LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Tujci pri rojakih

Slovenci smo majhen narod, skorajda vso zgodovino smo bili pod tujci. Vsi so nas izkoriščali in poniževali.

Tudi Avstrijci, čeprav jih marsikdo hvali samo zato, ker so nas pustili peti in govoriti pa celo pisati po slovensko ali pa ker so gradili železnico in pristanišče v Trstu … To so počeli zaradi svojih političnih, gospodarskih ali kolonialnih interesov, ne naših. To so hudo čutili tudi Beneški Slovenci, ki so se na plebiscitu leta 1866 skoraj soglasno izrekli za Italijo, ne za Avstrijo. Takrat so se Slovenci, ki so bili vedno vajeni le tujega kralja, še navduševali za ideje napredka, s katerimi je mlada italijanska država vsaj z obljubami vodila pred Avstrijo, slovenska narodna zavest je bila še v povojih, program Zedinjene Slovenije pa se je okrepil s taborskim gibanjem po plebiscitu. Beneški Slovenci so kmalu ugotovili, da so nasedli politični propagandi, to jim je že tri leta kasneje pokazal italijanski vladni komisar v Čedadu, ki je izrecno ukazal, da mora biti pouk v šolah samo v italijanskem jeziku. To je bila že zasnova zloglasne Gentilejeve reforme.

V tem italijanskem nacionalizmu, ki se je pokazal v Benečiji po plebiscitu, se že da zaznati nekatere gene fašizma, ki so mutirali v nove oblike tudi po drugi svetovni vojni.

Italijanska okupacija Primorske se je resnično začela že 24. maja1915, ko je dan po vojni napovedi Italije dotedanjemu avstro-ogrskemu zavezniku z vojsko prestopila avstrijsko-italijansko mejo in začela zasedati slovensko Posočje. Že dober teden zatem so italijanski vojaki iz vasi pod Krnom aretirali 61 domačinov in vsakega desetega ustrelili v Idrskem pri Kobaridu. Te žrtve so ljudje videli.

Konec prve svetovne vojne Slovencem ni prinesel nič dobrega. Res se je osrednji del Slovenije za takratne razmere še kar enakopravno vključil v novo 114

večnacionalno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, vendar je to z vidika enotnosti slovenskega naroda ali tistih želja s taborov po zedinjeni Sloveniji prineslo pravo katastrofo – po Benečiji smo izgubili še vso Primorsko in Koroško.

Na Primorskem je bilo še huje kot na Koroškem, pa ne samo zaradi med vojno opustošene dežele, številni zajeti slovenski fantje in možje se z vojne niso vračali, nekateri pa so še vedno izginjali, preseljeno prebivalstvo se je vračalo, mladi pa so začeli bežati. Prvemu valu primorskih beguncev, ki so zbežali zaradi vojnih grozot, kakršnih svet do takrat še ni doživel, je sledil drugi.

Italijani so po okupaciji novega ozemlja izgnali vse bivše avstro-ogrske državljane brez registriranega stalnega bivališča, s tem seveda tudi Slovence, ki so živeli in delali v Trstu, Kopru, Pulju in drugih mestih, in seveda vse

»sovražnike italijanskega naroda«. O tem izgonu nam še več pove podatek, da so italijanske oblasti zavrnile prošnje za državljanstvo vsem duhovnikom, ki niso bili rojeni na tem območju, in tako izgnale tudi več kot 70

duhovnikov.

Ob tem izgonu se je pripetila tudi posebna igra usode: med temi, ki niso bili več zaželeni v Italiji, je bil tudi mladi Odilo Globočnik, sin tržaškega častnika avstro-ogrske vojske slovenskega rodu iz Tržiča na Gorenjskem in vnuk ljubljanskega profesorja. Oba sta bila Franca. Ta Odilo se je nato kot SS-Gruppenführer Globocnik leta 1943 vrnil v Trst in nato v svojem rojstnem kraju postavil krematorij za iztrebljanje tistih zavednih Slovencev, ki še niso zbežali v Jugoslavijo, čez oceane ali v gozdove.

Njegov prijatelj in bojni tovariš je bil vicemaresciallo posebne italijanske policijske enote Gaetano Collotti, mojster za mučenje in iztrebljanje Slovencev. Čeprav je skozi njegove zapore in mučilnice na Ulici Bellosguardo in Colognia šlo okrog 5000 Slovencev, Hrvatov in Italijanov na pokopališča, v Rižarno, Koroneo ali v razna taborišča, ga je po vojni predsednik Italijanske republike oblikoval z 115

bronasto medaljo, menda zato, ker je na Tolminskem, kjer je njihova rak rana »Capporetto«, ubil mladoletna fanta.

