LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

PRIMEŽ

Prvi begunci in pregnanci, ki so se morali doživljati žalostno usodo brezdomcev, so imeli v svoji nesreči nekaj 107

sreče, niso bili pod takim grobim raznarodovalnim pritiskom kot tisti, ki so ostali doma. Tamkajšnji ljudje niso bili tako prepojeni s sovražno propagando kot tu v obmejnem prostoru.

V Trstu, Gorici in primestnih vaseh kakor tudi v drugih primorskih mestih, ki so po Rapalski pogodbi pripadla Italiji, je bila za časa Avstro-Ogrske zelo razvita obrt. Hiter razvoj Trsta je sprožil pravi razmah malih zidarskih podjetij in mizarskih delavnic. Dela je bilo dovolj za vse. S prihodom Italije je gospodarska rast zaostala, ljudje so potrebovali kredite, vendar je bilo domače slovensko bančništvo pod udarom fašizma.

Italijanski bančni kapital in zavarovalnice so začeli načrtno pritiskati na slovensko gospodarstvo in na nepremičnine. Po volitvah leta 1921 so fašisti hudo pritisnili na delavske voditelje v železarni in ladjedelnicah. Ne smemo pozabiti, da so fašizem razvijali kot ideološki politični sistem, ki naj bi zaustavil ideje Maxa, Gramscija, čeprav so bile precej daleč od idej in prakse boljševistične revolucije, saj bi po njunem prepričanju morali postaviti socialistični sistem v najbolj razvitih državah, kot normalni prehod od najbolj razvitega kapitalizma in kulture na nov nivo, to je socializem, kjer so zelo poenostavljeno rečeno vsi ljudje enaki. Tudi ne glede na narodnost ali raso so razlike le v razredni pripadnosti. Ideologi fašizma, ki so razvijali državni kapitalizem, kot nadgradnjo imperialnega, so se temu postavili po robu z dokazovanjem, da imamo večvredne narode in rase, in manjvredne, večvredni imajo pravico izkoriščati manjvredne, in če je treba, jih tudi iztrebiti. Ker jim ni uspelo zgraditi svojega kolonialnega imperija, so nadvlado poskušali uveljaviti nad sosedi.

Ideje so se prijele. Fašisti so zapore najprej zapolnili s svojimi političnimi tekmeci z izredno močne politične levice, generalni sekretar KPI Antonio Gramsci je , čeprav je bil kot poslanec obsojen na pet, nato še na dvajset let zapora.

108

Velika svetovna gospodarska kriza je tržaške Slovence udarila dvakrat: prvič s slabimi plačami in brezposelnostjo, drugič s fašističnim terorjem. Slovenci so bili kot v primežu. Oboje so najhuje občutili prav v Trstu, sem v to obmorsko mesto se je kriza selila iz Amerike z vedno bolj praznimi parniki. Ta se je najbolj čutila v mestih, v končni fazi kot lakota. Redke službe si dobil predvsem s fašistično člansko izkaznico, če je nisi hotel sprejeti, pa si jo izgubil. V ostalih bolj podeželskih ali kmetijskih območjih sta se lakota in fašizem razvijala počasneje.

Na kmetih je bilo nekaj manj lakote, vendar le za tiste, ki so se znali skriti pred finančniki. Italijanski davčni sistem in njihovi finančniki so, tako mi je rekla neka starejša gospa iz Svetega Antona, šteli jajca njihovim kokošim. Vinogradništvo je propadalo, saj so v južni Italiji imeli vina, kolikor si hotel, in to skorajda zastonj. Še žganja niso smeli kuhati. Znana je zgodba bolnice Franje, v tisti skriti nedostopni grapi Pasice so jo naredili, ker so prej tam kmetje na skrivaj kuhali žganje. Slovensko kmetijstvo so načrtno uničevali z davki in posojili, tako da so obubožanim dajali navidezno dobre kredite, nato pa njihovo premoženje prodali na dražbi. Zato se je tudi toliko kmetov izselilo, ne pa zato, ker naj bi na krasu raslo samo kamenje, v Panonski dolini pa krompir, velik kot lubenice. Najbolj iznajdljivi so prej hišo zavarovali, nato pa jo zažgali. Na to temo so mi znali veliko povedati stari Pobežani.

Vedno bolj nevzdržni so postajali tudi medsebojni odnosi in strah, ki so ga med ljudi sejali fašisti. Na stiku s slovanskim svetom so sebe in druge na vse mogoče načine, najbolj pa z demonstracijo moči palice, prepričevali, da so le oni večvredni potomci velikega in mogočnega Rimskega imperija ter njegove kulture vojskovanja in svetovne nadvlade. Poleg temnopoltih Afričanov so si za manjvreden narod izbrali tudi Slovane.

