LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

SABINA ANDREJAŠIČ

Od tistih, ki so se med prvimi odločili, da zapustijo svoj dom, in so se brez strahu pred orkani podali čez oceane, najbrž ni več nihče živ, njihovi otroci pa so v času tega intervjuja nosili na ramenih že 7 ali 8 križev. Skoraj vsi pa so še navezani na svoje korenine, kar mi je posebej izpovedala tudi Sabina Andrejašič, ki se je rodila v Argentini, to povezanost še bolj čuti njena Sonia. Čeprav sami nista doživeli tistih časov, ki so ljudi prisilili v preseljevanje, sta oni, kot tudi drugi, o katerih bomo še brali, edina vez med takratnim in sedanjim časom, ki nam lahko vsaj posredno pomaga razjasniti pogled na preteklost.

Z njima sem se srečal v Podgorju, izredno zavedni slovenski vasi ob vznožju Slavnika, prvega očaka pri Trstu, ki simbolizira moč slovenskega življa. Vas je med drugo svetovno vojno prestala veliko gorja, o tem pričajo grobovi in spomeniki iz časov NOB. Za časa Avstro-Ogrske in razcveta Trsta so ljudje živeli od kmetijstva, prodaje pridelkov, celo gozdnih sadežev, sena in drv ali pa dela v mestu. Pod vasjo, kjer so se posušili tudi kali, je bil takrat še ostanek ledeniškega jezera, katerega vodo je burja ob močnih sunkih nosila čez Kraški rob. Sicer pa okrog Podgorja zaradi skromne kraške zemlje dobro raste 103

le brin in kamenje, zato je bilo tu veliko zidarjev, ki so svoje delo prodajali v Trstu in bližnji okolici, kjer se je tudi po veliki vojni veliko gradilo. Tudi njen oče je dovolj zaslužil, dokler niso od njega zahtevali fašistične izkaznice.

Pogovor s Sabino Andrejašič je nastal leta 2006, ob njenem drugem obisku rojstnega kraja staršev. Ob začetku jo je bilo nekoliko strah mikrofona pa tudi nerodno ji je bilo zaradi skromnega znanja slovenščine.

» V Argentini ne govorim veliko po slovensko,« mi je povedala takoj na začetku pogovora.

»Se počutite tu v Podgorju doma ali ne?«

»Bueno, že ko sem pred enajstimi leti prvič prišla, sem takoj dobila občutek, kot da sem tu doma, kot da bi stalno tu živela. To pa zato, ker mi je moja mama veliko govorila o svojem domu, iz njenih pripovedi sem zelo dobro vedela, kako se tu živi, in me ni nobena stvar presenetila. Tu imam sestrične, ki me imajo rade in mi vse dajo. Šele ko sem prišla, sem izvedela, odkrila, da imam ogromno sorodnikov. Družina mojega očeta je bila zelo velika, bilo je 14 bratov in sester, pa so nekateri šli od doma.«

»Zakaj?«

»Šli so iskat boljše življenje. Tu ni bilo dela, ni bilo hrane

… je bil Mussolini, so bile take hude razmere. En očetov brat je šel že let prej v Argentino, dva brata in ena sestra pa so šli v Severno Ameriko. Tudi moj oče je hotel na sever, vendar so prav takrat zaprli priseljevanje, in tako je moral v Argentino.«

»Kaj sta vam o dolgi poti pripovedovala oče in mama?

Takrat še ni bilo letalskega prometa, šli so z ladjo.«

»Seveda, z ladjo so potovali 18 dni. Ko so prišli tja, je bilo seveda hudo, saj niso znali jezika in poznali krajev.«

»Najbrž so se hitro dobili s preostalimi Slovenci.«

»Seveda, tudi svoje društvo so hitro ustanovili in prirejali veselice. Slovenci so zelo držali skupaj. Primorci! Drugih 104

nisem poznala kot samo Primorce, tukaj iz Prešnice, Črnega Kala, Črnotič. Ljudi iz teh krajev. To so strašno dobri ljudje in tudi zelo dobri delavci.«

» Nekateri pravijo, da je šlo čez morje okrog sto tisoč Primorcev ali še več.«

»Sto tisoč? Mislim, da jih je šlo več. Si, si. In to samo v Argentino. Potem smo se tam rodili še mi otroci.«

To je seveda zelo velika številka, vendar tudi Adi Daneu, ki je vodil zbore in orkestre po raznih znanih opernih hišah po svetu, nekaj let tudi v Buenos Airesu, mi je v intervjuju trdil, da v Argentini živi najmanj sto tisoč ljudi z izvorom iz Trsta in širšega Tržaškega Krasa, res je, da to niso samo tisti, ki so se odselili, ampak tudi njihovi otroci, ki so tam ohranili kulturo, jezik ali vsaj nekaj domovinske pripadnosti staršev. Njihovo izredno bogato kulturno dejavnost, ki so jo seveda sami financirali, je ob zelo skopih virih raziskoval Marjan Pertot in to objavil v knjigi Lepa Vida ob srebrni reki.