Temu valu beguncev so sledili slovenski poliisti, uradniki in železničarji, nato slovenski učitelji, ki so jih po Gentilejevi reformi nadomestili italijanski priseljenci.

Zaradi prepovedi slovenske besede so jim sledili kulturniki in tudi uradniki, po streljanju bazoviških junakov pa je bilo jasno tudi marsikomu drugemu, da mora bežati. Večina je videla rešitev v novi državi južnih Slovanov, saj je bila njena ustanovitev tudi njihovo veliko upanje, žal odrezano z novo mejo. A Jugoslavija je bila neurejena, sprta, revna, zato so številni zlasti obubožani delavci in kmetje na začetku iskali rešitev tudi v severozahodnih evropskih državah in novih deželah onstran morja.

Jugoslavija je prebegle zavedne Primorce izkoriščala tudi za utrjevanje svojih obmejnih krajev, ne samo ob avstrijski meji, ampak tudi ob madžarski, bolgarski in albanski. Poleg tega je napredne kmete celo načrtno naseljevala v Prekmurju in v daljni Makedoniji, da bi lahko ti razširili nove metode kmetovanja, delavce in intelektualce pa v mestih. V Ljubljani in Zagrebu je bilo tudi veliko dijakov in študentov, v Beogradu še več uradnikov, delavcev in obrtnikov, v Nišu in Slavonskem Brodu je bilo veliko delavcev, enako v raznih bosanskim mestih, v Makedoniji ob rekah Strumica in Vardar pa prave kolonije primorskih kmetov, o čemer priča celo delovanje primorskega zbora v Bistrencih. O tem, kako je država izkoristila primorske begunce kot »kolone« pri naseljevanju v madžarskih krajih Prekmurja in nato med vojno za maščevanje Madžarom, je lepo opisano v pričevanjih, ki jih je zbral Janko Kleibencetl v knjigi Primorci in Istrani v Prekmurju.

Največ strokovnjakov, uradnikov in učiteljev se je ustavilo v Ljubljani, delavcev pa največ v Mariboru, delno 116

tudi na Jesenicah in v Kranju, kamor so se selili prvi obrtniki. Ljubljana je postala najštevilnejše slovensko mesto tudi po zaslugi Primorcev. V času Avstro-Ogrske, pred bežanjem in skrivanjem maternega jezika, je bilo po številu slovenskih prebivalcev največje mesto Trst. Koliko se jih je preselilo v Ljubljano, je težko ugotoviti, saj takratna statistika in popisi tega niso posebej prikazovali, slišal pa sem ocene, da jih je bilo najmanj dvajset tisoč ali skoraj toliko kot v Mariboru. Iz pogovorov ugotavljam, da so se begunci zaradi raznih razlogov zelo veliko preseljevali, posebej železničarji in učitelji, ki so tako lahko registrirani v več mestih.

Primorci so bili drugačni od gostiteljev, ne samo zaradi svoje zavesti, ki je bila tako velika, da so morali zaradi nje in ponosa zapustiti dom, ampak tudi sicer. Dekleta in žene so se nosila drugače, posebej meščanke, ki se jih je na ulicah Maribora in Ljubljane takoj opazilo. Tudi kuhale so drugače, lahkotnejšo hrano z veliko zelenjave, prinesle so nove recepte za mineštre, njoke, vampe, pekle so izredno dober bel kruh. Bile so bolj odprte in tudi boj družabne, glasnejše in enakopravnejše z moškimi. Ti so zelo radi peli, igrali briškolo trešete in moro, pri tem pa so bili glasnejši od vseh ostalih. Vsi so bili navajeni na vino in pogosto so govorili o politiki. Severnjaki so jim rekli južnjaki, nekateri tudi zafrkljivo čiči, lahoni, in če so jih hoteli razjeziti, celo fašisti. To sem tudi sam slišal med študijem, nekateri so celo besedo Primorec izrekli kot žaljivko. Še leta 2013 je odvetnik Tine Maze oziroma njenega trenerja Andrea Massija Damijan Terpin zapisal, da ga »nekateri še vedno zmerjajo z 'italijanskim fašistom', pa čeprav vsakokrat ponosno prisostvuje predvajanju slovenske himne«.