Že leta 1920 je namreč njihov voditelj Mussolini v 109

znamenitem govoru v Pulju pozval, naj se z manjvredno slovansko raso barbarov obračuna s silo.

Zatem so začeli poleg delavskih domov sistematično požigati tudi slovenske kulturne domove. V Julijski krajini so se fašisti borili proti dvema najhujšima sovražnikoma v eni podobi, Slovanom in komunistom. To so kasneje skovali v eno samo novo besedo, ki so jo uporabljali tudi kot psovko: »slavocomunisti«. So pa očitno med te šteli tudi slovenske duhovnike, saj so kmalu začeli preganjati tudi njih, jim groziti, celo streljati nanje, kasneje pa so jih pošiljali v konfinacijo na jug Italije. Primorski duhovniki so ostali enotni na strani svojega preganjanega naroda, še več, celo organizirali so se. Trije kraški duhovniki so konec leta 1919 dali pobudo, da se obnovi delovanje njihovega stanovskega društva Edinost s sedežem v Trstu, ki je združevalo tako Slovence in Hrvate kot liberalce in krščanske socialce. 8.

januarja 1920 je bil nato v Sežani ustanovljen Zbor svečenikov sv. Pavla. Ta je deloval zelo tajno in težko je reči, koliko duhovnikov je bilo vključeno v to organizacijo, dejstvo pa je, da so vsi zelo učinkovito delovali pri ohranjanju slovenske besede in pesmi, da so na skrivaj ohranjali verouk v slovenskem jeziku in učili otroke materinega jezika, pa ne samo zaradi ponosa na svoj narod. Nekateri so se kasneje tudi priključili partizanom.

Fašisti so si pri ustrahovanju slovenskega prebivalstva dovolili vse, po streljanju na otroke v Strunjanu so ob volitvah 15. maja 1921 napadli ljudi na vaseh, v katerih so vedeli, da bodo glasovali za njihove nasprotnike. V

Marezigah so vrgli ročno bombo med ljudi, domačini pa so se nato s kamenjem spravili na njih in celo tri fašiste ubili, enega pa hudo ranili. V Osapski dolini so jih, kot sem že zapisal, domačini pričakali na barikadah. Sledili so divjanje po vaseh, streljanje, pretepanje, pitje olja, mučenje do smrti, sodišča in zapori.

110

Bolj kot ta grobi teror, ki so se mu naši ljudje lahko uprli, če z drugim ne, s pestjo in kamnom, pa so narod prizadeli novi ukrepi fašistične oblasti. Med temi zagotovo prepoved javne slovenske besede in pesmi, tako imenovana Gentilejeva reforma šolstva, prepoved javne slovenske besede in pesmi, poitalijančevanje imen, priimkov, vasi, mest, vsega, kar je spominjalo na slovensko ali hrvaško prebivalstvo. To je bil, kot nam bodo pripovedovali ljudje, pravi etnocid.

Nekateri so še vedno verjeli v demokracijo, zato se niso odločili za oborožen spopad, ampak za demokratični nastop na volitvah s svojo jugoslovansko socialdemokratsko stranko, ki si je prizadevala za samoodločbo narodov in priključitev k Jugoslaviji.

Številni delavci in kmetje pa so bolj zaupali italijanski komunistični partiji, s katero so po dolgih dogovorih vendarle dosegli, da so Slovencem priznali pravico do samoodločbe, vendar očitno le zato, da bi pridobivali njihove glasove.

Nekateri Slovenci pa niso stavili na demokracijo, posebej mladi, ki so se družili v svojih mladinskih organizacijah. Najbolj odločeni za boj so se organizirali v tajne skupine, med katerimi sta najbolj znani Borba in TIGR. Tega odpora ni organizirala nobena politična sila, ampak je privrel iz ljudstva tako kot solze ali kri.

Posamezniki, ki so iskali oporo v svojem boju za preživetje od matice odrezane manjšine, so se povezovali celo z jugoslovansko nacionalistično organizacijo Orjuna, ki je sodila v fašistični tabor.

V tem prvem odporu proti fašizmu je zagotovo najpomembnejša prelomnica sestanek naprednih in udarnih Slovencev sredi septembra 1927 na Nanosu, kjer je bila ustanovljena skupna organizacija TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki naj bi v skupnem boju za osvoboditev izpod fašistične Italije združevala slovenske in hrvaške protifašiste. Goriška veja Tigra se je v začetku posvečala 111

predvsem ohranjanju slovenske besede med ljudstvom.

