnik odvil s spomenika ploščo z napisom in jo skril, tako da Nemcem ni bilo jasno, zakaj ta spomenik obstaja, in so ga pustili pri miru. Po letu 1945 so nadaljevali komemorativna srečanja, vendar le v sklopu primorskega društva in Primorcev na Gorenjskem. Ob tem je treba poudariti negativno konotacijo prejšnje oblasti do tigrovcev, ker so jih imeli za angleške agente in niso bili 'partijsko pravoverni', tako da so nato ta srečanja zamrla, dokler tega ni prevzela krajevna skupnost Center, za njimi pa Zveza socialistične mladine Slovenije. Pri tem moram posebej pohvaliti Aleksandra Ravnikarja. Ta ekipa se je povezala z vsemi političnimi dejavniki, na koncu pa je organizacijo proslave prevzela Mestna občina Kranj. Sedaj vsak prvi petek septembra pripravimo posebno proslavo, že pred osrednjo v Bazovici, krajevna skupnost Center pa vsak prvi november položi k temu spomeniku cvetje.«

»Kam so po toliko letih izginili Primorci, so se pretopili v Gorenjce?«

»Saj Primorci so še aktivni, vendar se dvesto ljudi med deset tisoč Gorenjci hitro utopi v večini. Na to vplivajo medsebojne poroke, vendar primorska kri je v Kranju še zelo prisotna. Že na začetku sem omenil, da je prisotnost 130

dobrih primorskih pevk in pevcev v naših zborih zelo očitna, in mislim, da bo z mešanjem krvi vedno živa.«

»Na teh vsakoletnih spominskih slovesnostih redno nastopata po dva zbora, eden vaš in eden iz zamejstva.«

»Da, dosledno nastopata po dva zbora in se potem srečata še pred spomenikom v Bazovici, tako da je ta tradicija poklona bazoviškim žrtvam tu kot v Bazovici prišla v kri ne samo politikom, ampak tudi kulturnikom in pevcem.«

»Vedno več ljudi prihaja na te prireditve, tudi mladih.«

»Zanimivo je, da je Zveza socialistične mladine takrat v bivši skupni državi prevzela oskrbo tega spomenika in res motivirala mlade, da so doumeli, kaj je vse grozilo slovenstvu najprej na Primorskem, nato pa tudi pri nas pod Nemci.«

»V čem je pomen ohranjanja spomina na štiri bazoviške junake in tudi na Vladimirja Gortana, ki je kot prvi napisan na tej plošči?«

»Pomembno je izražanje spoštovanja do vsake žrtve, sploh njegovega hotenja ali želje za ohranitev naroda.

Kakšna moč in kakšna vsebina sta bili v vsakem posamezniku, da ni izdal, da se ni upognil, da je ostal vzvišen. To je bila tista moč v okupirani Primorski v času fašizma pa tudi potem v drugi svetovni vojni med nacistično raznarodovalno politiko.«

»Je ta moč tudi danes pomembna?«

»Danes je še bolj pomembna, saj nam grozi jezikovni genocid, ki ga sprejemamo skozi globalno gospodarstvo.«

Čas teče. Primorski emigranti, ki so se pred vojno redno spominjali svojih junakov, so ostareli, njihovi otroci pa so se stopili z okoljem in dogodki pa tudi spomenik gredo počasi v pozabo. Leta 1974 pa je nad tem spomenikom ustreljenim tigrovcem prevzela pokroviteljstvo kranjska mladinska organizacija, ki jo je takrat vodil Ciril Sitar, in pripravila odmevnejšo 131

spominsko slovesnost. Med temi, ki so obudili spomin na prvi spomenik ustreljenim tigrovcem, je bil tudi takratni funkcionar ZSMS Aleksander Ravnikar:

»Takrat smo sodelovali z rojaki onstran meje in se spoznavali z mladinsko organizacijo Slovenske kulturno-gospodarske zveze, tu sem se srečeval z Dušanom Udovičem, Joškom Morelom, Ravlom Kodričem in drugimi, po drugi plati pa s taborniki rodu Modrega vala. Tu smo se vsaj v tistem obdobju najpogosteje srečevali z Milanom Pahorjem, ki sedaj vodi Tržaški odbor za proslavo bazoviških junakov. … Na to, da je ta ideja dozorela leta 1974, je vplivalo več dejavnikov, to je bilo po revolucionarnem študentskem vrenju in po napadu na Češkooslovaško. Takrat se je mladim zelo povečal občutek za revolucionarna, nacionalna in podobna vprašanja, v sedemdesetih letih pa so se odpirala vprašanja evropske varnosti in sodelovanja. Ob tem so se poudarjali protifašistični temelji nove Evrope, po drugi strani pa tudi pravice malih narodov in manjšin. Tudi bazoviške žrtve so povezane z manjšinskim vprašanjem, saj je do teh žrtev privedel fašistični napad na Slovence, ki so na svoji zemlji ostali v Italiji kot manjšina. Na takratni prireditvi je sodelovala tudi organizacija TIGR. Takrat so prišli v Kranj, dobili smo se in se dogovarjali o skupnem sodelovanju na proslavi. Poleg mene, kot predstavnika ZSMS, je na proslavi govoril tudi predstavnik Tigra.«

»Takrat so prišli tudi naši zamejski rojaki.«

»Da, že od takrat redno in bolj množično prihajajo, tako da se je prireditev tako po številu govornikov in sodelujočih kot prisotnih vse bolj krepila. Seveda se je ob tem postavljalo tudi vprašanje, zakaj so prej proslave zamrle, zakaj jih ni bilo. Seveda bazoviške žrtve niso bile žrtve NOB, ampak se je to zgodilo že zdavnaj prej. Dokler je bil živ učitelj Završnik, je še kaj omenil ali koga še kaj spomnil, drugi pa, če so nas kot otroke ali učence že peljali v Prešernov gaj, smo šli na Prešernov grob ali pa na grob 132

Simona Jenka. Piramida je pač bila tam in nanjo se niso več spomnili. Kasneje sem ob teh proslavah izvedel kako so se primorski begunci borili za preživetje in se povezovali. Društvo Sloga so ustanovili že pred ustrelitvijo bazoviških žrtev, ob usmrtitvi Gortana. Društvo je zagotovo imelo širši značaj od združevanja, že takrat so opozarjali na fašizem, organizirali proteste.«

Ob koncu pogovora me je zanimalo še njegovo mnenje o pomenu tega spomenika za sedanji čas. »Torej je prav zaradi tega pomembno, da se ohranja spomin? Tudi trideseta leta so vedno bolj daleč, tudi Trst je vedno bolj daleč.«

»Ja, res je. A zapomnil sem si neki izrek, ki pravi, da je za narod, ki pozablja na zgodovino, možno, da jo doživi še kdaj. Mislim, da je tudi danes pomembno, da se spomnimo na fašizem in na to, kar je narod moral pretrpeti za ohranitev jezika in preživetje. To je spomin na bazoviške žrtve. Menim, da je prav, da protifašistična čustva pokažemo tudi danes na takih manifestacijah.«

»Nekateri trdijo, da fašizma ni več.«

»O, zelo drzna trditev. Fašizem je živ, marsikje se ga lahko odkrije in opredeli, tudi pri nas. Ta nevarnost je večna, zato je vredno skrbeti za ta spomenik.«

Tako pravi Aleksander Ravnikar, podobno je prej povedal naš prvi sogovornik France Benedik in tako menijo še številni, ki ne samo na Primorskem ohranjajo spomin na ljudi in dogodke, ki so pisali našo zgodovino.

Žal v Kranju, kamor so se selili prvi begunci, nisem dobil nobenega sogovornika več, ki bi se spominjal trnave poti primorskega ljudstva, mlajša generacija pa se je vživela v nov prostor in čas. Ostaja pa ponosna, kar vsako leto potrjuje pred spomenikom prvim žrtvam fašizma.

133

Spomenik prvim primorskim žrtvam fašizma v Prešernovem gaju v Kranju. Foto Marija Guštin