Nekateri prvi primorski begunci so se zelo dobro znašli tudi v takratni vladajoči jugoslovanski politiki. Ne smemo pozabiti na bana Draga Marušiča in Marka Natlačna, župana ljubljanske oblasti Vilka Baltiča, generala Leona Rupnika in številne druge. Vendar ti niso več delovali kot 117

emigranti, Primorci, ampak kot slovenski ali točneje ljubljanski politiki. Pri primorskih beguncih so postajali nepriljubljeni in ti jih niso več imeli za svoje. Svojo primorskost pa so ohranili skoraj vsi veliki domoljubi, tudi desno usmerjeni, zlasti pa revolucionarni politiki, ki so izhajali iz ljudskih množic, in kulturniki, ki so ostajali v oporo svojim ljudem. O teh bomo še brali.

Primorski begunci so se začeli sami organizirati, tako zasledimo podatek, da se je v Ljubljani ob drugem valu zbralo 150 učiteljev beguncev in ustanovilo svoje društvo.

Društva primorskih emigrantov so se hitro širila. Nosila so imena krajev, ki so ostali na drugi strani rapalske meje: Nanos, Soča, Trst, Jadran, Gorica ipd.

Leta 1931 so ustanovili Zvezo emigrantskih združenj Jugoslavije. Prvi predsednik je bil Tržačan Ivan Marija Čok, ki je imel dobre zveze tudi v Beogradu, kjer je izboril nekaj ugodnosti za begunce. Njihovo glasilo je bil tednik Istra.

O preseljevanju Primorcev je znano malo strokovnega gradiva in člankov. Veliko razberemo iz razprave zgodovinarja Dušana Nečaka Prispevek k vprašanju primorskih beguncev v letih 1918‒1920: »Iz tega ohranjenega gradiva je razbrati, da so že v času izselitve goriškega vojaškega ozemlja v Ljubljani ustanovili organizacijo, ki je skrbela za begunce s tega območja.« …

Begunci so bili prepričani, da se bodo po vojni lahko vrnili na domove, toda njihovi domovi so bili porušeni in še zasedeni z 'zmagovalci'. Poleg njih so v Slovenijo prišli še begunci iz drugega vala in kar nenadoma je bila organizacija, ki je skrbela za begunce z goriškega območja, premajhna. Zato so primorski begunci 22.

novembra 1918 poslali Narodni vladi SHS spomenico, v kateri ji razlagajo svoje težave in predlagajo rešitve:

»Zaradi italijanske okupacije in zaradi do našega naroda neprijaznega ravnanja italijanskih okupacijskih oblasti na zasedenem ozemlju je v Sloveniji že bivajočim 118

izgnancem z goriškega vojnega ozemlja nemogoč povratek v domovino. Vrhu tega je prišlo na stotine novih iz cele dežele, ki leži onstran demarkacijske črte.« Sprejeli so številne ukrepe za zaposlovanje beguncev, njihovo oskrbo in vključevanje v družbo. Dr. Slavko Fornazarič, ki je vodil pisarno za begunce, je posebno pozornost posvečal mladim, tako je v predlogu vladi zapisal:

»1. Že v začetku šolskega leta 1919/1920 naj se vsem potrebnim visokošolcem beguncem nakaže štipendija, ki jim bo omogočila študij. Pri vseh državnih akcijah za visokošolce naj se še posebej upoštevajo dijaki begunci.

2. Takoj naj se določijo izdatna denarna sredstva za vzdrževanje konviktov za begunce srednješolce in učiteljiščnike in denarna sredstva za podporo dijakom, ki se bodo šolali po drugih mestih. Vsem tem beguncem je treba pomagati in jih oskrbeti z obleko, obutvijo in šolskimi potrebščinami. Kakor nam je znano, bi se dal v Mariboru z razmeroma majhnimi stroški ustanoviti tak konvikt.

3. Dovoli naj se prosto vožnjo na železnici onim dijakom, ki bodo stanovali izven mesta ter se vsakodnevno vozili v šolo in nazaj domov.