Tržaška veja ali Borba je takoj začela akcije. Požigali so celo šole in vrtce, ki so jih Italijani načrtno odpirali v vsaki najmanjši vasi, da bi lahko izvajali poitalijančevanje, vedno bolj pa so nabirali orožje in uničevali skladišča orožja italijanske vojske. Zgledovali so se po fašističnih škvadristih, ki so iste napade izvajali nad slovenskimi šolami, društvi ipd. Začeli so jim vračati po prastari ljudski pravici zob za zob in glavo za glavo.

Kot že ime pove, je TIGR deloval na vsem okupiranem ozemlju, tudi v hrvaški Istri. Tam je član Borbe Vladimir Gortan 24. marca 1929 ob fašističnem plebiscitu na cesti Brestovica‒Pazin s streli v zrak razgnal prisilno pripeljane volivce na volišče v Pazin. Kmalu zatem so ga ujeli, obsodili in v Pulju tudi usmrtili.

Borbo, ki je bila najbolj udarna organizacija znotraj Tigra, so italijanske oblasti odkrile šele po atentatu na uredništvo tržaškega časopisa Il Popolo di Trieste.

Obtoženim so sodili na posebnem sodišču za varnost države na znanem prvem tržaškem procesu od 1. do 5.

septembra 1930. Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojzij Valenčič so bili obsojeni na smrt in ustreljeni na gmajni pri Bazovici 6. septembra 1930, preostalim dvanajstim obtožencem so dosodili zaporne kazni. Tem političnim sodnim procesom so sledili novi, na katerih so izpostavljenim ali izdanim slovenskim domoljubom, tigrovcem in komunistom izrekli 33 smrtnih obsodb, 19 so jih prijeli in jih tudi ustrelili, 476 pa zaprli.

Veliko previdnejši od tigrovcev so bili slovenski komunisti, ki so bili tudi bolje organizirani in povezani z italijanskimi in preostalimi protifašisti po svetu. Med njimi so sicer bile ideološke razlike, vendar so bili med seboj v večini prijatelji in zavezniki. To poznam iz družine: moja nona je bila predsednica vaške organizacije Mladina in pri njih doma so se zbirali tako tigrovci kot komunisti.

Ko sem nono vprašal, kakšna je bila razlika med enimi in 112

drugimi, mi je rekla, da so bili »oni« bolje organizirani in so jasno vedeli, kaj hočejo in kako to doseči, pa še Rdečo armado so imeli za sabo. V osapskem farovžu sta se pri vaškem župniku Francu Malalanu občasno skrivala tudi njegov brat Riko Malalan, ki je bil sekretar tržaških komunistov, in Virgilij Šček, soustanovitelj Zbora svečenikov sv. Pavla. Nasprotja so bila kvečjemu med nekaterimi posamezniki, ki so bili preveč navezani na Moskvo, Rim ali London. Med KPI in Tigrom je bil julija 1936 podpisan pakt v Parizu, ki je zagotavljal, da bi komunisti, v primeru prevzema oblasti v Italiji, slovenski in hrvaški narodni manjšini zagotovili vse narodnostne pravice, torej uporabo jezika, ustanavljanje lastnih društev in organizacij ter osnovanje lastnega gospodarstva.

Dileme in iskanje slovenskih domoljubov, katera organizacija bo bolj učinkovita, katera bo pripeljala do osvoboditve Primorske, niso bili tako redki. To dokazuje tudi primer Toneta Tomšiča, ki je to iskal pri Tigru, Orjuni in komunistični partiji, in se odločil za zadnjo. Ta dilema je bila končno razrešena z Osvobodilno fronto, ki je »ukazala« skupen oborožen odpor, zakaj tigrovcev niso vabili v vilo po Rožnikom, bomo pa še spoznali. Iskati pa jo moramo v globalnih gibanjih, njihovi moči in razvoju takratnih družbenih odnosov in povezavi sveta.

Najpomembnejše dejstvo je, da sta bila tako fašizem kot nova oblika kapitalizma in tudi delavsko gibanje, na čelu katerega so bili komunisti, dve svetovni antagonistični sili s svojimi velikimi cilji za prevlado v svetu, upor Tigra pa je zrasel iz zelo specifičnega in lokalno omejenega trpljenja neke manjšine in njene agonije po preživetju, ki ga osrednji del matičnega naroda nikoli ni v celoti razumel.

113