LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Čez ocean

Valovi izseljevanja s Primorske so si kar sledili, medvojnemu prisilnemu izseljevanju, povojnemu prebegu razočaranih in izgonu »avstro-ogrskih državljanov« je sledil velik val mešane politično-gospodarske emigracije, ki je pljusknil čez pomole tržaškega potniškega pristanišča še pred gospodarsko krizo. Lahko bi rekli, da so Slovenci iz Trsta in okolice začutili krizo že veliko prej kot v preostalem svetu. Trst in vsa njegova okolica sta se razvijala in lepo živela zaradi cvetočega svobodnega pristanišča. Pred prvo svetovno vojno je bil to pravi mali srednjeevropski New York, to so bila na stežaj odprta vrata v svet, mesto nešteto evropskih jezikov in pravi talilni lonec nove srednjeevropske kulture. Po razpadu Avstro-Ogrske je Trst z novo rapalsko mejo, čeprav je ta potekala globoko po slovenskem ozemlju, ostal odrezan od svojega naravnega gospodarskega in nacionalnega zaledja. K temu je treba dodati priseljevanje Italijanov iz južne Italije v Trst, ki je bilo izpeljano načrtno, da bi spremenili nacionalno strukturo. Gospodarstvo je začelo propadati, ponudba delovne sile pa se je povečala, nova 98

italijanska oblast in priseljeni birokrati so vsa dobra delovna mesta dajali priseljencem. Po volitvah leta 1921

ni bilo dovolj za službo, da si bil Italijanski državljan, moral si pokazati tudi fašistično izkaznico.

Zgodbo o eksodusu Primorcev mi je pripovedoval tudi pravnik Ciril Pelicon iz Kopra, po rodu iz vasi Lozice, ki je v tamkajšnjem krogu tigrovcev zrasel v izredno zavednega in tudi pisal o Janku Premrlu Vojku. A veste, da je prav v tem kraju nastala melodija slovenske himne? Da, prav tu.

Znani primorski skladatelj iz bližnjega Podnanosa, bližnji Vojkov stric, duhovnik Stanko Premrl, je pogosto zahajal sem na oddih k svojim bližnjim sorodnikom in se je zelo rad zadrževal ob potoku Mrzlek. Prav tu naj bi dobil navdih in si ob žuborenju potoka zapel Zdravljico in nato pri teti zapisal note. To mi je zatrdila Ana Nabrgoj v reportaži o Lozicah. Njihov Mrzlek je s svojim žuborenjem navdihoval tudi znana pevca brata Koritnik.

Ciril, ki se je raje odločil za študij prava, si je že kot otrok dobro zapomnil, da je na njihovo dvorišče prišel po izseljence poseben avtobus. Vaščani, ki so se odločili, da gredo čez ocean v Argentino, so ga napolnili do zadnjega sedeža. Mladi fantje iz njihove vasi so namreč iz protesta zaradi odnosa italijanskih okupacijskih enot do Slovencev sredi vasi raztrgali italijansko zastavo, zaradi tega so fašisti začeli izvajati v tej vasi pravi teror, ljudje pa so raje zbežali po svetu, kot da bi pili olje ali šli v zapor.

Aleksej Kalc v že omenjeni številki Annalesa navaja zgovorne primere o praznjenju slovenskih vasi: v dvajsetih letih se je iz male Gabrovice pri Trstu izselilo v Argentino 38 prebivalcev, župnik iz Križa je leta 1930

zabeležil 52 odhodov v Ameriko, 6 Švico, 28 v Jugoslavijo in 11 v druge dežele, v Repentabru so s seznama prebivalcev zaradi izselitev izbrisali 101 osebo, kar je bilo 18,6 odstotka prebivalcev, in še bi lahko naštevali.

Prisilno izseljevanje Slovencev priznavajo celo nekateri italijanski zgodovinarji. Tako P. Purini pri proučevanju 99

izseljevanja Neitalijanov iz dežele Furlanija - Julijska krajina in Istre piše, da se je po italijanskih virih izletih 1930‒1938 (torej samo v osmih letih) odselilo vsaj 50.000

Neitalijanov, sam pa se bolj nagiba k številki 100.000.

Kot Neitalijane je štel Slovence in Hrvate pa tudi kakšnega tržaškega Čeha ali Avstrijca, ne pa tudi Furlane, saj so ti le italijanska narečna skupina.

Ko so ZDA našim izseljencem priprle vrata, so se Primorci preusmerili v Argentino. Med temi je bil tudi Viktor Sulčič iz Križa pri Trstu, ki je postal eden najbolj znanih argentinskih arhitektov. Slava Lipoglavšek Rakovec je zapisala, da je v Argentino prebežalo 22.000

Primorcev. V Argentino in druge prekomorske države niso bežali iz Italije samo Slovenci, ampak tudi množice Italijanov, nekateri tudi v Jugoslavijo. Tudi oni so čutili krizo in fašizem, ki ju je zajel skupni vrtinec. Iz Italije se je po podatkih iz Wikipedije med letoma 1861 in 1985

izselilo več kot 29 milijonov ljudi, kar je v tistih letih zavzemalo več kot polovico prebivalstva škornja. Največji val izseljevanja je bil pred prvo svetovno vojno in nato med letoma 1920 in 1929. Politiko izseljevanja so nadaljevali tudi po drugi svetovni vojni, saj so še naprej načrtovali pospešeno izseljevanje najmanj 300.000 ljudi na vsakih pet let. V tem so videli rešitev iz svojih gospodarskih težav, hkrati pa poitalijančevanje cele države. Najslabše gospodarske in življenjske razmere so načrtno ustvarjali prav na območjih, kjer se manjšine ali avtohtoni narodi, kot so Furlani, niso pretopili v italijanski narod. Številka ezulov iz Istre in Dalmacije po drugi svetovni vojni je v primerjavi z izseljevanjem Italijanov v Ameriko in Avstralijo prav simbolična, pa vendar so Italijani raje izbrali za svoj praznik to manjšo selitev kot pa tisto, ki kaže pravi odnos oblastnikov do lastnega naroda. Preseljevanje je stalnica italijanske demografske politike.