4. Dijakom, ki so maturirali na kurzih v Trstu, naj se na tukajšnjih enakih zavodih izstavijo javna spričevala na podlagi poročila tamkajšnjega voditelja izpitov, brez vseh nadaljnjih formalnosti. Abiturientom učiteljišča, ki bi na podlagi teh spričeval ne dobili službe v zasedenem ozemlju ‒ kar bi bilo v prvi vrsti želeti in tudi ni izključeno ‒, naj se podeli služba na našem ozemlju.«

V dokumentih, ki jih navaja dr. Nečak, lahko zasledimo, da so se posebej dobro zavedali strokovnosti beguncev, ne samo izobražencev, ampak tudi rokodelcev, tako so zapisali, naj se za kamnoseke poskrbi, da bodo lahko nadaljevali svoje delo v Ljubljani in Beogradu.

Leta 1925 so v Ljubljani ustanovili Manjšinski inštitut, ki ga je vodil Ivo Zorman, organizator in glavni publicist 119

pa je bil Lavo Čermelj. V propagandne namene je napisal in izdal knjigo v angleščini Life-and-death Struggle for a national Minority. Sedem let kasneje jo je izdal tudi v francoščini.

To je bil seveda lep odnos ljubljanskega izobraženstva do beguncev sonarodnjakov. Drugačen pa je bil od politike in tudi preprostih ljudi, ki so jim prišleki odžirali delo. Vse več je bilo tudi izrazov nestrpnosti.

»O tegobah primorskih beguncev« je na nekaj straneh pisal tudi Lavo Čermelj v že omenjeni knjigi. Kot zapiše, je nerazpoloženje proti beguncem najprej veljalo samo Tržačanom, pozneje že Goričanom, »po vojni pa je postalo to nerazpoloženje posplošeno in je zajelo vse Slovence, ki so prihajali iz Italije, med njimi tudi tiste, ki so bili doma na ozemlju, ki je bilo prej sestavni del Kranjske, Postojnčane in Idrijčane.«

Dobro plačanim delovnim mestom v državni službi lahko dodamo še pevsko in gledališko kulturo, ki so jo begunci prinesli s sabo, primorsko in obmorsko odprtost ter razgledanost, izredno visoko narodno ozaveščenost, nadpovprečno izobraženost, saj so bežali najprej intelektualci, in celo novo modo. Kot nam bodo povedale tudi naslednje intervjuvanke, so se tržaške in goriške dame, kljub temu da so večino svojih lepih oblek morale pustiti na starem domu, znale lepo nositi na ulici tudi s ponošenim klobukom. Po tem lahko sklepamo, da je marsikatero domačinko ali domačina poleg nerazumevanja kulture in navad priseljencev dajala tudi zavist.

»Nas Primorcev v Ljubljani niso marali,« je večkrat povedal moj nekdanji starejši radijski sodelavec Andrej Vilhar. Tudi njihova družina je morala zapustiti dom.

Spominjal se je, da je bilo okolje do njih prav sovražno, celo po mleko so morali pešačiti deset kilometrov daleč, ker jim ga sosedje niso hoteli prodati. Odrasli so v uporne intelektualce in zato so vsi fantje iz družine prišli v 120

zapore, sestro, učiteljico Zoro Savnik, in moža Mirka pa so izselili v Srbijo. Še bolj zgovoren je primer življenjske izkušnje njegovega brata Srečka, po katerem nosi ime osrednja koprska knjižnica. Kot študent je bil zelo aktiven v begunskem društvu Mlada Soča, v katerem so se družili mladi dijaki, študentje, komunisti in tigrovci.

Srečko Vilhar je bil član komunistične stranke, to pa ni ostalo skrito policiji, in so ga začeli preganjati. Najprej je bil zaprt v Beogradu, na Adi Ciganliji in Glavnjači, nato pa je bil premeščen v zloglasno ječo Sremske Mitrovice, tu pa je prišel v stik z vodilnimi jugoslovanskimi komunisti. Kot piše tudi v Wikipediji, je tam Moše Pijade v ječi osnoval pravo »marksistično univerzo«. Z gladovnimi stavkami so si namreč izborili pravico, da so dobivali in brali marksistično literaturo. Srečko po prestani kazni ni smel na svobodo. Stojanodinovićevi žandarji so ga kot

»italijanskega državljana« vklenjenega pospremili na mejo ter ga v Postojni izročili fašistični policiji. Italijansko vojaško sodišče ga je brž obsodilo na dve leti ječe, konfinacijska komisija pa mu je dodala še pet let.