»Sabina, kakšen je vaš spomin na otroštvo v Argentini?«

»Živeli smo v glavnemu mestu Buenos Airesu v eni hiši, v kateri je bilo več družin. Vsaka je imela eno sobo, tudi majhno kuhinjico. Moj oče je delal razna dela v gradbeništvu. Delala je tudi moja mama, kot čistilka pri argentinski gospodi, in po nekaj letih je oče kupil parcelo in sezidal hišo. Ko sem imela osem let. smo se preselili. Tam ni tako kot v Evropi, kjer so stara mesta in naselja. Tam je vse ravno, nove hiše in dolge ravne ceste.«

»Katero šolo ste obiskovali?«

»Argentinsko. Govorili smo samo špansko, vendar doma v hiši tudi slovensko. Oče je vztrajal, da se naučim slovensko, tako da smo doma vedno govorili slovensko. Ko pa je umrl oče, ko sem imela trinajst let, in sva z mamo ostali sami, sva začeli govoriti špansko tudi doma. Tako da sem od tistega otroštva pozabila veliko besed.«

105

Hudo je bilo takrat za ženske, ki so ostale same. Cela družina skupaj, z oporo v možu, je bila ekonomsko bolj neodvisna kot sama vdova s hčerko. Njena mama je morala sama preživeti, brez običajne podpore sorodnikov in primarne vaške skupnosti. Primorski Slovenci se, kot je Sabina povedala, družijo predvsem med seboj, s preostalimi Slovenci, posebno tistimi, ki so prišli po drugi svetovni vojni, se ne dobivajo. V tem krogu Primorcev je našla tudi moža, prav iz sosednje vasi pod Slavnikom, iz Bazovice, kjer je priimek Cunja med najbolj razširjenimi.

Njen mož je bil eden izmed tistih, ki so te kraje zapustili po drugi svetovni vojni, ko jih je nova meja odrezala tudi od Trsta.

»Takrat, ko je prišel v Argentino vaš mož, ali pa še nekaj let prej, je prišlo tja veliko Slovencev iz drugi koncev Slovenije. Kako ste se razumeli s temi?«

»Z njimi se ne družimo veliko. Vemo, da so, vendar se ne poznamo.«

»Vendar imate svoje društvo, svoj klub, tam se srečujete?«

»Si, si. Imamo veliko prijateljev, vendar samo s tistimi Primorci iz prvega vala in z njihovimi potomci.«

»Torej se ne družite z drugimi priseljenci, ki so prišli po drugi svetovni vojni?« sem še dodatno preverjal odgovor.

»Sploh ne …« Sledil je daljši premislek in nato, kot da nadaljuje po tistem, kar je bilo zamolčano: »Mi smo tudi druga generacija in se po večini pogovarjamo po špansko.

Naši otroci ne znajo več slovensko.«

Njena hči Sonia se res težko pogovarja po slovensko, vendar zelo rada pove, da so njene korenine tu v Podgorju.

»Tudi moje srce je doma tu v Podgorju,« mi je ponosno povedala Sonia, čeprav je kot tretja generacija že prava Argentinka.

106

Iz sproščenega pogovora, po končanem snemanju, ko je bil snemalnik ugasnjen, pa sem razumel, da neznanje slovenščine ni edini vzrok za to, da se primorski predvojni izseljenci ne družijo s povojnimi iz preostale Slovenije in se ne vključujejo v njihova društva, ampak da gre za nazorske razlike in različne poglede na bližnjo zgodovino.

Res je, da asimilacija deluje, vendar je res tudi, da je ta veliko hujša prav zaradi razdvojenosti naših izseljencev, in še toliko večja zaradi nestrpnosti enega dela. Neki daljni sorodnik, ki ga ne bi rad imenoval, mi je rekel, da se prav zaradi tega raje druži z Italijani, neki moj dobri znanec iz Kopra, prepričani Slovenec, pa mi je povedal, da je njegov brat v Avstraliji postal Italijan.

Da bi preprečili tako hitro asimilacijo pa tudi širjenje lažne propagande proti novi Jugoslaviji, so se počasi začeli tudi povezovanje in združevanje ter prek tega boljše informiranje. Zagotovo je prav posebno vlogo odigrala Slovenska izseljeniška matica. Iz njene predstavitve izvemo, da so »pobudo za njeno ustanovitev dali ameriški Slovenci ob obisku prve večje slovenske kulturne skupine v ZDA po drugi svetovni vojni. Ustanovni zbor matice je bil januarja 1951; za prvega predsednika je bil izvoljen pisatelj Tone Seliškar. Sprva smo izseljence obveščali o povojni obnovi in izgradnji, spodbujali kulturno delo med njimi, pospeševali stike med izseljenci in staro domovino ter skrbeli za zbiranje dokumentarnega in arhivskega gradiva o delovanju več kot 1550 izseljenskih društev in organizacij po svetu.«