100

V te napol izpraznjene slovenske vasi so po drugi svetovni vojni začeli prav načrtno priseljevati italijanske begunce iz Jugoslavije. Za svoje ezule so celo zidali nove vasi, kot na primer novo naselje Križa ali betonsko mesto, ki je prav zastrlo sonce slovenskemu Lonjerju. Prav ti priseljenci so dokončno spremenili narodnostni značaj Trsta in njegove okolice. Priseljenci so dobili najboljša delovna mesta, domačini pa težaška in umazana dela

»ščavov«. Ponovili so se časi izpred vojne, s to razliko, da si prej moral imeti za delo izkaznico »fašja«, po vojni pa si moral biti ezul. Veliko naših rojakov mi je to potrdilo v intervjujih.

Španski borec Leopold Caharija, ki se je tudi podal v Argentino, mi je nekoč pripovedoval, da so celo delodajalci slovenske narodnosti odpuščali slovenske delavce, ki se niso včlanili v fašistično organizacijo ali pa vsaj v njihov sindikat. Tako so lahko obdržali firmo. On se je moral umakniti tudi kot komunist, saj so takrat fašizem razvijali predvsem kot antikomunizem, ki je nestrpnost do »manjvrednih« Slovencev gojil kot metodo politične strategije. Slovenci, ki so se večinsko opredeljevali kot protifašisti za levico, so bili v dvojnem precepu. Tako je morala na primer leta 1936 zbežati v Argentino, bolj iz političnih razlogov kot pa ekonomskih, kar cela celica komunistične partije iz Nabrežine. Ti slovenski begunci so se takoj vključili v tamkajšnje delavsko gibanje in ob državljanski vojni v Španiji, ko sta generalu Francu pri pobijanju upornega prebivalstva priskočila na pomoč Mussolini in Hitler, so se številni naši begunci, med njimi tudi Caharija, vrnili v Evropo in se preko Francije priključili mednarodnim delavskim bataljonom, ki so v Španiji branili legitimno izvoljeno ljudsko oblast. Žal je bil moj intervju s Caharijo zbrisan, vendar velja omeniti, da je ta veliki Primorec tudi kasneje v Kopru kot župan ostal zvest svojim idealom pravičnosti in poštenju. Razumljivo, da je prišel v spor tudi z nekaterimi v Ljubljani.

101

Caharija mi je v pogovoru zaupal tudi zelo zanimivo zgodbo o tistem sidru v Ljubljani, na katerem piše, da je darilo Kopra. Po njegovih besedah je bilo odpeljano na skrivaj, ponoči, prav takrat, ko je bil on župan. On tega sidra, ki so ga zahtevali neki veljaki, ni hotel izročiti, saj ga je nameraval postaviti kot spomenik slovenskim pomorcem pred glavnim pomolom v Kopru. Dopustil pa je možnost, da je pri tem sodeloval kdo od priseljenih politikov.

Po ukinitvi svobodnega tržaškega ozemlja je nova slovenska oblast, bolj kot tista beograjska, zamenjala skoraj vse te v boju in delavskem gibanju preverjene domačine in na njihova mesta postavila priseljene politike. Kot da Primorcem, posebno pa Istranom, ne zaupa. To mi je v dolgem intervjuju pripovedoval prvi slovenski župan Kopra Dušan Novak. Njegov oče, prepričan socialist, je bil med prvimi političnimi begunci, ki so se morali ob začetnem fašističnem terorju umakniti v Argentino, sicer bi bil tepen ali pa bi moral piti olje.

Koprski fašisti so bili namreč posebej zagreti, spomnimo se napada na Marezige ali mučilnice v Semedeli, ki je opisana v knjigi Vlaste Beltram o koprskih zaporih. V

Argentini pa ni teklo samo mleko, namesto da bi za njim prišla še družina, se je on vrnil domov umret. Mati je delala, tako kot številne Koprčanke, v Trstu, a se je morala zaradi krize vrniti v Koper, saj so v bližnjem Potoku imeli tudi nekaj zemlje. Kot delavec se je vključil v italijansko partijo in nato postal partizan, po vojni pa župan ali točneje predsednik občine. Takrat se je začelo veliko izseljevanje iz Kopra, njega pa so potem, ko je razkril, da je bil neki priseljeni udbovec nekdanji SS-sovec, zelo hitro in s prav banalnim izgovorom odstavili s tega odgovornega mesta.

Vrnimo se k slovenskemu eksodusu.

Narodi se ustvarjajo in krepijo tudi s selitvami.

Legende pravijo, da je Enea po porazu z Grki pripeljal 102

svoje ljudstvo v Rim, Slovani so se preselili iz daljnega Zalesja, Judje naj bi bili za kazen, »ker so križali Kristusa, obsojeni na stalno preseljevanje«, Američani, ki vladajo sodobnemu svetu, so vsi priseljeniške krvi, razen redkih Indijancev, ki jih niso iztrebili. Italijani so v opernem slogu prevzeli tragiko selitev Judov za svojo, vsaj tako bi lahko sklepali tudi po Verdijevem Zboru sužnjev iz opere Nabucco, ki so ga prevzeli za svojo srčno himno.