Med temi, ki so med prvimi pribežali v Ljubljano, so bili tudi starši Toneta Tomšiča: njegov priimek izhaja iz krajev okrog Ilirske Bistrice. V Trstu so živeli v predmestju Rojan. Oče Mihael je bil zaposlen kot železničar. Po 1. svetovni vojni so se izselili v Ljubljano. V

družini je bilo sedem otrok, od tega sta dva kmalu umrla.

Pravo je študiral v Ljubljani in Zagrebu. Od leta 1928 je bil član Skoja. Zaradi političnega delovanja so ga jugoslovanske oblasti večkrat zaprle. Že pred drugo svetovno vojno je moral v ilegalo. Decembra 1941 ga je z ženo Vido Tomšič, tudi ilegalno aktivistko, aretirala italijanska policija. Večkrat je bil zaslišan in mučen, nato pa pred italijanskim vojnim sodiščem v Ljubljani obsojen na smrt in 21. maja 1942 ustreljen v Gramozni jami. Že 23. julija 1942 je bila po njem imenovana na novo ustanovljena 1. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada Tone Tomšič. Po njem je imenovan tudi 121

Akademski pevski zbor Tone Tomšič, ki je ohranil ime tudi po osamosvojitvi Slovenije.

Zaradi polemik o povojnem preganjanju političnih nasprotnikov in pobojih je od primorskih beguncev še bolj znan Mitja Ribičič, partizan, revolucionar in politik, rojen v Trst v družini slovenskega učitelja in mladinskega pisatelja Josipa Ribičiča. Josip je bil zelo znan slovenski narodnjak in pravi trn v peti italijanskim nacionalistom, zlasti fašistom. To so zelo grobo izkoristili leta 1925. Ko je cela družina s tremi majhnimi otroki vred obiskala sorodnike v Jugoslaviji, jih na rapalski meji preprosto niso pustili več domov v Trst. Tam je ostalo vse, kar so imeli, oni pa s kovčki na drugi strani meje. Josip je v Ljubljani izkoristil svoj pisateljski talent in začel izdajati otroške in mladinske časopise. Z vdorom italijanskih okupacijskih enot so se tudi za njih, kot za skoraj vse primorske begunce, začeli najhujši časi, tudi oni so prišli pod stalni policijski nadzor. Leta 1942 so aretirali in zaprli vso družino, rešil se je le mladi Mitja, ki je bil po naključju od doma. Josip Ribičič je bil obsojen na 12 let zapora in jih je prestajal v kar 9 jetnišnicah, med drugim tudi v zloglasnih koprskih zaporih, kjer je bil na vhodu pod velikim razpelom zapisan Dantejev verz iz pekla:

»Lasciate ogni speranza voi che entrate!« (Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate!) Pred prvo svetovno vojno je prav tu v Kopru obiskoval slovensko učiteljišče. Preostali člani družine so bili po raznih zaporih, o njegovi ženi in hčeri bomo še brali v pripovedi Dane Klanjšček Valič.

Mitja Ribičič je ostal sam v Jugoslaviji. Le malo kdo pa ve, da je on tudi avtor besedil številnih partizanskih pesmi, med temi že ponarodelih Na oknu glej obrazek bled, Šivala je deklica zvezdo, Za vasjo je čredo pasla, Ob tabornem ognju in drugih. So ga k temu navdihnili samo pisateljski geni ali tudi izredno trdo življenje begunca in teror fašizma ali grozote vojne?

122

Kakšen domoljubni naboj so nosili v sebi primorski begunci, nam najbrž najbolje pove zgodba mornariškega časnika Sergeja Mašere, ki je s starši zbežal iz Goriške pred fašizmom v Ljubljano. Kot je znano, sta z Milanom Spasićem ob razpadu Jugoslavije raje razstrelila svojo bojno ladjo in za to žrtvoval svoji življenji, kot da bi jo prepustila Italijanom.

Še bi lahko naštevali znane Slovence, ki izhajajo iz primorskih begunskih krogov, da ne omenjam njihovih potomcev. Med temi je tudi dolgoletni zunanji minister Republike Slovenije Dimitrij Rupel, ki je vodil slovensko zunanjo politiko prav v času osamosvajanja in italijanske propagande s fojbami in eksodusom, ko so se naši rojaki najbolj pritoževali, da so pozabljeni od svoje domovine.

Ob omenjanju vseh teh znanih in pomembnih mož slovenske politike v predvojni in povojni Jugoslaviji ter samostojni Sloveniji pa je ta naš primorski eksodus ostal bolj malo znan, veliko manj kot kasnejši italijanski.

Zakaj? Preberite knjigo do konca!

Iz tega eksodusa Primorcev izhajajo tudi korenine spora med komunisti in tigrovci. Tako mi je v intervjuju trdil Franc Pregelj Boro. Veliko mladih primorskih fantov, ki so bežali iz okupiranega ozemlja na oni strani rapalske meje, so prav v mestih, kjer je bilo veliko delavcev, zaposlovali kot policiste. Morali so preganjati delavske voditelje, torej komuniste, bili so tudi pazniki v zaporih.

Nekateri so svoje delo opravljali zelo dosledno. Drugi del tega razloga je, da so bili najštevilnejši politični zaporniki v stari Jugoslaviji prav komunisti. Seveda so jim to zamerili, kot so naši ljudje italijanskim paznikom. Od tod sovraštvo do tigrovcev in Primorcev sploh. »Tu na Primorskem smo bili oboji tovariši in prijatelji v skupnem boju proti skupnemu sovražniku,« mi je zatrdil znani goriški borec Boro. Zelo podobno sem slišal tudi od Cirila Pelicona. Primorcem pa so ne glede na politično barvo najbolj ostali v spominu fašistični ječarji. Vseeno je treba 123

dodati, da je pri vodstvu komunistov šlo tudi za prevzem oblasti.

Za razumevanje takratnih dogodkov in časa je treba upoštevati, da so primorski komunisti vsaj do vojne, nekateri pa še kasneje, delovali v okviru Komunistične partije Italije in da tudi iz tega dejstva izhaja drugačen pristop primorskih komunistov do popolne oblasti partije nad vsem naprednim in revolucionarnim. Primorci niso slepo ubogali vodstva, ampak so se prvenstveno borili za osvoboditev izpod fašizma in priključitev Primorske k matični domovini. Večina Primorcev je do popolnega fašističnega prevzema oblasti še vedno verjela v demokracijo, zato se niso takoj odločili za boj s terorjem in orožjem, ampak za demokratični nastop na volitvah s svojo jugoslovansko socialdemokratsko stranko, ki si je prizadevala za samoodločbo narodov in priključitev k Jugoslaviji in s komunistično partijo, saj je KPI priznala pravico Slovencem do samoodločbe. So pa tudi tu ugotavljali, da je šlo italijanskemu vodstvu stranke le za volilne glasove, zato so se osamosvajali in navezovali na OF in KPS.

TIGR je bila podtalna organizacija slovenskih in hrvaških domoljubov, ki so v tistih razmerah vedno bolj postajali nacionalisti. Vodstvo organizacije je bilo povezano z jugoslovansko in britansko obveščevalno službo in je tudi sklenilo poseben sporazum s Komunistično partijo Italije. TIGR se je odločil za upor s terorjem in orožjem, s povračilnimi akcijami je napadal fašistične ustanove, patrulje in izvajal sabotaže. Njegovi člani ali podporniki so delovali kot emigranti tudi v Jugoslaviji, kjer so imeli veliko podpore pri ljudeh. Ko se je vlada Cveković-Maček začela približevati Mussolinijevi in Hitlerjevi politiki, so začeli preganjati tudi tigrovce, ki so pribežali v Jugoslavijo, na njih so celo razpisali tiralice z denarnimi nagradami. Tako begunski tigrovci kot komunisti so bili med kladivom in nakovalom, fašizmom in njihovimi kolaboranti.

124

Postavlja se tudi vprašanje, zakaj Tigr ni bil povabljen na ustanovni sestanek Osvobodilne fronte. Najbrž je glavni razlog, da je takrat ta prvi borec proti fašizmu že skorajda izkrvavel. Redki še svobodni ali živi voditelji te organizacije so se morali skrivati. Upam si pa trditi, da sta k temu prispevala tudi negativen odnos do primorskih beguncev in vključenost nekaterih izmed njih v policijske vrste stare Jugoslavije ‒ mogoče pa tudi ista zaplankanost ljubljanske politike, ki je že po prvi svetovni vojni tako mirno privolila v amputacijo Koroške in Primorske.

Da Primorci niso bili priljubljeni, dokazuje tudi žalostna usoda borbene skupine tigrovcev na Mali gori.

Vodja vojaškega krila TIGR Danilo Zelen, doma iz Senožeč, je bil tudi emigrant. Njegovi so morali zbežati v Ljubljano, ker so jim škvadristi grozili in celo razbijali trgovino, Danilo pa se je moral skrivati. Niso ga iskali samo fašisti, ampak tudi posebna Mussolinijeva tajna policija Ovra, in marsikoga od tigrovcev so v zaporu pretepali in mučili, da bi izvedeli, kje se skriva, a vse zaman.

Zelenovi so bili zelo zavedni Slovenci, mi je dejal njegov sorodnik Bojan Dolenc, saj je bil Danilov nono eden izmed govornikov na narodnem taboru v Vipavi. Danilo je bil lep in prijeten fant, so mi v oddaji leta 1973, žal je tudi ta zbrisana, povedale nekatere starejše ženske iz Senožeč.

Pri njegovi tigrovski dejavnosti so mu pomagali tudi starši, zlasti mama, ki ji je vsakokrat, ko je šel na Primorsko, nekaj prinesel, pa čeprav borov storž. Pogosto je namreč zahajal čez mejo in pri njih na Tirševi ulici so se ustavljali tudi drugi tigrovci, ki so vzdrževali zveze po Jugoslaviji. Tam je bilo po Bojanovem mnenju pravo stičišče tigrovcev.

Tigrovci so takrat delovali v trojkah, vsak je imel zvezo samo z dvema svojima tovarišema in še z enim iz druge trojke. Kot sem lahko sklepal iz pripovedi, ki sem jih 125

pripravljal za drugo oddajo o Danilu Zelenu, je imel kot vodja vojaškega krila Tigra zelo razvejane stike na obeh straneh meje. Pogosto so ga videvali na Vipavskem, Pripovedovali so mi, kako je pri Pivki spravil čez mejo cel vlak orožja in vojaške opreme, celo na zapuščeni dom v Senožeče si je upal priti kljub razpisani nagradi. Po prihodu Italijanov v Ljubljano se je Zelen s svojima tovarišema Antonom Majnikom iz Čezsoče in Ferdom Kravanjo iz Volč pri Tolminu umaknil v skrivno bivališče na Malo goro, kjer so jih 13. aprila 1941 napadli italijanski orožniki ob pomoči domačih slovenskih orožnikov. Po pripovedih naj bi jih neki domačin prijavil domačemu še jugoslovanskemu orožniku Pišornu, ko je videl, da se iz koče kadi, ta pa je to prenesel italijanskim karabinjerjem. Sklepali so, da se tu skrivajo vojaki razpadle jugoslovanske vojske. 13. maja 1941 je orožnik Pišorn pripeljal h koči štiri italijanske karabinjerje in dva jugoslovanska orožnika in skupaj so napadli Zelena in tovariše ter jih ob hudem obstreljevanju ranili. Ko je Zelen videl, da ni več pomoči, si je hudo ranjen vzel življenje.

Ob zapisnikih z dogodka in ob pričevanju ljudi pridemo lahko do skrb vzbujajoče ugotovitve, da je bil najbolj iskani Danilo Zelen prej na Primorskem, to je v Italiji, bolj na varnem kot pa med rojaki, kjer so se ljudje že zaradi slovenskega strahospoštovanja posvetnih in cerkvenih gospodarjev kar množično udinjali okupatorju.

Kako žalostna je bila usoda primorskih beguncev.

Zbežali so pred sovraštvom sosednjega naroda, ki jih je hotel poitalijančiti, v zavetje k svojim rojakom, a ti so jih preganjali, izdajali, zapirali in celo vračali. Si predstavljate, da bi se v Italiji kaj takega dogajalo istrskim ezulom? Kako hudo je moralo biti primorskim beguncem ob italijanskem nenapovedanem vojnem vdoru čez Rupnikovo linijo, ko so predstavniki njihovega naroda pozdravljali in sprejemali njihove krvnike z mladimi dekleti v slovenskih narodnih nošah in cvetjem v naročju.

126

Te, ki so se že dve desetletji preganjali, raznarodovali in pobijali njihove sonarodnjake in so sedaj prišli, da ta narod dokončno iztrebijo! Kako razumeti tisto slovensko duhovščino, ki je pela hvalnice fašistom, ki so prejpreganjali slovensko molitev in primorske duhovnike, ali pa generala Leon Rupnika, slavnega graditelja obrambne linije, ki nato postane poveljnik kolaborantov in plačancev? Samo zaradi antikomunizma?

Kakšna tragedija podložniškega in razdvojenega naroda?